Zakaj bi človek, kot je bil Matt sploh zahajal na pomol ?. Sam sebi se je zasmilil, ko je dobil to nenavadno idejo, da bi se odpravil tja. A kljub vsemu se je, do pomola je prišel tako počasi, kot da bi se sam s sabo kregal, da res mora sem. Sem so ponavadi hodili zaljubljenci, Matt pa zadnje pol leta ni bil niti malo zaljubljen. Sam pri sebi se je odločil, da so vse te zveze že popolnoma nesmiselne. Pogledal je v nebo, bila je kar topel jesenski dan, ki se je počasi spreobračal v mrak.
Matt je še naprej počasi, skoraj z muko korakal proti pomolu in navsezadnje vendarle prispel. Zasmejal se je, roke potisnil v žep, kapuco pa si zvrnil čez glavo in se stoje zazrl v daljavo. Spomnil se je nečesa nenavadnega. Nikoli ni še nikogar spoznal na tem pomolu. Pa tako so vsi pravili, da je uročen. Ponovno se je sam pri sebi zasmejal, počepnil in se usedel na lesen pomol. Sezul je čevlje, jih postavil poleg sebe in noge za nekaj minut namočil v vodo, ki se je zdela izredno topla. Roke je še vedno držal v žepu in gledal v daljavo, ravno v nasprotni smeri od obale. Vse bolj se je mračilo, a Mattu se nikakor ni ljubilo vstati in oditi nazaj v dom, ko pa se je počutil tako dobro. Prav nihče ga ni motil, imel je popolno tišino in mir. Žrle so ga čudne misli iz preteklosti, za katere je že nemalokrat rekel, da jih bo pozabil.
Zaslišal je korake, ki se mu bližajo po rahlo škripajočem pomolu. Končno mu bo nekdo lahko odgnal že stokrat premišljene misli...

Taylor

Potrebovala je trenutek zase. Vse skupaj ji je šlo namreč že na živce. Cass in Landon, ki sta se neprestano prepirala, kot pokvarjena lajna, katere pesmi ni in ni bilo konca. Televizor v dnevni sobi je imel volumen na maksimumu in namesto da bi jo glasba sprostila, jo je naredila še bolj živčno. Bil je eden izmed tistih dni, ko preprosto ni vedla kaj naj stori sama s sabo. Potrebna je bila zabave, toda ob misli na klube, glasno glasbo, alkohol in moške ji je v spomin priplaval Sebastianov zaskrbljen obraz. Toliko je naredil zanjo. Bi res vse podrla le zato, ker ji je bilo dolgčas? Globoko je zavzdihnila in se brez razmišljanja vstala s postelje. Iz omare je pograbila jakno ter smuknila v najbližje salonarje. Po torbici je pobrskala za avtomobilskimi ključi ter se brez pozdrava odpravila skozi vrata na hodnik. Za seboj je glasno zaloputnila vrata; tako nihče ne bo mogel reči da je ni slišal oditi. Stekla je po stopnicah in skozi vrata na svež zrak. Šele takrat se je ustavila, za nekaj trenutkov zaprla oči in globoko vdihnila. Pogrešala je angleški zrak in ob misli na tistega v Sacramentu se je nekoliko razočarano namrdnila. Stopila je proti avtomobilu, ki je počival na drugi strani collega, na velikem parkirišču. Zaradi mraka ga skorajda ni videla. Sedla je vanj, ga prižgala in se odpeljala proti posestvu šole. Njene misli so ves čas švigale in pravzaprav sploh ni vedela, kam gre. Samo potrebovala je nekaj samote. Piložnost, da se posveti svojim mislim in da ugotovi, kaj naj stori naprej. Toliko stvari je skrivala v sebi. Stvari, o katerih se je nerada pogovarjala. Včasih si je želela, da bi lahko preprosto kričala. Kričala na ves glas, če bi le naredilo kakšno spremembo. Tako žalostno je bilo. Imela je vse, pa vendar ni imela ničesar. Ničesar kar bi si resnično želela. In vedela je, kje bo našla mir. Na jezeru na šolskem posestvu je stal majhen pomol, s katerega so poleti vedno skakali študentje, potrebni osvežitve. Avto je parkirala ne daleč stran, izstopila ter se počasi napotila proti jezeru, ki se je svetlikalo v daljavi. Tako mirno je bilo. Prisluhnila je šumenju trave, katero je zibal nežen veter. Nekje v daljavi je lahko slišala zvoke ljudi, ki so se očitno precej zabavali. Na eni izmed mnogih klopic na sprehajalni poti se je ustavil zaljubljen parček. Ljubezen ... še starševske ni imela, pa da bi posegala po čem višjem? Zopet je tiho zavzdihnila in stopila proti pomolu. Stare deske so zaškripale pod njeno težo in šele takrat je opazila, da na njenem mirenm kotičku to noč ne bo sama. Kotički njenih ustnic so se rahlo povesili, sama pa je naredila še nekaj korakov bližje. "Nisem pričakovala, da ne bom sama tukaj," je nekoliko hladno rekla in upala, da zna neznanec brati med vrsticami. Če je lahko prišel do sem, bo lahko tudi odšel. Potrebovala je ta kraj, toda samo zase. Naredila je še nekaj korakov in tako kot neznanec sedla na rob pomola. "Upam da ne motim," je še pretirano sarkastično dodala in svoj pogled dvignila k njegovem. Prvič v življenju se je zazrla v njegov obraz ...

Matt se sploh ni želel obrniti. To, da mu bo kdo lahko odnesel slabe misli, se je v trenutku razblinilo. Vse skupaj je bilo slišati bolj, kot da ga bo oseba za njem spravila v še slabšo voljo, kot je že tako ali tako bil. Ni se odzval, sploh se mu ni zdelo smiselno pogovarjati o čemerkoli z osebo, ki ga že v prvem koraku zavrača. Zazrl se je nazaj v daljavo. Kljub temu, da je študiral psihologijo in, da bi še kako rad pomagal, takim, ki ne najdejo nobenega smisla v življenju, se mu tokrat res ni ljubilo poleg svojih težav poslušati še čigavih. Zato je preprosto tiho sedel. Za nekaj trenutkov mu je celo uspelo popolnoma odmisliti osebo za njem. Prisluhnil je šumenju listov na drevesih in rahlemu zaletavanju valov v obalo. Za trenutek mu je uspelo odmisliti celo vse tiste slabe misli, ki so ga preganjale. Žal vse skupaj ni trajalo ravno dolgo, kajti hladni glas za njem je ponovno spregovoril. Matt je zavil z očmi in se obrnil proti osebi " Ne... ", odmaknil si je kapuco z glave. Prvič v življenju se je zazrl v njen obraz...
Če prvi del stavka ni bil mišljen resno, je bil drugi popolnoma iskren " Ne motiš me ". Vsaka poteza, ki jo je narekoval njen obraz je bila tako popolna, vse kar je bilo na njej je bilo tako lepo, vse kar je kadarkoli prej videl, se ni moralo primerjeti s tem, kar je videl zdaj. Zbral se je in se obrnil nazaj, kamor je gledal prej. Zazrl se je predse. Ni bil prepričan, morda je preden je prišel do pomola kaj spil, kajti občutka, ki ga je oblil, ni doživel še nikoli. Toliko zvez je imel za sabo, pa se mu še nikoli ni zgodilo, da nebi vedel kako odreagirati. Ni dolgo zdržal, obrnil se je nazaj k ženski postavi " Saj ne misliš biti dolgo tukaj ne ? " je nalašč hladno rekel, kakor je prej oseba govorila njemu.

Če je bilo nekaj, kar bi jo lahko spravilo v še slabšo voljo in kar bi jo lahko še bolj razjezilo je bila to tišina, ki je prihajala od postave na koncu mosta. Svoje roke je stisnila v pesti in globoko vdihnila. Sovražila je take trenutke, toda bila je trmasta in odločna! Na ta kraj je prišla, da najde sprostitev in pomiritev, nasmesto tega pa je postajala samo še bolj živčna in nadležna. Njena glava se ji je zdela tako težka. Samo želela je zapreti oči in zaspati, toda vedela je, da ji ne bo uspelo. Drugače bi to naredila že doma. Tako je preprosto sedela na pomolu in nekje na koncu svojega uma že razmišljala o tem, ali bi neznanca preprosto kar porinila v vodo, ko je končno odprt svoja usta. Njuna pogleda sta se srečala in tista začetna hladnost v njenem telesu se je nekoliko odtoplila. V njegovih očeh je lahko videla svoj odsev in na nek način ga je v trenutku razumela. Ni rabil odpreti ust, da je razumela, da je tu zaradi istih razlogov kot ona. Potreboval je trenutek zase, tako kot ga je potrebovala sama. In vedela je, da je bil tu prvi, toda potrebovala je ta kraj. In prav nič je ne bo moglo ustaviti pri tem. Tako ali tako je imela že dovolj prijateljev; njeno prijaznost in dobro voljo je lahko hranila zanje. Čeprav neznanec pravzaprav sploh ni izgledal napačno. V bistvu je izgledal kot eden izmed tistih, s katerimi se je tolikokrat zbujala v postelji. Naivneži, ki so verjeli, da bodo lahko osvojili srce le z enim seksom. Ha ... te misli so na njen obraz priklicale majhen nasmešek. Čeprav je bilo na njem nekaj drugačnega ... nekaj sladkega. Toda v sebi je držala toliko drugič reči in iskanje nove avanture je bila trenutno zadnja stvar, s katero se je obremenjevala. Tako je svoj pogled umaknila z njegovega in se zazrla v daljavo. Bilo je prečudovito ... saj ne, da je pričakovala kaj drugega. Lepota Oxforda ji je vedno znova in znova jemala dih. Toda še preden bi se lahko poglobila v svoje tihe misli, se je zopet oglasil. Tokrat je bil njegov glas prav tako hladen kot njen, na začetku in zopet je lahko začutila, kako se v njej zbuja nemir. "Pravzaprav mislim biti," je kratko odvrnila in vztrajno gledala stran od njegove postave. "Pa ti?" Pravzaprav so bile njene zadnje besede bolj ukaz, naj se odstrani, kot vprašanje. Toda ni ji bilo mar; ena ura samote je bila dovolj, da bi prišla nazaj k sebi. In kar se nje tiče, lahko po tej uri pride nazaj in tu prebedi celo noč. Svoj pogled je nato obrnila nazaj k njegovemu, v nestrpnem pričakovanju na njegov odgovor.

Matt se je ob njenem naslednjem stavku zasmejal. Naravnost oboževal je njeno vztrajanje pri hladnem pogovoru, vsekakor mu je postajala čedalje bolj zanimiva. Njej podobnih deklet je bil Matt že tako prekleto naveličan, da bi se najraje vrgel v vodo, če nebi slutil, da se v njej skriva vsaj ena stvar, ki je drugačna od ostalih. Matt si ob takih mislih, nikakor ni moral pomagati, da se nebi vsaj malo smehjlal. In njeno naslednje vprašanje je bilo natanko tisto, ki ga je Matt želel slišati " Ostal bom točno toliko časa, kolikor boš tukaj ostala ti " je skomignil z rameni. Vedel, je da jo bo to razdražilo, ravno zaradi tega, ga je ta stavek še toliko bolj zabaval. Če je kaj znal, se je znal pogovarjati s takimi, ki v sebi ne najdejo življenja. Čeprav je še pred nekaj trenutki tudi sam izgledal popolnoma brez njega. " Ne mislim take punce, kar pustiti noči. Sploh ne veš, koliko revčkov se sprehaja naokoli, z eno samo grdo mislijo " obrnil se je stran, še vedno ji je kazal hrbet. Nekoliko se je premaknil in šele zdaj ugotovil, da noge še vedno namaka v vodo. Bila je tako topla, ni bilo dvakrat za reči, da se nebo še ta teden kopal v njej. Noge je skrčil k sebi in se premaknil k njej... Osebi, ki mu je kljub svojemu sarkazmu polepšala teden, ki je bil več kot le ubijalski. Vrniti se v šolo, prav nič lepo. Pustiti košarko in vso klapo, ki ni imela pojma kaj je to študij, kaj šele Oxford na ulicah Los Angelesa je bilo hudo. Nekoliko je zmajal z glavo, ponovno je odšel v svoj svet, prav brez potrebe.
Obul si je čevlje, in med zavezovanjem vezalk pogledal k dekletu. Prvič je sedel ob njej, zdela se mu je še nekoliko lepša kot pred nekaj minutami. Nekoliko se je zresnil, a vseeno na obrazu ohranil tisti skrivnostni nasmešek " Poglej, lahko se gledava celo noč, ampak rajši bi, da bi spregovorila vsaj par besed, ki bi vsebovale vsaj malo topline a ? " obrnil se je stran. Manj jo je gledal, bolje je bilo... Morda se bo celo lažje pogovarjal z njo, če je sploh nebi gledal. Ponovno se je nasmehnil svojim mislim. " Lahko se pa raje pretvarjam, da si ena izmed tistih grdih rjavih rac in te danes sploh ne pogledam več " je Matt preusmeril pogled na oddaljeno raco, ki res ni bila kaj preveč lepa. " Za začetek... Jaz sem Matthew, kličejo me Matt " se je predstavil Matt in se ji nasmehnil. Tokrat prvič s tistim pravim nasmeškom, ki je bil popolnoma njegov. Pogledal jo je v oči, vedel je, da ne bo moral doglo ohranjati sarkazma in hladnosti. Preveč je doživel tega v svoji preteklosti. Bil je sicer vesel, da je vedel, kako se s takimi ljudmi pogovarjati, a to je bilo tudi vse. Težko bi zdržal še kakšno minuto dlje v takem pogovru, čeprav se mu je zdelo, da se ne bo spremenil. Se bo pač moral potruditi...

Ponovno je zavila z očmi in očitno zavzdihnila. Z rokama se je oprijela roba pomola, da je lažje kontrolirala jezo, ki je vrela v njej. Pravzaprav ni bila povem prepričana, zakaj je tako odreagirala. Saj ji ni ničesar hotel in vedela je, da je bil hladen le zato, ker je bil prav tak tudi njen prvi pristop do njega. Toda po glavi se ji je pletlo toliko stvari in tako utrujena je bila. Za njo je bila naporna vrnitev na Oxford in čeprav je bila presrečna, da je bila zopet tukaj, se ji je počasi nabralo preveč stvari. Evforija ob vrnitvi jo je pognala na mnoge zabave po katerih se je zbujala z veliko pretežko glavo. Seks na zadnjihs edežih njenega avtomobila in potem še tisti nori izlet s Cass v London. Da o Jaceu sploh ni govorila ... Človek bi pomislil, da je bila tukaj vsaj že dober mesec, pa je minil komaj teden dni. Teden dni ... kako hitro je čas letel mimo. Saj je bilo še kot včeraj, ko je prejela potrdilo o uspešno opravljenem prvem letniku in potem vrnitev domov ... V tisti pekel na zemlji. Globoko je vdihnila in dovolila, da svež zrak zapolni njena pljuča. Šele sedaj je bila resnično in končno doma. Toda še preden bi se lahko še bolj poglobila v svoje misli jo je zopet zmotil njegov glas, ki je imel tokrat nekoliko namuznjen priton. In zopet se ni mogla upreti valu nemira, ki je prevzel njeno telo. "Očitno mora biti moj srečen dan," je rekla s toliko sarkazma, kot ga je premogla. "Sicer pa ... kako pa ti to veš?" Obrnila se je v njegovo smer in svoj pogled vprašujoče in še vedno nekoliko hladno zapičila v njegovega. "Si eden izmed teh revčkov?" je posmehljivo vprašala in končno umaknila svoj pogled. Ah ... očitno resnično ni mogla iz svoje kože. Šele takrat je opazila, da je namakal noge v vodi. Če bi bila čisto sama tukaj bi najbrž sledila njegovemu zgledu. Tako si je raje le sezula svoje čevlje, katerih peta se je skorajda dotikala vodne gladine. Raje ni tvegala, da bi si jih zmočila ... Čeprav bi si lahko že v naslednjem trenutku kupila popolnoma nove. Poleg tega pa mu je podala še en dokaz, da se resnično ni nameravala odtsraniti, čeprav je bil on tisti, ki je bil prvi na tem pomolu. In niti trenutek pozneje ni ponovno spregovoril. Zopet je zavila z očmi, še preden je lahko dokončal svoj stavek. Za vraga ... morda bi še lahko zdržala tukaj z njim, če bi bil vsaj nekaj trenutkov tiho! Kot da je bilo tako prekleto težko. Kaj ni bilo več kot očitno, da je potrebovala samo nekaj trenutkov miru in tišine samo zase? Zopet je zavzdihnila in se nič kaj zadovoljno obrnila v njegovo smer. S pogledom je ošvrknila njegovo roko in potem vdana v usodo segla vanjo. "Taylor Evans," se je tudi sama predstavila in svojo roko z njegove umaknila kakor hitro se je dalo. "Taylor in ne Tay," je še dodala in se zopet ozrla pred sabo. Tay so jo lahko klicali le prijatelji. "In najbrž imaš prav," je potem še dodala in njene oči so zopet srečale njegove. Če ne bi bil tako nadležen bi še lahko uživala v njegovi lepoti. "Tako ali tako nočem postati še bolj živčna. In če bom prijazna, obljubiš, da me boš na koncu pustil malce samo?" Zopet je zvenelo veliko bolj kot ukaz, kot karkoli drugega. "Potrebujem malce samote," je še tiho in narejeno prijazno dejala. Očitno je bila prijaznost tista, ki bo tukaj učinkovala. Dovolila si je še en tih zavzdih in počasi legla na hrbet. Pomol, presenetljivo, niti ni bil tako neudoben. Torej je sledil čas za prijaznost? Očitno ji ni preostalo drugega. "Od kod si drugače?"

Počasi je Matta minevala začetna igrivost, ki je prišla iz nepojasnjenega razloga. Verjetno je bilo tako še bolje, kajti Taylor je vendarle spregovorila. Bila je več kot simpatična, verjetno ena izmed tistih lepših deklet, a vseeno sam ni iskal takih. " Hm... Zgledam tak ? " se je zamislil Matt. Očitno, ga je začetna energija izdajala za popolnoma drugačnega, kot je v resnici bil. Zasmejal se je, ulice Los Angelesa so ga res naučile veliko, prikrivati svoj pravi jaz, v tem je bil ekspert. Nikoli ni vedel, zakaj to pravzaprav sploh počne, a bilo mu je v korist. Tisti, ki ga ne zna najti, temu ni treba vedeti. Pogled je preusmeril nazaj k Taylor " No, razen če so ti taki bolj všeč. Potem sem lahko tudi revček " je uspel do konca odgovoriti njenemu posmehljivemu vprašanju, ter se nalašč sarkastično nasmehnil.
Je možno, da si je o njej ustvaril popolnoma napačno mnenje ?. Morda je resnično želela le nekaj miru zase. Če bi si ga tako zelo želela, bi lahko šla na kakšno mesto, na katerega sigurno nikoli nihče ne pride. Sicer pa... Kdo je rekel, da je tukaj sploh kdaj kdo. Vsa vprašanja so mu v glavi delala pravi nered, sovražil je to. Vedno je moral o vsem razmišljati, o vsem premišljevati. Pogledal je ravno v nasprotno stran od Taylor. Jezero je bilo še vedno tako mirno, sonce je že skoraj popolnoma zašlo. Če bi bil zaljubljen, bi še uvidel, da je okolica neznansko romantična. Tako, pa je le opazoval naravo, vodo, ki je bila obarvana v zlato oranžnih barvah od zahajajočega sonca. Nebo je bilo popolnoma jasno, na njem pa so se že pojavile prve zvezde. Spustil je pogled in pogledal Taylor, bila je tiho in namakala noge v jezero, kot je še nekaj trenutkov prej počel on. V takem stanju niti ni bila tako zgrešena, njen videz sploh ni kazal, tistega s čimer se je kazala Matthewu. Obrnil je glavo in se spet zazrl predse v vodo. Šele zdaj se je spomnil, da se je za pomol govorilo, da je bil uročen. Ljudje so res verjeli vsemogočim stvarem, nekoliko je nagnil glavo, da je lahko videl vse podpisane začetenice, ki so tukaj doživeli vsemogoče stvari. Nasmehnil se je, kako so lahko bili tako naivni. Po vseh zvezah na šoli je Matt še komaj verjel v pravo ljubezen. A vseeno je optimistično verjel in upal, da še obstajajo osebe, ki cenijo tudi to.
Nenadoma je Taylor ponovno spregovorila in se mu predstavila, zasmejal se je. Ponovno je bila enaka kot prej. Ni se moral želel več pretvarjati, vedel je, da ji gre že pošteno na živce " Poglej... Šel bom, kadar boš želela prav ? " se ji je prijazno nasmehnil. Vedel je, da se je s tem vdal, da je dobila tisto kar je želela. A hkrati je vedel, da ga zaradi tega, če ima vsaj malo morale, ne bo morala takoj odsloviti. Čeprav bi se sprijaznil tudi s tem. " Iz Los Angelesa sem. Sklepam, da si tudi ti iz Amerike ? "

Toda morala je priznati, da je bil eden izmed redkih. Kadar je h komu pristopila s tako hladnim tonom, je bilo to točno to, kar je dobila nazaj. In ponavadi se je vse skupaj prelevilo v ogromen prepir, ki se ni nič kaj lepo končal. Toda z njim je bilo drugače ... da, seveda je bil hladen, toda bil je vztrajen! Kadar je le lahko, je v svoje besede vrinil malce prijaznosti. Morda pa si nista bila tako različna. Pravzaprav je bila razlika le v tem, da je bila njegova prijaznost bolj očitna kot njena, ki je bila zakopana nekje globoko v tistem kotičku srca, ki je bil rezerviran za njene najbližje. Oba pa sta imela svojo hladnejšo plat in oba sta sedaj iskala način, da bi se je znebila. Vsaj za nekaj minut. Tako resnično ni bilo prav od nje, da je prišla zadnja na ta pomol in od njega zahtevala da odide. Toda takšna je pač bila; pri neznancih je vedno zmagal njen egoizem. Raje je imela malo prijateljev, toda iskrenih, kot veliko tistih, ki so takoj, ko jim je obrnila hrbet, začeli govoriti grde reči. "Ne, ne izgledaš tak," je mirno odvrnila na njegovo vprašanje in ga še enkrat ošvrknila s pogledom. Ne, vsekakor ni izgledal tak. "Toda takšni fantje vedno izgledajo pridno," je še dodala in se medlo nasmehnila. Bil je eden izmed redkih nasmehov tega večera. Toda dobro je poznala te fante. Vzvišene, šarmantne in zaljubljene v svojo 'lepoto'. Zanje je bila vedno le še eno naivno dekle, ki jo bodo obrnili v postelji in za vedno zapustili. Pri njej se bolj ne bi mogli motiti. Toliko dostojanstva pa ji je še ostalo ... V odgovor na njegove besede je posmehljivo prhnila. "Ne bodi preveč optimističen," je zopet hladno rekla in se obrnila v njegovo smer. Seveda je bil čeden, toda trenutno je bil zadnji na njeni listi ljudi, ki so lahko prišli blizu njenega telesa. Njegov sarkastičen nasmeh pa je le prezrla. To je bil zadnja stvar, ki jo je sedaj potrebovala.
Ležala je na tleh pomola in zrla v nebo. Bilo je tako čisto in tako črno. Samo zvezde so bile tiste, ki so dajale pridih življenja veliki črnini, ki se je razprostirala nad njima. Tako lepo je bilo, da bi lahko tu ostala celo noč. Še mraz, ki se je priplazil vsako noč, je ni več motil. Dovolila si je zapreti oči in se potopiti v svoje misli. Tako mirno je bilo. Poslušala je zvoke vode, ki je nežno šumela pod pomolom, na katerem je ležala. Poslušala je zvoke korakov, ki so hiteli mimo nje v neznane smeri. Kdo ve, morda je bil to celo nekdo, ki ga je poznala. Potem pa je zopet slišala njegov glas in njene oči so se suknovito odprle. Pozabila je že, da ni bila sama na tem pomolu. S tihim zavzdihom je svoji roki položila pod glavo, ter še vedno vztrajno strmela v nebo. Zaradi njenega položaja najbrž ni videl zmagovalnega nasmeška, ki je smuknil na njen obraz. "Hvala Matthew," je prijazno odvrnila. In to je bila najbrž prva resnična in iskrena prijazna beseda, ki jo je izgovorila odkrat sta bila skupaj. Zmaga je bila v njenem žepu in vedela je, da ga bo lahko odslovila kadar si bo želela. Toda naj ostane še malo ... vsaj to si je zaslužil. "Res?" je malce presenečeno odvrnila na njegove besede in se nasmehnila. Lahko bi prepoznala način, na katerega je govoril. "Ja. In tudi jaz sem iz Californie," je odgovorila na njegovo vprašanje in še dodala: "Sacramento." Mesto, ki pa ga zaradi svoje družine ni uspela nikoli vzljubiti. Po tem je ostala tiho. Če je želel pogovor, ga lahko nadaljuje sam.

Tatiana je kot vsak ponedeljek odšla teči, kar je bilo že iz srednje šole njeno najljubše jutranje razvedrilo. Zdelo se ji je namreč, kot da se po teku zares prebudi in je nato pripravljena na nove dogodiščine tisti dan. Tudi to jutro jo je budilka zbudila že zelo hitro in hitro je vstala. Bila je nekoliko omotična, zato si je v kopalnici pod vodo potisnila kar celi obraz in se s tem nekoliko osvežila. žPočutila se je nekoliko bolje, čeprav je v ogledalu še vedno videla razmršeno temnolasko z ogromnimi podočnjaki in tudi nekoliko spokanimi ustnicami. Vendar se zaradi tega ni kaj preveč sekirala, temveč je ogledalu samo obrnila hrbet in si v svoji sobi oblekla tričetrt hlače in majivco brez rokavov. Lase si je spela v čop vrh glave in si samo nekoliko namazala ustnice. Potem je odprla vrata sobe in se odpravila ven. Sprehodila se je skozi šolski drevored in začela teči proti parku, kjer je tudi najraje tekla. Vse je bilo še mirno, večina ljudi je namreč še sanjala, tisti ki pa so bili pokonci pa so bili po njenem mnenju že zabubljeni v knjige in se piflali. Namršila se je in prestavila glasbo na svojem iPodu, brez katerega enostavno ni mogla teči. Zamislila se je o svoji domovini in o pogovoru z očetom včeraj. Bilo je enostavno še vedno sprejeti dejstvo, da je v tujini sama, med tem ko so oni tam in vsi skupaj, verjetno veliko srečnejši kot ona sama. Bila je nekoliko razočarana, saj je bilo očitno, da so starši še vedno gojili zamero do nje, pa čeprav je odšla že pred leti. Ne sicer v London ampak že v srednji šoli, ko je odšla v dijaški dom. Starša pač nista mogla sprejeti dejstva, da sta morda ostala brez njune edinke veliko prezgodaj. Zavzdihnila je in med razmišljanjem pritekla do pomola. Tukaj se je vedno rada ustavila, sedla in razmišljala naprej. Vendar je bil tukaj njen običajni protstor že zaseden. Tam je sedel namreč fant in odločila se je, da se mu bo približala. To je želela narediti povsem potiho, vendar je že prva deska zaškripala in fant se je obrnil. Pozdravil jo je in se ji pozdravil. "Zdravo." je odzdravila in dvignila roko v pozdrav. Ko s eji jepredstavil, pa mu je ponudila roko in rekla: "Tatiana, vendar me prijatelji kličjo Tiana." Še sama ni vedela, zakaj mu je povedala svoj vzdevek, vendar se ji ni zdel kot nekakšen butast idiot kakšnih je bila tukaj vajena. Še bolj se mu je približala in morda bila nekoliko srečna, da danes tukaj na tem pomoli nebo rabila sedeti sama. Bilo bi trpeče in morda se bo v pogovoru z njim lahko malce sprostila in pozabila na vse težave. No, če se bo on sploh želel pogovarjati z njo. Ponudil ji je cigareto in le trenutek je pomišlala, preden je segnila k škatlici in vzela cigareto. Sicer se je držala pravila, da med tekom ne kadi, ampak tokrat je bil to pač nujen primer. "Hvala," se je zahvalila in še dodala: "Ali imaš morda ogenj?" Počakala je na odgovor in si ga med tem ogledovala. Njen izraz na obrazu je ostal hladen, saj ni bilo v njeni navadi razdajati misli.

Pogledal je v njeno smer, videl kako se je ulegla na hrbet in opazovala zvezde. Tudi sam se je naslonil na komolce, tako da je bil v pol ležečem položaju. Noge so mu še vedno bingljale s pomola. Zagledal se je v zvezde. Ko bi le lahko vsako noč preživel v takem miru. Prijatelji so ga vsakič kam povabili, skoraj bi že pozabil kako lepo zna biti vse, kar ni povezano z zabavami. " Vedno izgledajo pridno ha " je ponovil njen stavek in se nasmehnil. Res je bilo, da se sam nikoli ni imel za kakšnega posebneža, kljub temu, da je vedno iskal pozornost, morda je res deloval zelo pridno, konec koncev si ni nikoli prizadeval, da bi koga na kakršenkoli način že užalil. Niti za malo ni mignil z glavo, zagledal se je v zvezde nad seboj. " Kaj pa ti ?, kako bi ocenila sebe ? " končno sta se lahko normalno pogovarjala. V njenem glasu ni bilo več sarkazma in hladnih besed. Všeč mu je bilo, da je znala govoriti tudi na lepši način. Pravzaprav mu je vedno bolj postajalo všeč, da na pomolu ni sam, kljub temu, da si je želel popolen mir. Morda je bilo vse kar je potreboval ravno to. Spoznati nekoga novega na povsem normalen način. S stavkom o optimizmu ga je za trenutek popolnoma utišala. Pogled je končno umaknil z zvezd in se zazrl v njen obraz, ponovno ga je prešinila lepota, ki jo je ugledal " Veš... Včasih je edino optimizem tisto, kar nas reši. Upam, da ti tega ne bo treba doživeti. Vseeno nočem, da imaš napačno mnenje o meni ". Če nebi bil optimist pred petimi leti, bi bil verjetno že zdavnaj mrtev, ali pa prosjačil po ulicah za drobiž, ki bi ga nato zapravil za droge in alkohol. Tako pa je imel vsaj na videz urejeno življenje.
" Iz Sacramenta ? " res si nista bila ravno daleč. Čudno, da je ni že prej spoznal. " Letnik ? " je z zanimanjem vprašal. Poznal je mnogo ljudi, ki so hodili na Oxford in bili iz Californie " Imaš kakšnega brata, sestro ? " morda je koga od njih celo poznal. Obrnil se je proti drugi strani jezera, ki je nebi moral več videti, če nebi bila pot okoli jezera tako dobro osvetljena. Bilo je zanimivo opazovati ljudi, za katere si bil popolnoma neviden, kot, da ne obstajaš. Na vsake toliko se je mimo pomola sprehodil kakšen par na videz srečen in vesel, družbo, ki je popivala že v zgodnjih večernih urah, iz daljave pa je bilo slišati kreganje in razbijanje steklenic. Zasmejal se je in se obrnil nazaj proti nebu. Občudoval je ljudi, zanimiv je bil prav vsak. Kljub zunanjosti, ki jo je kazal je vsakdo imel svoje tegobe. Matt je znal prisluhniti, zato je znal razlikovati ljudi med seboj in vedel, kdo je vreden spoštovanja in kdo si ga nikoli ne bo prislužil. Taylor pa mu je bila čista neznanka, ni je moral prepoznati, kar ga je vedno bolj begalo " Si kdaj razmišljala... Mislim... Se bojiš tega, da tvoje življenje nebi imelo nobenega pomena ? ". Utihnil je, nista se ravno dolgo spoznala, zato je bilo to zelo osebno vprašanje. Ni pričakoval odgovora nanj.
Noge je skrčil k sebi in se še enkrat obrnil proti njej " Bolje, da ne razmišljaš preveč o tem " se ji je nasmehnil " Počasi bom šel... " ni je želel več motiti. Sam je našel mir, ki ga je potreboval, zato ni imelo smisla, da vztraja pri njej. Poleg tega do sem sploh ni prišel z avtom in bo tako ali tako hodil še kar nekaj časa do doma.

Ko je tako ležala na pomolu, je dajala popolnoma drugačen vtis. Bila je mirna, sproščena in z rokama pod glavo. No, vsaj izgledala je tako. A znotraj nje se je dogajalo veliko več. Njena glava je bila polna misli, ki so se zdele bolj breme, kot karkoli drugega. Kaj je bilo resnično tako težko dobiti trenutek miru? Bilo je kar nekoliko ironično, da je ranu v trenutkih največjega notranjega nemira postala najbolj podobna običajnim dekletom. Sama se ni nikoli želela izpostavlajti. Ni hodila naokoli po svetu, spoznavala nove ljudi in jim pripovedovala svojo življensko zgodbo. To je vedelo le nekaj ljudi; pravzaprav bi vse lahko preštela na prste svoje roke. Drugi tega niso rabili vedeti. Saj tako ali tako ne bi naredilo nobene spremembe v njihovih življenjih. Kaj šele v njenem ... Če Sebove besede po vseh teh letih še vedno niso imele takšne moči, kot si je želel, je dvomila da bo kdo drug uspel priti do njenega srca. No, morda bi to uspelo Cassie. Če ne bi bila prav taka, kot je bila sama ... Ob misli na najboljšo prijateljico ji je na obraz smuknil nov nasmešek. Ob njej je bila lahko vedno to, kar je bila. Nobenih obtoževanj, nobenih postrani pogledov in nobenega zmrdovanja. Bili sta le oni dve in leteli sta na krilih sveta, ki je bil samo njun. Morda pa je res obstajalo še bolj čarobno mesto od tega pomola ... Cassandrin objem. Tam je vedno našla pravo rešitev in morda je to mesto, na katerega bo pozneje ta večer res odšla. Tako ali tako je bila prepričana, da njena prijateljica še ne spi. Dan se je zanjo ob tej uri komajda začel. Njegov glas jo je ponovno potegnil iz njenih misli. Resnično, če bi ostal tiho, bi zagotovo pozabila nanj. "Kako bi ocenila sebe?" je nekoliko presenečeno vprašala in glavo rahlo dvignila v njegovo smer. Šele sedaj je ugotovila, da so ji bili všeč njegovi lasje. Razmršeni, toda seksi. Pa vendar to ni bil razlog dovolj, da bi v svoj glas vnesla več topline. "Saj ni važno. Sploh pa ne bi spremenilo ničesar." Če jo bo nekoč bolje spoznal, v kar je precej dvomila, jo bo z lahkoto ocenil. Saj je bila kot odprta knjiga. Preprosta, toda na prepovedan način. Svoj pogled je dvignila k njegovemu in se zazrla nazaj v njegove oči. Ponovno je tiho zavzdihnila; zdelo se ji je, da je bilo to vse, kar je že cel večer počela. "Veš Matthew," je počasi začela in se po njegovem zgledu tudi sama dvignila na komolce. "Mislim da si ne rabim ustvarjati mnenja o tebi. Ne rabim novih prijateljev. Pa naj izpadem prasica ali karkoli drugega, toda tako je. Saj se zdiš vredu, toda trenutno je to zadnja stvar na mojem seznamu skrbi." Nobenega opravičujočega pogleda, nobenega obžalovanja. Morda jo bo narobe razumel in zagotovo ji bo zameril. Nove ljudi je lahko tukaj spoznavala vsak dan, toda redko kateri bo našel pot do njenega srca. In s tem je bila zadovoljna.
"Mhm," je kratko pokimala v odgovor na njegovo vprašanje. "Drugi letnik sem, tako kot moj brat dvojček Sebastian." Nasmehnila se je ob misli na svojega najljubšega družinskega člana. "Ti si edinec?" Ni vedela zakaj, toda nekaj ne njem je izgledalo tako. Spustila je komolce in se zleknila nazaj na hrbet, svoji roki pa je zopet postavila pod glavo. Nebo se je nekako zdelo še bolj magično. Ob štetju zvezd jo je zmotil njegov smeh, ob katerem mu je ponudila samo vprašujoč pogled. Strmel je nekam v neznano ... "Kaj?" je skorajda malce prevsiljujoče vprašala in se s pogledom ozrla naokoli. Še vedno sta bila sama, toda v daljavi je še vedno lahko slišala zvoke študentov, ki so se očitno precej zabavali. Zabava ... enkrat za spremembo je bila to dejansko zadnja stvar, ki si jo je trenutno želela. Čeprav kozarec dobre stare vodke morda ne bi škodil. Za nekaj trenutkov je zaprla oči in stresla z glavo. Ni smela razmišljati o tem; vsega skupaj je bilo ta teden že preveč. Vse bi izgubilo svoj pomen, če bi se zopet prepustila strasti. In kot da bi bral njene misli, je spregovoril. Njena usta so se v presenečenju rahlo odprla in med njima je za nekaj trenutkov zopet zavladala tišina. Tako osebnega vprašanja ji še ni postavil. "Bojim se, da ga za nekatere nikoli ni imelo." Ni vedela zakaj je bil tokrat tako nehladno odkrita. Toda zdelo se je, da je v njegovi življenski zgodbi nekaj, kar je lahko razumela. Da, za nekatere se je resnično zdelo, da jim je bilo vseeno zanjo. In to ravno za tiste, katerim ne bi smelo biti vseeno. Mati in oče. Ali pa če bi bila preprosto le dva tujca ...
Presenetilo jo je, da je že nameraval oditi. Predvidevala je, da bo zaradi svoje trme želel ostati dlje. Njegova želja je ni motila, to je morala priznati. Končno bi dobila svoj trenutek tišine in miru. S prsti je zopet podrsala po vrezanih začetnicah zaljubljencev, ki so tu pustili svoj pečat. "Hej počakaj," je potem zaklicala in se tudi sama pobrala, "tudi jaz grem v tisto smer." Hitro je smuknila nazaj v salonarje in si popravila lase, ki so ji padli pred obraz. Tu očitno ta večer ne bo našla miru, sploh pa si je nujno zaželela skodelico kave. Morda bo vzela eno še za Cass, da bo lahko preostanek večera preživela v njeni družbi. "Potrebuješ prevoz?" Sicer ni bila povsem prepričana zakaj je to rekla, toda ... nekaj na njem je mehčalo njeno hladnost. In čeprav ji to niti najmanj ni bilo všeč, se tega občutka nikakor ni znala znebiti.

Alice je zakorakala po pomolu in nepremično zrla v morsko gladino. Drugo leto bivanja na Oxfordu. Letnik je ponavljala zgolj in samo zaradi lenobe. Navajena pomigniti s prstom in dobiti odlično oceno, je priromala na eno težjih univerz, kjer se ji je zaradi vsega pritiska začelo mešati. Ni čudno, da prvega letnika ni zvozila.
Usedla se je na rob pomola in si sezula ljube stare, sicer že sprecej ponošene allstarke. Desno nogo je pomolila v osvežujočo hladno vodo in uživala v prijetnem septemberskem dopoldnevu. Odločena je bila, da bo to leto začela na novo, odprla novo poglavje v življenju. Odločila se je, da bo pozabila zamere iz preteklosti, zakopala bojno sekiro s sovražniki in navezala nova prijateljstva. Tako zatopljena v misli je brezizrazno opazovala pokrajino in ignorirala dogajanje okoli sebe, izklopila vesele vzklike študentov, hihitanje deklet in odmislila pljuskanje vode v jezeru. S kazalcem je začela risati kroge na vodni gladini in premlevala načrte, ki si jih je zadala za prihajajoče leto, za katerega je bila prepričana, da bo naravnost fantastično.
Ko je s pogledom hitela po obrazih ljudi, ki so se mudili mimo nje, je njen zorni kot zmotila znana pojava. Svetlolaso dekle ji je bilo še kako poznano. Le kako bi lahko pozabila na osebo, ki je njenemu naljubšemu bratrancu življenje postavila na glavo. Edward je imel gotovo pomembnejšo vlogo v Alicinem življenju. Čeprav si nista bila dejansko v sorodu, sta se odlično razumela. Še več, bila sta nerazdružljiva, kot brat in sestra, v dobrem in v slabem. Nato pa je prišla ona. Naomi? Je bilo to njeno ime? Alice se ni mogla natančno spomniti. To dekle si je prilastilo Alicinega bratranca, ki se je do ušes zatreskal vanjo. Napaka. Naomi ali kakorkoli se je že imenovala se na njegova čustva očitno ni pretirano ozirala, ko ga je zapustila kot ponošene čevlje. Sicer pa je bila svetlolaska vse, česar pri ljudeh ni marala: vzvišena, samovšečna, spletkarska, hinavska in zahrbtna. Pa ravno nje se mi je manjkalo, je pomislila Alice, ko se je prepričala o tem, da je dekle na pomolu res tista, ki je njenemu bratrancu zlomila srce. Obraz je hitro skrila za lasmi in upala, da je ne bo prepoznala. Trenutno ji res ni bilo do njene družbe. Prepričana je bila, da bi iz njenih ust naletela le na neprijetne žaljivke. A prepozno. Trdosrčna svetlolaska, kakor jo je v svoji glavi videla Alice, jo je očitno že prepoznala in se ji s svetlobno hitrostjo približevala. Alice ni vedela kako naj se obnaša. To dekle konec koncev njenemu bratrancu storilo veliko hudega in z njo nikakor ni nameravala biti vsa »buddy, buddy«.
»Hej,« jo je pozdravila s tonom, ki je bil vse prej kot prijatejski. Alice je zavila z očmi in ji tudi s to gesto poskušala nakazati, da je zadnji človek na zemlji, ki bi ga trenutno želela v svojem življenju. Alice načeloma ni bila taka, a ko je šlo za njene bližnje in njihova čustva, je bila sposobna marsičesa.
Nenadoma je pozabila na svoje obljube glede novih začekov, pozabila je na odločitev o zakopanju bojnih sekir. Edini cilj v tistem trenutku je bil vrniti tej svetlolasi mrhi milo za drago.

[Naomi. ^^]

" Lepo da si odkrita " je priznal Matt, imel je raje ljudi, ki so mu dali jasno vedeti, da z njim nočejo imeti opravka, kot pa tiste, ki so se pretvarjali, da so njegovi prijatelji " Samo... Jaz, ti, vmes pa nič " zakaj bi sploh želel postati prijatelj z njo, prej kot v minuti mu je bilo jasno, da ji ni do njegove družbe in da ji je vseeno če takoj odide. " Lahko, da se nikoli več ne bova videla, tako da ti res ni treba skrbeti " Roke je stalčil v žep in se še enkrat zagledal v temo nad jezerom. Ja, noč je res imela svojo moč, iz tebe je zvlekla tista prikrita čustva, ali pa besede, katerih podnevi morda sploh nebi izgovoril. Ravno zato je imel Matt veliko raje noč od dneva. Vsi so se zdeli tako drugačni, kot da bi se spremenili v kakšno drugo bitje. Nekateri so to izkoristili za zabavo, drugi za sanjarjenje, obstajali so tudi taki, ki so noč zanemarjali in si niso dovolili spreminjati svoje dnevne energije.
Ni si moral kaj, da nebi še enkrat pogledal k Taylor. Res, bila mu je všeč, morda mu bo nekoč še žal, da ni v tem trenutku vztrajal, a Matthew preprosto ni bil človek, ki bi silil v človeka. Misel, da je nebi nikoli več videl mu je vzbudila nekakšen nenavaden občutek, ki ga je težko opisati. Kot, da bi izgubil nekaj, kar je v njem vzbujalo veselje. Težko je razumel vse skupaj, zato jo je spustil iz svojega pogleda in se nehal ukvarjati z mislijo, ki ga je zadnje minute tako žgala.
" Ja, edinec sem " je kratko odgovoril. Bolje je bilo tako, če bi imel sestro nebi nikoli moral zapustiti doma. Že samo zaradi tega ne, da je nebi oče in mati zmanipulirala, tako kot sta to naredila iz sebe. Bil je ponosen na svoje starše, seveda je bil. Konec koncev je zaradi njih pristal na ulici in zaradi njih postal kakršen je. Morda bi bil čisto drugačen, če bi imel sestro in ostal doma, verjetno bi bil razvajen in bi se počutil večvrednega. Morda ga sploh nikoli nebi bilo na Oxfordu, oče bi ga povezal s kakšno čudn družbo in bil bi že zdavnaj mrtev. Kako torej nebi bil ponosen na družino ?, saj mu je dala vse kar je potreboval, ulico.
Prikimal je, čeprav ga Taylor verjetno sploh ni opazila. Imela je prav, najti smisel je bilo res težko, če si se s tem sploh obremenjeval, sicer tako ali tako ni bilo pomembno ali je, ali ga ni " Veš... Morda smisel ugledaš šele takrat, ko ga resnično doživiš " pogledal je proti koncu pomola. Govoril je že tako zapletene stvari, da bi ga lahko kdo še narobe razumel. Ni si želel priti še v dodatni konflikt s Taylor, zato je počasi odkorakal proti bregu.
Nenadoma je za njem zaslišal glas in se ozrl, ter se nasmehnil, ko je videl, da je Taylor prišla za njem. Njenega naslednjega vprašanja pa sprva sploh ni razvozlal " Če me... Kaj ? ". Za trenutek je pomislil. Ne, bolje, da se ne poveže še bolj z njo, sicer pa sploh ni bil prepričan ali je to rekla samo zaradi morale, ali je to resnično mislila " Raje bom šel peš... Hvala " se ji je še nasmehnil " Lahko pa te pospremim do parkirišča, če to ne bo preveč... Prijateljsko "