Arheologija. Sicer njen najljubši predmet pri katerem je manjkala le izjemoma in zaradi kakšnih nepredvidljivih okoliščin, a v tem trenutku ji ni bilo prav nič mar zanjo in mnogo raje bi bila nekje drugje kot ob tem poznem popoldnevu v natrpani predavalnici. Peščena plaža bi bil recimo tisti pravi kraj, kjer bi bila sedaj. Brez težav je od dolgočasnega predavanja odletela stran na krilih domišljije. Lahko se je videla oblečena samo v bikinke, ležeča na veliki kopalni brisači, s sončnimi očali na nosu in slušalkami od iPoda v ušesih, ki ji je predvajal njene najljubše komade. Tako plastično si je predstavljala vse skupaj, da je čisto lahko čutila na telesu tople sončne žarke in rahlo sapico, ki jo je hladila, slišala šumenje valov in krike galebov, vonjala pravi morski zrak… Z mislimi je bila nazaj v Egiptu iz katerega so se predkratkim vrnili in kar ni se še mogla navaditi na zimo, ki je vladala tukaj. Bil je kar velik šok, ko je morala kratke rokave in kopalke, zamenjati za debele puloverje, rokavice in šale. Lux bi takoj tole mrzlo zimo zamenjala za toplo poletje, a jasno ji je bilo, da mora biti enkrat tudi konec počitnikovanja. Le sprijazniti se mora čimprej s tem. Zaradi svojega sanjarjenja sredi belega dne z odprtimi očmi, je povsem preslišala, da je te ure že zdavnaj konec. Prav tako je tudi preslišala prošnjo dekleta, ki je stalo poleg nje, če si ji lahko umakne. ''Se opravičujem,'' je Lux zamomljala nejevoljni temnolaski, še vedno nekoliko zmedena in vpeta v svoje sanjarjenje. Z zavzdihom se je spustila nazaj na stol in se s prekrižanimi rokami naslonila na naslonjalo stola. Nekoliko že naveličana vsega je z očmi zdrsnila čez precej izpraznjeno predavalnico in bila sveto prepričana, da vsaj polovice študentov ne bo na zadnjo uro predavanja. Še njo, ki je bila tako zelo pridna s svojimi obiski predavanj, je zamikalo, da bi pobrala šila in kopita. A se je prav hitro premislila ob misli na leden mraz in se je raje malo udobneje namestila na stolu. Skozi okno je opazovala debele snežinke, ki so naletavale in spet jo je odneslo z mislimi. Naslednje kar se je spominjala je bilo, da jo je nekdo prav nič nežno dregnil v roko na katero dlan se je v kratkem dremežu naslanjala z glavo, da ji je spodneslo komolec in ji je glava omahnila na prsi. V hipu se je zdramila in se zasukala k tistemu, ki si ji jo je dovoli tako 'zbuditi' in pred seboj zagledala znan nasmejan obraz. ''Sebastian!'' je rahlo vzkliknila in ga ne prav lepo pogledala. ''Se res nisi mogel spomniti kakšnega lepšega načina, da me spraviš iz vegetativnega stanja, če si že hotel mojo pozornost?'' je zmajala z glavo in si na hitro pomela oči, katerih se je držal rahel spanec. Ustnice je trenutek zatem ukrivila v širok slepeč nasmešek in ga ne prav nežno s pestjo udarila v nadlaht, češ sedaj sta si pa bot.

[Sebastian? ]

(here here se opravičujem za pozen reply )

Čeprav je od prihoda iz Egipta nazaj v zasnežen Oxford minilo že skoraj teden dni, se Sebastian še vedno ni mogel navaditi na spremembe. Prvi šok, ki ga je doživel po prihodu na letališče je bil seveda ekstremen mraz in prvi manjši snežni zameti. Ko so pred mesecem dni zapuščali Anglijo ni bilo ne duha ne sluha o kakršnikoli zimi, sedaj pa so popolnoma izpustili tisto postopno prehajanje najprej iz jaken v bunde in plašče ter dodajanje šalov, rokavic in kap. Tako se je iz kopalk in kratkih majic moral v trenutku preobleči v debele puloverje, pa še ti niso bili dovoljšno zagotovilo, da te ne bo zeblo. Tako kot že lansko zimo, se je tudi letos spraševal kaj za vraga si je mislil, ko se je odločil za študij v takšnem podnebju, katerega ni bil niti navajen in ga ni niti maral. Zaradi obilnega sneženja tistega jutra je vsa svoja prva predavanja preskočil ter se tako raje opravil le k zadnjemu tistega dne. Ponavadi jo je iz collega proti univerzi mahnil kar po stranskih poteh, čez cvetlične grede in lepo pokošeno travo, vendar je tistega dne raje sledil že shojenim potem v snegu študentov, ki so hodili tu pred njim. Tako je za pot potreboval dobrih pet minut več in bil tako toliko bolj vesel, ko se je pred vhodom v stavbo otresel vsega snega ter se znašel v toplem atriju. Za večino študentov so se predavanja za tisti dan že končala, zato je bila univerza skorajda kot izumrla, le na hodniku si kdaj pa kdaj srečal kakšno živo dušo. Tako se je po nekaj minutah končno znašel pred predavalnico arheologije ter počasi vstopil. Nekaj študentov je že zasedalo svoja mesta, njegov pogled pa se je raje kot na prazne sedeže osredotočil na tiste zasedene. Vedno je imel rad družbo na predavanjih in kot kaže, se mu je tistega dne nasmehnila sreča. Hitro je namreč prepoznal svetlolasko, ki je strmela skozi okno in lahko bi šel stavit, da razmišlja isto, kot je sam razmišljam med svojim prihodom sem. Tako se je povzpel po stopnicah ter se po vrsti počasi premaknil do nje. Svoje stvari in plašč je odložil na prosti sedež ter se za trenutek z nasmeškom zastrmel vanjo. Bilo je očitno, da je bila Lux popolnoma v svojem svetu in ga ni slišala. Tako jo je Sebastian rahlo dregnil v roko, na katero je imela naslonjeno glavo in v nekaj sekundah si je priboril njeno pozornost. Zasmejal se je njenemu grdemu pogledu in se spozabil, da mu gotovo ne bo ostala dolgo dolžna za to njegovo gesto. ''Au, tule bo ostala modrica,'' se je za trenutek skremžil in se z dlanjo oprijel mesta na nadlahti, kamor je Lux dobro usmeril svoj udarec, nato pa se je le rahlo nasmehnil ter se sesedel na stol poleg nje. ''Oprosti, ampak saj veš da ne izbiram sredstev kako obrniti pozornost nase,'' ji je namuznjeno pomežiknil. ''O čem pa si tako zavzeto sanjarila?'' je vprašujoče dvignil obrv in se radovedno zazrl vanjo. ''Si že začela pogrešati Egipt, kaj?''

Looking like this
For : Renna


Kdo bi na zimsko jutro sploh rad vstal iz tople in neverjetno udobne postelje. Nihče. prav tako ne Elena a hotela ali ne morala je. Spominjala se je vse svoje obljube Erici, ki jo je rešila iz pekla in, ki je pomagala njeni sestri, da jo vzgoji. In obljubo, da bo prohod na Ox izkoristila zase in za svoje sanje- postati svetovno znana arheologinja, ki bo iznašla še kaj neodkritega in, ki bo vsak dan spoznavala nove raziskave. Zavzdihnila je in dvignila roke visoko v zrak. Bila je še zaspana a energija, da je na vrsti čas za zgodovino, arheologijo in vsa kar spada pod to jo je gnala naprej. Še v kratkih hlačah in majici brez rokavov je po prstih stopila do kopalnice in iz pipe je stekla mrzla voda, s katero si je polila obraz. Umila se je in na svoj lep obraz dodala malo pudra. Ni ga redno uporabljala a rabila ga je. Če že ne zaradi izgleda popolnosti pa zato, da ni bila bleda kot vampir. Tako pa je dodala malo barve v obraz. Nasmehnila se je in si trepalnice namazala z gosto maskaro, ki je dodajal večji volumen. To pa je bilo tudi to. Elena se ni marala kaj preveč mazati razen v trenutkih, ko se ji je to neverjetno dala a takih trenutkov v njenem življenju je bilo zelo zelo malo. Razen, če ne odštejemo zabav, katerih se udeležuje a tudi tam ni ravno kaj preveč namazana. Prisega na svojo naravno lepoto ali pa kot sama rada reče-grdoto. Ampak Elena ni grdo dekle in je pravo nasprotje tega. A njena samozavest ni ravno na vrhuncu. Prebrskala je pol omare, ko je končno našla nekaj preprostega in zanimivega za oblečt.Kmalu je na svoje noge obula škornje in oblekla plašč ter se z vsemi knjigami odpravila iz Magdellen Collega proti predevalnicam.
Ko je stopila v razred je bil ta na pol popolnjen. Zadnje vrste so našle še kaj prostora, prve pa so kot vedno bile vse popolnoma prazne. A kdo bi hotel spredaj sedeti ? Samo tisti, ki je res študent v pravem pomenu besede in živi samo zato, da bi poslušal zoprne profesorje in preživljal dneve ob knjigah. A pri Eleni je bilo tako le pri arheologiji kjer se je res uživela in postala ljubljenka profesorja, ki jih poučuje. Nasmeh se ji je narisal na obraz. Počasi je pričela stopati po stopnicah, ko je je pozdravil profesor, ki je vedno prišel prej v razred. " Dan profesor. " je ozdravila ter prikimala z glavo in si prostor poiskala zraven svetlolasega dekleta. " Saj je prosto kajne ? " je vprašala in jo pogledala. Ob njenem pritrdilnem odgovoru je prisedla in si slekla plašč ter na mizo postavila prenosnik in knjige. Zavzdihnila je. " Živjo, Renna. Jaz sem Elena. " se je še sama predstavila. Ponavadi je bila vedno prva a danes očitno ni bil njen dan za predstavljanje. " Tudi študij arheologije ? " je vprašala z zanimanjem. Nekako jo je zanimalo vse povezavi s tem in, če bi imela prijetno prijateljico, ki se ne bi zmrdovala ob tem ker naklada spet o arheologiji bi bilo lepo. Edini tak primer je imela Tristana a kaj ko je zdaj z njim imela celo dramo in je raje videla, da ga sploh ne vidi. " Arheologija je moja strast. In še vedno ne vem zakaj. " je dodala in se nasmehnila.

; sebastian & že vredu

Še vedno ga je malo namrščeno gledala izpod čela, a se je že sprijaznila, da je bila iz svojega sanjarenja o kilometrih in kilometrih peščene plaže, vržena nazaj v 'kruto' realnost. Vsaj Sebastian je bil ta krivec – njen sotrpin predvsem na predavanjih arheologije in prijatelj, tako da njuna druženja niso bila ravno vedno omejena le na prostore univerze. Bil je eden izmed peščice ljudi do katerega ni bila vsa zaprta pred njim in zadržana. Četudi se je trdno odločila, da se bo tega znebila, je njen načrt uspešno zdržal le v teoriji, v praksi pa se je hitro znalo vse podreti kot stolpec iz kart, ki se je zlahkoto podrl samo ob napačni postavljeni karti ali šibkemu vetriču. Napredek je tako bil po njenem mnenju povsem jalov, a mogoče je bila malo preveč samokritična do sebe. ''Upam, da res. In da bo modrica velika in povsem črna ter ne bo izginila ves mesec,'' se je nekoliko škodoželjno zasmejala, oči pa so se ji malo hudomušno svetile. ''Priznaj, da si si zaslužil,'' je nato dodala in v šali zavila z očmi ob njegovih besedah. ''Sem opazila, da jih res ne. Ampak v nadaljnje si lahko izbiraš malo drugačna sredstva. To je v tvoje dobro. Da ne boš naslednjič dobil pest naravnost v sredino obraza, ko boš nekoga takole izza hrbta presenetil,'' se je na kratko nasmehnila in zmajala z glavo. ''Je bilo tako vidno opazno?'' se ji je čelo rahlo nagubalo, nato pa samo skomignila z rameni in se ni spraševala o tem, kako zelo bebavo je morala izgledati s svojim zijanjem v prazno. ''In, res misliš, da ti bom povedala? Veš, mogoče si bil pa prav ti tista glavna zvezda v mojih sanjarjenjih. No, pa sem preveč stegnila jezik. Zdaj pa vse veš,'' je v šali narejeno skrušeno tiho zavzdihnila, ustnice pa hip zatem že ukrivila v širok nasmešek in pokimala na njegove besede. ''Mhmm. Če bi lahko šla nazaj, bi šla še v tem trenutku. Čeprav tudi zima ni slaba,'' je dodala in se čez ramo ozrla skozi okno ter ven v trdo temo, kjer so iz neba naletavala debele snežinke. ''Dokler si na toplem, zabubljen v odejo, mogoče s kakšnim vročim kakavom ali čajem v rokah in vso to zimo in sneženje gledaš le skozi okno,'' so njene besede kot že velikokrat dobile rahel sanjav podton in zasukala se je nazaj k temnolascu. Lux ni bila ravno največja navdušenka nad zimo, mnogo ljubše ji je bilo poletje. Vendar je morala priznati, da je pokrajina neverjetno čudovita in idilična, ko je pokrita z debelo snežno odejo in ob tem se je takoj opomnila, da se mora čimprej spraviti na podeželje in vzeti v roke svoje barve in slikarsko platno. ''Tudi ti verjetno hudo pogrešaš toplo vreme in se pridružuješ nam ostalim, ki hrepenimo po poletju in Egiptu, kaj?'' je vprašanje pospremila z rahlim nasmeškom, saj je bila prepričana, da še zdaleč ni edina, ki si želi nazaj.

Pravzaprav je že skorajda pozabil, da sta bila z Lux sošolca. Za njiju je bila verjetno bolj primerna beseda prijatelja, saj je za sošolca Sebastian premalo hodil na predavanja. Tako se je včasih počutil malo krivo, ko si je moral tolikokrat od nje sposoditi kakšne zapiske za izpite. Toda to je bil tudi razlog, da sta se pravzaprav spoznala, kasneje pa se je njeno občasno druženje ob kavi po predavanjih razvilo v precej bolj pristno prijateljstvo. »Od kdaj pa si postala tako nasilna?« je namuznjeno odvrnil Sebastian, ko se je počil na sedež poleg nje ter se za nekaj trenutkov zazrl vanjo. Lux je bila predvsem na videz ena od najbolj umirjenih oseb, kar jih je spoznal, res pa je bilo da bolj kot jo je spoznaval, bolj se mu je zdelo da pri njej še kako ustreza tisti pregovor da videz vara. Z vsakim pogovorom je na njej odkril nekaj, za kar se mu prej še sanjalo ni. »Mogoče. Ampak po drugi strani si mi lahko hvaležna. Mislim da vsi vemo da bi dobila še marsikaj drugega kot tako kruto bujenje, če bi te sredi sanjarjenja zalotil profesor,« se je zarežal. »Sploh pa… da ne bi o tako krutih tehnikah maščevanja, lepo te prosim. Mislim da si moj obraz resnično ne zasluži kakšnega zlomljenega nosa. Sploh če je vse, kar naredim, le malo manj nežno bujenje,« se je obtožujoče zazrl vanjo, preden se mu je ob njenih naslednjih besedah na obrazu zarisal nasmešek. »Če je bilo pa tako, mi je pa res žal, da sem ti pokvaril sanje. Vedno se razveselim če ima kakšna ženska pokvarjene sanje o meni,« ji je v šali pomežiknil, da ne bi njegovih besed vzela preveč resno. »Saj bi rekel, da se vrni nazaj k sanjarjenju o meni, ampak bom tako fer do ubogega profesorja, ki ga že tako nihče na posluša, da bom moj ego začasno potisnil vstran,« se je zahahljal in nato rahlo zavzdihnil. »Mislim da nisi edina. Lepo je bilo zamenjati debele cunje za kratke hlače in rokave. Ampak ne, zima pa definitivno ni zame. Komajda da preživim teh nekaj mesecev v Angliji, da ne pobegnem nazaj v Kalifornijo,« je zamrmral, ko se je spomnil na svoje domače mesto. Še vedno se ni navadil tega evropskega mraza, kakršnega doma ni bil najbolj vajen. »Mja, če bi bilo to možno… ampak kaj ko predavanja pozimi ne nehajo. In tako se moraš v največjem snežnem metežu prebijati proti univerzi in če imaš srečo, te zraven še dodatno oškropi kakšen avto, ki zapelje po brozgi mimo tebe. To ti resnično polepša dan,« je ne preveč veselo dodal, ko se je spomnil podobnega pripetljaja le nekaj dni po prihodu iz Egipta. Tako ji je na dolgo in široko razgrnil svoje mišljenje o tem, kako zelo pogreša Egipt. »Super. Pa naj se ura mučenja začne,« je namuznjeno tiho zamrmral, ko je s pogledom spremljal profesorja, ki se je v tistem trenutku pojavil med vrati predavalnice. »Si si mogoče dobila zapiske iz teh zadnjih predavanj, ki so bile med našim obiskom Egipta?« se je vprašujoče zazrl Lux, če jih je namreč kdo imel, jih je imela ona.

»Nasilna? Ah, to ni nič novega. To je samo posledica tega, da si svoje otroštvo preživljal s svojim starejšim bratom in bratrancem. Aja, da sploh ne omenjam vseh njunih prijateljev, ki so morali nujno poizkusiti, če so bili moji kodrasti lasje res kot na vzmet,« je tiho zavzdihnila, ko je na kratko obrazložila od kje njena komaj zaznavna 'nasilnost'. Sicer nikoli ni ravno uporabljala pesti, a se je nekoliko le znala postaviti zase, če je bila sila. Vendar je od nekdaj redko posegala po teh ukrepih, saj je bila mnenja, da se da to še kako drugače rešiti, vsaj v družbi. Doma je bila čista druga pesem. In z leti, ko je zrasla, so bile besede tiste, ki so nadomestile udarce in še veliko bolj so bolele. A to je bil le odnos med bratom in sestro, ki se ni razlikoval pri kom drugem. In sedaj bi vse dala, da bi se lahko še kdaj na žive in mrtve skregala s svojim starejšim bratom, ki ga ni bilo več. »Ah, pretiravaš. Glede na to, da sem precej dobro zapisana pri temu profesorju, mislim da bi mi brez težav spregledal ta drobni prekršek, če bi me res zalotil sredi sanjarjenje,« se je zarežala skupaj z njim in bila več kot prepričana v svoje besede, da je ne bi doletela hujša kazen. »Saj nisem rekla, da bi bila jaz tista, ki bi ti to naredila,« je smeje resignirno dvignila roke v zrak, ko ji je namenil obtožujoč pogled. »Veš, to je bilo samo dobronamerno opozorilo, česa vse so ljudje zmožni, če jih presenetiš izza hrbta, da jih skoraj kap,« je še vedno v smehu dodala in ga samo postrani pogledala ob njegovih naslednjih besedah. »Moški! Samo eno in isto vam kar naprej hodi po glavi,« je zmajala z glavo. »Ja, res škoda, da si moral vse skupaj prekiniti. Jaz sem se te pa že domišljala v vseh mogočih pozah,« ga je prav očitno vidno celega premerila, se tu in tam s pogledom nalašč malo dlje zadržala, preden je zdrsnila nazaj do njegovega obraza in oči. »Olala, to je pa nekaj novega pri tebi. Si bolan, imaš vročino?« ga je narejeno zaskrbljeno pogledala in mu dlan že položila na čelo. »Saj kar gorite, gospod Evans. Vsekakor takšni ne morete hoditi naokoli in vas je potrebno pod nujno spraviti v posteljo,« se je komaj zadrževala, da je ostala resna in ni se menila za dvoumnost svojih besed, ki bi jih lahko kdorkoli razumel v malo drugačnem konceptu. »Ja, saj res ti si s Kalifornije. Potem pa še sploh verjamem, da ti je zima obupna. Jaz kot Newyorčanka sem že navajena nanjo. Nam na žalost ni ravno prizaneseno z zimo,« je skomignila z rameni, saj se po njenem mnenju podnebje ni pretirano razlikoval med Londonom in New Yorkom. »No, saj za kakšnih štirinajst dni lahko pobegneš v kakšne tople kraje, ne da bi kdo sploh opazil, da te ni,« je bilo res kar je rekla, saj profesorji niso ravno preverjali njihove prisotnosti. Bil si tam ali pa ne. Res pa je bilo, da nisi mogel manjkati tri mesece kolikor je minimalno zima tudi trajala. Sočustvovala je z njim, saj ga je povsem razumela, četudi je takšnega vremena bila malo bolj navajena kot on. Preusmerila je pogled k vratom ob njegovih besedah in zagledala njihovega osivelega profesorja, ki jo je z velikim zanosom mahal proti katedru. »Na srečo je samo še ena ura in potem konec za danes. Če ne bo spet zavlekel še za kakšne pol ure dlje,« je zavzdihnila, saj je bil že znan po tem, da je zelo rad podaljšal njihova predavanja. »O, seveda. Vse že imam. Nekatere sem že sproti dobivala,« mu je malo tišje odvrnila glede zapiskov iz predavanj in vaj. Lux je bila vedno dobro založena z zapiski, saj jih je dobivala vsaj od treh še drugih ljudi, s katerimi si jih je ves čas izmenjevala. Ona jih je dajala njim in oni njej. Pravniki bi gotovo našli kakšen pravi izraz, ki bi pravilno opredelil njihov odnos. »Včasih se mi zdi, da z mano prijateljuješ samo zato, ker od mene lahko dobiš vse mogoče zapiske,« je bil sedaj njen glas nekoliko obtožujoč, čeprav je na svojem prenosniku in v torbi že imela pripravljeno mapo z zapiski za Sebastiana in za nekatere druge, saj je dobro vedela, da jih bo prej ali slej enkrat srečala nekje in jo bodo vsi po vrsti prosili zanje.

»O, saj res. Vedno sem si želel preveriti, pa nikoli nisem dobil priložnosti za kaj takega,« se je namuznjeno nasmehnil ob njenih besedah, ko je med svoje prste za trenutek ujel Luxin koder, vendar ga je še isti hip v smehu izpustil, saj resnično ni želel z njene strani prejeti še enega precej bolečega udarca. Toda za prihodnje je vsaj vedel, da se z njo resnično ni za šaliti. »Mhm, to je pa tudi res. Mogoče še malo preveč dobro zapisana, ne vem če je dobro da me drugi študentje vidijo kako se družim s tabo,« se je pošalil. »Če bi zalotil mene, bi me verjetno postavil pred vrata. Kar pa tudi ne bi bilo slabo, nenazadnje bi imel vsaj dober razlog, zakaj sem manjkal na tem dolgočasnem predavanju,« je zavzdihnil. Predmet sam po sebi resnično n bil slab, profesor je bil tisti, ki ga je naredil dolgočasnega in pri Sebastianu tako zelo nezaželjenega. »Dobro. Od sedaj naprej bom vedel, da se tega ne sme početi,« je v smehu zmajal z glavo, čeprav sta vedela oba, tako Sebastian kot Lux, da se bo to gotovo še nekajkrat ponovilo. Ob njenih naslednjih besedah se je samo nedolžno nasmehnil in skomignil z rameni. »Ti si bila prva, ki je omenila sanje o meni, jaz sem jih samo malo bolj… začinil,« ji je namuznjeno pomežiknil in se potem zasmejal. »Upam da sem se dobro izkazal v teh tvojih sanjah.« Njegov pogled je nekaj trenutkov skočil na vrsto nižje od njiju, ko se mu je zazdel oda je videl znan obraz, ko ga je nenadoma presenetila Luxina dlan na njegovem čelu. Za trenutek se je zmedel, saj resnično ni vedel kaj je obrnilo smer dogodkov, ko je pomislil, da njegove zadnje besede verjetno niso bile ravno v njegovem stilu. »Hmm, mislim da se preveč družim s tabo,« se je zasmejal in se ob koncu njenih besed namuznjeno zazrl vanjo. »In potem praviš da smo samo moški pokvarjeni. Kdo hoče sedaj koga spraviti v posteljo, a?« ji je v smehu namuznjeno pomežiknil in zmajal z glavo. Ob takih pogovorih so dolgočasna predavanja resnično hitreje minila. »Mja, mogoče sem malo bolj občutljiv na mraz kot ostali. Čeprav bi se verjetno zime že moral navaditi, glede na to da sem že drugo leto tu. Če bi šli kam v Sibirijo bi verjetno zmrznil takoj ko bi stopil iz letala,« se je zasmejal in se stresel ob misli na to, da bi resnično moral kam bolj na sever.
Tiho je zavzdihnil, ko je s pogledom spremljal profesorja, ki jih bo dolgočasil slabo uro. »Res se ne bi čudil, če bi se zgodilo kaj takega, ja,« je zmajal z glavo, saj je profesor resnično slovel po svojih ekstra dolgih podaljških predavanj, na katerih je ostajalo vedno manj študentov. Ob njenih zadnjih besedah ji je namenil enega od svojih lepših nasmehov in se zazrl vanjo. »Bo povabilo na pijačo dovolj, da se odkupim za tvoje izkoriščanje?« je še vedno z nasmeškom vprašal in se sklonil nekoliko bližje k njej, da bi lahko pred profesorjem skril njun pogovor. »Verjemi mi, tudi sam se resnično ne počutim najbolje ko te moram kar naprej spraševati za zapiske, ampak za to si pa kriva sama – če ne bi bila tako pridna te ne bi spraševal,« se je tiho namuznil in ji v šali pomežiknil.

Malo postrani ga je pogledala, a se že naslednji trenutek zasmejala skupaj z njim. »No, sedaj gotovo nimam več kodrov,« se je še vedno v smehu rekla in se potegnila za svetel pramen las, ki je bil prej le še valovit kot skodran. »Še vedno se lahko prestaviš nekaj stolov stran, če te tako močno skrbi za svoj neomadeževan sloves. Kot lahko vidiš imava celo vrsto zase,« se mu je pridružila v šali in se široko nasmehnila. »Verjetno te pa ne bi. Mogoče bi te nalašč za kazen posedel za kateder, da bi bil vsem na očeh in vsi mi bi zijali vate,« se je zarežala ob misli, da bi se kaj takšnega res zgodilo. No, saj če je dobro pomislila se je že… Nevermind. »Samo malo začinil?« je ponovila za njim in zmajala z glavo. »To ni bilo samo malo,« je ustnice zavihala v namuznjen nasmešek. »Vsekakor. Sploh, ker je v mojih sanjah tako kot jaz hočem,« mu je pomenljivo pomežiknila. S Sebastianom se je res vedno rada šalila pa ni bilo važno na kakšno temo se je nanašalo. To je bilo sploh še dobrodošlo med dolgočasnimi predavanji, ki jih gotovo ni bilo malo. »Možno, da imaš prav. Najboljše, da v svoje dobro upoštevaš moj prejšnji predlog,« in samo nedolžno skomignila z rameni, ko jo je obtožil pokvarjenosti. »Priznam. Kriva sem. Ne morem pomagati, če si pa tako… Tako… Hmm… Aja, božanski,« je iskala primerno besedo, ki bi ga najbolje opisala in se zasmejala. »Še dve leti in pol pa se boš že povsem privadil na mraz. Potem ti bo že čudno, ker imate pri vas v Kaliforniji tako toplo,« se je zasmejala ob njegovih besedah, da bi zmrznil v Sibiriji takoj ko bi stopil ven iz letala. »Ob tem se takoj spomnim na tisti film Cool runnings. In na Sanko. In njegovo zmrznjenost,« se je zasmejala ob spominu na komedijo, ki si jo je že mnogokrat ogledala, a je bila še vedno tako zabavna kot prvič. »Potem pa si moraš eno najti, da te bo grela, če si je že nisi. Ti gotovo ne bo več mraz,« mu je namenila pomenljiv pogled, ki ga je pospremila s širokim nasmeškom. »Saj ni tako slab, recimo. Ampak tole večno podaljševanje gotovo ne dvigne njegove priljubljenosti,« je le tiho zavzdihnila, saj je bil njihov profesor res obupen kar se je tega tičalo. »Uf, kakšen nasmeh. Tako bleščeč, da še najmočnejše luči in reflektorje prekaša,« se ni mogla vzdržati komentarja, nato pa se rahlo s prstom potapkala po našobljenih ustnicah, kot da bi res nekaj zelo močno premišljevala. »Misliš reči, svoje izkoriščanje?« se je rahlo posmejala in nadaljevala, » in ne vem. Bom morala pogledati v svoj rokovnik, če si lahko sploh najdem čas za kakšno pijačo s tabo. In zajtrk, kosilo ter večerjo. Ne boš se je tako zlahka izmazal,« mu je požugala v šali in mu na kratko pomežiknila, medtem ko ji je nasmešek ves čas igral na ustnicah. Tudi sama se je nagnila bolj k njemu, da sta že skorajda povsem stikala glavi in verjetno je bilo videti, kot da se nekaj zelo zarotniško pomenkujeta. Delita največje skrivnosti in govorice. »Torej praviš, da se moram pokvariti in si ne boš več izposojal zapiskov?« je mogoče malo preveč sladko zategnila besede in naslednji trenutek že zaprla svoj prenosnik in knjigo, ki jo je imela poleg. »Prav. Tvoja beseda, moj ukaz. Nič več zapiskov,« se je dovolj glasno zasmejala, da se je marsikatera glava obrnila k njima in jima namenila nejevoljne poglede. Mogoče je Lux res spadala med tiste 'ta pridne', a to še ni pomenilo, da ni marala sprejeti izziva kot je tudi razumela Sebastianove besede. »Kaj pa če bi se poskušala izmuzniti ven? Mogoče bi se lahko izmislila kakšno zgodbico, če naju bi že ujeli,« je nato predlagala s povsem zdolgočasenim glasom, saj se je nekako res ni dalo čepeti v predavalnici. Predavanje je bilo še bolj dolgočasno kot je pričakovala, da bo.