Ob njegovih besedah se je morala nasmehniti, saj je bilo tudi njegovo sklepanje precej zanimivo. Roko na srce, Bailey ne bi ravno rekla, da je bil dolgočasen, a hkrati je bila na njem tista energija, ki je pri Bailey pustila vtis, da je zlomil že marsikatero žensko srce. A na njegove besed ni kaj pripomnila ter ga z nasmeškom, ki je za nekaj trenutkov postal hladen, opomnila, da morda ni tako zelo poseben. Pravzaprav ni vedela, zakaj natančno je to počela, a Bailey nikoli ni bila kot ostale pripadnice njenega spola, ki bi se najverjetneje začele takoj odkrito spogledovati z njem. Že res, da je bil presneto privlačen, a vsaj za njo to ni predstavljalo karkoli posebnega.
»Me veseli, Sebastian.« Znova je droben nasmešek razsvetlil njen obraz, svoj pogled pa je usmerila stran od njegovih oči, ki so jo vedno znova rahlo zbegale zaradi topline, ki so jo oddajale. Ni bila povsem prepričana, ali je resnična, zato je raje znova prijela svoj kozarec in naredila nekaj požirkov pijače, saj jo je alkohol trenutno na nek čuden način sproščal. Vsekakor ni nameravala popiti litrov alkohola, a na zabavah se nikoli ni preveč izogibala različnim pijačam, ki so na njo ponavadi imele večji učinek kot na druge ljudi. Vzrok za to je bil najverjetneje njej vedno prazen želodec, a s tem se Bailey ni nikoli obremenjevala- vsaj ne zares. Tok njenih misli je preusmeril njegov pogled, ki ga je znova začutila na sebi. Za trenutek se je namuznila ob njegovih besedah, potem pa je prikimala. »Prav imaš, angleščina ni moj materni jezik. Prihajam iz Rusije, natančneje iz Moskve. Naj te moje ime ne zavede- moj oče je Anglež,« je dodala pojasnilo povsem avtomatsko, saj je bila to ena izmed stvari, ki so ljudem najprej prišle na misel. Njeno ime je bilo izrazito angleško, a Bailey je bilo kljub vsemu všeč. Ponovno so njegove besede prekinile njene misli. »Drugi letnik; pravo,« je še sama na kratko pojasnila in ob tem v mislih ugibala, kaj bi ji lahko podatek, da Sebastian študira arheologijo, povedal o njem. A morala se je vdati, saj ji ni povedal povsem nič. Vdano v usodo je naredila še nekaj požirkov šampanjca, preden ga je odložila na mizo in svoj pogled znova usmerila v njegove oči.
Opazovala ga je, ko se je naslonil nazaj, a preprosto ni si mogla pomagati, da ne bi ob njegovih besedah rahlo privzdignila svojih obrvi. Morala se je zadržati, da se ni zasmejala. »Naj uganem- verjameš v usodo?« Rahlo je nagnila glavo in se namuznila, čeprav se je zavedla, da bi v tem lahko bilo nekaj resnice. Pa tudi če je bilo povsem res, ona tega ne bi priznala. Najverjetneje njemu res ne bi bilo težko najti kakšne spremljevalke, zakaj je torej ni? Bailey je odgovor na to že poznala, zato je znova prekrižala svoji nogi in skomignila z rameni. »Veš, morda pa nama ni bilo namenjeno in je to samo eno veliko naključje,« je mimogrede rekla in se z nekoliko hladnejšim nasmeškom zazrla vanj. Morda se ji je samo zdelo, morda pa je za trenutek res opazila tisti zbegani pogled v njegovih očeh. Ob tem je zadržala vzdih in si na obraz znova nadela tisti prijeten nasmešek. Če je mislil, da se bo tako zlahka vdala, se je vsekakor motil.

Po njeni glavi so se pletle takšne in drugačne misli, vse pa so bolj kot ne zadevale njega. S pogledom je od časa do časa ošinila privlačnega rjavolasca, ki je sedel poleg nje, in pravzaprav se je zalotila celo pri misli, da si včasih prav zares želi, da bi bila takšna kot ostala dekleta. Saj ne bi bilo tako zapleteno- morala bi mu samo vrniti nasmešek, izreči nekaj zares neumnega in zagotovo bi se večer končal v postelji, ki bi bila po vsej verjetnosti njegova. Do jutra bi Bailey že zdavnaj izginila in tako bi bila oba srečna. Le da ona ni bila takšna. Imela je precej zapleteno osebnost, svoje pa je prineslo tudi življenje z Yano in odhod njenega očeta. Iz svoje glave je odločno odstranila vse takšne in drugače misli, ki so se pojavile tam povsem iznenada in brez opozoril, svoj pogled pa je znova usmerila naravnost v njegove oči, ki so jo, po pravici povedano, privlačile.
»Moskva se niti primerjati ne more s tem,« se je morala zasmejati- najverjetneje prvič v tem večeru. Niti ni vprašala, iz kod prihaja on. Po njegovem nekoliko zagorelem izgledu in nečemu nedoločljivemu, kar je bilo na njem, je sama pri sebi sklepala, da prihaja iz Amerike, če je šla v podrobnosti- morda Kalifornija. A kljub trenutni zasanjanosti, kamor so jo pahnile misli, je opazila njegov skoraj presenečeni pogled ob omembi svojega študija. Pravzaprav je bil to še en odziv, ki ga je bila navajena, in naveličala se je ponavljati vseh tistih besed, ki naj bi ljudi prepričale v nasprotno. Zavedala se je, da je pravo težka smer, zato je od sebe vedno znova dajala vse in tako ali tako je videz varal. A le zakaj bi to razlagala njemu? Saj bo tako ali tako sam ugotovil; v to je bila prepričana.
Vzela je svoj kozarec in popila preostanek šampanjca, ob tem pa se je morala sama pri sebi nasmehniti. Prazen kozarec je mimogrede odložila na mizo, potem pa opazovala Sebastiana, ko se znova sklonil bližje. Ob njegovih besedah se je njen nasmešek nekoliko povečal, potem pa je še sama sledila njegovemu vzgledu in se nagnila naprej, da je pod svojimi rokami začutila hlad mize, na katero se je naslonila. Svoj obraz je skoraj povsem približala njegovem, ob tem pa je svoj pogled še naprej upirala v njegove oči. Tišina med njima je bila skoraj prijetna, a Bailey jo je morala prekiniti. »Saj navsezadnje res nisi tako slaba družba,« je preprosto strnila svoje mnenje o njem in mu naklonila prijeten nasmešek. Nenadoma se je odmaknila in čarobnost trenutka je izginila, a Bailey svojega pogleda ni uperila kam drugam. »Ne, ne potrebuješ oditi. Usoda ali naključje? Ti se odloči,« je mehko zamrmrala, a kljub temu je vedela, da jo je slišal, saj je navsezadnje še vedno slonel na mizi in svoj pogled upiral vanjo. In morala si je priznati, da je bil presneto privlačen in da je tudi deloval prijetno. A kljub temu je s svojo drobno dlanjo nenadoma spolzela po njegovi roki in se mu nasmehnila. »Ampak ko si že omenil- ne trudi se. Bom šla jaz.« To je bilo zagotovo nekaj, česar ni pričakoval. Bailey je vstala in se ozrla proti njemu, potem pa se je še zadnjič sklonila in mu pritisnila poljub na lice- to je bila zgolj mešanica njene ruske vljudnosti in dejstva, da mu je preprosto morala pokazati, da ji je bil všeč, ob tem pa je na njegovo uho skoraj zašepetala še zadnje besede. »Se vidiva.« Tokrat je bila v njenih besedah skrita tudi neka obljuba. Usoda? Naključje? Karkoli je že bilo, v bistvu je na nek način že vedela, da se bosta še videla. Še zadnjič se je ozrla proti njemu, potem pa se je vzravnala in že v naslednjem hipu jo je pogoltnila množica.