»Prekleto, prekleto, prekleto!« je Cass rentačila po dobesedno celem stanovanju v collegu in se že desetič zaporedoma zavrtela okoli lastne osi, saj jo je skorajda vsako sekundo znova presenetil kak preblisk glede stvari ki jih je še morala postoriti preden se odpravi na zabavo. Pri takih dogodkih je imela vedno kot nalašč polne roke dela in opravkov, tako da je morala zadnji trenutek vse prestavljati, se opravičevati na sto koncev in postavljati prioritete zadevam. Danes je bilo za njo že več kakor dve tretjini spiska, toda samo pričakovanje dolgo načrtovane zabave je njene živce postavilo pokonci, da so bili še bolj občutljivi kakor sicer. Ko je po nekaj sekundah brskanja po svojem dlančniku končno našla zaznamek za dogodek, na katerega se je pripravljala, je s široko odprtimi očmi ugotovila, da naj bi se začel že pred nekaj deset minutami. Čas jo je vedno ulovil nepripravljeno in z lasmi še vedno zavitimi v frotirjasto brisačo in zavita v mehak kopalni plašč, ki je bil po vsem razen po velikosti in odtenku drap barve identičen Jonathanovemu, vse skupaj postavila na stranski tir in se v plišastih copatih zadrsala proti kopalnici. Ni potrebno poudarjati da je pri tem, neroda kakršna je, skorajda gladko pogrnila po tleh in za seboj potegnila še aranžma na polički poleg umivalnika, z vsemi tistimi svečkami in rožami in okraski. Sama pri sebi je potihem preklinjala, ko je nered postavila v položaj, ki je bil vsaj približno podoben prvotnemu, nato pa se je z globokim vzdihom postavila pred ogledalo, odvila brisačo z glave in bila prijetno presenečena, saj so se v času njenega norenja okoli po stanovanju njeni lasje že skorajda popolnoma posušili.

Razčesala si jih je s prsti, kakor je bila pač vajena že od nekdaj. Glavnik je uporabljala borih dvakrat na teden, oziroma nasploh tiste dni, ko si je umivala lase, saj jih je pred tem temeljito razčesala. V parih zvitih pramenih si jih je sedaj uspela speti v sproščeno, toda vseeno elegantno malo figo na temenu, nekaj snopov pa ji je vseeno ušlo na obraz. »Ah, nič hudega, boste že potrpeli tako.« se je kakor ponavadi v stanju urejanja pričela pogovarjati z lastnim odsevom, med čimer je pričesko utrdila še z lakom za lase. V samem spodnjem perilu, ki seveda ni bilo prikrajšano za faktor zapeljivosti, je smuknila v vgrajeno omaro v svoji sobi, kjer je ponovila že prej prakticirano vrtenje okoli svoje osi, ko se je razgledovala po garderobi, ki jo je premogla. Po desetminutnem obupavanju nad pomanjkanjem izbire malih cocktail oblekic, še sploh pa dolgih gala oblek je na slepo pobrala z obešalnika prvo, ki ji je prišla pod roke in se pomenljivo zazrla vanjo, ko ji je obstala v rokah. Svetlo rozna oblekica brez naramnic, s črno pentljico, ki je služila kakor pas in ji dajala nekaj pridiha je bila prav tista, ki jo je nosila na svojem maturantskem plesu in dejansko ni vedela, zakaj jo je vlačila s sabo, saj niti ni vedela če ji še pristoji. Kar na mestu jo je potegnila nase in stopila pred ogledalo, ki jo je presenetilo v pozitivnem smislu. Obleka ji je bila kot ulita, morda le nekaj krajša kot je bil njen sicerjšen namen, toda s tem se Cass ni imela namena prav veliko obremenjevati. Hitro si je nataknila še čeveljce z visoko peto v krem barvi, pograbila bisernato verižico nekje iz predala, ter se na hitro toda vseeno spodobno naličila v nežnih barvah. Ključe, mobitel, denarnico in ostale nujno potrebne zadeve je stlačila v majhno črno torbico, ki se je ujemala s pasom na obleki, se na hitro ogrnila s črnim plaščkom, nato pa oddrvela iz stanovanja, ravno toliko hitro, da za seboj še ni pustila črnih sledi teka.

Pot do administrativnega dela je poznala že na pamet, tako da bi se uspela tam znajti tudi če bi ji kdo zavezal oči in jo poslal tja, tako da ji je pot minila še kako hitro, hvalabogu. Ko se je sprehodila po rdeči preprogi, je bila ena izmed mnogih, ki so prihajali na zabavo, tako da se ni prav dolgo obotavljala pred fotografskimi objektivi, ki so prizorišču dajali pridih tiste prave glamurozne Hollywoodske zabave ali prireditve, kar pa je bil navsezdanje tudi namen. Na ustnice si je narisala svoj očarljivi nasmešek in naredila nekaj elegantnih poz, toliko da je svoj del tam opravila, nato pa se z olajšanim vzdihom odpravila v notranjost, ki je kar žarela od prijetnega vzdušja. Na odru so igrali The Kooks, ki so se Cassie zdeli resnično fenomenalni in jih je z veseljem štela med svoje najljubše glasbene skupine, pa čeprav ji tega marsikdo ne bi pripisal. Ozrla se je po množici in z vozlom v želodcu ugotovila, da je v kotu nasproti njenega stala tudi Loganova postava. Čutila je kako so se ji čeljustne mišice napele v poskusu da bi odtegnila pogled, toda telo je ubogala šele po nekaj sekundah in se z obnovljenim občutkom praznine v želodcu odpravila proti točilnemu pultu, kjer se je kar bohotilo alkoholnih pijač. Prav to je potrebovala tisti trenutek. In mogoče še kakšno družbo, ki ji je bila nepoznana in bi morda lahko povzročila predčasni odhod iz dvorane. Že samo zavedanje, da je Logan v isti sobi kakor ona ji je poslalo neprijetne mravljince po telesu in hitro se je usedla s hrbtom obrnjena proti dogajanju, natakarju pa pomignila, naj se pomakne v njeno smer. »Suh martini, dve olivi prosim.« je dejala, nato pa prekrižala nogi pred seboj. Ker pa je na sedežu sedela postrani, je z eno nogo ob svojem gibu pomotoma zadela v nogo moškega poleg sebe. »Opla, pardon!« se je hitela opravičevati in odtegnila nogi v nasprotno smer, medtem ko je upala, da je 'napadeni' ne bo pričel ravno nadirati.Na njeno srečo je bil namreč prav privlačnega videza in glede na namuznjen izraz na njegovem obrazu si ni obetala ravno kake posebno dolge pridige.

@Rainbow
Vse je bilo dosti lažje odkar ga zveza z Grace ni več utesnjevala. Ni bilo slabe vesti, ko je čisto mimogrede obrnil pogled za mlado študentko, ki mu je prečkala pot, ni se počutil kot ignorantski prasec, ko je popolnoma sam sedel za šankom v njegovem najljubšem klubu in brez, da bi razmišljal o njej, klepetal s čedno natakarico. In pravo olajšanje je bilo, ko je izvedel, da sta se razšla še pred pomembnim dogodkom, ki so ga pripravljali precej dolgo ter se ga bo seveda udeležila velika večina vseh študentov. Tako se mu ne bo potrebno tam prikazati s svojim dekletom ter svojo zvezo razgaliti pred množico. Vsekakor pa so ga zato pestili drugi problemi. Ker se je tej podobnim elegantnim prireditvam po navadi izognil v širokem loku, ni bil popolnoma prepričan, če mu bo všeč, vsekakor pa je moral priznati, da z iskanjem prave oprave ni imel veliko problemov. Srajce so bile pri njem navsezadnje nekaj povsem običajnega in vsakdanjega, zato je iz zbirke pač pobral tisto najdražjo in najnovejšo, res pa je, da velike izbire pravzaprav ni imel. Še dobro, da je, ne glede na okoliščine, vedno rad pravočasno prišel, zato se je tisto lenobno premikanje po sobi gor in dol pričelo že dobro uro pred samim dogodkom, ki ga je bilo resnično neumno izpustiti, pa čeprav si imel za tisti dan napovedanih še sto drugih reči. Ni ga toliko zanimala sama prireditev, kjer se je kopica študentov drenjala na plesišču ali se nalivala z alkoholom (kamor bi pogosto lahko prišteli tudi njega), bolj ga je zanimalo to, koga so tokrat povabili kot gosta večera, namreč prav vsako leto so bili glede tega neverjetno izvirni. Ko je že stotič ošinil srajco, ki se na postelji ni prav nič bolj zmečkala in tretjič preveril, če njegovi črni čevlji nimajo kakšne luknje, konec koncev so bili precej stari, mu je pogled le ušel tudi na zapestno uro, ki je sedaj kazala le še slabih dvajset minut do zabave v pravem pomenu besede. Ni več pomišljal in pazil, da se srajca ne bi zmečkala ter so na hitro poveznil nase, vendarle previdno zapel gumbe in jo zatlačil v hlače popolnoma enake barve, potem pa si okrog vratu zavezal še črno kravato, ki zaradi materiala in odtenka sploh ni prišla toliko do izraza. Že res, da so ga metuljčki in kravate vedno neprijetno tiščali, toda bilo je vredno potrpeti, navsezadnje je to le bila priložnost, ki si jo moral vzeti popolnoma resno.

Ni minilo prav veliko časa, ko se je precej dobro oborožen – s škatlico cigaret, ključi in mobilnim telefonom – odpravil do stavbe, kjer se je zadeva pripravljala. Že na daleč je bilo moč slišati prijetno glasbo, katere jakost je z vsakim metrom naraščala, prav tako pa tudi klepetanje, ki ga je slišal takoj, ko je za dober decimeter odprl masivna vrata. Rdeča preproga je bila mogoče le drobno pretiravanje, toda kljub vsemu se je sprehodil po njej in nato še precej odsotno in flegmatično obstal pred aparatom, katerega bliskavica je povzročila rahel mežik in nič nenavadnega ne bi bilo, če bi na fotografiji dejansko mižal. Ker je bil prostor precej natlačen je bil njegov naslednji refleks čisto oprijemljiv, segel je namreč proti mobilnem telefonu, da bi Rainbow sporočil svoj prihod, toda že v naslednjem trenutku jo je zagledal. Mahala mu je s torbico v roki in tako izgledala resnično posrečena, ni pa mogel spregledati tudi njene kratke oblekice, ki je bila danes vsekakor bolj naklonjena njemu kakor njej. Pospešil je svoj korak in v naslednjem trenutku še stal poleg njej, ji namenil polovičen objem, da ji ne bi pokvaril pričeske, čeprav najbrž ne bi imela nič proti, in obenem globoko zadihal. V nosnici mu je zataval svež vonj njenega parfuma in komajda se je zadržal, da v takšnem položaju ne bi ostal vsaj še minuto ali dve. »Rainbow,« ji je tiho zašepetal, potem pa se uvidevno odmaknil, njeno dlan pa prijel v svojo in si jo ogledal še enkrat. 'Kam greva potem?' vprašanje bi bilo najbrž povsem na mestu, toda ni želel biti vsiljiv, zato je vse to obdržal kar zase, njej pa postregel z nekoliko bolj uglajenimi besedami. »Huh, nimam besed za tole.«

»I wanna love you, but I don't know if I can.« Enostavno se ni mogla zadržati, da se ni pridružila perfektno odpetemu verzu svoje najljubše skupine in ne glede na to, da je melodija, zaradi njenega nič kaj preveč posrečenega petja namreč, izpadla povsem drugače kot sicer, ni odnehala. Poleg risanja oziroma bolje rečeno skiciranja, je bilo petje prav gotovo ena izmed stvari, ki jih je izredno rada počela, navsezadnje jo je k temu pritegnila prav vsaka melodija, če le ni bila popolnoma izpeta in neumna. Gemma je bila že od malih nog navdušena nad glasbo, mogoče celo bolje rečeno, nad umetnostjo, in nič nenavadnega se ni zdelo, ko se je odločila za študij, ki je bil temu vsekakor primeren. Arhitektura. Če bi bila vsaj približno stanovitna in ne toliko energična, bi nedvomno lažje shajala, tako pa, kljub temu, da so že kar pošteno stopili v oktober in so se predavanja začela že pred časom, ni obiskala niti enega samega. Rodila se je v družini, ki ni bila niti približno pripravljena na otroke, kaj šele na vzgajanje le-teh in kot bi mignil je pristala v rokah debelušne varuške, ki ji je popuščala na vseh korakih, zgolj in samo zaradi njenega trpečega pogleda, ki ga je, čim je ugotovila, da se ga dejansko da izkoriščati, vedno pogosteje prakticirala. Bila je znajdena in ni minilo prav dosti časa, ko je ta znajdenost napredovala do pretirano samosvojosti, ki jo je okronala s hujšo obliko uporništva in se v zadnji fazi celo preselila daleč proč. Veliko jabolko, kot so oklicali kozmopolitansko mesto New York, jo je enostavno privlačilo do te mere, da je porabila pretežno ves denar, ki sta ga starša vztrajno nalagala na njen tekoči račun že približno osemnajst let, kupila prijetno stanovanje s še lepšim razgledom. Najbrž bi bilo pametno omeniti tudi to, da se boji višine in je ob oknu visela zgolj takrat, ko je bila rahlo pod vplivom raznoraznih substanc in je v roke, po dolgem času, le prijela svinčnik in skicirko. Včasih še slednje ni bilo potrebno, kajti pogosto je namesto papirja uporabljala kar bele stene, ki so v dnevnem prostoru porisane skorajda do zadnjega kvadratnega centimetra. Mogoče se je bila ravno zaradi te domačnosti težko posloviti od New Yorka, betonskega mesta, ki ga še sedaj neverjetno pogreša, čeprav se nahaja nikjer drugje kot v Angliji. Kajpada, to je njeno prvo leto študija, ki si ga je plačala s preostankom denarja, potem pa seveda svoje namere sporočila še staršema, ki sta bila nad njeno idejo pravzaprav kar navdušena. Nekoliko manj seveda nad dejstvom, da je izbrala tako zelo oddaljeno lokacijo, toda Gemma v tem nikakor ni videla problema, starša sta bila namreč že v osnovi daleč od njenega srca in njuna bližina bi jo prej motila, kot pa navduševala. »You and me are floating on a tidal wave … together.« Nekako ji je le uspelo zadeti pravilen ton, ki pa je kaj kmalu izzvenel, natančneje takrat, ko je opazila kako hitro teče čas, ko počne tisto kar jo veseli. Seveda bi v isto koš lahko vrgla tudi zabavo, ki je bila danes na sporedu, nenazadnje ji je uspelo izvohati, da se bodo na njej, kot gostje večera seveda, pojavili The Kooks, ki so bili pravzaprav eden izmed poglavitnih razlogov, da bo tja sploh zavila. Ni bila najbolj navdušena nad tem, da bo nase mogla zvleči, najbrž edino, ampak vseeno dokaj primerno, obleko, ki jo je premogla, toda če bo v zameno za to lahko prisluhnila presežku glasbene industrije, bo to pač brez ugovarjanja storila. Zadnjih deset minut je porabila za krotitev svojega sračjega gnezda, ki je bilo, mimogrede, na njeni glavi nekaj čisto običajnega, potem pa je iz omare le povlekla rdeče črno koktajl obleko, za katero ni bila niti prepričana, če ji je še vedno prav. »Presneto,« je zaklela sama pri sebi, ko je ugotovila, da je za nekaj centimetrov krajša, kot je sprva mislila, z zapiranjem zadrge pa na srečo ni imela večjih problemov. Eleganca je pri njej odpadla že v samem začetku, mogoče zaradi dejstva, da na sebi ni imela najnovejše Diorjeve kreacije, najverjetneje pa zaradi obutve, ki je bila zanjo čisto tipična, na pomembnih prireditvah pa vendarle ne najbolj zaželjena. Z ostalimi podrobnostmi si ni delala opravka, mobitel je lenobno vrgla v edino črno torbico, ki jo je premogla, enako je storila še s stanovanjskimi ključi, potem pa rahlo vznemirjena le zapustila svojo sobico in se mimogrede obregnila še ob brata, ki mu vsa ta evforija ni prav nič pomagala pri iskanju primerne oprave. Kljub temu, da naj bi se na zabavi prikazala skupaj, ni želela izpustiti niti minute uvodne špice, iz povsem logičnega razloga - svetovno znan bend bo verjetno poskrbel za odlično vzdušje in tega Gemma ne bi zamudila za nič na svetu. Nevede je poskakovala na poti do kompleksa stavb, kjer se je verjetno že zbralo nekaj izgubljenih, ali pa zgolj nenormalno navdušenih, duš, in ena izmed njih je bila prav gotovo tudi sama. Vstopila je. V zaenkrat še precej tih prostor, pa vendar je lahko slišala tih klepet in glasen smeš poznanih in nepoznanih študentov in dokaj hitro se je razgubila med množico, ki je že nestrpno čakala na začetek. Še pred tem se je seveda do ušes nasmejala fotografu, ki je najbrž posnel posrečeno fotografijo, ki jo bo kasneje najbrž na vsak način želela videti, potem pa se podala kar proti šanku, ki zaenkrat še ni bil močno obljuden. Kot po naključju je zasedla stol prav v neposredni bližini dekleta, ki ga uradno ni prenašala, le da se je danes odločila biti nekoliko vljudnejša kot sicer, konec koncev sovraštva ni nameravala vleči še nadaljnja tri leta. »Boš povedala, če te bo zopet prijelo, da bi koga zalila, kajne, da se pravočasno presedem,« jo je ogovorila, čeprav tega sprva ni ravno planirala, navdušenje pa, kljub ne ravno zaželeni in nenevarni družbi, ni pojenjalo, mogoče le še za odtenek narastlo, kajti Rachelle bi utegnila vsak hip poskrbeti za kakšno hujšo zdraho.
tagged: rachelle
word count: 989
wearing:gemma