@Peter|late&lame, sorry|wearing

Spet so jo uspeli zaslepiti prvi jutranji sončni žarki in še preden je Shanina uspela dodobra odpreti oči so iz njenih ust priletele nekatere prav nič lepe besede, češ kje jim uspe najti prav tisto špranjo med zavesami. Budilko je že pred približno dvajsetimi minutami izklopila in še malo zaspala, zato se ji je sedaj že prav pošteno mudilo. Najbrž bo tudi tokrat kot običajno nekoliko pozna. Pograbila je najbližje najlonke in daljšo majico, pri izhodu pa prograbila še volneno jopico in skočila v uggse. Ko je za seboj zapirala zunanja vrata še sama ni vedela kaj ima na sebi in tako je hitela, da je pozabila torbo pripravljeno za predavanje. Na žalost je vrata že zaklenila in nekaj časa je trajalo, da se je končno prikopala do torbe. Na poti do predavalnice si je kupila kavo, ki jo je uspela nekoliko predramiti in zaustaviti njeno nenehno zehanje.

Včeraj je res predolgo ponočevala, to se je videlo že na njenih podočnjakih, ki so jih na srečo zakrivala njena sončna očala. Nekaj minut je že zamujala, ko je končno zagledala predavalnico. Kar odleglo ji je, ko je opazila, da le ni edina, ki bo nekoliko prepozna vstopila v polno dvorano. Pospešila je korak do vrat in, ko je prijela za kljuko vhodnih vrat, da bi jih počasi in neslišno odprla se je njena roka srečala z drugo. Ozrla se je za sabo in za njo je stal prav tako presenečen obraz mladeniča. Na obrazu se ji je narisal širok nasmeh, ko je prepoznala Petra, tistega, s katerim se je na letališču za v Egipt skupaj prepirala z gospodično za pultom glede pretežke prtljage. Njena je namreč dosti prekoračila omejitev in z njegovo najbrž ni bilo dosti drugače, če se je zapletal v sicer nepomembne razprave. Najbrž to le ni več naključje, če se dvakrat srečata na istem mestu za isto stvar. Odmaknila je roko iz kljuke in dovolila, da ji Peter kavalirsko pridrži vrata. "Nisem vedela, da si tudi ti na arhitekturi" mu je tiho zašepetala na uho in namignila, naj ji sledi do dveh praznih sedežev, ki sta ju čakala bolj v ozadju dvorane. Pri predavanjih arhitekture ponavadi lažje dobi prost sedež v ozadnju, kljub temu, da nekoliko zamudi, kot pri drugih predmetih. Morda je res nekoliko manj študentov ali pa se ji je imela le srečo. Posedla se je na stol in na mizico pred seboj položila svoj izrabljen zvezček in svinčnik, ki kljub starosti še vedno uspešno služita namenu. "Si se za nazaj potem še kaj prepiral?" mu je ponovno tiho zašepetala na uho, med tem pa se je v smehu spominjala smešnih dogodkov na letališču. "Sama sem imela za nazaj še več problemov, saj sem kovčke še dodatno napolnila z novimi stvarmi iz Egipčanskih veleblagovnic" je nadaljevala tih pogovor, med tem pa uspela zapisati nekaj besed, ki jih je zaslišala iz ospredja.

Končno so bile njene prve besede v mislih, ko je na belem listu, na katerem je bil urnik pisalo arhitektura. To je bil najbrž edini predmet, ki je Ruby kdarkoli legel k srcu. Čeprav res, da je sovražila bilo kakšna predavanja, so jo slednja včasih še celo pritegnila. In praktično ji zares ni bilo nikoli žal za ta študij, poleg tiste pretirane matematike seveda. Ampak nenazadnje ji je bila tudi slednja več kot pisana na kožo in če rjavolaska ne bi imela tisto nekaj lenobe in ponosa v sebi, bi imela matematiko z lahkoto odlično. Vendar seveda ona že ne bo bila piflarski tip človeka, ki bi nosila domov bel list, na kateremu bi bila z rdečo barvo napisana ocena odlično pet. Veliko raje je čepela na štirici ter tu pa tam kakšna petica, zaradi priljubljenosti pri starših in pa seveda enica zaradi zamujanja na predavanj ali pa preprostega špricanja. Slednji je bil za Ruby definitivno najboljše početje. Preprosto spati do enih popoldne je bilo zanjo pravi užitek in niti malo ni imela občutka krivde, da ni šla na predavanja. Vendar pa je očitno na današnji dan se res raje vstala. Pravzaprav, če ne bi njen novi domači ljubljenček od sončnem vzhodu stkočil na njeno posteljo in jo vztrajno prebujal, najbrž ne bi stopila pokonci. Vendar je dobro poznala Presleyovo vztrajnost ter na koncu, čisto zaspana se je nekako le pripravila na predavanja ter na njeno lastno nesrečo takrat prečkala vrata. Kava, katero je vzela sproti, ko je odhajala na predavanja matematike jo je nekako le spravila k sebi. Pri arhitekturi pa slednje tako ali tako ni potrebovala, saj je bila kot prvo dovolj budna kot drugo pa pri tem predmetu po vsej možnosti ne bi zaspala od dolgčasa- vendar iskreno tega raje ne bi rekla dvakrat. Po nekaj težkih korakih iz ene predavalnice v drugo, je na njenem obrazu končno zrastel nasmeh, ko je opazila, da je učilnica praktično na pol prazna ter da bo dobila sedež v zadnjih vrstah, kjer bo kljub najbrž zanimivem predavanju klepetala. Sedla je na prazen stol, brez kakšnega koli soseda ter na mizo položila list papirja in kemični svinčnik, čeprav je nekako le dvomila, da bo kaj zapisala na slednjega. Po nekaj trenutkih, ko se je naveličala gledanja sošolcev, je glavo naslonila na mizo ter za trenutek zaprla oči, ko je poleg nje zagledala znano rjavolasko, predvsem iz zabav. Nenazadnje Layla kakor tudi Ruby ni bila nikoli ena izmed tistih pridnih očkovih punčk in najbrž se je ravno zato dobro razumela z njo. »Hej, Layla« jo je pozdravila ter se naslonila nazaj na stol. Očitno res ne bo celo predavanje nič poslušala. Zadovoljno se je zopet nagnila nad mizo ter se zazrla v sosedo, z katero je preživela ne malo zabav skupaj. »Vem, neumno vprašanje že, vendar vseeno- kako si?« je postavila najbolj tipično vprašanje pri vsakem pogovoru.

Tagged: Layla
Words: 475
Wearing: hmm... this.!