Otvoritvena zabava: Hollywood night.

O odhodu, bi se pa dalo govoriti

Tagged: Jill
Words: 424
Comment: nekako primankuje idej

@Layla

"Žrtve?" se je nasmejala prijateljici. "Mislim, da ob meni prav nič ne trpijo ali pač" se je namuznila in hitro zamenjala temo: "Tale črna toaleta ti odlično pristaja". Čeprav je to iz njenih ust priletelo že nekajkrat v tistem trenutku ni našla boljše teme, ki bi jo bilo vredno načeti. "Vrjemi, pijače bo dovolj! Ob meni imaš težko suho grlo". Vedno želi izvedeti popolnoma vse, kar se je zgodilo in vedela je, da ji tudi tokrat ne bo spodletelo in bo do jutra vedela vse podrobnosti o včerajšnem večeru. Kar naenkrat pa jo je nekaj potegnilo iz barskega stolčka in kmalu je ležala na postavnem mladeniču. Nekaj časa sta se gledala iz oči v oči, potem pa se je on takoj začel opravičevati. "Eh, ni problema! Moja obleka je kriva, dosti predolga je." ga je mirila Shanina in izgledalo je, kot da mu je odleglo. "Vaša obleka je naravnost čudovita, kot seveda tudi vi sami" je pripomnil in lagala bi, če bi rekla,da se ji ni niti malo laskalo ob njegovih besedah. Počasi se je dvignila s tal in se posadila nazaj na visok barski stolček ter si otresla obleko. Layla je jo je gledala s široko odprtimi očmi, kot da ne bi bila ravno pri pravi pameti. Potem pa je bruhnila v glasen smeh. "Kaj se mi smejiš?... Ja, saj vem, da ti gredo na živce tipi, ki te hvalijo od spredaj in zadaj in se popolnoma strinjam s tabo, ampak priznaj, da je bil simpatičen" je govorila medtem pa komaj zadrževala smeh. Ta večer bo gotovo še zanimiv je rekla napol sebi na pol Layli in v njenih očeh je točno videla, da tudi ona ve na kaj misli. Nasmejali sta se in Shanina se ni mogla upreti še enemu kozarčku martinija. Zazrla se je v kozarec in v njem zagledala svoj odsev. Ta jo vedno spravi iz tira, ko na svojem obrazu zagleda kakšno nepravilnost ali ji le pramen las štrli postrani. Popravila si je rdečo šminko in ustnice so se ji rahlo zavihale. Spet je videla na Laylinem obrazu širok nasmeh in vedela je, da bo rekla: "Ali nisi imela eno uro stanja pred ogledalom popolnoma dovolj?" vendar se je začuda zadržala in ostala tiho. Ozrla se je čez množico ljudi, ki so se gnetli po plesišču in od mize do mize. Poiskala je znan obraz, ki jo je podrl na tla in mu pomežiknila. Vrnil ji je nasmeh in treznil z očmi, kot da bi želel preveriti če se to njemu res dogaja. Spet je ponovila svojo gesto večera - širok nasmeh, ki ga le redko kdo odvrne. "Obvladam, a ne?" je šaljivo vprašala Laylo na svoji desni. Dobro je vedela, da je ona dosti bolj spretna v sladkih pogledih in besedah in da je sama ničla proti njej. "Veliko me boš morala še naučiti" je smeje pripomnila.

_________________

Don’t say you love me unless you really mean it,
because I might do something crazy like believe it.

Gost

; Sebastian

Bailey se je na obrazu poigraval sproščen nasmešek. V bistvu je dejstvo, da še vedno ni dobila svojega kozarca s pijačo, ni prav nič vrglo iz tira. Vedno je na nek način prezirala ljudi, ki so postali popolnoma depresivni in slabe volje, če niso dobili pijače. Vsaj glede tega je Bailey spadala med tiste bolj normalne, saj je bila povsem prepričana, da bi se lahko imela tudi brez pijače odlično. A kljub temu ob tem ni mogla zanikati dejstva, da si se imel z nekaj promili alkohola v krvi še nekoliko bolje, le da si za to moral plačati, to plačilo pa je ponavadi prišlo v obliki glavobola, ki se je pojavil po zabavi. S tem pa se ni obremenjevala- vsaj ne dokler je bila zabava v polnem teku.
Nenadoma se je vanjo nekdo zaletel in Bailey je sunek prestavil za dva koraka nazaj. Dvignila je pogled in se ob tem pripravila, da bi neznancu, ki jo je tako neotesano spregledal, povedala nekaj krepkih. Navsezadnje ni bila ravno tiste vrste oseba, ki bi mirno prenesla, da bi se ljudje kar zaletavali vanjo, pa čeprav je najverjetneje šlo za nesrečo. Njeni nameni pa so izginili, ko je s svojim pogledom treščila ob par osupljivo modrih oči, ki so pripadali njej povsem neznanemu rjavolascu. Čeprav ji to ni bilo prav nič podobno, mu je namenila enega izmed svojih nasmeškov, preden je zmajala z glavo. »Se zgodi.« Ni ji ušel njegov ocenjujoč pogled, zato je tudi sama s pogledom spolzela po njegovem telesu in se ob tem znova nasmehnila. V bistvu ga je takoj prepoznala. Ne po imensko, saj je rjavolasca prvič videla, temveč po njegovem vedenju. Poznala je takšne, kot je bil on. Najverjetneje je prišel na zabavo sam, ob tem pa je bil že skoraj prepričan, da odšel ne bo sam. Ni imel nadležne spremljevalke, ki bi ga lahko pri čemerkoli ovirala. In pri vsej samozavesti, ki jo je izžareval, Bailey pravzaprav niti ni dvomila, da bo iskanje tako imenovane spremljevalke lahka naloga zanj. A vsekakor je bila odločena, da ona ne bo tista, ki bo mu to noč delala družbo, ker vsekakor ni bila takšen tip dekleta, pa četudi tega on ni mogel vedeti, je pa morda spoznal, da je na njej nekaj drugačnega- že po načinu, kako ga je ošinila s pogledom. Podcenjujoče, a hkrati je bilo v njenem pogledu toliko pristnega zanimanja zanj, da nikakor ne bi nihče mogel zatrditi, da je nevljudna.
V tistem trenutku je opazila natakarja, ki ga je že tako dolgo brez večje uspešnosti iskala, a še preden bi lahko segla po kozarcu šampanjca, ji je njen novi znanec, ki se pravzaprav niti ni predstavil, ponudil kozarec s šampanjcem. Brez oklevanja je vzela kozarec iz njegovih rok in se ob tem hvaležno nasmehnila. »Hvala. V bistvu je prav neverjetno, kako težko je najti kakšnega natakarja,« se je preprosto morala na hitro zahvaliti, potem pa je naredila požirek in svoj pogled znova uprla vanj. Njegov klobuk je vsekakor bil nekaj posebnega, saj pravzaprav ni opazila koga drugega, ki bi imel karkoli na glavi. Najverjetneje je bil nekoliko starejši od nje, zaradi nečesa nedoločenega na njem pa je bila Bailey skoraj prepričana, da je Američan. Znova se je zalotila, da ga v mislih ocenjuje, zato se je morala namuzniti, preden je s pogledom zdrsnila čez ljudi naokrog. Vsekakor bi bilo nemogoče najti koga poznanega, a Bailey se glede tega ni vdala. In pravzaprav niti ni nameravala več stati na mestu, kjer se je zdaj zadrževala že kar nekaj časa. Preusmerila je svoj pogled na njegove oči, ki so jo na nek način privlačile, čeprav si tega ne bi nikoli na glas priznala. Le da je bilo na njih nekaj posebnega, zato ni mogla stati poleg njega in še naprej upirati svojega pogleda v ljudi naokrog, ki je sploh niso zanimali. A kljub temu je znova spregovorila. »Sicer pa, se vidiva kaj naokrog.« Namenila mu je nasmešek, potem pa se obrnila in se pomešala med ljudi. Dvomila je, da je že kadarkoli doživel kaj podobnega njunemu tako imenovanemu pogovoru, a ko je prišla do enega izmed praznih sedežev in se udobno namestila, je spomin na privlačnega rjavolasca v njeni glavi že nekoliko zbledel, čeprav se ni mogla popolnoma znebiti podobe njegovih oči. Le kaj je bilo z njo? Sama pri sebi se je zbegano namrščila, potem pa si znova nadela popolnoma sproščen nasmešek in raje naredila še nekaj požirkov šampanjca iz svojega kozarca, ob tem pa skoraj začutila lahko, kako je v trenutku postala še nekoliko boljše volje.

But uh oh, I love her because she moves in her own way...

»Bi lahko prišla mogoče mimo, ali mi boš uničil večer z tem, da boš stal pred mano?«

Tagged: Sam smitten

Words: 578
Wearing: this!

_________________

♥ ♥ ♥

And even as I wander, I'm keeping you in sight.
You're a candle in the wind, On a cold,
dark winter's night.

;Sandrine smitten

[sorry i kept you waiting^^]

»Boš že videla, 'še zmeraj'. Ali bi raje videla da hodim naokrog v premajhnih hlačah, belih nogavicah in gojzarjih?«

»Rinny, dobro veš da si vedno vabljena z nama, samo nočeva ti nenehno najedati, konec koncev imaš tudi svoje življenje, misliva da se nočeš vedno družiti z nama, z dolgočasnimi sorodniki.«

»Torej hočeš reči, da sem te vsa ta leta pazil da te ni napadel kakšen sluzat štiridesetletnik, te spravljal domov, držal lase ko si bruhala.. in ti nebi na svojega ljubega bratranca popazila niti enkrat?«

»In ja, danes ne računaj preveč na mojo pomoč, predolgo časa sem preživel v svoji sobi brez zabav, da tega danes nebi res izkoristil.«

»Kaj? Ne ne ne Rinny, danes pa res ne.«

»Ali potrebuje da mu malce preuredim obraz, ali samo to da bo nekaj tednov malce težje hodil na stranišče?«

»Ti povem, ljubezen.. nenavadna stvar.«

»Na prostost!«

_________________

.♥♥♥.

The way I feel for you I can't describe
It's almost too intense to verbalize
Essentially you're all I'm living for
but basically each day I need you more and more .

Gost

Edgar nikoli ni zamudil zabave, kjer je bilo zapovedano nošenje elegantnih oblek, belih srajc in kravat. V taki opravi se je počutil še najbolj domače, saj jo je doma med delovnimi urami moral nositi vsak dan. V veselem pričakovanju se je zadnjo minuto pred odhodom v glasnem samogovoru odločal, kateri vozel na kravati izgleda še najbolj primerno za gala večer, žvižgajoč zapustil stanovanje in taksistu celo pot razlagal o pomembnosti velikih prireditev. Očitna dobra volja, ki jo je lahko človek razbral, brez da bi Edgarja poznal, je bila pri njem tako redek pojav, da se niti njegovi prijatelji niso pritoževali naj njegovim neprestanim najedanjem glede zabave. Tema otvoritvenega plesa mu je bila v vsakem primeru bolj povšeči kot lanskoletni zaključni žur, kjer so ga ovenčali s havajskim venčkom in ga prisilili piti iz kokosovih lupin.
Oboževalec fotografiranja sicer ni bil, a to nujno zlo je bil pripravljen prenašati v zameno, da se lahko sprehodi po rdeči preprogi. Zaradi vseh bliskavic je začasno oslepel in ko se mu je vid spet povrnil, je ob vhodu zagledal svojo spremljevalko, ki se mu je sramežljivo nasmihala v pozdrav. Ni izgledala preveč sproščeno- navsezadnje je še isto dopoldne, ko sta se spoznala v predavalnici, zagreto trdila, da bo raje ostala doma. Ker Edgarjevo poslanstvo tega ni dopuščalo, jo je pač prepričal v nasprotno.
“Živjo,” se ji je nasmehnil, ko je pristopil in si vzel nekaj sekund časa, neočitno preučil njeno izbiro obleke ter bil očitno presenečen in očaran obenem. Ni mu bilo povsem jasno, kako ji je to uspelo v tako kratkem času, da bi jo vprašal, se mu je pa tudi zdelo nevljudno.
“No, a je res tako grozno, kot si si predstavljala? Si se že sprehodila pred fotografi, greva še en krog, ali naravnost v dvorano?” je hitro nadaljeval, preden bi utegnila opaziti njegovo zijanje in jo prijel pod roko, kot se na takih eventih pač spodobi. Upal je, da Roselyn ni zagreta nasprotnica alkohola, saj je že imel preračunano približno koliko kozarcev bo potrebovala, da se znebi toge nesproščenosti.

[Roselyn]
(slika)

Mlahavo visenje za šankom ji načeloma ni povzročalo velikanskih težav, toda včasih se je enostavno počutila preveč uničeno in krhko, da bi dejansko s kom spregovorila ali pa se, za vraga in raje ne, poskočno pridružila vsem že razgretim študentom, ki so se zvijali na plesišču. Pravzaprav je vse izgledalo izredno simpatično in posrečeno, najbrž zaradi vseh teh lepih kreacij, ki so jih, zaenkrat še brezposelni, študenti dobili kdo ve kje. Sama zase je vedela, da denarja zaradi oblek, ki bi jih v življenju oblekla enkrat, pa še takrat mukoma, ne bi zapravljala, zato se je pač bila primorana vdati v usodo in znova poseči po, sicer povsem lepi in primerni, obleki, ki je štela že dobro leto ali dve in jo je nosila že na svojem maturantskem plesu. Da ne omenja zgroženih pogledov, ki jih je že takrat bila deležna, ko se je, oklepajoč roke svojega takratnega fanta, primajala po rdeči preprogi obuta v svoje stalne in ljubljene all star čevlje, ki se jim je stežka odpovedala. Pa ne zgolj zaradi tega, ker so se ji zdeli udobni, temveč tudi zaradi dejstva, da v čevljih z vrtoglavo peto ni znala hoditi ali pa se tega preprosto nikoli ni želela naučiti. Že od malega je veljala za tipično upornico, ki je na vsakem koraku jasno in glasno omenila vse svoje pripombe, ki jih ni bilo malo, ter po navadi le dosegla svoje. Zakaj ne bi, ko pa sta se starša obema, njej in starejšemu bratu Justinu, kar klanjala in tekmovala kdo jima bo namenil več pozornosti takrat, ko sta dejansko bila blizu. Takrat, ko sta z njima dejansko preživela vsaj dober dan in zvečer storila še kaj več kot zgolj utrujeno padla v posteljo, v pričakovanju naslednjega dne, ko je bilo kakšno izmed potovanj zopet prelomnica, ki je novonastalo družinico ločila, otroka pa prepustila popustljivi varuški. Včasih je bil to tisti trenutek, ko so celo Gemmi solze hinavsko zajele oči in se je bila prisiljena skriti v sobo, kajti svojih čustev nikoli ni rada kazala naokrog. Širen svet, oziroma bolje rečeno sosedje ter prijatelji, so jo poznali po trdnem karakterju in čeprav je bila takrat še mlado dekle, se je zaradi svoje pozitive zapisala v misli mnogih. Niso pa vedeli, da je bila v resnici precej šibka in je včasih globoko v sebi kar tulila od trpljenja, ki na zunaj definitivno ni bilo vidno, pa vendar je odločilno vplivalo na prav vsak korak njenega življenja. Tudi na tistega, ko se je nespametno odločila za pobeg od doma in se na lastno pest preselila par sto kilometrov proč, poskrbela za par noči, ko njena družina ni zatisnila očesa, potem pa le dosegla svoje. Vsi, s staršema na čelu, so sprejeli njeno odločitev, dojeli njen samosvoj karakter in priznali, da si Gemma le zasluži priložnost odrasti tam, kjer želi, se šolati, kjer ji je volja in postati tisto, kar je v njenih mislih rastlo že dlje časa. Še sama ni dobro vedela, če je bilo tukaj še kaj, kar je tako zaznamovalo njeno življenje kot samostojnost, ki jo je dosegla že pri rosnih osemnajstih letih, pa vendar ji je vse pogosteje na misel prišla še zveza, ki se je začela, prav tako pa tudi končala, tako zelo nenadno, da še sama ni vedela kako in zakaj, temnolasec, v katerega se je bila zaljubila, pa jo je obenem pripravil do stvari, ki jih sama najverjetneje nikoli ne bi storila. Bil je tako zelo prijeten, pa tudi pravi umetnik v vodenju mladih in neizkušenih ljudi za nos in Gemma je takrat še nekoliko bolj zašla iz začrtane poti, ki je bila vsekakor njen plan A. Drugi plan, definitivno eden izmed boljših, in to sta jih z veseljem priznala tudi starša, pa je bila odločitev o nadaljevanju šolanja na Oxfordu, ki si ga je s privarčevanim denarjem le lahko privoščila. O tem, koliko ljudi je že spoznala, raje ne govori, ko pa je bilo v ospredju vsekakor več tistih, s katerimi ni imela omembe vrednih odnosov, toda tudi ti so se počasi izboljševali. Vsaj takšen občutek je imela sedaj, ko je sedela z ramo ob rami ob dekletu, ki ji je še pred dobrimi štirinajstimi dnevi tako brezbrižno in rahločutno izlila vsebino plastičnega lončka preko popolnoma nove rumene majice, ki se še sedaj ponaša z rjavim flekom. »Saj vem, da nisva v ne vem kako zelo dobrih odnosih, toda včasih še najhujše sovražnike skrbi, kaj za vraga je narobe,« je navihano, toda kljub vsemi z zaskrbljenim glasom vprašala Gemma, še v naslednjem trenutku pa doživela komentar, ki ji je odgovoril prav na to. Z Rachelle sta si bili neverjetno podobni, obe ljubiteljici all stark, preprostih, povsem običajnih oblek, ki te ne utesnjujejo v pasu in razkazujejo še tistega koščka gole kože, ki bi sicer moral biti skrit. »Ha, zdaj veš, da tile čeveljčki vsekakor niso bili dobra ideja,« se je morala nasmejati ob pogledu na depresiven izraz na temnolaskinem obrazu, kjer je po navadi kraljeval širok nasmešek, če je bil privoščljivo hinavski pa je bilo odvisno od situacije. Danes tega ni bilo, vsaj zaenkrat še ne in Gemma si je nevede zastavila težko dosegljiv cilj. Spoprijateljiti se z njo in jo nasmejati, čeprav jo je ta kos plastike, gume ali bog vedi iz česa so bili, na nogah neizmerno utesnjeval. »Navdušena nad glasbo ali bi raje videla kaj drugega?«
tagged: rachelle
word count: 884
wearing: gemma

_________________

sometimes i feel i was born backwards;
the people i should love i hate.

@Peter [ i'm so sorry for being late >< ]

S hrbtno stranjo dlani je hitro segla k ustom, da bi preprečila vtis neresnosti, ki bi ga morebiti uspela oddati na prvi pogled. Toda preprosto ni mogla preprečiti nasmeška, v katerega so se, ob besedah čednega neznanca ukrivile njene ustnice in v njena lička zarisale dve mali jamici. Sklonila je pogled, ter dlan, ki je prej zakrivala njen nasmešek sklenila v pest skupaj z drugo, ter se z brado rahlo naslonila nanju. Nasmeška sedaj ni več skrivala, temveč se je s pomenljivim, navidez namrščenim pogledom zazrla v svetlolasca poleg sebe. »Nekako je tole najdaljše sprejemanje opravičila, kar sem jih doživela v življenju.« se ni mogla premagati smeha, ki je bil po parih dneh bolj poredek pojav v njenem obnašanju. Celotna situacija z Loganom jo je spravila iz tira in iz nje posrkala skorajda povsem vso zalogo dobre volje, ki jo je sicer premogla v izobilju, ponavadi jo je imela še preveč v sebi in so ljudje mislili, da je malce zmešana, ker se neprestano nasmiha okolici. Samemu Loganu pa je bilo očitno za vse skupaj precej vseeno, saj se je ne ravno diskretno zabaval z mlado gospodičnico, ki si je domišljala da zmore biti naslednja Marilyn Monroe, v svoji beli frfotajoči oblekici, rdečilom na licih in kričečo rdečo šminko na zaobljenih ustnicah. Iz neznanega razloga se ji je v istem trenutku ko ju je zagledala skupaj, zdela neizmerno antipatična. Komaj opazno je zavila z očmi ob misli na vse skupaj in se zahvalila vsem mogočim silam, da se je uspela s svojo sicer ne ravno prikladno nerodnostjo izogniti nečemu, kar bi bil sicer samo nezanimiv večer sestavljen iz samotarskega pijančevanja. Nekako se ji je resda dozdevalo, da je nekje v množici uspela zaslediti tudi Sandrine in Jonathana, tako da bi se v skrajni sili lahko zatekla tudi k njima s svojo zdolgočaseno pojavo, toda zaenkrat se je družba obetala za prav zanimivo, točno tam, na njeni trenutni lokaciji. »In verjemi, če bi obstajala epidemija visokih pet, bi bila jaz že zdavnaj zaprta v kakšno posebne vrste karanteno.« je končno le dodala, da se ne bi njegovo blebetanje, pa čeprav je bilo simpatično, sprevrglo v kakšno neprijetno tišino. Z namuznjeno šobico je sprejela njegovo dlan, ki ji jo je tako galantno ponudil, ter mu prikimala v pozdrav. »Enchanté« je s popolnim francoskim naglasom dejala. Še ena stvar, ki se je je prijela kakor klop ob njenih obiskih Rinny v Lyonu, skupaj z njenimi francoskimi rogljički, kavo in časopisom, v katerem je Cass sicer razumela bolj malo, toda celoten prizor je bil videti kakor kakšen iz njenih ljubih filmov in prav zato ji je bilo to tako všeč. Lov na moške pa je bil tako ali tako nekaj obveznega v popoldnevu, ki ga je s sestrično preživela na Lyonskih uličicah in v ljubkih kavarnicah, kjer so namesto v dolgočasnih vrečkah, sladkor vedno stregli v različno izrezljanih kockah. »Jaz sem Cassie.« še preden bi uspela kakorkoli nadaljevati pogovor, se je pred njen nos nastavil natakar, z njenim predhodno naročeninim martinijem in primorana se mu je bila zahvaliti z očarljivim nasmeškom, ki jo je rešil dajanja napitnine. Z zobotrebcem, na katerega sta bili nabodeni dve zeleni olivi, je naredila nekaj hitrih vrtljajev po kozarcu, da se je tekočina igrivo zavrtinčila po njem, nato pa od vrha do tal premerila Petra. »Všečna oprava, mimogrede.« je pomenljivo dodala in se namuznila, medtem ko je srknila požirek pijače. »Upornik brez razloga, ali kako?« se je pozanimala, kajti bil je daleč od tiste tradicionalne zapovedane garderobe, bela srajca, črn frak, kravata in zloščeni čevlji. Kar pa ni pomenilo, da mu vse skupaj ni pristajalo, nasprotno, pridih sproščenosti ga je naredil še privlačnejšega v njenih očeh. »In za povrhu še brez spremljevalke? Ja kako krut pa je ta svet?« se je opazno narejeno tragično prijela za srce in zavzdihnila, saj je celotna situacija kazala v njen prid, vsaj tako je izgledalo do sedaj.

_________________

♥ ♥ ♥

by the way, didn't i break your heart? please excuse me, i never meant to break your heart,
so sorry, i never meant to break your heart,
but you broke mine

@ Jace. smitten

(tona alkohola, vse pohvale. chuckle

)

"Bi si rad poiskal drugo spremljevalko?" je v šali zasikala in se zasmejala bratrancu. Takšne šale med njima so bile že stalnica, ravno tako kot med njima s Cass in ljudje so se preprosto morali navaditi. Res ga je imela rada in ni vedela, komu pravzaprav se mora zahvaliti za tako čudovit odnos med njima. Bila je tip ženske, ki se je v večjem delu bolje razumel z moškimi, kakor z ženskami, čeprav je tudi s slednjimi zadnje čase kar hitro našla isto valovno dolžino. Jace je bil tisti ki je na svoji rami čutil litre njenih prejokanih solz zaradi moških, ravno tako kakor zaradi žensk, vztrajno kimal z glavo in poslušal, ter ji dopovedoval da bo vse dobro in da naj se ne sekira, saj vendar noče gubic. Ah, pa še kako je bilo res. Ni vedela, kaj bi brez njega in Cassandre ter njunih skupnih trenutkov, ki jih je bilo veliko in še več. Le upala je lahko, da se nekega dne ne bodo srečali, se obrnili vsak v svojo stran in s kislim nasmeškom na obrazu postrani oprezali drug za drugim. Vedela je, da se kaj takšnega hitro pripeti, česar ni hotela. Izgubiti dva pomembna človeka v življenju, čeprav jih je vezala enaka tekočina, ki jim je tekla po žilah je bilo povsem mogoče. Ljudje se spreminjamo, časi se spreminjajo in tudi odnosi s časom znajo zbledeti. "Vidva sta veliko več, Jace," je zmigala z glavo, "vidva sta nadpovprečno dolgočasna sorodnika, v čemer tiči razlog da vaju imam tako zelo rada." Tisti pristni nasmešek je obstal na njenih ustnicah, ko se ji je v glavi odvrtel kratek filmski trak njihovih vseh spominov, na več kot polovico je pa tako najverjetneje že pozabila. "Čas bi že bil, da se kdaj dobimo in malo obudimo spomine. Vsi trije."

Zasmejala se je in pomislila, da je imel pravzaprav prav. Ni bila nesramna, zlobna ali nehvaležna - še najmanj - samo nekako je bila navajena, da je imela vedno varstvo in se je lahko napila do mrtvega, pa se je vedno naslednje jutro znašla v svoji postelji. Razen enkrat, ko je oči odprla v hotelski sobi, zraven nje pa je spal Landon. Čeprav se ni zgodilo nič konkretnega, ker je imela šele slabih 15 let - kljub vsemu je bila malce presenečena nad podobo sobe, v kateri je odprla oči. Podoba človeka, ki je še vedno spal zraven nje, pa ji je bila vse prej kot nevšečna in neprijetna. "Kdo je pa pazil nate, preden te je v svojo hotelsko sobo odpeljala gospa v rdečih lakastih škornjih, ko sva te s Cass podpirali vsaka na svoji strani, čeprav sva že sami komaj stali?" mu je vrnila vprašanje in se angelsko nasmehnila ob obujanju prijetno neprijetnih spominov, povezanih z alkoholom in marihuano. "Recimo, da sva danes prisiljena skrbeti vsak zase. Več kot očitno nihče ne nameravati preživeti na tej zabavi," je zavzdihnila s prikritim nasmehom na obrazu, ko se je še enkrat ozrla po hektolitrih alkohola tik pred njenim rahlo prifrknjenim francoskim nosom. Zasmejala se je bratrančevim besedam in prikimala, "sarkazem je bil, niti jaz ne nameravam ustvariti kakšnega šova in se v ponedeljek prikazati s kapuco na glavi zaradi ogromne sramote, ki bi si jo naredila." Absint resnično ni bila vrsta alkohola, ki bi jo njen želodček, sploh pa možgani preveč dobro prenašali.

Pogovor je, tako kot pri vseh njenih prijateljih, moral slej ko prej nanesti tudi na Liama. Vsakemu posebej je morala govoriti celotno zgodbo, ki je marsikdo ni razumel - zaradi vseh tistih stvari, ki jih je vedno previdno obdržala zase, da ne bi ljudje vedeli česa preveč. Njun odnos se je spremenil, zato sta zvezo končala in to je bilo konec zgodbe. Rahla zatrapanost v prijateljičinega fanta je tako ostala v njeni glavi, ravno tako čustva do prvega fanta, ki so se spet počasi vračala nazaj in se je ob tem počutila mehko, na drugi strani pa jo je bilo strah, da bi ji spet strl srce, izginil in se vrnil po šestih letih. Na žalost je v minuti spet osvojil njeno srce, kar ji je bilo celo všeč. "Ah, pozabi. Saj sem jaz ravno toliko kriva kot on," se je rahlo nasmehnila, "nenavadna stvar - pa še kako," je zamišljeno prikimala in se še enkrat nasmehnila. Nazdravila je s kozarcem vodke s pomarančnim sokom in se zasmejala. "Na prostost!" se je pri vzkliku pridružila Jaceu in izpila do dna. Še vedno se je po njenih mislih brez vsakršnih ovir sprehajal Landon. Morda ga pa danes sreča, vsaj za minutko.

; Bailey

Sebastian ni bil ravno človek, ki bi verjel v usodo ali božje znamenje, toda v trenutku ko se je srečal z dekletovimi očmi je vedel, da si je pravkar našel čudovito družbo za preživetje te zabave. Resnično ni bil tiste vrste ljudi, ki so lahko samotno tavali po zabavi kjer se je trlo ljudi, ne da bi spoznali kogarkoli novega. Sebastian je bil drugačen, z veseljem je spoznaval nove ljudi, vedno je lahko s kom navezal pogovor pa naj sta si bila še tako različna in predvsem je vedno dosegel tisto, česar si je zaželel ali postavil cilj. In glede na to, da so bili v obdobju njegove samskosti ti cilji predvsem dekleta, ni bilo tistega dne nič drugače. Zavedal se je namreč dejstva, da bi ga le malo katero dekle štelo za grši del oxfordske populacije, zato se ni nikoli uprl kakšnemu nedolžnemu flirtanju ali odkritemu osvajanju. In če je bilo dekle privlačno, ga nikakor ni bilo sram pokazati, da se zanima zanjo. In tako je bilo tudi tistega večera, ko se je zaletel v neznano rjavolasko. Po pričakovanjih je bil njen odgovor povsem umirjen, bil je vesel da ni spadala med tista dekleta, ki so že ob najmanjšem trku s kričanjem sprožile vrsto pogledov nase in te obkladala z najrazličnejšimi vrstami žaljivk. Zabava je bila navsezadnja polna ljudi in bilo bi resnično nemogoče pričakovati da ob vsej tej gneči s komolcem ali čim drugim ne udariš drugih ljudi. Ob njenem prav tako prav nič skritem ogledavanju se je rahlo nasmehnil in namuznjeno pomislil da bi se lahko oba počutila kot bi bila na pasji razstavi, s to razliko da je bilo to ogledovanje namenjeno predvsem temu, če je ocenjujoči dovolj privlačen in zanimiv, da bi mu lahko namenil kakšno minuto svojega časa več.
Počakal je, da je iz njegovih rok vzela kozarec in nato skrnil še kratek požirek iz svojega, ki je bil skorajda že napol prazen, kar je bilo seveda posledica prejšnega trka. Sicer šampanjec ni bila njegova najljubša pijača, toda ker je vedel da njegovega priljubljenega piva nocoj ne bodo delili brezplačno, kot so tale šampanjec, se je moral zadovoljiti s tem. ''Mhm, to je pa posledica mase ljudi v prostoru in dejstva, da je tole brezplačna pijača dobrodošlice,'' je namuznjeno odvrnil in se zazrl vanjo. ''Sploh pa moraš uporabiti tudi kakšen komolec, če si hočeš narediti pot do njegovega pladnja, preden zmanjka pijače na njem. In v takih primerih seveda nastajajo nesreče, kot je bila najina,'' je še z nasmeškom dodal in pomislil, da sedaj gotovo ne obžaluje dejstva, da se je zaletel vanjo. In glede na precej očiten interes, ki ga je pokazal je bil resnično presenečen, ko se je dekle tako hitro poslovila od njega. Še preden bi jo lahko na kakšen način ustavil, se je popolnoma izgubila izpred njegovega pogleda nekje v množici ljudi. Za Sebastiana je bil to gotovo hladen tuš, dvomil je da je kaj takega doživel do sedaj. Toda v tistem trenutku je bilo nesmiselno jo iskati, saj bi bila lahko kjerkoli, po drugi strani pa je bil prepričan, da se bosta njuni poti slej kot prej spet križali. Če bo dovolj dolgo ostala na zabavi, seveda. In čeprav bi lahko brez večjih težav našel kakšno novo družbo, je bilo to zadnje, česar si je zaželel. Namenil je hiter nasmeh svetlolaski, ki se mu je v tistem hipu zapeljivo nasmehnila, nato pa se nezainteresirano obrnil stran ter se zrinil skozi množico, ki se je z vsako minuto večala. Rjavolaska mu resnično ni šla iz glave, že zaradi samega dejstva ker je bila očitno edina, ki ni zdržala v njegovi družbi niti toliko, da bi se lahko med njima razvil pravi pogovoro. Med tem svojim razmišljanjem je hitro uvidel, da njegov pogled neprestano bega po dvorani in išče njeno postavo. Kozarec, še vedno napolnjen s preostankom šampanjca je odložil na eno od stranskih miz ter se počasi sprehodil do šanka. Barmanu, ki je točil pijačo je naročil pijačo, nato pa se z ledeno hladnim kozarcem v roki sprehodil po zaenkrat precej bolj praznemu delu dvorane, manjšim mizam, saj je bila večina študentov na plesišču. Njegov pogled je obstal na postavi, ki je osamljeno sedela za mizo ter ni mogel mimo tega, da se ne bi nasmehnil. Vedel je, da jo bo spet našel in tokrat ne bo tvegal, da se mu bo spet izgubila v množici. Počasi se je približal mizi ter se nasmehnil novi znanki, ko je le ta dvignila pogled, sam pa se je ustavil kakšen korak pred njo. "Bi imela kaj proti proti moji družbi?'' je s še vedno rahlim nasmeškom na ustnicah vprašal in pomignil na stol nasproti njej.

_________________

I go to places we used to go
I still see people we used to know
Friends they ask me where is she now
I have to tell them we're over now

Opazoval je drobno neznanko ter njene reakcije na njegovo blebetanje
in olajšano ugotovil, da so njegove zapletene ter čudno pomešane besede na
nekakšen nenavaden način v njej vzbudile veselje, saj se je na prvi pogled
očitno zabavala. "Mogoče se ji je pa zmešalo" je pomislil ko jo je
opazoval kako se zvija na stolu kot da bi jo popadli krči ter bil pripravljen
vsak trenutek skočiti pokonci in jo uloviti, če bi slučajno zgrmela po tleh. Pogledala
ga je ter zaradi napadov smeha s kratkimi premori odgovorila na njegovo
besedičenje. »No ja, vsem se lahko kdaj zareče. Sicer pa resnično in popolnoma
iskreno iz dna srca upam da te tvoje najboljše prijateljice ki te mimogrede še
povišajo za dodatnih deset centimetrov ne spremljajo tudi pri spanju« je
pogovor ponovno začel s popolnoma brezzveznim stavkom za katerega je spet upal
da bo imel na sosedo podoben učinek kot prejšnji. Njegova sreča pri dekletih je
resnično bila ekstremno nizka, podobno kot tudi na ostalih področjih, zato jih
je z napačnim obnašanjem ter nesramno zapletenim mišljenjem vedno odgnal stran.
Sicer se je večino časa nekako zavedal, da je to verjetno še najbolje, saj
zagotovo ni želel da bi še nekdo na tem planetu postal vsaj pol tako zagrenjen
kot je bil sam, še manj pa je želel da bi se to prav zaradi njegove krivde
pripetilo nekomu, ki mu je bil pri srcu. Vsaj malce bolj ljub kot vsi ostali. Tako
je večino zadnjih let v katerih bi po vseh pravilih njegovih vrstnikov že moral
imeti vsaj kakšno malce resnejšo zvezo ostajal sam. Le vsake toliko se je ob
njegovi strani ter v njegovi postelji znašla kakšna skrajno mimobežna romanca
katera se je v večini primerov končala izjemno hitro in se nikoli ni razpletla preveč
dobro. Vendar se je včasih, čeprav le površno in ne preveč poglobljeno zamislil
nad svojo prihodnostjo. Resnično si samega sebe nikakor ni mogel predstavljati
drugače kot samega, zapuščenega ter pozabljenega od vseh ljudi in bližnje
okolice katera je kdajkoli vedela za njegov obstoj. Zavedal se je da krivda za
njegovo morebitno ne preveč veselo prihodnost pripada nikomur drugemu kakor
njemu, a kaj ko je trmoglavost bila v njem že tako trdno vklesana, da se je
mogoče nikoli več ne bo znebil.

Predramil se je iz svojih misli ter se skoncentriral na
tiste ne tako zelo pesimistične stvari ki so ga trenutno obdajale, načrte za
svoje uničeno življenje pa preložil na kasnejše dni. Previdno je poprijel za
kozarec ter si ga prislonil k ustom. »Je tako zelo očitno?« je povprašal po
Cassiejini predstavitvi v francoščini. Mislil je da se je njegov naglas s
katerim je pred štirimi leti pripotoval v Anglijo do sedaj že popolnoma porazgubil
a izgledalo je da temu morda le ni tako. »Hvala. Sicer se sam ne preveč spoznam
na modo, ampak če dobim pohvalo od nekoga ki se vsaj na prvi pogled dobro znajde
v teh vodah pa je mogoče res kaj na tem« je veselo dodal ter upal da je svojo
namišljeno pohvalo dobro izpeljal. Take stvari mu namreč resnično niso šle
preveč od rok. »Mogoče ne ravno brez razloga pa tudi nek hud upornik tudi ne.
Nočem samo da bi izgledal preveč smešno v "obleki za natakarje",
resnično mi take in ostale podobne stvari niso preveč pri srcu. Kar se pa
spremljevalke tiče lahko rečem samo da se preprosto nisem mogel odločiti med
vsemi kupi prošenj, ki so že pred kakšnega pol leta redno prihajala na moj
naslov. Če mogoče še ne veš naj se pohvalim da sem znan kot najboljši in
najbolj zaželen spremljevalec daleč naokrog. Sloves pač.« je z nasmeškom dejal
nato pa iz svojega kozarca popil še preostalo vsebino. »Sicer pa izgleda da si
ti v podobni situaciji ali pa se je tvoj zmenek le porazgubil nekje med
množico?« se je previdno pozanimal in z zanimanjem počakal na odgovor.

_________________

“Because we are. We're free now. Finally. We're free.”

Današnji večer je bil definitivno nekaj posebnega. Odvijala se je zabava, katere Sam nikakor, pod nobenim pogojem ni smel zamuditi. Dekleta, pijača, druženje, zabava... popolno zanj. In tega dogodka, najbrž ravno zaradi tega nikakor ni smel zamuditi. Prav tako ga je pošteno privlačila tema zabave. ''Hollywood night''. Nenazadnje je vse kar je imelo od spredaj besedo ''Hollywood'' rjavolasec preprosto oboževal, čeprav še sam ni vedel pravega razloga. Edina stvar, nad katero pa trenutno ni bil preveč navdušen je bila ta, da ni vedel kaj obleči. Te stvari mu definitivno niso šle nikoli od rok. Ponavadi je imel oblečeno preprosto kavbojke in eno preprosto majico. Sedaj ko pa je šlo za dogodek, kjer je bila strogo predpisana eleganca. Elegantna obleka, bela srajca in kravata- vse kar je rjavolasec lahko sovražil, pa čeprav je vedel, da nekoč v službo ne bo mogel priti v ničemer drugem kakor v tem. Čeprav ni vedel zakaj, je imel od nekdaj občutek, da ne glede na vse, v tej opravi zgleda grozno- pa čeprav je bilo mnogokrat rečeno ravno nasprotno se je vztrajno držal svojega. Tipično zanj, ja. Le z težavo je odprl vrata omare ter iz njega vzel, pravzaprav edini smoking katerega je imel. Z zaskrbljenim izrazom na obrazu se ga je spravil obleči. Ko ga je imel na sebi, je za trenutek zares verjel besedam drugih, da ne zgleda tako grozno. Obrnil se je stran od ogledala, da ga slučajno ne bi zopet zajeli pomisleki, kar se je pa pri njem rado zgodilo. Naslednja stvar, katero je mogel urediti je bila kravata. Vzel jo je iz postelje ter se jo po neuspelem poskusu le pravilno spravil skupaj. Ko se je znova, sicer le z težavo odpravil proti ogledalu je bil videti veliko boljše kot prej. Edino kar mu je še na trenutke povzročalo težave so bili lasje. Z roko je šel skozi goste rjave lase, ko je ugotovil, da jim pravzaprav skoraj nič ne manjka. Sprednji lasje že počasi padali na oči ter ni bilo težko prezreti komentarje deklet, čeprav mu to ni prav nič spremenilo mnenja. Naveličano je zavzdihnil ter se odpravil po stvari, ki jih je imel namen vzeti s sabo. Pogled se mu je ustavil na uri. Čas ga je že pošteno lovil in če ne bo pohitel ne bo prišel daleč. Hitro je stopil skozi vrata ter se odpravil ven. Večerski oktobrski zrak je res, ne glede na vse oboževal. Čeprav še sam sebe ni razumel je imel zimo in jesen nekako rad. Mogoče ravno zaradi vročega poletja, saj je bil ta letni čas prava osvežitev. Na njegovem obrazu se je zarisal nasmeh ter s pospešenim korakom stopil proti administrativnemu delu šole, kjer se je odvijala ta slavna zabava. Ni trajalo dolgo, ko je pred vhodom zagledal bliskavice fotoaparatov in rdečo preprogo. Za trenutek ga je celo prijelo, da bi se obrnil, vendar potem je le z odločnim korakom stopil pred fotoaparate, kjer je zaradi bliskavice nastalo nekaj bolj čudnih- vsaj rjavolasec je bil takšnega mnenja- fotografij. Ko se je končno le znebil tega je stopil notri. Ozrl se je na okoli. Uredniki zabave so bili res lahko ponosni na svojo delo, saj njim je zabava super uspela. Njegov pogled se je ustavil na rjavolaski. Ruby. Sam pri sebi se je nasmehnil ter namenil proti njej. Prijazno ji je prekrižal pot; ''Dober večer'' je rekel ter kakor je tudi pričakoval, takoj dobil napad z strani bivšega dekleta. ''Oprosti, samo pozdrav je bil'' je rekel ter dvignil dlani v svojo obrambo. Danes mu res ni bilo do posebnega prepira, kar je rjavolaski že v naslednjem stavku objasnil. ''Danes nobenih žaljivk in prepirov, prav? Želim le normalni večer.''. Za trenutek se je na njegovem obrazu zarisal nasmeh. To dekle je bilo res že od nekdaj nekaj posebnega. Prav tako kot danes, ko je naravnost sijala v tej obleki, prelepa kakor vedno. Vsaj zanj. ''Za dokaz... '' častim pijačo'' je rekel ter ji pokazal pot, v upanju, da bo sprejela. Pri njej nenazadnje ni nikoli vedel kakšna bo odločitev. Vsaj sedaj ne.

@ Ruby
wearing

_________________

»Take me,
where your heart is.«

»Optimist« je rekla ter ni si mogla kaj, da na njenem obrazu ne bi zrastel iskren nasmeh. »Z mano ni ravno normalnih večerov« je dodala. Ampak danes je bila preprosto dobre volje in če je bila iskrena, ni imela popolnoma nič proti družbi bivšega fanta. Tako, da je imel rjavolasec v tem primeru pravzraprav srečen dan, da jo je ujel v takšnem razpoloženju, kateri je bil pa prisoten predvsem ob takšnih večerih. Nenazadnje so bili takšni večeri že lep čas stil njenega življenja in tudi vzrok dobre volje. Nenazadnje so bili tako preživeli večeri njeno najljubše početje v življenju- pijača in zabava. Ob tem so preprosto vse skrbi odšle in vse je bilo videti tako preprosto, brez skrbno. In ravno to dejstvo je rjavolaska z vsem srcem oboževala. Ko ji je ponudil pijačo, so se njene oči preprosto zaiskrile. Nenazadnje je alkohol dostikrat zmešal kaj napačnega skupaj in tudi danes bi lahko to naredil. Ravno zaradi tega dejstva je z veseljem sprejela pijačo. Vsedla se je za pult nasproti Sama ter naročila pijačo. Ko jo je dobila je kozarec z vodko nekaj časa vrtela v roki ter opazovala rjavolasca. »In kako kaj drugače?« je začela popolnoma normalni pogovor z svojim bivšim, ki si ga drugače sploh ni predstavljala. Ni bilo prvič, ko je dvomila v dejstvo, da bi se slabo izšlo. Vendar danes je bilo vse popolnoma drugače. Konec je bil neprividljiv, poleg tega je ta vodka v njeni roki lahko storila še in več neumnosti, za katere pa se ni bala. Bilo ji je popolnoma vseeno. Medtem, ko je poslušala Sama je hitro iztočila koarec vodke ter na vrsti je bila že druga. Definitivno je pogrešala ta občutek, sploh sedaj ko se je vrnila na univerzo. Nenazadnje je bila sedaj nekaj časa 'pridna deklica' in na ta večer je končno ugotovila, da ji je ta vloga več kot preveč presedala.

(lame bolj kot ne -.-)

_________________

♥ ♥ ♥

And even as I wander, I'm keeping you in sight.
You're a candle in the wind, On a cold,
dark winter's night.

Šolske prireditve sicer niso bile ravno landonov najljubši način preživljanja prostega časa, vendar je imel navado, da se je šolskih plesov in zabav vedno udeležil že samo zato, ker je prav na vsaki zabavi do sedaj spoznal kakšen nov zanimiv obraz, ki mu je življenje popestril na takšen in drugačen način. Četudi je obisk pomenil to, da se je moral obleči v smoking ali v kakšen poseben kostum, vedno je potrpel tistih nekaj uvodnih minut, ko se ej opazoval v ogledalo in si ni bil čisto nič podoben. Sčasoma se je navadil, da elegantna oprava preprosto sodi zraven in tudi danes je imel oblečen črn smoking, belo bluzo in črne čevlje. Neštetokrat je skušal priklicati Naomi, ki pa mu očitno spet ni vračala klicov in tako se je proti veliki dvorani odpravil kar sam. Avto je parkiral na velikem parkirišču in še nekaj trenutkov posedel v notranjosti. Zabava se je začela že pred dobrima dvema urama, on pa je vedno vstopil kasneje, brez kakšnega posebnega namena, samo ni maral uvodnih ur na zabavi, ko so bili še vsi togo zapeti in so imeli na obrazih prisiljene nasmeške. Po nekaj popitih kozarčkih pa so že vsi veselo plesali, se navdušeno pogovarjali z neznanci in dekleta dvigala krila. Iz svojega parkirnega prostora je videl na dolgo rdečo preprogo kjer so stali fotografi in slikali vsak par in posameznika, ki je vstopil. Še enkrat je poskušal zavrteti Naomino številko, nato pa telefon pospravil v sprednji predal in izstopil. Ni imelo smisla zopet prosjačiti za njo, njuna zveza se je več kot očitno bližala še enemu od njunih slavnih grdih koncev. Verjetno bi moral res z njo prekiniti že enkrat dokončno, varanje mu je vedno manj dišalo sploh, ker ga je res pekla vest zaradi poletja, ko jo je preprosto odpisal iz svojega življenja. Njegov korak je le sem ter tja odmeval po parkirišču in komaj je že čakal da pride v notranjost in se znebi žarometov, ki so obsevali rdečo preprogo po kateri je sedaj že hodil s hitrimi koraki in odkimal nekaj fotografom, da ga niso poskušali slikati, a sklepal je da jim je nekaj fotografij vendarle uspelo posneti. V notranjosti je bilo po pričakovanjih že polno študentov. Plesišče so ogrevali Kooksi, nekateri pa so že pogledali v kozarec malo pregloboko. Izmuznil se je mimo gneče na plesišču do točilnega pulta in se vsedel na stolček poleg vsaj za zdaj še neznane rjavolaske. "Viski z ledom," je navrgel proti enemu od točajev, nato pa v stotinki s pogledom premeril dekle poleg njega. "Piti sam ni ravno zdravo, še manj pa zabavno," je zamrmral ravno toliko naglas, da ga je lahko slišala in da je vedela, da je bila njegova opazka namenjena njej.

[Renna smitten

]
+ SLIKA

Gost

; Sebastian

Saj pravzaprav ni mogla trditi, da je bilo na tej zabavi slabo. Pravzaprav prej nasprotno- bilo je zabavno in na nek način je uživala v prostoru, kjer je bilo poskrbljeno tudi za vse tiste malenkosti, ki so na večini zabav manjkale. Ni se mogla znebiti svojega nasmeška, pa saj se ga pravzaprav tudi ni želela. Sproščeno se je naslonila nazaj na svojem sedežu in ob tem naredila še nekaj požirkov šampanjca, ki bi ga prav lahko imenovala tudi za svoj 'vojni plen'. Ob spominu na dogodek izpred nekaj minut se je morala namuzniti, pa čeprav bi lahko pričakovala kaj takšnega. Navsezadnje je imel rjavolasec prav- na dogodkih, kot je bil ta, si preprosto moral uporabiti tudi komolec ali kakšno drugo, ne preveč nežno metodo, da si prišel do tistega, kar si želel, vsaj če si se nahajal v prostoru, nabito polnem študentov, ki zaenkrat še niso imeli večjih skrbi, zato je bil njihov edini problem to, kako bodo prišli do pijače. In če so se za pladnjem zagnali starejši študenti, nekdo kot je bila ona ni imel možnosti, da bi sploh videl pladenj, kaj šele iz njega vzel kakšen kozarec. Pravzaprav je imela srečo, da je naletela nanj, oziroma bolje rečeno, da je on naletel nanjo. S tem je dobila svoj kozarec, hkrati pa si je morala priznati, da je spoznala tudi precej privlačnega študenta. Spoznala? No, morda ne ravno najbolje, je pa morala priznati, da je imel rjavolasec neverjetno privlačne oči, ki so bile nekaj posebnega. Bailey se je prav dobro zavedala, da so to neumne misli in vedela je tudi, da je ponavadi prezirala ljudi, predvsem pripadnice svojega spola, če so povsem brez sape pripovedovale o 'čudovitih očeh', a tokrat sama ni mogla mimo tega. Morda pa je bil rjavolasec zares nekaj posebnega, je sklenila sama pri sebi, potem pa sproščeno prekrižala nogi in naredila še en požirek šampanjca.
S pogledom je zdrsnila po plesišču, kjer se je kar trlo študentov. Očitno so vsi radi plesali in pravzaprav tudi ona sama proti temu ni imela nič, a v bistvu jo je tokrat odbijala misel na to, saj pravzaprav res ni marala gneče. Vsaj ne na plesišču, pa še presneto neprijetno je znalo biti, če si se znašel v središču plesišča, kjer so vsi skakali kot ponoreli. Ne, vsekakor še ni bila dovolj pijana za to. Namuznila se je, potem pa ustavila enega izmed natakarjev, ki je po naključju šel mimo nje s pladnjem ter prazen kozarec zamenjala za novega. Ob tem je dvignila pogled in treščila ob osupljive oči, za katere je bila prepričana, da jih tega večera ne bo več videla. Na njenem obrazu se je znova pojavil nasmešek. »Kakšno naključje,« je pripomnila, ob tem pa se ni mogla znebiti rahlega naglasa v svojem glasu, ki je občasno še vedno planil na dan in jasno naznanil njeno poreklo. Pa ne, da bi bilo Bailey kaj mar za to. Rahlo je nagnila glavo in potem odkimala. »Ne, pravzaprav deluješ kot precej zanimiva družba.« Namenila mu je svoj prijeten nasmešek. Ni bilo lahko najti pridevnika, s katerim bi ga opisala, zato ga je preprosto označila kot zanimivega. Pa saj se pravzaprav niti ni motila, ker je bil rjavolasec pred njo vsekakor zanimiv.
Opazovala ga, ko se je udobno namestil v sedežu, potem pa se je nenadoma spomnila, da ga sploh ne pozna, vsaj ne zares. »Torej, jaz sem Bailey,« je znova spregovorila in se nasmehnila. Saj ne da je imela kaj proti nekaj trenutkom samote, a tudi v njegovi družbi je bilo prav prijetno. Deloval je kot tiste vrste človek, s katerimi se je ponavadi Bailey ujela, a tega še ni mogla zatrdno trditi, ker ga je navsezadnje šele spoznala. Možno bi bilo, da se bo na koncu izkazalo, da je v resnici sprevrženec, a v to je resno dvomila in ob tej misli je prek njenega obraza za trenutek šinil širok nasmešek, potem pa se je zbrala in se znova zresnila ter se zazrla vanj.
»Glede na to, da si tukaj, zelo očitno študiraš na Oxfordu. Katera smer?« Morala se je pozanimati. V bistvu povsem podzavestno, ampak včasih je že smer študija povedala veliko o človeku. Ne pa vedno- in vsaj v njenem primeru to ni bilo res. Ali pač? Za trenutek se je morala zamisliti nad tem, potem pa je preprosto sklenila, da odgovora na to vprašanje prav zares nima, zato je svoj pogled znova usmerila v njegove oči, potem pa je naredila požirek šampanjca. Ob tem ni odvrnila svojega pogleda. Navsezadnje, le zakaj ga bi?

Forum se zapira.

Otvoritvena zabava: Hollywood night.

Otvoritvena zabava: Hollywood night.