Naveličano je preklapljala med kanali na njenem televizijskem sprejemniku in se stegnila h škatli iz kartona, malomarno odvrženi na klubski mizici in iz nje potegnila še zadnji kos že mrzle pizze. Brez posebnega apetita si jo je stlačila v usta in še vedno zrla v televizijo, ne da bi vsaj približno vedela, kaj sploh gleda. Zadnje dni si ni bila kaj preveč podobna, a takšen vpliv so ponavadi imeli nanjo teli božični prazniki, ki jih ona ni doživljala kot močno srečen dogodek, ki si ga preživljal v okviru družine. Ona ni imela več tiste prave družine, z izjemo dedka in njenih dveh sestric. Zato se je v teh dneh počutila še za količkaj bolj potrto, poleg tega da že zadnji mesec ni bilo kaj veliko boljše. Vse od vrnitve iz Egipta je bila čisto druga in tudi velikega veselja v pijančevanju in žuranju do poznih jutranjih ur ni več našla. Če ne drugega je bil to znak, da je nekaj narobe in Jamie je prav dobro vedela v katerem grmu tiči zajec. Upanje, da bo vse skupaj minilo samo od sebe, je bilo res malo jalovo, a zaenkrat še ni začela posegati po kateri drugi alternativi, da bi se znebila ali vsaj nekoliko omilila svojo zatrapanost v Jacea. A nocoj je bilo novo leto in ga res ni mogla preživeti zaprta v stanovanju, v prastari trenirki in majici z velikim kavnim madežem na prsih. Morala se je spraviti iz tega svojega vegetativnega stanja in iti malo med ljudmi, kjer se tako dobro znajde. Prisilna osamljenost ji res ni pristajala, ko ji je družba okrog njih bila pomembna prav toliko kot zrak, ki ga je dihala. In pravi kraj za njeno silvestrovanje je bil gotovo šolski park, kjer se je nocoj tudi odvijala novoletna zabava. Ne, da bi še kakšno minutko dlje odlašala se je spravila ven iz umazanih oblačil in naravnost pod prho. Mokre lase je kasneje skrbno posušila in se zelo toplo obleka. Brez, debelih volnenih žab, dodatnega para nogavic, spodnje majice in še dveh majic z dolgimi rokavi ter debelega puloverja, pač ne gre. Preden je zapustila svojo sobo in se odpravila proti parku, kjer se je vse skupaj odvijalo, si je na glavo poveznila belo volneno kapo s pripadajočim dolgim šalom in rokavicami. Dodaten par rokavic si je še z nekaj drugimi stvarmi zbasala v žepe svoje malo daljše puhovke.

Ko je prišla na samo prizorišče zabave, je dogajanje bilo že v polnem razmahu. Študentov je bilo polno in bili so razkropljeni na vse strani. Sicer se ji je zdelo, da se jih največ zadržuje pod šotorom, kjer so ponujali vroče kuhano vino, ki te je pogrel in hrano. Ni se ji ljubilo čakati v sorazmeroma dolgi vrsti pred šankom, saj bo kasneje še vedno lahko šla po kuhano vino in se je raje napotila do stojnice, kjer so izposojali drsalke. Prav veselila se je že, da bo spet stopila na drsalke in se pognala po ledeni ploskvi. Dekletu, ki je izposojalo drsalke je povedala svojo številko in se hip zatem s parom drsalk v rokah premaknila do klopce, kjer se je preobula vanje. Sprva je malo omahljivo stopila na poledenelo jezero in počasi zadrsala. Kmalu so se njene noge spomnile kako drsati in tudi ravnotežje ji ni delalo nikakršnih težav in je tako zlahkoto oddrsala nekaj krogov. Za kakšno delanje piruet in podobnih likov kot je to znala nekoč, bo pa potrebovala še nekaj časa biti na drsalkah. Ni hotela že takoj skušati svojih zmožnostih in nadaljevanje večera preživeti na kakšni urgenci z zlomljeno roko ali pa čim podobnim. Brez pretiranega manevriranja je še naprej lahkotno drsala, a le za en sam hip ni bila pozorna, ker je s pogledom zdrsnila čez svojo okolico in kmalu bi se znašla na nosu, če je ne bi neka roka zagrabila za nadlaht, da je Jamie lahko ujela nazaj svoje ravnotežje. Ni takoj pogledala k svojemu rešitelju, ki jo je sedaj že izkušeno vodil naprej in med ostalimi drsalci. Zaradi kape in šala si ga ni mogla prav dobro ogledati, a ko so se njene oči ujele z njegovimi je takoj vedela za koga gre. ''Jace?'' je presenečeno dahnila in istočasno opazila, da stojita na obrobju poledenelega jezera kamor nobenega ni zaneslo in sta bila ta hip povsem sama. ''Ammm… Aja, hvala. Ker si me rešil pred padcem. In kakšno zlomljeno kostjo ali nosom,'' je med besedami delala kratke predahe ne vedoč kaj naj mu reče in kako naj se obnaša. Čustva, katere je potlačila globoko vase, so počasi začela vreti v njej in grozila, da bodo vsak trenutek prišle na dan.

@ Jace

Novo leto. Jace je počasi izdihnil dim cigarete skozi ustnice ko se je naslanjal na ograjo balkona pri svojih prijateljih in se skoraj zamišljeno zazrl v nebo. Letos se ni odpravil nazaj v London da bi novo leto preživel v družni dolgonogih lepotic v diskaču, ali pa na nabitih cestah, raje je ostal v Oxfordu. Slišal je vpitje in kričanje za sabo, tako da je lahko sklepal da je bila igra pokra še vedno na vrhuncu, ki jo je tokrat odklonil in se raje zavil v tišino, ki ga je sicer spremljala že nekaj tednov. Prijatelji so bili sicer odločeni da ga izvabijo iz njegovega skrivališča, ki mu je včasih rekel tudi soba, in tako se je znašel na balkonu, s steklenico šampanjca v roki in cigareto v drugi. Glede na količino alkohola ki so ga imeli v sebi vsi ostali je bil sam presenetljivo trezen, saj je bil na novoletnih zabavah navadno on tisti, ki je okrog enajstih že zgoraj brez plesal po mizah in se samega prehoda v novo leto niti ni spomnil. A letos je bilo vse drugače, zadnje čase je bilo vse drugače. Jamie je spet neuspešno skušal izriniti iz misli, čeprav je bil zdaj po vseh pogledih popolnoma samski in bi jo lahko kadarkoli poiskal – čeprav je dvomil da si je sama tudi tega želela. Zaslišal je zvoke in premikanje v ozadju in ko je nagnil glavo nazaj v notranjost je izvedel, da so se končno naveličali kartanja, in se odpravljajo v park kjer se odvija šolska zabava. Jace je bil sicer so-organizator, a bil je prepričan da je vse v najlepšem redu in je vajeti predal ostalim, 'nižjim' sodelavcem šolskega sveta. Zavil v dolgo majico, pulover, jakno in seveda šal, se je odpravil proti parku kjer je bilo že na kupe ostalih študentov, ki so vsi navdušeno vzklikali in se veselili, verjetno pod vplivom kuhanega vina, ki je zadišal tudi njemu.

Po kozarcu, ali treh kasneje, so se končno spravili proti drsališču – dela ki se ga je Jace precej veselil. Ne bi ravno rekel da je zelo izkušen drsalec, a na ledu se je dobro znašel, njegov najljubši del zime kot otrok, so bili popoldnevi ko ga je mama peljala v Hyde park in je lahko drsal. Tako se je na drsalkah počutil popolnoma samozavestno in se le smejal prijateljem ki so padali na nos – delno zaradi neznanja, delno zaradi alkohola v krvi. Po nekaj krogih je njegovo pozornost zmotila dobro znana postava v beli kapi, da je popolnoma obstal na mestu, kot da bi ohromel. Vse okrog njega je izginilo, se razblinilo in tiho se je ozrl proti prijateljem, ki pa so se že sami zabavali in prepričan je bil da ga ne bodo pogrešali če izgine za nekaj minut. Oddrsal je proti sredini in med tem mrzlično premišljeval kaj naj ji reče, kako naj jo ogovori. Po njunem zadnjem pogovoru na plaži ga je bilo seveda sram, ko ji je tako izlil svoje srce, potem pa odkorakal brez da bi ji dal možnost da mu odgovori, a sam pri sebi je mislil da odgovor že pozna. Bil ji je tako blizu da bi se jo lahko že dotaknil ko se je naenkrat spotaknila in le njegovi refleksi so jo obvarovali da ni padla na nos. Celotna kolobocija je povzročila precej gružve saj so se ljudje ustavljali v svojih krogih in Jace jo je vajeno odpeljal ven iz množice na rob, ko je zaslišal svoje ime. Zadovoljno se je nasmehnil ob dejstvu da je bil spet 'Jace' kar je pomenilo da mogoče ni več tako jezna in se previdno zazrl v njene oči. Je to tudi pomenilo da z Grace še ni govorila, ali pa se je le ta odločila da bo njuno noč zadržala zase? »Hej ti.« Je tiho dahnil in ko se je prepričal da je lahko stala na svojih dveh nogah jo je previdno izpustil in ji namenil svoj širok nasmeh. »Je že dobro. Zato sem pa tu – že ure in ure drsam v krogih in čakam na damo v težavah, da bi jo rešil pred padcem.« Se je na hitro pošalil potem pa jo pogledal izpod obrvi. Ni vedel kaj naj ji točno reče, zato se je malce odkašljal. »In amm… kako.. kako si?« Počutil se je kot tretješolec ki se je prvič znašel pred dekletom ki bi mu bila všeč, a vedel je kako zelo bolj zakompliciran je bil odnos ki ga je imel do rjavolaske ki je stala pred njim. A dejstvo da jo je takole srečal, je njegov silvestrski večer neznano polepšalo, in če je bil popolnoma iskren ni bilo nobenega drugega s katerim bi si želel vstopiti v novo leto kot z njo.

[here ]

Ni vedela, kaj naj sama s sabo ali s svojimi rokami, ko je po celem mesecu spet stala povsem poleg njega in mu zrla v oči. Bil ji je tako blizu, da je bilo dovolj, če bi samo rahlo stegnila roko in že bi se ga lahko dotaknila. A jasno ji je bilo, da to ne bi bila najboljša ideja in je roke po hitrem postopku potisnila v globoke žepe svoje bunde, preden bi se zares še popolnoma spozabila in popustila vzgibu, ki si ga pač ni smela dovoliti. Upala je, da si nocoj ne bosta spet prišla v kakšen konflikt in eden od drugega odšla z jezo v glasu in žalostjo v srcu. Že zavoljo samega večera in njegove posebnosti, ko se je staro leto v zadnjih vzdihljajih poslavljalo in so oni veselo pozdravljali ter proslavljali novega, ki jim je bil vsak trenutek bližje, si je želela, da bi v novo leto stopila z ramo ob rami, kot prijatelja in zaupnika. Da bi skupaj z drugimi odštevala in si nazdravila, namesto da bi se mrko gledala od daleč in drug drugega obtoževala za stvari, ki so že zdavnaj postale nepomembne in jih ni bilo več moč spremeniti. Bolj kot vse drugo je želela zakopati bojno sekiro z njim in želela biti spet njegova prijateljica, čeprav je do njega čutila več kot le golo prijateljstvo. Ni vedela kako je z njim in kakšna so sedaj njegova občutja, in koliko so se spremenila po tistem, ko sta se nazadnje videli na tisti obali Dahaba. Ni si delala nekih prevelikih upov, navsezadnje je Jace le imel dekle in prepričana je bila, da se je po tistem vrnil nazaj k njej ter sta še vedno skupaj. Na hitro se je ozrla okrog sebe, če bi jo slučajno kje zagledala, čeprav niti ni vedela kako izgleda, a jima nihče ni posvečal nikakršne pozornosti, ne ženski ne moški del obiskovalcev. Vsi so bili preveč zaverovani v svoje početje in drsanje, da bi sploh opazili dve osamljeni postavi, ki sta na drsalkah stali nekoliko bolj stran od ostale družbe. ''Hej,'' mu je z drobnim nasmeškom naposled le odzdravila in se rahlo posmejala ob njegovih besedah. ''In kako ti gre? Si že veliko dam rešil pred skorajšnjo katastrofo?'' je v svoj glas na silo vnesla nekaj hudomušnosti, da je vsaj približno izgledalo podobnemu tistemu njunemu odnosu, ki sta ga imela preden sta pristala skupaj v isti postelji, nenasitna eden drugega. ''Bila sem že boljše,'' je na kratko odgovorila in skomignila z rameni, zavedajoč se, da Jace ni ravno pravi naslov, da mu potoži glede njenega slabega in otožnega razpoloženja, ali pač? ''Pravzaprav sem bolj za en shit. Teli prazniki pa vse skupaj le še poslabšajo,'' se je nato odločila za resnico in ob tem zbirala pogum, da mu pove kar ji že cel čas leži na duši. ''Veš Jace… Pogrešam te. In… res mi je žal za vse skupaj in za moje obnašanje ter nejevero…'' se ji je glas nekajkrat zatresel, ko je izbirala prave besede, ki bi vsaj malo znale opisati tisto, kar je čutila. Ves čas ga je gledala v oči, roke pa je kar naenkrat imela iz žepov in sklenjene nekje na hrbtu, medtem ko je z desno nogo in z drsalko v led risala majhne krogce. ''Takrat si prehitro šel stran in nisem ti mogla povedati kar sem želela. Verjela ti nisem le zato, ker me je bilo strah, da me boš prizadel. Zato, ker Jace ti imaš to moč, da me prizadeš in mi streš srce. Lahko me neverjetno osrečiš ali pa strahovito poteptaš pod sabo,'' je suho pogoltnila in ustnice ukrivila v polovičen medel smehljaj. Pravkar mu je na srebrnem pladnju izročala svoje srce, s katerim je lahko naredil kar ga je bila volja. ''Žal mi je, če ti resnica ni všeč. Ampak tako je to. Utrujena sem od vsega tega sprenevedanja, igranja mačke in miši. Všeč si mi in rada te imam. In…'' je obmolknila ne vedoč ali naj nadaljuje ali ne, ''… to je to,'' je nato malo drugače zaključila, kot je sprva hotela, ampak že tako je več kot preveč povedala. Ko sta za nekaj trenutkov obstala v tišini, ki se je Jamie zdela neverjetno mučna in dolga, se ji je zazdelo, da je sedaj čas, da se umakne. Povedala je kar je želela in kar ji je ležalo na duši in Jace je sedaj lahko z njenimi besedami naredil kar je hotel. Rahlo se mu je nasmehnila in namerno odmislila bojazen in tegobo, ki sta se širili po njeni notranjosti. Potegnila je roko ven z rokavico in se s prsti za hip dotaknila njegovega mrzlega obraza . Preden bi se ustavila, ga je že na kratko poljubila na lice, nato pa se z nekim nedoločljivim leskom v očeh odmaknila od njega in oddrsala stran, nazaj do klopce, kjer se bo lahko preobula nazaj v škornje, saj ji do drsanja ta hip ni več bilo.

Po eni strani kar ni mogel verjeti da sta se spet pogovarjala in tako znašla en zraven drugega, čutil je njeno bližino , vse skrbi in tegobe tega meseca pa so zletele stran skozi okno. »Hah, no verjameš ali ne si ti prva ki sem ji imel čast pomagati. Zadnje čase so se dekleta nekam izpopolnila v drsanju.« Je zaključil v šali in jo potem pogledal naravnost v oči. Je tudi ona razmišljala kako je bilo včasih, kako preprosto se je bilo tako šaliti, kako sproščena sta bila včasih drug ob drugem? Njene besede so ga malce presenetile, saj ji sam v življenju nebi priznal kako za en drek se je v resnici počutil, kako bi najraje šel domov, se preoblekel v staro trenerko in gledal črno-bel film z skledo makaronov, a tega ji seveda ni izrekel naglas. Odprl je že usta, da bi ji odgovoril, ko ga je njeno priznanje ustavilo na mestu in verjetno je nekaj minut stal tam kot največja budala z odprtimi usti in poslušal njene besede. Pogrešala ga je? Najprej je čutil ogromen šok ki ga je zadel kot val vode, a potem ko se je počasi odtekel je bilo kot da bi ga očistil vseh skrbi in tegob. Že drugič je odprl usta da bi ji odgovoril in se strmo zazrl vanjo ob njenih besedah. Rada ga je imela. Rada. Rada. Še preden se je zavedal je stal na ledu in se široko smejal ob dejstvu a ko se je naslednjič ozrl navzgor je že videl kako je drsala stran. »Jamie! Počakaj! Hej!« Skušal je kar se da hitro pridrsati do nje, a očitno so se v tem trenutku vsi odločili da je čas za drsanje in jezero je bilo popolnoma nabito. »Prekleto, umakni se!« Je jezno nahrulil pijanega fanta ki se je obešal po njem potem pa z vso hitrostjo odbrzel naprej in ujel Jamie ko je bila tik pri klopeh. Kot prej jo je ujel za njeno roko in jo potegnil proti sebi, da se je obrnila naokrog, ni pa pričakoval s kakšno močjo jo je potegnil, saj je zadela naravnost vanj in se znašla v njegovem objemu, kjer jo je želel. Brez besed jo je poljubil, tako kot si jo je že tolikokrat želel potem pa odmaknil stran. »Res se bova morala navaditi, da ne odkorakava stran še v isti sekundi.« Je v smehu rekel potem pa se malce zresnil in jo pogledal. »Nimam več punce. Mislim, torej, po Egiptu sva šla… narazen.« Ni ji želel razlagati zakaj, kako, kaj je bil vzrok, to zdaj pravzaprav ni bilo pomembno. »Pridi.« Potegnil jo je za sabo na klop kjer se preobuvaš, a nikoli ni izpustil njene roke, ki se je znašla v njegovi. »Veš kako včasih… kako se ti včasih zgodi, da ti ena oseba lahko popolnoma spremeni življenje? Kako ti lahko njen nasmeh izbriše vse slabo in kako se ti življenje zdi manj grozno če te ona drži za roko? No.. zame si to ti. Vedno si bila ti.« Je malce nenavadno rekel potem pa se zazrl vanjo in ji z prosto roko odmaknil pramen las, nekaj kar je tako zelo rad počel. Ko je izdihnil se je iz njegovih ust izvil bel dim zaradi mraza in nasmehnil se je, kot vedno ko je to videl. Ni mogel verjeti kako zelo srečen je naenkrat postal, ko je ugotovil da mu vrača čustva. Odrinil je stran vse ostale skrbi ki jih je imel, o njuni preteklosti, o njeni sestri, o vsem ki ga je težilo potem pa se premaknil malce dlje. »In… vem da ne bo vedno lahko. To vem. In, če ti povem po resnici… ti nimam veliko za ponuditi. Ampak kljub vsemu ti bom vedno dal vse kar imam, tudi če je to skoraj nič. Dal ti bom pozne noči, dolge objeme. Nekoga s katerim se boš vedno lahko pogovarjala, nekoga ki bo skrbel zate, nekoga ki mu bo mar in bo vedno pri tebi. Roko ki te bo držala, roka na katero se boš vedno lahko naslonila. In če to ni dovolj.. vedi da imaš vse kar sem jaz. Upam, da bo to dovolj.« Je tiho končal in se tokrat resno zazrl vanjo, četudi je vse v njem kričalo naj steče nekam daleč stran, strahopeten kakršen je bil. A to je bilo zdaj novo poglavje, nov list, kjer moraš počakati in se prepustiti. Ker je bilo res tako kot je Jamie rekla – ona je bila edina, ki mu je lahko strla srce ali pa mu dala občutek kot da lahko leti. Odprl je usta da bi še nekaj rekel da bi malce razvedril situacijo, kot 'no, kaj praviš?' ali kaj podobnega, a mu besede kar naenkrat niso šle več iz ust in živčno se je zastrmel vanjo. Vedel je, da ga ima rada kot jo ima on, a tudi to včasih ni bilo dovolj za zvezo. Vedel je, da je storil mnogo napak, da jih bo nekaj verjetno še storil, a upal je da jima bo dala priložnost ki si jo zaslužita, da vsaj poskusita. To je bilo vse kar jo je prosil, priložnost da poskusita. Ni vedel kaj bo naredil če bo rekla ne, ali bi vse skupaj spremenil v šalo in nasmejano odkorakal, ali bi graciozno rekel da je že dobro, da razume ali vse skupaj spet spremenil v prepir. Dejstvo je bilo, da mu to da bi rekla ne sprva še padlo ni na pamet, a z vsako sekundo se mi je to zdela bolj možna realnost. Ni vedel koliko časa je čakal na njen odgovor, lahko je bilo samo nekaj sekund ali pa nekaj sončnih let, njemu se je zdelo kot celo večnost. »Jamie.. prosim reci nekaj.« Je tiho prosil ko ni več zmogel tišine med njima, ko so ga živci izdali in s privzdignjenimi obrvmi se je zazrl vanjo. Vedel je da drsalci že nekaj časa pogledujejo proti njima saj sta zasedla klop za preobuvanje, a ni mu bilo mar, bodo že počakali. Tu so se dogajale pomembnejše stvari.

Ravno pravi čas se je še odločila, da gre dol z drsališča, saj se jih je naslednji hip cel kup usulo nanj in bi tisto pravo drsanje postalo kratko malo nemogoče. Kotički ustnic so se ji ves čas vihali navzgor. Končno se je znebila težkega bremena, ki ji je zadnji mesec ležal na duši in jo dušil. Prišla je z resnico na dan. Zbrala je dovolj poguma in povedala Jaceu, kar mu je želela že ves čas. Čeprav bi za svojo popolno srečo ob sebi potrebovala še njega, je bila ta trenutek zadovoljna že s tem malim, kar je lahko imela. Že zdavnaj ji je postalo jasno, da v življenju ne dobiš vedno tistega, kar hočeš in mogoče je prav Jace bil tisti, ki ga nikoli ne bo mogla imeti. Potlačila je tih stok in se že odločila, da če se bodo stvari odvijale po najslabšem scenariju, se bo s tem ubadala jutri in še celo leto, če se bo hotela. Ampak ne danes in ne nocoj. Nocoj in še celo noč se bo zabavala in ga z drugimi popivala, kar je tudi odlično obvladovala, čeprav v njeni notranjosti ne bo vse postavljeno na pravo mesto. Bila je že tik pri klopeh, ko jo je nekdo pograbil za dlan in jo potegnil k sebi. Pravzaprav je takoj vedela za koga gre in ni ji bilo potrebno iskati njegovih oči, da gre zanj, za njenega Jacea. Roke so se ji samodejno ovile okrog vratu in še bolj se je stisnila k njemu, ko so njegove ustnice pokrile njene. Poljub je bil mehak, nežen in predvsem dolg, čeprav se je Jamie zdel še vseeno mnogo prekratek. ''Prav imaš. Ampak sem ti le hotela dati dovolj prostora in časa, da s slišanim narediš kar želiš,'' se je rahlo zasmejala skupaj z njim. ''Narazen sta šla? Zakaj…'' ga je hotela povpraševati po razlogu, a se je še zadnji trenutek ugriznila v jezik in ni nadaljevala. Ni bila njena stvar zakaj sta šla narazen. Vendar ni mogla zanikati, da tega ni bila vesela, čeprav se je ob tem počutila kot največja hinavka. ''In si v redu?'' ga je hip zatem povprašala in zaskrbljenost, ki je bila močno opazna v njenem glasu, ni bila zaigrana. Že res, da je bila po eni strani vesela, da je spet samski, vendar je bil nekoč tudi njen odličen prijatelj in dobro ga je poznala. Pustila je, da jo je potegnil sedaj za sabo do klopi, kamor je bila že prej namenjena in sedla je povsem poleg njega, brez da bi med njima ustvarjala kakšno nepotrebno distanco, kot je to počela vsakokrat v Egiptu. Že je med vsemi pari zimskih čevljev in škornjev, ki so bili vsepovsod, začela iskati svoje, ko je Jaceov glas ustavil, da je dvignila pogled nazaj k njegovim očem. Ob njegovih besedah ji je postalo kar rahlo nerodno in samo mrazu se je lahko zahvalila, da je že obarval njena lica rdeče, sicer bi bila njena rdečica še toliko bolj opazna. Želela ga je objeti, se stisniti k njemu, mu splezati v naročje, ga vroče poljubiti na njegove mamljive ustnice, a je samo preprosto obsedela in se mu široko nasmehnila, ko ji je z obraza umaknil pobegli pramen las in dotik njegovih prstov ji je na licu pustil toploto, ki se je razširila po celem njenem telesu, najbolj pa jo je lahko občutila v srcu. ''Kako zelo lepo si to povedal,'' se je nato le s tihim in ganjenim glasom oglasila, ustnice pa uvihala v smehljaj. Šele sedaj se je prvič zavedla, da ima res še možnosti pri njemu in če bi jo nekoč to pognalo v brezglavi tek, sedaj tega niti pod razno ni nameravala storiti. Hotela ga je in ne bo dopustila, da bi ji kot voda spolzel skozi prste rok. malo sanjavo je gledala vanj in čeprav se je zdelo, da ga sploh ne sliši ali pa njegovih besed v svojem zamaknjenem stanju nima za mar, se ji je vsaka beseda posebej vtisnila v srce in spomin. Ničesar ni zahtevala od njega, a ji je vseeno dal vse in še več. Dovolj je bila njegova ljubezen. In, če je bila iskrena do sebe in njega, mu tudi sama ni mogla prav veliko ponuditi. Navsezadnje ni bila dekle, ki bi se zapletalo v resne zveze, saj so le-te hitro znale postati preveč zakomplicirane in je raje vse skupaj raje pustila na lahkotni ravni kar je seveda bilo lažje. A sedaj ni več hotela tega. Hotela je biti skupaj s tem rjavolascem, ki je sedel poleg nje in je že nekoliko živčno zrl vanjo, in vseeno ji je bilo za vse ostale moške. Nihče ni bil primerljiv z njim. ''Oh, oprosti. Malo me je odneslo…'' se je nasmehnila, ko je ugotovila, da mu sploh še ni ničesar rekla in da Jace ves na trnih čaka na njene besede, kakršnekoli že bodo. ''Res ne veš? Ne veš, da je edino kar si želim v tem trenutku, si ti in biti s tabo. Da mi je popolnoma vseeno, če mi po tvojem mnenju nimaš veliko ponuditi. Iskreno, tudi jaz ti nimam. Veš, da se ne zapletam v resne zveze in da ne vem kako se tem rečem streže. Da sem ta hip močno prestrašena, ker se bojim, če se kljub vsemu to med nama ne bo izšlo. Vendar hočem tvegati in vem, da kakorkoli se bo na koncu že izcimilo, da bo vredno,'' je skorajda neslišno zaključila in se mu nežno nasmehnila. Še vedno v drsalkah se je dvignila na noge in se z obrazom skolonila povsem do njegovega, medtem ko ga je zaobjela z dlanmi. ''Pojdiva nekam stran. Stran od drugih in od vseh teh radovednih pogledov,'' je pomignila na poglede, ki sta jih pritegovala. ''Ker hočem te samo zase,'' se mu je malo posesivno zasmejala v ustnice preden jih je zapletla v dolg poljub.

S svetlobno hitrostjo se je začel približevati tisti letni čas, katerega temnolasec nikakor ni prenesel. Milo rečeno je sovražil mraz in sneg, ter vrh tega seveda zimo. Iskreno še sam ni vedel s čim se mu je zima tako pošteno zamerila. Res, da ni maral tega, da je bil po parih korakih zunaj že čisto premražen in moker, vendar je bil prepričan, da je bil tu še drugi razlog, kateri mu je bil zaenkrat neznan. Včasih pač preprosto ni razumel samega sebe. In prav tako je bilo tudi tokrat. Sploh ni vedel, kaj ga je prijelo, da je silil ven na ta hladen zrak. Že ob misli, da bo stopil na sneženo pokrajino, ga je zmrazilo do kosti. Vendar seveda on ni smel zamuditi zabave, ki se je odvijala zunaj. Kljub temu, da je množično sovražil zimo in sneg, je pa bilo tukaj celo nekaj svetlih točk. Ena izmed teh so bili definitivno zimski športni. Čeprav ga je ob smučanju zeblo do kosti je ta šport preprosto oboževal. Prav tako proti drsanju ni imel kaj veliko proti in ravno zaradi tega je bilo že logično, kje bo njegovo postajališče danes. Stopal je proti šolskemu parku. Pod njegovimi stopali je škripal sneg, katerega je bilo zadnje čase vse več in več. Naveličano je dvignil pogled, ko so začele snežinke počasi padati ena za drugo. To je bilo najbrž zadnje kar si želi na novo letni večer- da pada sneg. Vendar nenazadnje proti tem ni mogel narediti nič. Naveličano je skomignil ter nadaljeval pot. Ni trajalo dolgo, ko je prišel v šolski park, kateri je bil pa že čisto novoletno okrašen za današnji večer. In kljub temu, da je bil tu še dosti zgodaj, je bilo tu že še in več ljudi. Brez obotavljanja se je odpravil proti izposoji drsalk. Kakor vsakič je bilo v njegovi navadi, da je prvo zavil sem, čeprav bi mogoče res raje šel prvo na pijačo. Ni prišel še do izposojevalnice, ko se je skoraj zaletel v rjavolasko. »Opro...« je začel, ko je dvignil pogled. Bila je še kako znana rjavolaska. »April« je izrekel njeno ime ter se nasmehnil.

April
(sorry for lame)

Novo leto. Novi cilji, nove dogodivščine in nove sanje. Emmi je vse to predstavljalo novo leto in ni ga smela zamuditi pod nobenim pogojem. Vendar so prevladovali čudni, zateženi obtučki, da ga ne bo preživela s družino in še posebej, s bratom. Tudi Sam si je ustvaril svoje plane, zato Emma ni imela druge izbere, kakor da naredi isto. Od svojega bratca je želja prišla na malo sestrico. Gabrielle. Spomnila se je na pool party v Egiptu. Petje in ples ter vsa zabava in njuno druženje ji je polepšala dan, zato si ni mogla zamisliti, da bi praznovala tako pomemben dan s komerkoli drugim. Navsezadnje je bila njena mlajša sestra. Na večer tega prečudovitega dneva je Emma hodila po kopalnici napol gola s brisačo okoli telesa ter iskala po predalih diamantne uhane, ki jih je dobila od že pokojnega dedka ter zraven pripadajočo verižico. Na omari je stal obešalnik s prelepo črno obleko brez naramnic ter na tleh črne petke, ki so čakale, da jih Emma obuje. Kot zmešana ''kura'' je ''letala'' iz enega prostora do drugega in je bila sama sebi v napoto, čeprav je bila sama v stanovanju. Elegantno in previdno si je oblekla obleko, obula čevlje, si zapela verižico ter iskala luknjo za uhan. Ko je bila nared se je še zadnjič pogledala v ogledalo, poiskala v torbico in tokrat resnično zadnjič pogledala v ogledalu ter že odšla skozi vhodna vrata proti šolskemu parku, kjer je bila novoletna zabava.
Imela je nekoliko težav s prihodom , saj so njene peti bile v nasprotju s takšno potjo, kjer je na vsake toliko malo snega. Potrebovala je veliko časa preden se je prerinila skozi vse ovire in prišla do natakarja ali karkoli je pač že bil, ter mu izročila plašč in pogledovala naokoli, da bi videla Gabrielle. Opazila jo je, kako jo čaka malo naprej, zato se je vsa vesela napotila do nje, kjer se je že prvič spotaknila in skoraj padla. Ko je prišla do nje je mrmrala kletvice ter jo s prisiljenim nasmeškom pozdravila. '' Če se ne bom danes še ubila, potem ne vem, kdaj se bom.'' je jezno dejala. Že prva nezgoda v tem večeru. In vse naj bi bilo popolno. Pa kaj še. Ko je svojo jezo potisnila na stran jo je zdaj s resničnim in veselim nasmehom še enkrat objela ter si jo tokrat natančno pogledala. '' Joj, kako smo danes lepi! Smo se za koga posebnega tako uredili madame Gabrielle??'' je po francosko zavila ter jo zavrtela, da bi si jo v celoti ogledala. Resnicno je lepa, seveda kakor sestra, si je Emma mislila sama pri sebi ter se sama sebi smejala. Prijela jo je pod roko in so skupaj vzporedno s koraki vstopile v center celotne zabave. Zabava se še čisto ni začela, saj je samo nekaj študentov. '' Verjetno bodo še prišli.'' je odgovorila na Gabin čuden obraz ter jo zvlekla do bara, kjer je zgrabila dva kozarca martinija, enega podala Gabrielle, enega obdržala ter ji nazdravila.


Gabrielle...

JAYDEN.!

sry k je trajal.-.-'' zdej pa party all night honey.! :3
wearing THIS.! :3

Grace se je nasmejano sprehajala po sobi gor in dol in iz vseh možnih predalov vlekla ven stvari, ki so posledično letele na posteljo, kjer je bil v tem trenutku že precej visok kup, le-teh. Vedno je bilo preden se je oblekla, oblek po celi sobi dovolj. In četudi je imela danes temnolaska, drugače pa svetlolaska, toliko oblek, da se iz njih ni videla ven je bila prikrito obsedena z tem kaj je dala nase, saj je vedno paničarila za vsako bedarijo posebej. Ampak danes jo je že malo priganjal čas, saj se je zabava v šolskem parku ob jezeru začela že ob osmih, ura pa je bila sedaj že nekaj do pol devetih, tako da je že spet zamujala. Od nje kaj drugage tako ali tako sicer ni bilo za pričakovati, a vseeno tega ni želela priznati na glas. Sicer pa tako ali tako nebo nikogar pustila čakati, saj danes ni bila z nikomur posebej zmenjena. Tako je imela vbistvu še dovolj časa, a vseeno ni želela zamuditi preveč zabave, ki bo vsekakor kakor ponavadi zanesljivo super. Še posebej če bo naknadno tam naletela na kakšno super družbo in nebo celoten večer in vstop v novo leto preživela samo z samimi nalitimi študenti okoli sebe. Tako je posledično iz kupa oblek, ki so ležale na postelji potegnila ven črne hlače, ki so ji segale malo čez kolena, črno majico ter topel črn pulover, čez katerega je navlekla še plašč. Okoli vratu je zavezala še črno siv šal in ustrezno zavarovala tudi roke in glavo. Lase in obraz je tako ali tako imela že urejen, tako da je samo še v luknjice v ušesih zataknila uhane in na noge obula črne semiš škornje, nato pa za seboj zaklenila stanovanje oziroma sobico, ki si jo je delila z Sebom in se odpravila še v avlo, kjer je imela že pripravljene drsalke in gamaše. Mislila je praktično na vse in to jo je takorkoč zaznamovalo. Bila je čisti perfekcionist. Nasmehnila se je gospodinji, ki je vsak dan skrbela za tople obroke za člane St.John's collega, ki ji je navdušeno pomahala v pozdrav. »Ne bi bilo dobro, da bi si tudi ti vzela malo prosto Giselle?« je zaklicala Grace bolj na daleč in se ji prešerno nasmehnila nato pa stopila skozi vrata v mrzel silvestrski večer. Sneg je nežno naletaval in že po nekaj metrih je Grace opazila snežinke, vseh mogočih oblik in velikosti, ki so se ujele na njenih ramah in rokah. Bil je tipičen silvestrski večer. V daljavi je bilo moč slišati glasbo, ki so jo vrteli v šolskem parku in komaj je že čakala, da se pridruži ostali nadobudnim zabavljačem in dijakom pri zabavi. Ko je prispela tja je opazila, da je očitno res pri tistih bolj zgodnjih, četudi je sama zamujala tudi že skoraj dobro urico, toda to je sedaj ni motilo. Sedla je na klop pri drsališču in si sezula čevlje, ter nataknila drsalke, čeznje pa gamaše. Nato se je napotila proti drsališču in z nasmeškom na obrazu naredila prvih nekaj zadrsov. Nato se je navdušenje v njej samo še stopnjevalo in čez čas je bila že toliko pogumna da se je nekajkrat že zavrtela in to se ji je močno maščevalo ko je zadela ob nekoga, ki je v tistem trenutku zadrsal mimo nje. »Oh oprosti...ali pa raje ne oprosti.« je dejala v eni sapi, ko je zagledala osebo, ki jo je držala za ramena, da nebi padal po tleh. »Tebe se pa ne morem rešiti kaj?« je vprašala in se nasmehnila Jaydenu, ki je bil prav tako presenečen ob pogledu na njen obraz, kot ona na njegovega. Po tistem dnevu, ko sta se zjutraj srečala v njegovi sobi ni bilo več enako. Nekako drugače se je počutila ob njem. Čudno. Mogoče malo zaljubljeno? Ah ne pa ne ona ob njem.

world count: 634.(:
listening to: Maroon 5 ; she will be loved
moode: happy but sick.-.-''

Tagged: Paulina

Pred časom je novo zapadli sneg v Tristanu vzbudil različne občutke. Postal je nekoliko bolj vesel in razigran ter si v svoji sobi ves čas prepeval božično – novoletne pesmi. Dan pred novim letom je z veseljem pospravil sobo oziroma celotno majhno stanovanjce. Posesal je ves kot in zraven glasno prepeval. Vsake toliko časa si je krepko oddahnil in proti večeru pripravil sebi in sostanovalcu majhno pojedino. Zabavala sta se dolgo v noč in se smehljala ob kozarčkih njegovega najljubšega vina. Ko je ura odbila nekaj čez polnoč je Tris zlezel v toplo posteljo in si radio nastavil na najmanjšo jakost ter v trenutku zaspal. Njegove sanje so bile mirne, saj je vedel, da se staro leto počasi izteka ter da novo prinaša veliko novih in predvsem zanimivih stvari.
Zjutraj se je zbudil prerojen in še nekaj časa mirno poležaval v postelji. Iz postelje se je zvlekel šele popoldne in si pripravil močno popoldansko kavico. Odprl je okno in pod stavbo zagledal kup ljudi, ki so se prešerno zabavali na zadnji dan starega leta. Dan je porabil za sprostitev in si nabral nove moči za dolg večer. Čeprav ni bil pravi navdušenec mode, je za tokratni večer pripravil srajco in kavbojke, ki so bile za čuda edine v njegovi omari, ki niso imele nikakršne luknje. Ko se je dan prevesil v večer je na hitro skočil pod tuš, si obril že dokaj dolgo bradico in ukrotil svoje zmršenem lase. Uporabil je nekaj gela in frizura je bila v nekaj trenutkih urejena. Zapenjal je zadnji gumb na srajci, ko je na zaslišal glasen zvok glasbe njegovega telefona, ki je ležal na postelji. Pograbil je telefon in se z veselim glasom javil. Obraz se mu je po nekaj trenutkih zmračil in počasi je sedel na posteljo. »Zakaj?« je z žalostnim glasom vprašal osebo na drugi strani telefona. »Že v redu, verjetno si ti na slabšem.« je še dejal in se kislo nasmehnil. Prijatelj mu je ravnokar sporočil,da je obležal v postelji z visoko vročino ter da bo novo leto preživel s punco ob skodelici čaja. »Pozdravi se.« Pokimal je, čeprav ga tisti na drugi strani ni videl in odložil mobitel na nočno omarico. Stopil je proti ogledalu in si s prsti segel v lase ter jih rahlo razmršil. »Tukaj pa tudi ne bom.« je z odločnim glasom rekel in zapel zadnji gumb na srajci. Čeznjo si je poveznil toplo jakno in si okoli vratu zavil siv šal.
Zabava se je odvijala v centru mesta, zato je obul tople čevlje, ki pa so še vedno izgledali dovolj elegantno. Ko je stopil iz doma je odprl dežnik in pogledal proti nebu. »Ah.« je izustil in zaprl dežnik ter si vrvico dežnika ovil okoli roke. Hodil je proti šolskemu parku in prav nič ga ni motilo, da je na obrazu čutil drobne snežinke. Hodil je proti šotorom in si pri bližnjem pultu naročil skodelico kuhanega vina in si z njim ogrel roke. Spil je požirek in se pri tem oziral po zbranih ljudeh. Nekaj jih je na videz spoznal in jim odzdravil z kretnjo roke, kakor da bi mahal. V bližini je opazil drsališče in se s kratkimi koraki napotil proti drsalcem. Nekaj časa jih je tiho opazoval in ko je dvignil pogled ter pogledal na drugo stran drsališča, je opazil znano postavo. Široko se je nasmehnil in tokrat resnično pomahal v njeno smer. Z usti je izoblikoval besedo oj in zdrznil z glavo. Prijel je skodelico in obhodil drsališče ter se ustavil nasproti Pauline. »Kje se srečamo.« je živahno rekel in se prešerno nasmehnil. Vedel je, da čeprav današnjega večera ne bo preživel v družbi prijatelja, bo užival v družbi drugih oseb, ki so se mu zdele zanimive. »Kako si?« je prijazno postavil vprašanje in se zazrl v njene oči. Že prvič, ko jo je zagledal, so se mu zdele njene oči fascinantne, tokrat pa so postale še bolj izrazite ob soju novoletnih lučk.

word count: 650

Iskreno ni točno vedel, zakaj se odpravlja na zabavo. Nenazadnje se letošnjega novega leta ni preveč veselil. Ponavadi ga je preživel z očetom, ob kaminu v rdečem naslanjaču ob popolni temi, le iz kamina je prihajal ogenj. Nasproti njega je ponavadi sedel oče ter ni mu bilo težko razbrati iz obraza, da obožuje svojega edinega sina. Ob pripovedovanju, kaj se je zgodilo enemu in drugemu, raznim zgodbam in pripetljajem sta preživela božični večer in naslednje jutro je bilo prvo, kar sta naredila to, da sta odprla darila. Vedel je, da bi ga marsikdo imel za očkovega fantka, vendar mu je bilo popolnoma vseeno. Svojega očeta je imel iskreno rad in bil je hvaležen, da je ob njem in mu nudi oporo. Kakor on temnolascu. Jayden je bil definitivno njegova svetla točka v življenju in je ne bi za prav nič na svetu zamenjal. In ravno zato, ker letos ni mogel preživeti ne božiča, ne novega leta s svojim sinom, je temnolasec zaznal obžalovanje in žalost v očetovem glasu. Iskreno tudi njem ni bilo lahko, saj ni bilo božiča ali novega leta do slej, ki bi ga preživel brez očeta. Ob tej misli se je namuznil. Najbrž je bil res očkov sinček in to dejstvo mu ni bilo niti malo všeč. Zavedal se je, da je popoln primer dvoličnega človeka. Ob očetu je bil vedno nasmejan, dobre volje in njegove družbe si je iskreno želel. Takrat je bil preprosto on, kakšen bi mogel biti vedno. Vendar, ko je bil v družbi prijateljev, nikakor ni mogel pokazati svojega odnosa z očetom. Iskreno se je sramoval tega odnosa pred njimi in ravno to dejstvo, da se sramuje lastnega očeta zaradi njunega odnosa, ga je znalo spraviti v obup. Medtem ko je bil v družbi drug človek, tisti, ki ni bil za družinske zadeve, pač pa le za alkohol in dekleta ter seveda igranje pokra. Naveličano je na sebe spravil plašč ter se odpravil ven. Praktično še vedno ni vedel zakaj se odpravlja ven, brez bilo kakšne družbe ali česa podobnega. Sicer je bilo še kako logično, da bo družbo dobil takoj, vendar vseeno mu je bilo nekako čudno. Nenazadnje je točno vedel, kaj bo prvi stavek njegovega znanca. Kaj pa Jayden tu počne sam?. Ob misli na to je naveličano vzdihnil. To je bila definitivno stvar, ki jo je preprosto sovražil. Iz neznanega razloga, vendar je ni maral. Ko je stopal proti parku je pod njegovimi stopali škripal bel sneg, katerega pa je bilo na temnolaščevo žalost vedno več. Sneg definitivno ni bil svetla točka v njegovem življenju, še nevtralna ne. Definitivno je bila zadnja stvar, katero si je sedaj želel. Sovražil je zimo in sneg ter mraz, najbrž le zaradi dejstva, ker je bil vedno premražen do kosti in zato ker je po vsakem odhodu ven prišel nazaj isto mrzel in moker. Ob misli na to se je zdrznil. Zavedal se je, da današnji večer ne bo nič drugačen, kakor le mraz in led. Res super. Ko je končno prišel na kraj zabave, se je avtomatsko napotil proti drsališču, kjer je že drsalo nekaj študentov. Brez, da bi se ukvarjal z prepoznavanjem slednjih je vzel drsalke ter se tudi sam odpravil na let. Drsanje je bilo najbrž ena redkih svetlih točk pri zimi, vsaj na Jaydenovem spisku. Ko je stopil na led, je že mislil, da bo zgubil ravnotežje, saj nikoli ni bil v prvih korakih preveč spreten. Tako je, ko je skoraj padel na hrbet, se za trenutek prijel ograje ter se prepričal, da res ne bo pristal na ledenih tleh. Po nekaj trenutkih je končno zadrsal ter na njegovo presenečenje je res drsal tako dobro kot ponavadi. Dobre volje se je odpravil narediti krog, vendar slednjega še ni naredil, ko se je vanj zaletela rjavolaska. Ni rabil dolgo, ko je v njej prepoznal še kako poznato bivšo svetlolasko. Nad njeno novo barvo las je bil iskreno navdušen, saj je zopet zgledala preveč lepa, če si je priznal. Ni maral tega dejstva, da mu je dekle všeč, mogoče celo nekaj več od navadne besede všeč. Če ne bi imel takšen karakter, bi celo priznal, da je na nek način le malo zatrapan vanjo, vendar tega ni bil pripravljen priznati za nič na svetu. On že ne. »Grace« je dejal z ravnodušnim glasom, kakšnega je le premogel, vendar se je vseeno zavedal, da je bilo moč zaslediti presenečenje. Z roko na njeni rami se je presenečeno zazrl vanjo, saj je bila ona nenazadnje le zadnja oseba, katero je tu pričakoval. »Ali se ti ne moreš mene izogniti, ali pa jaz tebe. Očitno sva si…« je rekel ter utihnil sredi stavka. Beseda usojena je ostala nekje v njegovem grlu. Da bi jo odvrnil od tega je odmaknil roko, za katero se je komi sedaj zavedal ta še počiva na njeni rami ter zadrsal nekaj metrov od nje. Ko ji je obrnil hrbet ga je spreletelo nenavadno obžalovanje, zato, ker se ji je hotel izogniti, le zaradi besede, ki bi utegnila pomeniti kaj več. Obrnil se je nazaj proti njej ter presenečeno ugotovil, da še stoji tam, njen pogled je pa prilepljen nanj. Z sklonjeno glavo je odrsal nazaj do nje ter se ji nasmehnil. »Oprosti, ker sem preprosto odšel stran. Glede besed me je zaneslo« je priznal ter skomignil ter čakal na njeno reakcijo.

Tagged: Grace
Words: more than 600
Comment: tottaly lame

Novo leto mu kaj veliko ni pomenilo. Sam je doma ta čas preživel z družino. Dokler je bila še z njimi mama je bilo to pravo družinsko slavje pri njih doma. Glasba je bila na največji glasnsoti, hrana je bila povosd po hiši in hiša je bila napoljena s smehom vseh drućinskih članov in ostalih sorodnikov. Odkar pa je mama odšla sta novo leto bolj kot ne sama z bratom ga preživela doma medtem ko je oče delal do poznih ur ali pa je bil odzunaj s prijatelji in je mali bratec ostal sam doma z kakšno varuško. Zavzdihnil je. Zdaj pa je bil sam tu na Oxu in je sedel sam v sobi zunaj pa se je slišalo dretje in kričanje ter pokanje petard. Šinila mu je zamisel, da bi se odpravil na novoletno zabavo katero je prirejal Oxford za vse tiste, ki so se je hoteli udeležiti in ker ni hotel sedeti doma sam in se smiliti samemu sebi je smuknil do omare in poiskal najbolj topla a hkrati elegantna oblačila, ki pa ne bi bila preveč elegantna. Ko je našel pravo kombinacijo se je še našprical s parfumom in se odpravil proti zabavi. Že od daleč je lahko videl lesketanje luči in slišati je bilo glasno glasbo. Pospešil je korak dokler se ni kmalu znašel pred samimi šotori kjer so vsa dogajanja potekala. Naročil si je kuhano vino ter se z njim poskušal tudi malo pogreti. Najbolj je sovražil mraz, ki je bil značilen za ta letni čas. Zavzdihnil je in pogledal naokoli ali koga prepozna sploh ali pa bo to še ena izmed zabav kjer mu bo dolgčas ob nepoznavanju nikogar ko pa se skoraj vsi poznajo in pozdravljajo. Stopal je počasi naokrog dokelr ni pred seboj zagledal znane postave in obrisa osebe. Pogledal je bolje in vedel je, da te rjavolaske ni mogel zgrešiti. Stopil je do nje in jo objel od zadaj. " Lepo, da se ponovno srečava gospodična Sylvia. " je rekel in se ji nasmehnil in ji namenil poljub na lice. Syliva je bila ena izmed tistih deklet, s katerimi je nekaj imel a nič kaj preveč resnega. " Živjo tudi tebi. " jo je še enrkat pozdravil na bolj primeren način in lahko je opazil malce jeze v njenem glasu. " In kako si. Od najinega zadnjega srečanja je minilo kar nekaj časa. " je rekel in spomin se mu je vrnil na tisto zabavo kjer sta se spoznala in se pričela malo zabavati. A vse skupaj je bila le zabava in nič več ter nič manj. Radovedno jo je pogledal.

@ Sylvia

Vedel je da ji bo mogel slej ko prej razložiti celotno zgodbo, ki se je zgodila med njim in Arianno, a nekako ni vedel kje naj začne, kaj naj ji sploh pove. Skomignil je z rameni in se ji malce približal. »Ugotovila sva da… da nisva za skupaj in… no nisva več skupaj.« Je odločno zaključil, saj ga je srce še vedno malce zaskelelo ko se je spomnil na rjavolasko z nebeško modrimi očmi, ki jo je prizadel. Resnično življenje ni bilo kot v knjigah, ko se glavni junak zaljubi v drugo, in tam vedno pozabijo povedati kako prizadeta in žalostna je bila potem njegova prva ljubezen. Ne, v resničnem življenju je bilo vse bolj napeto, in realno, in zato tudi tako zelo razburljivo in zanimivo. Pokimal je na njeno vprašanje. »Ja. Mislim da bo šlo.« Je resno rekel a na ustnicah se mu je že ukrivil njegov izdajalski nasmešek, ki je kazal da se bodo stvari slej ko prej vrnile nazaj na normalno, če ne celo na bolje. Po njegovem govoru je potreboval vse atome energije v sebi, da se je zadrževal in si ni živčno grizel ustnice, in z nogo udarjal po tleh, saj mu je srce razbijalo kot noro. Čudil se je da še ni imel aritmije ali vsaj srčnega napada, saj tako hiter utrip seveda ni bil normalen. Olajšano je izdihnil ko je zaslišal njene besede, da je vsaj spregovorila, in še enkrat vdihnil svež zrak noči, da bi malce pomiril svoje razbijajoče srce. Videti je bila ganjena, mogoče celo srečna kar ga je navdalo z upanjem, in vsaka njena naslednja beseda je večala njegov nasmeh in hkrati tudi njegovo samozavest. Težko je požrl slino in jo pomenljivo pogledal. »Vem. In mogoče.. mislim, ti se nerada spuščaš v zveze, jaz se ne maram spuščati v zveze in.. in mogoče bova prav zato tako dobra skupaj.« Je zdaj že popolnoma samozavestno rekel, in čutil kako je nevidna roka, ki je stiskala njegovo srce vse odkar jo je videl na ledu končno popustila, in malce se je sprostil. Nasmehnil se je njeni želji, in tudi sam pogledal čez njeno ramo, kjer so se ljudje malce obračali proti njima, lep romantičen prizor, ki sta ga ustvarila. »Zmenjeno. Mislim da poznam pravi kotiček.« Ji je pomežiknil, si z nog skobacal drsalke in si obul svoje čevlje, potem pa jo potegnil za sabo proti notranjosti parka. »Počakaj tu princeska.« Izginil je nekam v noč k stojnicam in se čez nekaj minut vrnil s steklenico šampanjca in debelo odejo. Povedel jo je proti sanem, v katere so bili vpreženi konji in ji pomagal nanje. »Sva?« Je veselo vprašal potem pa naročil kočijažu naj ju odpelje krog po parku. Pokril ju je z debelo odejo, šampanjec pa odložil na tla, saj bosta z njim nazdravila kasneje. Njegova roka se je ovila okrog njene rame in potegnil jo je k sebi v objem. »Ne morem verjeti da se to res dogaja. Ti.. jaz.. midva.« Je tiho rekel in se zazrl v njene oči, potem pa se jo počasi približal in združil njune ustnice, najprej tako rahlo da se mu je zazdelo kot da se sploh niso dotaknile, potem močneje, dokler nista bila ujeta v strastnem poljubu. Malce zadihano se je odmaknil stran in zmajal z glavo. »Če bova tako nadaljevala bova res morala najti še bolj intimen kraj kot je ta kočija. Vsekakor nočem ozeblin.« Je nasmejano rekel in ji pomežiknil, da bi ji dal vedeti da se samo šali. Že res, da si jo je želel v vsakem trenutku, a danes je imel v mislih vse prej kot tisto. Želel je biti z njo, se pogovarjati, smejati, poljubljati, in seveda potem v jutranjih urah… Stresel je z glavo, da bi pregnal misli potem pa se ponovno zazrl vanjo. »Ne vem če sem se ti že opravičil za… za vse.« Je zamišljeno rekel. Res, da sta bila zdaj 'skupaj' oz bosta vsaj poskusila biti, in je bila preteklost že daleč stran, a vseeno se mu je zdelo da se ji mora opravičiti, razložiti zakaj se je obnašal tako kot se je. »Še nihče.. nikoli se nisem počutil tako kot sem se s tabo in.. no popolnoma iskreno, bil sem prestrašen in, ja obnašal sem se obupno, priznam.« Se je zasmejal ob spominih na vse neumnosti ki jih je storil ko je bila v igri ona. »In bolj ko sem se te skušal izogibati, večkrat sem te videl, in.. vsakič me je presenetilo kako zelo si te želim, tvoje družbe, tvojega smeha… in zato sem se obnašal kot največji idiot, in nikoli ti nisem želel povedati, biti prvi ki bi se izpostavil, ki bi ti ponudil svoje srce.« Je nekako le zaključil potem pa si z roko pomel oči. »Verjetno se ti zdi kot da sem ravno izstopil iz kakšne limonade kaj? Glede na to kakšne izpade imam danes.« Pomežiknil ji je. »Ampak ker je danes ravno novo leto.. in na novo leto moramo biti iskreni.. ali je to božič? No kakorkoli, sem se odločil da ti vse povem. Tako da..« Še enkrat jo je pogledal s privzdignjenimi obrvmi. »Ne bom rekel naj pozabiva na vse kar se je zgodilo med nama, tega nočem. Vsak poljub, vsako doživetje naju je pripeljalo do tu. Hočem reči samo to, da obrniva nov list in… začniva znova. Ti in jaz. Ekskluzivno. Kot.. par.« Je zaključil in se zazrl v njene oči.

;Jamie [sooorryy za pozn odgovor.^^]

David.
no idea of words | lame however S: | wearing.

Sneg, sneženje, mraz... to so bile definitivno stvari, katere je Sylvia oboževala. Čeprav se je zavedala, da je ta zimski čas marsikomu naredil že kakšen siv las, ga je sama oboževala. Zanjo je bil preprosto najljubši. Oboževala je gledanje snežink, kako so pristale na njenem oknu in se kasneje stopile v ledene kapljice. Prav tako je več kot oboževala ta vonj po cimetu, kateri se je razlegel na okoi v času božiča, darila, ki jih je dobila na pretek v tem času in še in še. Ja, zimo je definitivno ljubila, ne glede na mraz. Pravzaprav tudi mraz ni tako sovražila. Res ni marala, ko je bila premražena do kosti in so se ji tresli zobje, vendar je bilo definitivno boljše od soparne vročine, ki je vladala poleti. Takrat pa nikakor ni mogla prenesti tistega vsega. V tem času se je najbrž res najraje le preprosto zaprla v svojo sobo z klimo, ter v vročih dneh je razen na morje, sploh ni bilo ven. Ja, morje pa je bila definitivno druga kategorija. Tisto modro, neskončno vodo je pa definitivno oboževala. Na plaži je lahko sedela ure in ure ter zrla v neskončnost, pa ji ne bi bilo dolgčas. Prav tako je oboževala sprehajanje po peščeni plaži, ko je čutila mivko med prstimi na nogi. In seveda je imelo poletje manjšo prednost- sprehajanje po plaži in zagoreli fantje. Ja, Sylviino ljubezensko življenje v času poletja je bilo popolnoma sproščeno, med vsemi avanturami, medtem ko je tu na Oxfordu hitro naletela na kakšnega bivšega, nad katerim pa iskreno ni bila preveč navdušena. Zavzdihnila je ter si končno oblekla plašč. Naveličano se je zazrla v ogledalo ter za trenutek je čez njen obraz švignil presenečen izraz. Nenazadnje je ugotovila, da se njen novo kupljeni plašč, pravzaprav dokaj dobro ujema z črnimi pajkicami. In ravno to dejstvo jo je veselilo. Nasmehnila se je sama sebi v ogledalu ter se končno spravila obuti čevlje. Že celoten večer jo je to dejstvo najbolj skrbelo, saj so znali biti več kot pošteno naporni- ravno zaradi tega dejstva so veličino časa preživeli v njeni omari z raznoraznimi oblačili. Po nekaj trenutkih mučenja z njimi, jih je komaj spravila v odobni položaj ter si z tem vidno odahnila. Stopila je na noge ter se ozrla po sobi, v primeru, da bi kaj pozabila. Ko je ugotovila, da ima najbrž vse pri sebi se je odpravila ven. Ko je stopila na plano je takoj začutila tipični, mrzli decemberski zrak, katerega je tako oboževala. Z nasmehom na obrazu se je napotila proti šolskemu parku, kjer se je odvijala zabava. Po nekaj nerodnih korakih po snegu in dvema neuspelima padcema je končno prišla. Njeno prvo postajališče je bilo kuhano vino, kateri ji je pa bil definitivno več kot pri srcu. Stopila je pod šotor ter po trenutkih čakanja je zaslišala znan glas, čigav lastnik je bil svetlolasec, kateri jo je malo prej objel. Z presenečenim obrazom se je ozrla k njemu ter malo je manjkalo, da se ji ni čeljust povesila do tal. »Živjo, David« je rekla ter skušala prekriti javno presenečenje nad novim snidenjem s svetlolasem. Še kako dobro si je zapomnila njun razhod. Za slednjega je bil razlog močna čustva iz obeh strani, čeprav si to po eni skupni noči ne bi nikoli priznala. Zato sta raje le preprosto igrala svojo igro. »Boljše od zadnjič« je rekla ter se nasmehnila. Če si je svetlolasca dobro ogledala, je nenazadnje le še vedno zgledal precej dobro, tako kot zadnjič. »In ti?« je rekla ter naredila požirek vina, katerega je malo prej dobila v roke, svoje oči je pa vztrajno zapičila v svetlolasca nasproti nje.