Tako hitro je minilo vse skupaj. Prvo leto na Oxfordu in poletne počitnice ... Pa vendar se ji je vse skupaj zdelo tako daleč nazaj. Toliko stvari se je zgodilo v teh pičlih 12 mesecih, ki so tako močno vplivale nanjo. In ko je pomislila na srednjo šolo ... je bil to res del njenega življenja? Vse tiste zabave, divjanje, alkohol, seks, droge ... Kot da bi gledala življenje popolnoma druge osebe. Recimo. Nikomur ni zaupala tega in tudi nikomur ni nameravala, da včasih še vedno tako zelo pogreša takšno življenje. V tistih trenutkih postane zamorjena, nadležna in še bolj hladna, kot je običajno. Kako vesela je bila, da si je to leto sobo delila s svojima najboljšima prijateljema. Če jo je kdo razumel in podpiral sta bila poleg Seba to zagotovo Cass in Landon. In bila je prepričana da je pred njo neverjetno leto in komaj je čakala da spozna, kaj je Oxford tokrat pripravil zanjo.
Stala je pred collegem in iz svojega popolnoma novega avtomobila zlagala kovčke. Seb je že odšel in tako je bila prvič letos tu sama. Pa vendar je to dejstvo ni motilo. Najpomembnejše je bilo, da je bila zopet tukaj! Morda se je mnogo študentom zdela vrnitev na Oxford muka, toda sama je bila presrečna. Končno je bila doma, čeprav je pravkar prišla od doma. Toda v Sacramentu se ni nikoli počutila domače. Tu je lahko končno zadihala svobodno. Ni bila več ujeta v tisti ogromni hiši, ki jo je utesnjevala in dušila. Ni rabila več gledati tistih zlaganih in hinavskih obrazov. Ni rabila več sodelovati v neumnih pogovorih in končno je lahko počela vse, kar si je zaželela. Oboževala je študentsko življenje in Oxford jo je osrečil tako, kot še nobena stvar poprej. In kaj je lepšega kot to, da je lahko svojo srečo delila s svojim bratom in najboljšimi prijatelji.
Da je prenesla vse svoje stvari v sobo je potrebovala kar nekaj sprehodov po stopnicah. Na koncu je iz avta pobrala še torbico in sončna očala, ga zaklenila ter se še zanjič odpravila proti svojemu novemu stanovanju. Bilo je čudovito, čeprav je po lanskem letu mislila, da ne more dobiti še lepšega stanovanja. Zasedla je eno izmed sob, ter pustila kovčke narazpakirane. Bila je izmučena. Njene noge so jo skorajda samodejno vodile do dnevne sobe kjer se je vrgla na udoben kavč. Prižgala je še veliko televizijo, ki jo je po nekaj minutah nežno zazibala v spanec in jo potopila v sladke sanje.

[Roommates. ^^]

Sovražil je prvi teden šolskega leta že samo zato, ker se je moral dvajsetkrat na dan sprehoditi po stopnicah, da je znesel vse kovčke in škatle v svoje stanovanje. Tako je namrgodeno opazoval velik kup črnih kovčkov, ki so čakali nanj poleg stopnišča, nato pa pogledoval še navzgor po strmih lesenih stopnicah, ki so se mu zlovešče nasmihale. Že tako je bil brez volje do česarkoli, zdaj pa mu bo še tisti zadnji delček pobralo prenašanje prtljage sem ter tja, da razpakiravanja sploh ne omenjamo. Večino stvari je samo zmetal v kovčke, ne da bi se kaj dosti obremenjeval s tem kako je kaj pristalo notri in v kako zelo pomečkanem stanju bo sedaj prišlo ven. Nekaj dobre volje je vanj vdahnilo zgolj dejstvo, da si bo letos delil stanovanje s Taylor, četudi je v paketu prišla še Cassie, do katere je imel mešane občutke. Ni vedel ali jo ne prenese ali pa je zgolj ne mara.
V desetih minutah je vse škatle in kovčke znesel pred vrata stanovanja, v naslednjem trenutku pa je njegov ključ že domače zaškrtal v ključavnici in vrata so se odprla pred njim. Iz dnevne sobe je zaslišal govorenje na televiziji in na hodniku že nekaj stvari, ki so pripadale eni od njegovih dveh sostanovalk. Vendar korakov ni slišal nikjer, zato je predvideval da je lastnica visokih pet sredi hodnika nekje pred televizorjem. Svoje stvari je odvlekel v veliko, še nezasedeno sobo in stopil k oknu, ter odgrnil zavese in naredil sončnim žarkom prosto pot v spalnico. Avtomobilske ključe, denarnico in napol prazno škatlico cigaret je odvrgel na mehko posteljo, nato pa se odpravil raziskovat stanovanje, da bi našel osebo, ki ga je pri vselitvi prehitela.
Vstopil je v dnevno sobo in zagledal Tay, ki je ležala na kavču in spala glasni televiziji navkljub. Sedel je na rob kavča poleg nje in iz njenih rok previdno, da je ne bi zbudil, vzel daljinca in ugasnil televizijo. »Pssst,« je siknil, da bi jo počasi prebudil. V zadnjih treh mesecih odkar je ni videl se je le malo spremenila, ni dvomil, da je bila še vedno dobra stara Taylor, a to je moral preveriti na lastne oči. »Taylor,« jo je narahlo stresel in res se je začela premikati. »Dobro jutro,« se je opravičujoče nasmehnil, ko mu jo je vendarle uspelo prebuditi iz popoldanskega spanca, ki si ga je privoščila na kavču.

Sklepala je, da je bil večer, saj je bila zunaj že tema. Sedela je doma, v razkošni jedilnici, ki je bila veliko prevelika za njihovo skromno štiričlansko družino. Slika se ji je zdela znana, a nekaj na njej je bilo narobe. Nekaj na njej se ni zdelo domače. Sta bila to res njena starša? Človeka, ki sta se tako ljubeče pogovarjala s svojima otrokoma? So bile to res solze na materinih očeh? Na njen obraz je priplaval nasmeh. Končno je bilo tako, kot bi moralo biti. Ozrla se je k svojemu očetu, ki jo je ljubeče pogladil po laseh. "Taylor," ... Toda glas, ki je prihajal iz njgeovih ust vsekakor ni bil njegov. Samodejno je trznila in se umaknila od očeta, ki je sedaj izgledal nekoliko presenečeno. In preden bi se lahko zgodilo še kaj, je vse skupaj začelo bledeti. Bledeti in izginjati. Njihovo domačo jedilnici je zamenjal velik črn ekran, za njim pa stena svetlo modre barve. Sprva ni vedela, kje točno je in kaj za vraga se je ravnokar zgodilo. Potem pa je počasi dojela ... Bile so le sanje. Seveda. Kako naivna je bila. Po 20 letih je še vedno verjela in upala na spremembo v njenih starših. Seveda so bile sanje, bilo je predobro da bi bilo res. In potem se je zopet oglas tisti glas, ki je prej prihajal iz očetovih ustnic. Sunkovito se je obrnila in sprva ni prepoznala osebe pred sabo. Toda slika se je počasi sestavila skupaj in na njenem obrazu se je pojavil velikanski nasmešek. "LANDON!" je navdušeno kriknila ter skočila v njegov objem, zaradi česar sta se skorajda prevrnila s kavča. Toda že trenutek pozneje se je odlepila od njega in mu primazala zaušnico. Bil je optimist, če je mislil da jo bo tako zlahka odnesel. "Kje za vraga si bil zadnje tri mesece? Se sploh zavedaš, kako zelo me je skrbelo?" Tokrat se ni šalila in tokrat niso bile le sanje. Bil je njen najboljši prijatelj in skorajda pobralo bi jo od skrbi, ko ni od njega celo poletje slišala niti besede. Niti enega samega obvestila, sporočila ali telefonskega klica. Ničesar! Včasih se je vprašala, če je bil sploh še živ. "Sploh veš kolikokrat sem te klicala? Na tvoj telefon, k vam doma ... Še tvoja lastna mati mi ni znala povedati kje si! Da si nikoli več ne drzniš storiti tega!" Roke je uprla v boke in zviška pogledala nanj. Še vedno je sedel na kavču in nenadoma je izgledal nekoliko majhen. Ni želela biti takšna do njega. Hladna in nesramna. Toda resnično jo je skrbelo. Sploh pa si je zaslužil in to ji bo moral dobro poplačati.

[sori za lejm post -.-]

Ni vedel, če je ravno pametna ideja, da jo takole rahlo ruka in budi iz očitno trdnega in prijetnega spanca, saj so se njune ustnice rahlo vihale v nasmešek. Tvegal je, da ga napade z blazinami, nohti in pestmi, če bo mislila da jo kakšen psihopat skuša opropati ali posiliti, toda kaj drugega mu je preostalo, ko pa se je želel pomeniti z njo še preden bi v stanovanje privihrala Cassie in spet uničila njegovo razpoloženje. Končno se je obrnila proti njemu še vedno na pol v snu in počasi odpirala oči dokler ni bilo tam velikega nasmeška in kaj kmalu je sobo napolnil več kot vzhičen krik njegovega imena, ki je sedaj odmevalo v njegovih ušesih in bo celem stanovanju, okrog vratu pa se mu je obesila sedaj povsem zbujena črnolaska. Skoraj ga je zbila iz kavča na katerega se je ujel z eno roko in držal oba na sedežni garnituri, četudi sta nekako vztrajno lezla proti tlom. »TAYLOR,« je z vzklikom oponašal njen ženski in navdušeno zacvilil v njuni mali šali, ko se enostavno ni mogel upreti, da ne bi oponašal njenih reakcij. Toda v naslednjem trenutku je njegov obraz že pretresla precej močna zaušnica, katero bi bilo pričakovati. Vendar ko je nazadnje preverjal njen udarec ni bil tako močen. »Verjetno sem si zaslužil nekaj takega, da,« je zamomljal, ko se je prijel za boleče lice in premikal svojo čeljust na pravo mesto, ko mu je koža žarela od zaušnice. Ženske. »Ja, Tay, vem da sem ti dolžen tisoč in eno pojasnilo in res bi mi naredila veliko uslugo, če bi sedla nazaj na kavč in me nehala bombardirati s tono vprašanj,« je zavzdihnil in se premaknil z roba kavča ter se razkomotil na zofi, pogled pa uperil proti najboljši prijateljici, ki je upravičeno zahtevala odgovore in številna pojasnila. »Zadnje tri mesece sem neizmerno užival,« je najprej začel, ter se ulegel čez celoten kavč. »Kolikor se seveda spomnim,« se je nato zarežal proti Taylor in ji pomignil naj nazaj sede in ne dela iz muhe slona. »Verjamem, da te je skrbelo in povem ti samo, da nisi edina, ki od mene ni slišala niti glasu. Izklopil sem telefon in nihče ni vedel kje sem, niti Naomi,« je nato dejal in se ob omembi svojega dekleta namrščil., če je svetlolaski lahko rekel sploh dekle – konec koncev ni vedel točno kaj za vraga se sedaj dogaja z njima. »Bil sem nekje daleč stran na Mallorci, zadnjih nekaj dni pa v New Yorku, ampak sedaj sem tukaj pri tebi in priznaj da si me pogrešala in hitro skoči v hladilnik po pivo,« jo je nato proseče pogledal kot je znal, če se je potrudil. »Šobica ti res pristaja Taylor in...ne bom več ponavljal tega. Sploh zato, ker me je izučilo v več kot enem samem pogledu. Mislim da imam dovolj bedarij za kar lepo obdobje,« je zavzdihnil, ko ji je zagotovil da je bilo vse skupaj zgolj enkratna dogodivščina. »Od zdaj naprej bom...priden,« si je nadel bleščeč nasmešek za katerim so se skrivale temne sence tega poletja, ki jih ni nameraval izdati prav nobenemu.

Ko je tako strmela vanj, je dobila odlično priložnost da si ga dobro in natančno ogleda. Zdel se je prav tak kot vsak dan poprej odkar sta se spoznala. Njegovi lasje so bili še vedno kratki in vranje črni, ter razmršeni v vse smeri. Nikoli se jih ni pretirano trudil urejati; toda nekoliko bolj divji videz mu je pristajal. Ustrezal je njegovi duši. Kar je dokazovalo tudi dejstvo, da od njega tako zelo predolgo ni slišala nobenega glasu. Šele sedaj, ko je bil tu pred njo, je spoznala kako zelo ga je pogrešala in kako zelo ji je manjkal te počitnice. In čeprav je Cassie oboževala, je upala da ni imela v načrtu kaj kmalu priti nazaj v stanovanje. Kajti prepričana je bila, da bi napetosti med Cass in Landonom pokvarile prijetno vzdušje vrnitve. Tiho je zavzdihnila in se s svojim pogledom še enkrat sprehodila po najboljšem prijatelju, ki je še vedno sedel na naslonjalu kavča. Čeprav je bil že od nekdaj nekoliko temnejše polti, se ji je zdel tokrat še veliko bolj temen. Kje za vraga se je potepal cele počitnice? In če je bil na kakšnih eksotičnih krajih, ga bo po vsej verjetnosti ubila, glede na to, da si je cele počitnice samo želela pobegniti stran iz sončnega Sacramenta. Čeprav je oboževala poletje, je bil zanjo obisk doma vedno hladen. Ravno zato je bila tako zelo vesela, da je bila spet tukaj. Tok njenih misli je prekinil njegov glas, ki je ostal miren, kljub njenemu hladnemu tonu. Dovolj dobro jo je poznal, da jo je razumel in nenazadnje je bila prepričana, da je takšno reakcijo tudi pričakoval. Dejstvo da sta bila najboljša prijatelja ni prav nič ublažilo njene jeze in neumen je bil če je to pričakoval. "Verjetno si si res," je še vedno trmasto odvrnila, s svojim pogledom pa še naprej trmasto rinila v njegovega. Ni spregovorila, ko se je presedel na kavč in se nekoliko bolj udobno namestil. Čakala je na njegova pojasnila, do takrat pa se ni nameravala premakniti. Toda ko ji je ponudil enega izmed tistih njegovih nasmeškov, katerim se ni nikoli znala upreti, je le popustila, sprostila stisnjene ustnice, ter sedla na kavč poleg njega. Tudi sama se je udobno namestila, prekrižala noge 'po turško' in se obrnila v njegovo smer. Prisluhnila je njegovim besedam in šele ob omembi Naomi, se je zopet poglobila v svoje misli. Žalostno, toda skorajda je pozabila nanjo. Tako zelo zaposlena je bila z razmišljanjem o tem, kje se je potikal ves ta čas, da sploh ni pomislila na njegovo dekle. Saj ... sta bila še skupaj kajne? Sodeč po njegovih besedah, se je zdelo, da med njima ni vse tako, kot bi moralo biti. "Kako sta ti in Naomi?" je mirno spregovorila in mu prvič ponudila nekoliko bolj zaskrbljen pogled. Toda ko je spregovoril naprej, se je zopet zresnila. Še vedno ji je moral veliko pojasniti in dovolila mu je, da je dokončal svoje misli. Do takrat je, nekoliko presenetljivo, sedela popolnoma tiho, s trmasto prekrižanima rokama. Mallorca? New York? Kaj za vraga se je dogajalo v njegovi glavi? Čeprav se nista pozala dolgo, je dodobro razumela njegovo dušo. Toda ko ga je tokrat gledala v oči ... ni znala razbrati niti ene same, samcate stvari. In nekaj ji je govorilo, da so bile v njegovem srcu stvari, katere ne bo nikoli zvedela. Prav tako kot pri njej ... Ponovno je tiho zavzdihnila in spregovorila. "Mislim da oba veva da ne boš nikoli priden," mu je namuznjeno pomežiknila, preden se je zopet zresnila. "Kako to, da si bil tam? In prosim ne reči mi, da si se po teh neznanih krajih potikal popolnoma sam!" Iz lastnih izkušenj je dobro vedela, da se ni bilo nikoli pametno potikati sam. "Pogrešala sem te Landon," je tiho rekla, se nagnila naprej, ter s svojo roko pogladila njegovo. "Kaj se dogaja? Kaj se je dogajalo? Zakaj je bilo to sploh potrebno?" Imela je na tisoče vprašanj in nobenega odgovora. "Po pivo pa greš lahko kar sam. T si mi dolžan." Namuznila se je, ter mu pokazala jezik.

[Cassie? ]

Tiho si je požvižgaval medtem, ko je z lahkim korakom hodil proti dobro znanemu St. John's Collegu v katerem je stanovala njegova dobra prijateljica Cassie. Pravzaprav je bila ena izmed tistih redkih ženskih prijateljic, ki jih je sploh imel. Ampak kaj, ko je bilo z njo vse tako preprosto, zabavno. Ni rabil skrbeti, da ne bi bil dovolj obziren ali, da bi mu zamerila zaradi kake neumnosti, ker je bila temnolaska vedno pripravljena na zabavo ter ga je takoj spravila v boljšo voljo. Moral si je priznati, da ni bil prav nič navdušen, ko je izvedel, da bo za kar tri tedne odpotovala v Egipt, ker se mu je marsikdaj zdelo, da bi bili lahko njegovi večeri veliko bolj zabavni, če bi bila tam tudi ona. In tako se je zavedal, da jo je prav zares pogrešal čeprav tega navzven ni posebej kazal. Bil je kar nekoliko razočaran, da je sam zamudil datum za prijavo na potovanje in je tako o topli deželi lahko poslušal samo od prijateljev, ki so imeli malo večjo srečo. Prejšnji večer pa so končno prispeli domov in bil je res vesel, ko je dobil prijateljičino sporočilo, da se lahko dobita. Res je že željno pričakoval, da jo bo videl in že samo misel na to ga je spravila v dobro voljo. Zato pa je tudi take prešerne volje korakal proti znanemu collegu, ki ga je bil že precej navajen. Navsezadnje tokrat ni bil prvič pri Cass in tako ga bogato opremljena notranjost ni več presenetila. Pred njeno sobo je malce postal nato pa kratko a odločno potrkal po vratih. Prijateljico je, naslonjen na podboj vrat, pričakal s širokim nasmeškom in jo trenutek za sem sisnil v močan objem s katerim ji je na svoj način povedal, da jo je zares pogrešal. »Presneto, samo poglej kako si rjava.« z nasmeškom na ustnicah si jo je malce ogledal ter na srečo ugotovil, da je razen tega pred njim še vedno Cass, ki jo je poznal. »Dobrodošla nazaj v deževno Anglijo.« je nato še sarkastično dodal ter stopil v sobo. »Komaj sem že čakal na najine ponovne obiske klubov, ko ugotovim, da si mi pobegnila v Egipt.« v šali je zmajal z glavo ter jo navidez užaljeno pogledal. »Ampak le povej mi kako si se imela, da se bom lahko še malo smilil sam sebi, ker sem vse to zamudil. Če te kaj poznam si se zagotovo zapletla s kakim domačinom.« z velikim nasmeškom na ustnicah ji je igrivo pomežiknil. »Vesel sem, da si le nazaj.« je nato še nasmejano dodal ter se sesedel na kavč, ki je stal v bližini. Govoril je čisto iskreno in preprosto, ker ni bilo v njegovi navadi, da bi nekaj po nepotrebnem dolgovezil. Raje ji je pač povedal kar je mislil, ker je tako ali tako vedel, da ga temnolaska pozna dovolj dobro, da bo to vedela. Tako se mu je vse skupaj pač zdelo najlažje, ker ni bil ravno pristaš dolgih, osladnih govorov, ki jim nikoli ni bilo konca. »Sicer vem, da nisem ravno prvi h kateremu bi odšla za opravljanje, pa mi vseeno lahko poveš, če je kaj novega.« odsotno se je malce premaknil in jo radovedno pogledal. Navsezadnje se nista videla že kar neakj časa in ni hotel, da bi bil zadnji, ki bi izvedel kaj pomembnega, ker se je potem v družbi vedno počutil nekako neumno. Skorajda nopazno se je namuznil ter se znova posvetil svoji sogovornici.