Odločil se je še za en nenavaden raziskovalni podvig in še preden bi si lahko premislil je že sedel na klopici na obali Dahaba in zrl nekam v morje, ki se je svetlomodro penilo ob skalah v daljavi in počasi lizalo pesek na obrežju. Na začetku ni bil navdušen nad izletom in prisegel bi lahko, da je želel sredi leta pobegniti z letala in si premisliti, ter oditi nazaj na Oxford, ki je moral biti v tem trenutku precej bolj umirjen in dolgočasen kakor sicer. Mimo njega je prišel mlad par na dveh kamelah, ki sta ju vodila dva Egipčana in obnemelo je spremljal procesijo mimo njega. Vedel je, da je nekje dol na obrežju možno najeti kamele za sprehode, vendar ko je zagledal velika usta peščene živali ga je vse skupaj v trenutku minilo. Namesto tega se je raje udobno namestil na svoji klopici in iz žepa potegnil škatlico Lucky Strikov ter dobri stari vžigalnik. Dve stvari od katerih se ni nikoli ločil, seveda skupaj z mobilnim telefonom, denarnico in ključi. Prižgal je cigareto in ostale pospravil nazaj na njihovo mesto. Vzdušje in okolje ga je malce spominjalo na idilo Mallorce, kjer je preživel poletje in zagotovo mu je vroče, soparno in morsko okolje ugajalo daleč najbolj. Pihnil je dim skozi kotiček svojih ustnic in se obrnil, ko se je prižgala glasba v enemu od bližnjih lokalov in jo je bilo moč slišati do obale. Kdo bi si mislil, da je v majhnem ribiškem mestecu kot je Dahab, ki je daleč stran od civilizacije, lahko celo zanimivo. Toda že iz izkušenj bi moral vedeti, da so skrite lokacije vedno najbolj vznemirljive. Zagledal je temnolaso podobo, ki je hodila po obrežju in oddaljen obraz se mu je zdel nekoliko znan, a dekle je bilo predaleč, da bi lahko resnično presodil. Nagnil se je nekoliko naprej in ko se je približala je hitro lahko potrdil svoje sume. »Emma,« je zaklical proti temnolaski, da bi ga opazila in najprej sploh razmišljal, če se bo obrnila in odšla, ko ga bo zagledala ali pa se bo pripravljena spustiti z njem v še en besedni dvoboj po katerem je bil njun odnos tako znamenit. On je dražil njo, ona je dražila njega in vedno se je vse končalo pri besedah, saj se je slej ko prej umaknil eni ali drugi, sploh takrat ko je postalo že preveč vroče.

[Emma ]

Ni še minil prvi teden v Egiptu, ko je rjavolascu presedala že bilo kakšna družba. Vse kaj se je dogajalo zadnje dni je bilo zanj popolnoma brez pomena. Najprej, ko mu je Roselyn priznala čustva in jo mogel zavrniti, ker ni hotel uničiti prijateljstva, poleg tega je bila tu, čisto sveža zveza z Shanino, katera definitivno ne bo zdržala dolgo- vendar če je bil iskren mu je bilo popolnoma vseeno in seveda je bilo tu še dejstvo, da zadnje dni bolj pogosto oziroma zanj prepogosto srečuje svoje bivšo dekle. Dejstvo, da sta bila skupaj v sobi, je bilo v nekaterih trenutkih kar pošteno težko. Nenazadnje odnos med njima ni bil preveč prijateljski, poleg tega pa tudi neznana čustva, ki so prišla na plan, Liama niso prav nič veselila. Danes je preprosto samega sebe presenetil. Nenazadnje je bil vedno v družbi, če ne že v drugi, pa v Rubyini, ko je odšel ven. Vendar danes je bilo drugače. Telefon je imel preprosto izklopljen, saj ni želel nadležnih klicev ali sporočil. V tem trenutku si je želel le čas zase in za svoje misli. Prav za nič drugega. Čeprav ni vedel, kaj ga je prineslo v Dahab, je bil zadovoljen, da se je odpravil sem. Preprosto mu je bilo všeč sedeti na klopci, na peščeni plaži z neskončnim pogledom v modro morje. V tem trenutku je hotel odgnati preprosto vse misli, saj so bile odveč. Morje je bilo videti tako preprosto, vabljivo, pa tudi neskončno in svobodno. Zadnja beseda je bila tista, katera je rjavolascu še kako ugajala. Ja, svoboda je bila vse, kar si je pravzaprav želel. Vse brez skrbno, brez obveznosti, brez tega, da bi ga bilo kaj opazovalo ali nadzorovalo. Bilo je preprosto skrivnostno in v daljavi samotno. Sklonil je glavo. Zakaj se mu je pravzaprav zdelo samotno? Mogoče ker je v njem videl sebe? Res, da ni bilo nikoli samo, ampak nekako je skrivalo v sebi drugo plat. Podobno kot on. Odgnal je misli, saj to je bilo nekaj izmed zadnjih stvari o katerih bi zdaj razmišljal. Zopet je dvignil pogled ter roke uprl na kolena. Za trenutek so se mu nezaželene misli zopet vrnile, vendar jih je odgnal zvok korakov, ki jih je slišal za sabo. Počasi se je obrnil ter čez ramo zagledal svetlolasko. »Nikki« je rekel povsem z normalnim tonom, brez bilo kakšnega presenečenja. Trenutno mu res ni bilo do kakšne drame ali bilo česa podobnega. Dekle pred njem mu je bilo res všeč in mogoče se ravno njene družbe- čeprav je sklenil, da bo sam- ne bi uprl v tem trenutku.

Tagged: Nikki
Words: 427
Comment: začetki glih ne grejo -.-

Pristali so, razpakirala je in se najprej naužila spanca na veliki, vodni postelji. Vožnja z letalom jo je izčrpala, Nikki ni niti minute sedenja v sedežu prespala. Ves čas je živčno v rokah premetavala in obračala pločevinko ledenega čaja in nestrpno čakala pristanek. Letenja jo je bilo namreč na smrt strah. Res je bila vesela, da ji ni bilo treba še na Oxford leteti, veliko raje se je prevažala po trdnih tleh, zato jo je vsaka najmanjša turbolenca pahnila v še večjo prazno luknjo-strah. Ko se je po kakšnih dveh urah spanja prebudila se je spravila pod tuš. Zunaj je bilo okrog trideset stopinj, zato jo je mrzla voda dodobra zbudila in ohladila. Oblekla je kopalke in tanko, laneno tuniko z dolgimi rokavi, ki ji je segala borih deset centimetrov čez boke. Premišljevala je o bosih sprehodih po vročem pesku, a je navsezadnje vendarle obula natikače z visoko peto. Še preden se je zavedala, koliko je prehodila je zagledala velike vrste turistev, nekaj domačinov z ogromnimi kamelami, majhne hiške, ki so bile po vsej vrjetnosti trgovinice ali manjši bari z osvežilnimi pijačami in pomol, na katerem se je porivala skupinica študentov, ki so bili mogoče celo iz Oxforda. Olajšano je zavzdihnila, ko je nekaj metrov pred sabo zagledala klop, ki je bila očitno že zasedena, a ji je bil osebek na njej še kako poznan. »Liam.« Je odvrnila, ko je rjavolasec zaklical njeno ime. Sesedla se je na klop in se obrnila k fantu, s katerim sta še pred odhodom v Egipt preživela skupno noč. »Kaj pa ti tukaj ?« Je s zanimanjem vprašala in se mu nasmehnila. Zdelo se ji je pravo naključje, da je na obali, oddaljeni od Sharma srečala prav njega. »Aja, oprosti za tisto jutro, ko sem kar izginila. Spomnila sem se, da imam še nekakšne.. opravke.« Vedela je, da je bil vsak izgovor dober, a preprosto mu ni mogla povedati, kako krivo se je počutila. »Saj ti je prav, da ti delam družbu, kajne ?« Je še previdno vprašala in končno utihnila. Ni mogla zanikati, da ga je bilo presneto dobro videti.

tagged: Liam
word count: 347
comment: moje je bol lame ><

»Počitnice« je dejal z nasmehom na obrazu, čeprav je bilo to povsem logično. »Če pa misliš, kaj delam tu...« je dodal ter naredil premor. Njegov pogled je spet pristal na morju. Preprosto ni vedel kaj naj reče, saj zanj ni bilo ravno logično, da je hotel samoto ali, da bi si želel biti sam. »...recimo, da sem se spravil na potep po Egiptu« je rekel prvi izgovor, ki mu je prišel na misel. Ni vedel zakaj preprosto ni mogel povedati, da je hotel biti sam z svojimi mislimi. Po možnosti bi se lahko še zgodilo, da ga bi res pustila tu, kar mu pa ni preveč ugajalo. Prav tako je bilo dejstvo, da si je želel samote pošteno čudno in bi ne le njej, vendar tudi marsikomu drugemu nakopal lepe težave, saj bi bili zopet prepričani, da ga pestijo težave. Tega pa definitivno ni hotel. »Se zgodi« je rekel ter na njegovem obrazu je znova zrasel nasmeh. Čez misli mu je za trenutek spreletel spomin njune skupne noči. Preprosto se je zgodilo iz nič, z pomočjo alkohola in tudi zaradi dejstva, da mu je bila svetlolaska celo na drugi način nekako všeč, kar pa za Liama ni bilo ravno tipično.»Seveda, tvoja vedno dobrodošla« je dejal, še vedno z nasmehom na obrazu. Zravnal se je ter se posvetil Nikki. »Torej... kako drugače?« je vprašal, ko mu je iskreno zmanjkovalo teme za pogovor. Saj bi res našel tu pa tam kakšno pametno vprašanje, vendar ga je tudi postavljeno kar zanimalo, saj z svetlolasko zadnje čase ni bil ravno na tekočem, vendar je ponavadi več kot preveč izvedel od Ruby. Nenazadnje je bila rjavolaska njegova in njena najboljša prijateljica in ponavadi tudi glavni posrednik. Ob misli nanjo se je nasmehnil. Dekle je bila res nepogrešljiva točka v njegovem življenju. In dejstvo, da se z njo ni slišal že dva dni ga je pošteno žrlo. »Mogoče si se slišala kaj z Ruby?« je vprašal popolnoma neumestno, vendar je še vedno občutil nekaj krivde, da se z njo ni slišal, saj je vedel, da večina nedosegljivih klicev prihaja ravno od nje. Pokimal je na njen odgovor ter svoj pogled zopet namenil v daljavo, proti morju. »S kom si v sobi?« je vprašal tokrat najbrž malo manj neumestno. Čeprav je vedel, da ne bo ravno navdušen nad povratnim vprašanjem, bo že preživel.

»Kaj bi sploh lahko bilo boljše, kot počitnice v Egiptu. « Je zamrmrala in se nasmehnila. »Potepanje ? Če prav vidim in zaenkrat še ne rabim očal tu sediš, kar ni niti malo podobno potepanju.« Se je pošalila in se nelagodno presedla. Presenečena je bila, da ji je tako hitro verjel in popustil, pričakovala je, da bo jezen, ker je kar tako odšla. »Dobro, ker bi tako ali tako še nekaj časa sedela tukaj. Hodila sem vse od hotela do sem in moram si odpočiti preden nadaljujem. « Je olajšano odvrnila. Ni se ji zdelo najbolj prijazno od nje, da ga je tisto jutro kar pustila samega v hotelu, zato je bila toliko bolj vesela, ko je uvidela, da je hotel, da ostane. »Nič novega, pravzaprav. Ne morem reči, da mi je dolgčas, ker sem na nogah že odkar smo prišli v Egipt. Saj veš.. Nakupovanje, plavanje, raziskovanje tesnih, stranskih ulic.. Res, vedno kaj počnem.« Glasno se je zasmejala in se malce presedla bližje k njemu. »Kaj pa ti ? Koliko deklet si že bolje spoznal, odkar si tukaj ?« Je vprašala in se namuznila. Res je, da ji je bilo popolnoma vseeno, če je bil še pred nekaj dnevi z njo. Poznala ga je in vedela je, da ni tip čmrlja, ki bi na eni roži dolgo obstal. Poleg tega je bilo vse skupaj zelo spontano, predvsem pa pijano, zato se ni mogla ravno pritoževati, da jo je hitro zapustil. Navsezadnje sta bila pred tistim še dobra prijatelja, ki sta imela za sabo kratko zvezo, če bi se temu lahko tako reklo. »Z Ruby sem se srečala na zabavi ob bazenu. Super je bilo, na Oxfordu so vsi načrti za ženski večer propadli, očitno se spontana srečanja pri naju najbolje obnesejo. « Je na hitro zamrmrala in se ponovno nasmehnila, seveda ob spominu na Ruby. Temnolaska jo je vedno uspela spraviti v dobro voljo in jo napolniti z optimizmom, prav zato je bila njena najboljša prijateljica. Oboževala jo je, ker ji je vedno stala ob strani in jo tolažila, kljub temu, da sta si bili zelo različni sta v dobrem letu odkrili malenkosti, zaradi katerih sta stkali močno vez med njima. »Z Laylo, a sva se do sedaj vedno zgrešili. Ne vem kako je mogoče, da je ni nikoli v sobi, ko sem jaz in obratno, seveda.« Je namršeno rekla. Zdelo se ji je, kot da od nje pričakuje, da ga bo vprašala isto, kot je on njo in iz nedolžne radovednosti je seveda to tudi storila. »S kom si pa ti ?« Zvito se je nasmehnila in kar čakala na odgovor, ki naj bi seveda vseboval ime Liamove nove ali stare 'prijateljice'. Ni si hotela priznati, a zanimalo jo je zaradi vsega prej, kot radovednosti in to je tudi prekleto dobro čutila.

»Ena, dve, tri... tam okoli deset se mi zdi« je dejal v šali ter se zasmejal. V Egiptu je pravzaprav spoznal le Shanino, z katero pa je dokaj hitro prišel v zvezo, nad katero zadnje čase ni bil popolnoma navdušen. Svetlolaski definitivno ni bil pripravljen priznati, da je pristal v zvezi. O točnem razlogu se mu ni niti približno sanjalo, vendar enostavno ji ni hotel povedati. Nikakor, pod nobenim pogojem ni mogel povedati. Pokimal je na njen odgovor o tem, s kom je v sobi. O Layli bi lahko govoril še pa več, vendar Nikki tega definitivno ni hotel omeniti. Poleg tega ga je dejstvo, da je bila z rjavolasko dobra prijateljica, kar malo presenetilo. Odgnal je misli. Nenazadnje bo še na koncu kaj nepotrebnega rekel. Ko je dobil povratno vprašanje, katerega je tudi pričakoval, vendar še vedno ni vedel, ali bi pravzaprav odgovoril z pravilnim odgovorom. Nenazadnje bi se tako lahko izognil pogovoru o njegovem bivšem dekletu. Vedel je, da izraz na njegovem obrazu ni več videti podoben tistemu, kakšnega ima ob dobri volji. »Jamie« je izjavil ter njegov pogled je zopet odtaval v daljavi morja. Zadnje čase se je čedalje bolj izogibal skupnih trenutkov z črnolasko v sobi, saj te niso bili ravno bleščeči. »Koliko fantov si pa ti pravzaprav spoznala tukaj?« je vrnil vprašanje iz prejšnje teme, samo, da bi se izognil dolgočasnim in mučnim dejstvom, glede odnosa z njegovo sostanovalko. Trenutno je bila to zadnja tema o kateri bi govoril. Svoj pogled je namenil svetlolaski, ter ni mogel kaj, da čez njegov obraz ne bi spreletel nasmeh. Naslonil se je nazaj na klop ter ugotovil, da sta z Nikki čedalje bližje drug drugemu. Da ne bi vzbujal suma, da je to opazil se je ozrl na uro. Približevala se je večeru ter rjavolasec se je zdolgočaseno zazrl v nebo. »Pošteno dolgo čakajo na noč tu« je rekel ter se nasmehnil. »Še sreča, da ni načrtov za danes. Egipt sigurno zgleda bolje ponoči« je rekel ter pogledal svetlolasko poleg njega. Bilo je logično, da ne glede na vse, bo mogla še lep čas prenašati njegovo družbo, saj definitivno še ni imel namena iti nazaj v hotel.

Sonce je potrkalo na oken njene sobe in ji posijalo na njen obraz. Po napornem dnevu se je končno naspala in bila pripravljena na nove pustolovščine. Vedno si je želela, da bi bila v kakšni pustolovščini, kakor iz knjig '' Pet prijateljev'' in še mnogo drugih. Vendar to je bilo samo v knjigah in filmih, zato si je Emma naredila svoj načrt ogledov tega zanimivega kraja. Na listu je že bilo nekaj kljukic in naslednja postaja je bilo mesto Dahab, ki slovi po svoji oazi miru in prečudovite plaže. Malo sonca in mrzle vode ji ne bo škodilo. Po obvezni jutranji kavi se je hitro preoblekla v kratko mini krilo in majico z naramanci ter njen najljubši klobuk. V njeni torbici ni smel manjkati fotoaparat ter majhen likovni kovček v katerem poleg barvic ni smela manjkati skicirka. Že se je sprehajala po obrežju tega čudovitega mesteca. Bil je prečudovit dan in bilo bi super, če bi ga lahko vsak dan tako preživela. In bilo je res mirno. Nekaj ljudi je bilo v kavarni, nekaj v morju, nekateri so pa samo opazovali okolico. In takrat je opazila svojega ''ljubega'' prijatelja. Če mu seveda lahko to reče. Landona. Kmalu je opazil tudi on njo, zato ni imela druge, kakor da gre k njemu in ga '' prijazno'' pozdravi. '' Landon. Kako si?'' želela je biti prijazna, ker si res ni hotela uničiti dneva z prepiranjem in verjetno si ga tudi on ni hotel, če jo je že tako prijazno pozdravil. '' Nimam moči, da bi se prepirala. Sva si bot?? Samo za danes seveda.'' Je rekla in mu iztegnila roko. Ko sta se končno rokovala se je usedla zraven njega, čeprav je vse smrdelo po cigaretah. Že je hotela nekaj reči, ko se je močno ugriznila v jezik ter globoko vzdihnila. Nekajkrat se je obrnila, da bi pogledala kje ima družbe, vendar nobenega ni opazila. '' Kje imaš svojo družbo?? Me preseneča. Še nikoli te nisem videla brez njih. In koliko te jaz poznam, ne maraš biti sam?? Ali se motim?'' je rekla in ga dregnila v ramo. Tako prijazno in brez prepira se že dolgo nista pogovarjala, zato jo je presenetilo, da se je ob tem zelo dobro počutila. Na njegovi levi strani je videla steklenico starega viskija že skoraj napol prazno. '' Ajoj. Pa ne piješ spet? No daj mi en požirek. Mi je vroče. '' je rekla in se stegnila ter vzela steklenico ter naredila velik požirek. Mrzel viski se ji je zlil po grlu in ji prišel naravnost v srce. '' Mmm. Dobro. Kar čutiš kako ti steče po grlu.'' Je rekla in se mu nasmehnila. Ni smela in tudi želela ni več, zato mu je nazaj vrnila steklenico v roko ter si nazaj nadela sončna očala.

@Landon (sory kr je bul late.. mi je primanjkovala inspiracija.. )

Sprva ga je za trenutek presenetilo, da se je brez oklevanja odzvala njegovemu pozivu in začela hoditi bližje. Danes resnično ni bil pri volji za kakšne ostre prepire, težke besede in pikre opazke, zato se je že preden je stopila do njega odločil, da se bo obnašal lepo in pridno, kakor se je tudi znal, če je le hotel. »Zdravo, Emma,« je pozdravil še enkrat, ko je bila dovolj blizu in ji pomignil naj sede poleg njega brez kakšne dodatne prošnje. »Pravzaprav se počutim naravnost kot drek, ampak bilo je že slabše,« je zavzdihnil in cigaretni ogorek frcnil nekam v mivko pred njim, vzel iz žepa škatlico cigaret, zase vzel eno, nato pa podržal še proti Emmi, če bi se ji zahotela pomiritev živcev. »Pa ti? Vse v redu?« je zanj nekoliko neobičajno vljudno vrnil vprašanje in pogledal proti temnolaski poleg njega. Zasmejal se je ob njenih besedah in brez oklevanja takoj prikimal. »Tudi meni se ravno ne ljubi zopet ukvarjati z vsemi najinim nepomembnimi težavami,« je pritrdil še z besedami in ji rahlo stisnil njeno desnico in počakal, da je sedla poleg njega. Nekako ni imel nobene volje za kakšen hudo produktiven pogovor, zato je le tiho strmel predse, malo izgubljen v svoje misli, a ravno prav prisoten, da jo je poslušal. »Kakšno dužbo?« jo je najprej zmedeno pogledal. Ni imel ravno svoje stalne družbe. Ponavadi je visel naokoli v dvojicah. Z Jonathanom ali pa s Taylor, včasih z Lux. Zagotovo pa ne v skupini. »Emma, draga moja, očitno me res ne poznaš preveč dobro. Rad sem sam,« jo je tako brezbrižno popravil in očitno je bilo, da si je o njem v treh letih poznanstva ustvarila povsem napačno mnenje. Včasih se glede tega ne bi sekiral, danes pa jo je moral popraviti. »Hm, saj veš, lažje se skoncentriraš, razmišljaš in podobno sranje. Sploh pa nikoli nisem bil ravno družabna osebnost, bolj za zaprte družbe,« je pojasnil na hitro in precej nepopolno s celim kupom izpuščenih detajlov, a resnično je ni želel dolgočastiti z nesmisli in malenkostmi. »Pijem spet?« je zavzdihnil. Zagotovo ni bil ravno pijanec, če ne drugega je veliko raje posegel po travi kot po alkoholu, a tudi ti časi so minevali, počasi in vztrajno. »Če ti bo tole pregnalo vročino potem ti kar. Samo da te ne bom moral na koncu podpirati ali kaj podobnega. Precej močna zadeva je tole,« je pogledal proti njej, ko je vzela steklenico Jacka in naredila požirek ali dva. Vzel jo je nazaj in jo postavil med njiju. »Pa ti? Kaj ti počneš tukaj?« jo je radovedno vprašal.

Jace se je pijano zamajal po ulicah Dahaba, ki so ga vodile do tamkajšnje plaže, se vsake toliko časa malce ustavil, se naslonil na ograjo in naredil dolg požirek iz Jack Daniels steklenice, ki mu je bingljala v roki. Ni se spomnil kdaj in s kom se je ta večer začel, kar naenkrat se je znašel v baru polnemu neznanih ljudi, nekaterih študentov iz Oxforda, ki jih ni imel namen prenašati in tako je skoraj neopazno smuknil ven in pijano odtaval naokrog. Dahab je bil skoraj prazen, zaradi pozne noči in Jace je tako užival v samoti, kar mu je ugajalo. Celoten Egipt se je počutil utesnjeno, vsi so silili vanj, on pa je želel samo ostati v svoji sobi, in spati, spati, spati. Druga alternativa pa je bil seveda alkohol, ki je sprva pozdravil vse težave, in z bolečim spominom se je spomnil nekaj ur nazaj ko je brez srajce plesal po mizah s kolegi, a s sabo je prinesel še več težav, in tako je zdaj sam in osamljen hodil naokrog. Končno je v daljavi zagledal samotno plažo in natikače je brcnil z nog, tako da je bos zabrodil v peščeno mivko, pri tem pa pozabil dvigovati noge in nesrečno klecnil na tla. Zavzdihnil je sam pri sebi in obtožujoče pogledal v svoje noge, kot da so bile one krive za vse in zmajal z glavo. »Prisegel bi, da ste še nekaj minut nazaj delovale tako kot je treba.« Mukoma in po nekaj minutah se je le spravil nazaj na dve nogi in tokrat bolj previdno odjadral naprej. Nekaj metrov pred sabo je zagledal znano postavo, ki jo prej zaradi teme ni in popolnoma je obstal pri miru. Vse od njunega zadnjega srečanja je v vsakem temnolasem dekletu videl njo, vsakič ko je zaslišal smeh si je želel da bi bil njen, tako da se je mogel dobro opomniti da je skoraj nemogoče da se zopet srečata in to je bila prva napaka ki jo lahko storiš – v trenutku ko nehaš misliti na nekoga, se pojavi pred tabo in ti spodnese tla pod nogami. Njene zadnje besede so mu odmevale v glavi, ' Včasih si zares neverjeten kreten in baraba '. Zmajal je z glavo in se zamišljeno popraskal po glavi, kot vedno ko se je spomnil na to. Pa sva že dva, ki mislita tako Jamie, pa sva že dva. Kot da bi mu nekdo tlesknil pred očmi in ga zbudil iz transa je stopil naprej, prej pa naredil še dolg požirek za pogum in se ustavil nekaj metrov pred njo. »Jamie James!« Široko se je zarežal, skoraj nejeverno. »Ti pa si še hujša od smrti – tebi res nikjer ne morem ubežati.« Je začel pogumno, a njegov stavek se je končal skoraj v obupu. Razširil je roke in pogledal v nebo. Je bilo to vesolje, ki mu je sporočalo da mu ne bo dalo miru? Mu res niso mogli samo malo popustiti? Jo je bilo res potrebo srečevati na vsakem koraku? Že tako se je težko zadrževal da jo ni poiskal, da se ji ni opravičil, jo vzel v svoje naročje… a potem jo tako sreča, ko sta bila popolnoma sama. To je bil njegov celoten problem – če bi se znašla nekje pred vsemi, bi bil bolj samozavesten, pogumen, a zdaj ko sta bila tu sama, ko ni bilo okrog njiju žive duše so bili občutki popolnoma drugačni. Skušal se je elegantno posesti poleg nje, a je tekom dejanja izgubil ravnotežje in se zvalil po tleh, potem pa nekaj minut ostal v ležečem položaju in se na koncu le pijano zarežal. Vedno je dvomil, da bi se ga kdaj lahko popolnoma na mrtvo napil, vedno je bil še delček njega priseben in trezen kot tudi zdaj, a v tej noči je resnično hodil po tanki liniji. »Pridi sem.« Je rekel z zahtevnim glasom, kot majhen otrok ko nekaj hoče in jo brez ugovarjanja potegnil k sebi, da je padla vznak v mivko in se kot on lahko zazrla v zvezdnato nebo. »Tega v Londonu nikoli ne moreš videti. Preveč megle.« Je odsotno rekel, kot da bi bilo med njima vse popolnoma normalno, kot da se ni naredilo nič. Nekaj časa je ležal v tišini potem pa nagnil glavo proti njej in jo resno pogledal. »Why can't I quit you?« Je tiho vprašal potem pa zaprl oči, kot da bi ga bolelo če jo je predolgo gledal in se potem, kot da se nebi nič zgodilo zazrl nazaj v nebo.

[Jamie se mi je zdel da bo bl zanimivo če bo Jace mal nabrluzgan^^]

Že cel večer ni vedela kam bi se dala. Bila je sitna, tečna in prav vsak po vrsti ji je šel na živce. Ni vedela čemu naj pripiše svojo razdražljivost in nesramnost. Prav za nikogar ni našla dobre volje in s svojim jezikom pikala kot gad. Na koncu je šla na živce že sama sebi, kaj šele komu drugemu. Pobrala se je ven z lokala v katerem je pravkar bila in nejevoljno je pomislila, da so si verjetno vsi pošteno oddahnili, ko so se jo končno znebili. Ni jim zamerila. Preveč je bila trezna za tisto družbo in veseljačenje. Nocoj se je kot zakleto ni prijel prav noben alkohol zaradi česar ni bila nič boljše volje. Besno je brcnila v bližnjo leseno klopco, ki je bila ena izmed številnih, ki so bile postavljene vzdolž celotne poti, ki je vodila do obale, in ugotovila, da to ni bila najboljša ideja, saj si je skoraj zlomila prst na nogi. Glasna kletvica v italijanščini je zapustila njene našobljene ustnice in v tihi noči ni bilo slišati ničesar drugega kot le njenega topotanja z visokimi petami po asfaltu in hudovanja. Nikjer ni bilo žive duše, saj je bilo že skoraj tri zjutraj. Jamie se je zdelo prav nenavadno, da je tako zelo opustošeno. Kje so bili pa vsi Arabci, ki so kradli turiste po ulicah? »No, kje je zdaj kakšen?« se je ozirala okrog svoje osi, a ni videla ničesar drugega kot temo in sence, ki so jih metale ulične svetilke. »Takrat, ko ga rabiš, ni pa nobenega zraven,« si je mrmrala sama zase in stopila naprej po poti. Sedaj je bila ravno dovolj na koncu z živci, da bi svoj gnev in jezo, ki sta se prikazala od nikoder, lahko znesla nad kakšnim, ki bi se jo slučajno hotel dotakniti ali pa jo ugrabiti, kot jo je pred tednom dni… Kar naenkrat je njen korak postal še težji in bes je nadomestila nekakšen tih obup. Če je dobro pomislila, je vedela kaj oziroma bolje kdo, je bil kriv za njeno slabo razpoloženje. Jace… Njuna skupno preživeta dogodivščina ji ni in ni šla ven iz glave. Prav tako ne njegove besede, čisto vsaka je bila kot z vročim žezlom vžgana v njen spomin. In tiste zadnje so še posebno bolele… »Kako zelo si neumna,« je zmajala z glavo sama nad sabo in globoko je zavzdihnila. Lahko bi vedela, da vse kar se je dogajalo v tisti sobi, je bilo samo zaradi spleta okoliščin in ničesar drugega. V vsem tem času ni niti enkrat podvomila v Jacove besede, ki jih ji je izrekel, ko sta sedela pri vodnjaku. S prsti si je pomela oči in bilo ji prekleto vseeno, če si je popolnoma razmazala ličila, kdo na svetu se bo pa ukvarjal še s tem. Gnev katerega izvor ji je bil dobro znan, se je spet naselil v njeno srce in v njene besede. Še dobro, da je bila popolnoma sama, sicer bi jo kakšen mimoidoči dobil po glavi. Niti približno ni vedela, kdaj se je znašla na plaži in je lahko slišala le butanje valov v obalo in svoje globoko dihanje ter prav ničesar drugega. Vrgla je dol sandale in pomigala s palcem s katerim je udarila v tisto nesrečno klop. Zabolel jo je, vendar ni bilo nič hujšega. Na srečo. Če bi si zlomila pa še prst na nogi, bi pa nedvomno bila na konju. Za paščke je zagrabila sandale in počasi odšepala vzdolž obale. Nežen zvok valov, ki so butali na obalo, so bili balzam za njeno razvrvano dušo in so umirili njeno jezo, kot da je nikoli ni bilo. Sedaj je bila od vsega skupaj le utrujena. Nekje na sredini plaže se je počila dol v mivko in se zazrla nekam na temno obzorje. Morje se je svetilo v mesečini in slika je bila krasna za kakšna dva zaljubljenca. Ob tem se je hitro ozrla po prazni plaži, a je ugotovila, da je na njen popolnoma sama, kar jo je navdajalo z nekim smešnim zadovoljstvom. Res ni bila čisto pri sebi. Ravno se je odločila, da bi se slekla in se vrgla v valove, ko je nedaleč stran zaslišala lomastenje. V trenutku se je napela kot struna in že pograbila enega izmed čevljev z ošiljeno peto, da bi ga vrgla prišleku v glavo, če bi si kaj preveč dovolil. »Saj sploh ne morem verjeti,« je tiho rekla sama zase, ko je zagledala znano postavo pred sabo in pomišljala, če čevlja vseeno ne bi vrgla Jacu v glavo. Zaslužil bi si. »Jonathan Winchester,« je že drugič uporabila njegovo polno ime in se skoraj zadavila z njim. Jace je bil zadnja oseba, ki bi si jo želela trenutno srečati. Spomini povezani z njim so bili še preveč sveži… in boleči. »To bi lahko rekla tudi jaz zate. Kako na svetu si me moral stakniti prav tukaj,« je prav nič prijazno rekla in ga mrko gledala izpod čela, čeprav njenih ubijalskih pogledov, ki mu jih je pošiljala, na žalost zaradi teme še videti ni mogel. Upala je, da se bo čim prej pobral stran in jo pustil pri miru. Prav nikakršne želje ni imela po kramljanju z njim. In za nameček je bil še pijan… V drugem času, na drugem mestu bi se mu verjetno smejala, ko se je zvrnil poleg nje, v tem času, na tem mestu pa je samo zavihala nos in se obrnila proč. Premaknila se je za dlan stran od njega, ker ji je bil preblizu… Mnogo preblizu, da bi lahko normalno razmišljala, saj jo je njegova bližina že brez tega vznemirjala. »Ej! Kaj se pa greš!?« je ogorčeno vzkliknila, ko jo je potegnil k sebi, da je padla vznak na mivko. Po hitrem postopku se je znebila njegove roke, zamižala in štela do deset, da bi se umirila. Nič ni komentirala na njegove besede, trdno je stiskala ustnice skupaj in tudi sama zrla nekam v zvezdnato nebo. Če ne drugega, se je morala strinjati z njim. Takšnega neba v Londonu res nisi mogel videti. Prav lahko bi se zasanjala, če je ne bi motila njegova prisotnost. »Ne vem. Kako naj jaz to vem? Ampak nazadnje ni bilo videti tako,« mu je zadirčno odvrnila in še vedno zrla nekam v zvezdnato nebo. Preden bi pomišljala še za en sam trenutek, je vstala in se že slačila iz oblekice, ki jo je odvrgla nekam v smeri proti njenim sandalom. Nujno je morala v vodo in se ohladiti. Ne, da bi se sploh ozirala na Jacea je odločno le v spodnjem perilu odkorakala do morja in se na glavo pognala v prvi val.

[ me zanima kako bo kos do konca razpičeni Jamie ;P]

Verjetno bi v normalnem stanju v trenutku ko jo je zagledal odkorakal stran, se ji izognil – kar je tudi na splošno nameraval – izogniti se Jamie za ceno življenja, a je alkohol prevladal in tako se je znašel ravno zraven nje, ob njej, kjer si je resnično tudi želel biti. Ko se je končno namestil v pesek poleg nje se je njegov obraz skremžil v grimaso ko je spet uporabila njegovo celo ime in jo namrščeno pogledal. »Zakaj nenehno uporabljaš to ime? Jonathan Winchester, Jonathan, Jonathan, Jonathan.« Nenavadno smešno se mu je zdelo kako lahko beseda popolnoma izgubi pomen če jo večkrat ponoviš in v tem trenutku je sovražil svoje ime, in način kako ga je izrekla. »Z mano govoriš kot da sva dva tujca in da se sploh ne poznava več.« V njegovem glasu je bilo čutiti prizadetost, za katero sprva sploh ni vedel da je tam, kasneje pa ni hotel tega pokazati, a zdaj je bila tu na planem. »Zdaj sem seveda jaz spet vsega kriv.« Je užaljeno zamomljal na njene besede in jo pogledal. »Kako naj bi pa jaz vedel da boš ravno ti tu, mogoče si pa ti kriva, ker si ti prišla sem.« Je nerazumljivo rekel saj na koncu še sam ni vedel kaj je hotel točno povedati. S prsti je pritisnil v sence, kot da bi hotel umiriti svoje misli, ki so mu norele po glavi in skakale vsevprek. To res ni bilo kako si je predstavljal, da jo bo prvič srečal po njuni 'dogodivščini' in počutil se je skoraj ranljivo, v zaostanku zaradi njegove vinjenosti. Ko sta se skupaj zazrla v nočno nebo je pustil da mu je glava padla postrani, in se zazrl vanjo, njegove besede pa so se zarezale vanj. »In kaj.. kaj naj bi naredil. Vedno moram jaz nekaj narediti, vedno je na meni in na koncu sem vedno jaz kriv.« Je zdaj že jezno rekel potem pa se presenečeno zazrl vanjo ko je vstala in odkorakala stran. Sprva sploh ni vedel kaj namerava, in njegove oči so se široko razširile ko je videl da se je namenila proti morju. »Jamie! Jamie! Prekleto.« Je zamomljal sam pri sebi, se z nekaj truda le pobral z presnete mivke, ki je bila zdaj že povsod in se opotekel proti vodi. »Jamie, kaj počneš! Si nora?!« Se je zadrl, tokrat glasneje ko je videl kako se je njeno celotno telo potopilo v morske valove, in potem čez nekaj sekund, na njegovo olajšanje spet priplavalo na površje. Iztrgal je srajco s sebe in še sam zakorakal v valove, kjer ga je že prvi val spodnesel in tako je cel pristal v vodi. Prvi šok hladne vode ga je malce streznil in ko je priplaval na površje je hlastal za zrakom, potem pa stresel z mokrimi lasmi kot moker pes. Ozrl se je da bi videl kje je, potem pa s počasnimi zamahi priplaval do nje in se ustavil nekaj metrov stran. »In zakaj je bilo to dobro?« Je z zanimanjem vprašal potem pa z nogo potipal po tleh in ugotovil da lahko stoji. Z roko si je pomel obraz, in si razmršil lase da so mu štrleli v vse smeri. Imel je toliko stvari, ki jih je želel povedati, kako zelo jo je pogrešal, kako zelo žal mu je za vse kar je rekel, ali je bila dobro… da lahko misli samo še nanjo, da sanja o njej, da se zbuja in upa da bi bila ona zraven… Dolgo časa sta samo strmela drug v drugega v hladni vodi ko je Jace končno odprl usta. »Greva lahko prosim nazaj ven, preden še utoneš in bom še za to kriv jaz?« Nejevolja in jeza je bila jasno očitna v njegovem glasu, saj je sovražil ko so ga ljudje krivili za stvari, ki jih ni zagrešil, vsaj ne po njegovem mnenju. In Jamie, neverjetna kot je bila, je v njem vedno nekaj izzvala – od začetka sta to rešila s prijateljskimi prepiri in zbadanjem, a vse od tiste noči se je njun vsak pogovor spremenil v jezno kričanje, vpitje in prepiranje. Prav zato je nekako upal da je še nekaj časa ne bo srečal, in se s tem izognil bodočim incidentom. Ko sta bila enkrat spet na kopnem se je utrujeno sesedel nazaj v mivko in se obtožujoče zazrl vanjo. »Ne vem kako si lahko tako sebična. Kaj pa če bi vsake toliko časa malce pogledala sebe v ogledalo in si priznala da imaš pri vsej tej zmedi tudi ti prste vmes in nehala vedno kazati name?« Utrujeno si je pomel oči, ki ga bodo kmalu začele peči zaradi morske soli, a to mu zdaj ni bilo pomembno. Bil je utrujen, še vedno delno pijan delno mačkast, predvsem pa popolnoma na koncu z živci. Ni ga bilo lahko tako zelo znervirati, to je navadno znala samo Cassie z njenimi idejami in podvigi, da je popolnoma izgubil živce, a Jamie je prav tako odlično uspevalo. Jace je bil vedno mnenja da se da vse rešiti na lep in preprost način, konfliktom se je najraje izogibal, in ni se spomnil kdaj se je s kom sploh nazadnje prepiral. A kolikor je želel stran od Jamie, toliko ga je vleklo k njej, čeprav si je želel da se nebi več prepirala, da bi končno našla tisto skupno besedo, so ga njuni prepiri po eni strani prav poživili, spet se je počutil kot on. In temu se ni mogel odreči, zato tudi zdaj ni mogel reči da je bil popolnoma nejevoljen nad dejstvom da jo je tako srečal. Ne, edina resnica je bila, da je bila Jamie njegova edina šibkost, njegova slabost, kripton, ki bi se je moral izogibati, a po drugi strani jo je potreboval, dopolnjevala ga je, izpopolnjevala.

»Kaj ti ni tako ime?« ga je povsem sladko povprašala in na silo vnesla hudomušnost v svoje besede, čeprav ni čutila nobenega veselja ali smeha ali česarkoli povezanega s tem. »Potem pa mi povej, kaj sploh sva? No, kaj sva, Jace,« je zategnila njegovo ime in ga strmo pogledala, čeprav njene mimike obraze Jace ni mogel videti. »Nič nisva,« je kar sama odgovorila na vprašanje. »Niti prijatelja nisva več. Obnašava se, kot da se ne poznava več in da sva navadna tujca. Se izogibava drug drugemu. Kar priznaj, da se me po tistem kar sva preživela prejšnjjič, še bolj izogibaš kot si se me že,« je stiskala ustnice v ravno črto in s prsti mečkala tkanino obleke. Če je bil njegov namen, njeno jezo pripeljati povsem do vrelišča, mu je to presneto dobro uspevalo. »In, od kje sedaj ta tvoja prizadetost? Ti si bil tisti, ki je pustil mene, ne jaz. Ti si rekel, da vse skupaj ni pomenilo ničesar. Hočeš, da te citiram ali tvoj spomin kljub pijanosti še dokaj normalno funkcionira?« se ji je glas pri nekaterih besedah pošteno zatresel in je komaj speljala stavek do konca. Ona je bila tista, ki je lahko bila prizadeta. Ni ona zapustila Jacea ob tistem vodnjaku po njuni preživeti dogodivščini, kot da je sploh nikoli ne bi bilo in da je vse v najlepšem redu. A še zdaleč ni bilo vse lepo in prav. Bilo je prekleto težko povsem sam prebroditi vse skupaj in ne misliti na tisto temno sobico in kaj se je dogajalo v njej. Najsi je bila še tako trpežna, a ob tem kar se ji je zgodilo, je bilo zmotno pričakovati, da bo povsem ravnodušna in brezbrižna. Ne po ugrabitvi, pobegu, njegovih poljubih in dotikih, ki so jo še vedno žgali na koži in v srcu. »Bog, kako smo občutljivi,« je posmehljivo zamrmrala ob njegovi užaljenosti. »Kaj res? Če se prav spomnim, sem bila jaz tu pred tabo. In, če ti že kaj ni prav, se še vedno lahko odstraniš kam drugam. Plaža naj bi bila menda dovolj velika za oba ali je tvoj ego prevelik, da bi prenašal še kakšnega drugega v radiu enega kilometra,« mu je jezno odvrnila in pošteno zavila z očmi. Jace ji je z vsako minuto šel bolj na živce in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj je ne bo povsem spravil ob živce, da ji bo počil film. Komaj se je še zadrževala, da se ni spravila nanj z besedami in s pestmi. Trenutno bi ji prav prišla kakšna boksarska vreča, da na njej sprosti svoj gnev, ki se je nabiral zadnji teden v njeni duši. »Boš že nehal s tem, kdo je kriv in da si največji revček pod soncem? Kdo je kaj rekel o tem, da bi moral nekaj narediti in kaj točno bi to bilo? In nihče ni rekel, da je vedno vse na tebi, ampak v tem primeru si se povsem sam odločil kaj in kako. Naredil si tisto, kar ti je najbolj ugajalo. Tako, da samo nehaj sedaj stokati in jokati. Jaz res nisem pravi naslov, da bi te ujčkala!«
Takoj, ko je s svojim skokom na glavo v val, izginila pod gladino temnega morja in jo je hladna voda potegnila v svoj objem, ko je drsela skozi njo, je ves bes, gnev, težave, prizadetost in bolečina odtekla od nje, kot da nič od naštetega sploh nikoli ni bilo. Počutila se je osvobojeno vseh spon in tegob, dobila nepojasnljiv občutek, da bi lahko z rokami zaobjela cel svet. Oboževala je občutek drsenja skozi vodo, zaradi česar se je tako rada potapljala in že na splošno plavala, in to že od nekdaj. Včasih, ko je bila še majhna, si je velikokrat želela postati mala morska deklica in si je velikokrat domišljala, da to tudi je, da ima namesto nog ribji rep in je njeno ime Ariela, kot je bilo ime morski deklici, o kateri je lahko gledala risanko in brala knjigo za otroke. Res je včasih pogrešala tiste otroške dni, ko je bilo vse tako zelo enostavno in brezskrbno. Dvignila se je nazaj na površje, ko ji je po kakšnih tridesetih metrih, končno povsem zmanjkalo zraka in globoko vdihnila zrak v pljuča, ko je bila enkrat nad morsko gladino in ni videla ničesar drugega, kot temnega lesketanja morja, svetlega meseca in zvezd nad sabo. Zavzdihnila je ob Jacovem kričanju nekje za njenim hrbtom in se namrščila. Vsaj besna ni več bila. Zasukala se je okrog svoje osi in lenobno odplavala bližje obale, kjer se je s konicami prstov lahko dotaknila peščenih tal. Nagnila je glavo na stran, ko je priplaval do nje in videla je samo temno glavo, vrat in del ramen, ki so bili nad gladino in še tega v trdni temi ni mogla povsem razločiti. Kristalno jasno pa je lahko slišala njegov glas, ki se ga je držala neka nenavadna zaskrbljenost. Le zakaj… »In kaj je bilo s tem narobe? Menda sem dovolj stara, da počnem kar hočem in da ne potrebujem neke mame koklje nad sabo. Saj je samo voda, menda se je ne bojiš?« si ni mogla pomagati, da ne bi v svoje besede vnesla malo porogljivosti in posmeha. Ni imela namena kar iti ven, če je komaj prišla v vodo. Že iz principa ne. Zato je samo na mestu malo zamahovala z rokami in se včasih kakšen meter ali dva premaknila bližje k odprtemu, a so jo tako ali tako valovi nosili nazaj proti obali. »Oprosti, dragec. Ampak prej se boš ti postaral in umrl, preden bom jaz utonila. Sploh te ni pa nihče prosil, da moraš za mano. Lahko bi ostal lepo na suhem in imel celo plažo zase. Kaj nisi hotel, da grem stran? Še takrat ko ti ustrežem, ti ni prav,« se ni menila za njegovo nejevoljo in jezo, še mar ji ni bilo. Ali pa je bil to le zunanji videz in se je v njeni notranjosti skrivalo nekaj povsem drugega. Bilo je slednje. Včasih je bila odlična igralka v skrivanju svojih pravih čustev, nihče ni vedel, kaj se resnično dogaja v njej, le njene oči so bile tiste, ki nikoli niso lagale… In tudi sedaj se je v njih zrcalilo prav vsako čustvo, ki ga je občutila. Hotela je vsej tej farsi narediti že konec, hotela priti na dan s svojimi pravimi čustvi. Če je bila sicer vedno kar boleče iskrena, jo je tu nekaj pošteno zaviralo. Predvsem to, da bi ji Jace zlomil srce, saj je imel to moč. Ob njem se je počutila ranljivo in prav nič pogumno. Brez ugovarjanja mu je res sledila in se potem samo v mokrem in pomanjkljivem spodnjem perilu zvrnila poleg njega. Z dlanjo si je pogladila mokre lase nazaj in se ugriznila v ustnico, da ne bi spet nekontrolirano ihtavo izbruhnila. »Nikoli nisem rekla, da je vsa krivda na tvoji strani. Vendar si nazadnje ti naredil, da je sedaj tako kot je. Za svoje besede in dejanja pa ne moreš obtoževati mene. In pri tem imam vso pravico s prstom kazati nate. Priznaj že enkrat, da si sam zafrknil,« je skorajda neslišno zaključila, utrujena že od vsega skupaj. Imelo jo je, da bi preprosto vstala, pobrala svoje stvari in šla nekam. Kamorkoli, samo stran od tu in od njegove bližine, ki ji ni predstavljala drugega kot nekaj nedosegljivega in trpkosti. Nazadnje je res vstala, ampak ni šla stran. Le premaknila se je kakšen korak ali dva naprej, da so ji valovi oblizovali gležnje, se z rokami objela preko ramen in se zazrla nekam na temno morje. Ni se mogla pripraviti, da bi odmislila njegovo prisotnost, ki je bila sladko-grenka in ni se mogla znebiti občutkov, ki jih je vzbujal v njej. Kot je bila ljubezen…

Požirek viskija ji je prišel naravnost v srce in ji je tudi kmalu barva prišla na obraz. Že skoraj malo omotičena je segla v torbico po steklenico mrzle vode in si je malo ''pošpricala'' po obrazu. ''To je bilo pa močno'', je rekla. Sonce je močno sijalo in je pošiljalo sončne žarke ravno nad njiju z Landonom. ''Načrt imam za obiskovanje krajev tukaj v Egiptu in Dahab je bil naslednji na mojem spisku. Kaj pa ti tukaj? Pričakovala bi, da boš bil na pool party-ju. Jaz se jim bom kasneje pridružila. '' je rekla, nato pa nagnila steklenico vode, ter jo spila skoraj do polovice. Ker se ni ni namazala s sončno kremo, jo je skrbelo, da je ne bo sonce opeklo. Naokoli je gledala in zagledala majhen kafič. Landona je ruknila ter mu z roko pokazala kafič ter rekla. ''Pridi, povabim te na pijačo. Ne smem ostati tukaj na soncu, če ne me bo močno opeklo.'' Vstala je, ter mu ponudila roko in ga vstala z lesene klopice in odšla proti prisrčnem kafiču. ''Zame jagodni frame, prosim. Kaj pa boš ti?'' ga je vprašala. Ko je natakar odšel je nastala tišina, ki je ni znala prekiniti. Z bivšim fantom, če mu lahko tako rečemo, se nista znala prav pogovarjati. Razmišljala in razmišljala je, vendar ji ni prišla na misel nobena ideja. Ko je natakar prinesel pijačo je Emma srknila malo frapeja, ter pogumno rekla ''In kako kaj življenje? Ljubezen? Študij?'' pogledala ga je v oči in zagledala začudenje! O takih rečeh res nista govorila. Saj se sploh nista pogovarjala. Samo prepirala sta se. In še to je bil en dokaz, da ga sploh ne pozna. Škoda, ker sta na začetku, ko sta se spoznala, sta bila dobra prijatelja. Sedaj, še tega ne more reči. Vse prejkot prijatelja. Znanca. Mogoče tudi tujca. Ni vedela, vendar ga je del v njej hotel spoznati. Pila in pila je svoj jagodni frape in naenkrat ga je zmanjkalo. Hitro je pomignila natakarju, naj ji prinese še enega. Z Landonom sta strmela drug v drugega in ko je s pogledom zagledala pregloboko v srce, ga je izmaknila. Bala se je, kaj bo zagledala, In strah jo je bilo, da ji bo mogoče to všeč. Ves čas je strmela v uro, da bi se čimprej izmuznila Landonu in tej strašni tišini. Bilo ji je žal, da se mu je pridružila in ga vprašala o njegovem življenju. Opazila je, da mu je neprijetno pri tem, zato je želela obema narediti uslugo. Že je hotela zgrabiti torbico, ko je iz njegovih ust prišel odgovor.

@ Landon, Sorry za late in lejm post... again. =)

;Jamie

Dobro je vedela kako je sovražil svoje polno ime, in kako so ga tako klicali samo tisti ki ga res niso poznali, za katere je bil samo nek bogat fantin, ki mu je bilo vseeno za cel svet. Jonathan Winchester je bil skupek vseh stereotipov, bil je ženskar, bogatin, uspešen v šoli, predsednik svojega kolidža, vodja dramske skupine, član skrivne družbe, bil je vse kar bi si vsi lahko želeli. A to ni bil res on. Pravi on je bil Jace, kakršnega je, vsaj tako je mislil poznala tudi ona. Pravzaprav je bila Jamie ena izmed tistih redkih oseb, ki je resnično poznala pravega njega, kakršen je bil pod vsemi oklepi, lažmi, prevarami. In za trenutek ga je celo preslepila v to, da ji je bil tak všeč – a Jace se je že navadil živeti z razočaranji, ni pa pričakoval da ga bo to tako bolelo kot ga je zdaj. »Kaj sva?« Je kot bled odmev vprašal in jo pogledal. Bila sta Jamie in Jace. Bila sta onadva. Tiho je zastokal in skril obraz v svoje dlani potem pa jo je zopet pogledal. »Kaj ne razumeš da ne moreva biti nič? Tudi če..« Prekleto, ne. Ne bo se spet izpostavljal, ne bo ji spet povedal vsega in se potem znova moral soočiti z realnostjo stvari. Enkrat je bilo več kot dovolj. Ko jo je spet pogledal se je v njegove modre oči naselila divja potreba po tem, da ga končno razume, da ji dopove kar ji je hotel. »Oh Jamie.. seveda sem se te izogibal.« Je tiho zastokal potem pa jo z rokami nežno, a na nek način skoraj grobo potegnil proti sebi. »Kaj za vraga pa naj bi storil? Imam punco Jamie. Dekle. V zvezi sem. Z nekom. In ti to veš. In jaz vem. A vseeno ne morem…« Ne morem ostati stran od sebe, ne morem živeti brez tebe, je kričalo njegovo srce a kot vedno je ostal tiho in se zazrl nekam v temo. Vse to je postajalo že staro, njegovo stalno hrepenenje in stalno dejstvo da ne bosta nikoli pristala skupaj. Postajal je skoraj sadističen, ker si je nenehno prizadejal to bolečino, ko jo je gledal, se jo dotikal, in potem gledal kako odhaja. Njegove besede so bile kakor klofuta v njegov obraz, kot da bi ga nekdo polil z mrzlo vodo, a nič kar si ni zaslužil. Seveda so trenutki ko mu je bila Jamie lahko v uteho že zdavnaj minili, trenutki ko je lahko brezskrbno preživljal večere z njo v njeni družbi so bili tako v preteklosti, da se je včasih spraševal, ali so se res zgodili. Ostal je tiho, nekaj kar se je do zdaj že navadil, in včasih se je bal da bo njegovo telo eksplodiralo zaradi vseh neizrečenih besed, ki jih je imel v sebi. Ko sta se enkrat spet znašla na suhem se je skoraj nejevoljno zazrl vanjo in skušal ignorirati naval poželenja ki ga je zadel, kot val vode ob njegove noge, ko jo je zagledal kako leži poleg njega. »Bi si prosim dala nekaj oblek nase?« Je nejevoljno rekel in se zazrl v morje pred sabo in si še enkrat skušal umiriti misli potem pa se v tišini obrnil proti njej in se naslonil na eno roko. »Ja Jamie, priznam.« Je tiho rekel, prvič popolno resnico. Seveda je priznal da je sam zafrknil. Tega se je popolnoma zavedal, in težo tega bremena je nosil vsak dan naokrog na svojih plečih. »Priznam da sem popolnoma zafrknil z vsem. Ampak.. ko se pojaviš ob meni ne morem.. ne morem..« Jecljanje ni bil njegov stil, a spet, ni si mogel pomagati. Besede kar niso prišle ven kot bi morale. »Prekleto!« Je glasno zaklel potem pa skočil pokonci in brcnil mivko pred sabo. Obrnil se je nazaj k njej in z rokami zakrilil po zraku. »Misliš da sem to hotel? Da sem prosil za to?« Je rekel v njegovem glasu pa je bilo čutiti polno ironije in obupa. »Da hočem vsak dan misliti nate, medtem ko ob meni želi moje dekle? Da si tvojih poljubov ne morem izbiti iz glave?« Še enkrat je zaklel in zakorakal malce stran da bi se ohladil, že naslednji trenutek pa se spet obrnil proti njej. »Da vem, da bi moral obžalovati vsak trenutek ki sem ga preživel s tabo v tisti sobi, a si vsako sekundo mojega življenja želim nazaj tja?« Še enkrat je zaklel in si z rokami prečesal lase, potem pa mu je glava padla nazaj, kot tudi on nazaj na kolena, poleg nje. »Jamie.. Misliš da je meni lahko, biti ob tebi, te gledati, in vedeti kako zelo narobe je vse to? Kako se ne bo nikoli zgodilo?« Z roko se je dotaknil pramena njenih las, in ga potem izpustil. »Zakaj misliš da se vedno obnašam kot največji kreten? Ker drugače ne znam biti ob tebi. Ker iz mene izvlečeš vse najslabše in me soočiš z vsem kar sem, in me s tem prisiliš da postanem nekaj več, nekaj boljšega.« Sesedel se je poleg nje, kar naenkrat izčrpan. »In vsakič ko me tako pogledaš kot si me prej, in mi rečeš.. Jonathan mi iztrgaš srce. Ker sem samo ob tebi lahko res Jace.« Tiho je izdihnil tresočo sapo in še zadnjič pogledal vanjo. »In on.. on ima resnično rad lahko samo eno dekle, in… in…« Tiho je izdihnil potem pa še enkrat pokimal. »Tako da ja, priznam da sem vsega kriv jaz. Priznam da sem te takrat pri vodnjaku potisnil stran od sebe, da sem se spet zaprl vase ampak.. to sem storil ker.. ne morem.. midva ne moreva…« Stisnil je roke v pesti in jih potem počasi razprl. »Verjemi, da je bilo meni takrat težje odkorakati stran, in verjemi da je bila to najtežja stvar kar sem jo kdaj storil. Tako da ja… sam sem zafrknil.« Je končal in se zazrl v morje, izčrpan nad dejstvom, da je prvič v življenju dekletu povedal celotno resnico o sebi. Vedel je, da bosta on in Jamie to plažo verjetno zapustila spet skregana kot mačka in pes, ni mu bilo mar. Vedel je, da bo moral Arianni priznati kaj se je zgodilo, kako čuti, ker je vedel da zdaj ne more več nadaljevati zvezo z njo. Vedel je, da bi bilo verjetno bolje da bi ostal tiho, a zdaj je bilo za vse skupaj prepozno. Težko bi rekel da mu je bilo vseeno kaj bo Jamie rekla, vsako sekundo mu je srce bilo hitreje ob misli na njen odgovor, a počutil se je nenavadno olajšanega, kot da bi prvič lahko zares zadihal, kot da je nekdo iz njega dvignil neko nevidno težko ji jo je prenašal naokrog. Kot da je tista nevidna roka ki je v zadnjem mesecu stiskala njegovo srce odšla, in skoraj olajšano je zaprl oči in pustil da mu je glava padla naprej. Ni vedel da se bo vse usulo iz njega, a to se pač naredi, če stvari predolgo zadržuješ v sebi. In ko odmakneš eno karto, se kmalu druga za drugo podrejo tudi ostale, in vsa hišica iz kart se podre. Tako nekako kot vse kar je do sedaj poznal. Mesec dni nazaj je bil Jace Winchester, samozavesten, šarmanten, nasmejan – in zdaj je bil na plaži in dekletu, za katerega se mu še sanjalo ni da je do nje gojil kakršnakoli čustva, razlagal kako zelo se je zaljubljal vanjo in zakaj je bilo narobe. In stvar, ki je še sam ni razumel je, kako so mu vsi ubijali v glavo da je vse to z Jamie tako zelo zelo narobe, ko pa je on čutil samo to, da je bilo poljubljati in ljubiti njo, nekaj tako zelo zelo prav.