[Bailey ]

V bistvu je že od trenutka, ko je stopila iz letala, komaj čakala, da bo lahko odklenila vrata v sobo, ki si jo je delila z Naomi. Vožnjo s taksijem je preprosto presanjarila, medtem ko je zrla v angleško podeželje, ki je hitelo mimo nje in jo hkrati tako pomirjalo. Pravzaprav je bilo dobro spet biti v Angliji, sploh če je pomislila na zadnji mesec počitnic, ko je njena babica dojela, da bo Bailey kmalu odšla in jo zaradi tega še z večjo vnemo vlačila naokrog po različnih modnih prireditvah. Pa saj to pravzaprav ni bilo tako slabo, če je prezrla dejstvo, da je bila v družbi svoje babice. Prav nenavadno, ampak zdelo se je, da čas sploh ne more prizadeti Yane, ki je z vsakim letom, ki ga je pridobila, izgledala mlajša. In če si se v to zatopil, je bilo dejansko prav grozljivo, zato je Bailey svoje misli znova usmerila nazaj na Oxford, ki se mu je nezadržno približevala.
Končno je taksi obstal in s pomočjo taksista je iz prtljažnika dobila svoja kovčka, ki sta bila pravzaprav ogromna in še vedno ne vsa prtljaga, ki jo je imela Bailey v lasti. To so bile samo najnujnejše stvari in preostanek prtljage je bil na poti- če je sodila po svojem poznavanju pošiljanja stvari iz Rusije v Anglijo, pa bo tako ostalo še nekaj tednov. Lani jo je pograbila panika, ko stvari ni dobila po dveh tednih, in še dobro se je spomnila besnega klica na letališče, kjer ni bilo nobene sledi o njenih stvareh, ki so na srečo ravno tisti dan prispele. Močno je upala, da se letos takšna zgodba ne bo ponovila. Iz misli jo je predramil taksist, ki ji je v roke potisnil kovček, da se je kar opotekla pod njegovo težo. Pri tem ji ni ušel neodobravajoč pogled iz strani možakarja, ki je zajel njeno suhljato telo, da se mu je morala namrščiti, čeprav je imel na nek način prav. Tudi med tem poletjem so šli njeni kilogrami kar navzdol in pravzaprav ni imela nobenega interesa, da bi to ustavila. Prosila je taksista, da ji je pomagal nesti kovčka do sobe, ona pa je počasi odkorakala zadaj in s srečnim pogledom na obrazu opazovala vse, kar je že lani vzljubila. Prostori so v njenih mislih že nekoliko obledeli in bila je srečna ko je opazila, da je vse še veliko lepše, kot se spominja.
Skoraj bi se zaletela v voznika taksija in mu v roko poleg plačila za vožnjo stisnila še veliko napitnino v zahvalo za pomoč, potem pa je končno lahko storila tisto, o čemer je na nek način sanjala celo poletje; iz torbice je izvlekla ključ in ga skoraj z otroškim veseljem na obrazu potisnila v ključavnico ter obrnila. Za seboj je povlekla kovčka in se ob tem prav grdo namrščila, a njen obraz se je zjasnil takoj, ko je zaslišala glas svoje sostanovalke. Lani se je ob prihodu na Oxford skrivaj bala, da bo njena sostanovalka ena izmed tistih precej zagrenjenih deklet, a ko je spoznala Naomi, se je morala takoj sprostiti. Bili sta si močno različni, a sta se kljub temu zelo dobro razumeli in Bailey ji je z nasmeškom na obrazu vrnila objem. »Naomi! Pogrešala sem te.« Namuznila se je, potem pa odgovorila na njeno vprašanje. »Med počitnicami? V Moskvi. Ne sprašuj.« Zasmejala se je in za nekaj trenutkov je njuno sobo napolnil zvok njenega jasnega smeha, saj je Naomi vedela vse o Yani in pravzaprav je bila ena izmed oseb, ki so zelo dobro poznale njeno življenjsko zgodbo. Postali sta neke vrste zaupnici in tudi zelo dobri prijateljici, ki sta večkrat pozno v večer gledali stare in nove filme ter se pogovarjali o vsem mogočem, hkrati pa sta večkrat tudi pristali v kakšnem klubu, vedno pa sta se zabavali. »Pa ti? Stavim, da je bilo tvoje poletje bolj zanimivo od mojega,« je zmajala z glavo, potem pa se spomnila na svoje kovčke, ki so pozabljeno obtičali med vrati. »Oh, Naomi, bodi srček in mi pomagaj.« Namuznila se je, potem pa pograbila svoj velik črn kovček in ga z nekaj truda naposled le uspela premakniti v sobo, potem pa se je vdano v usodo zrušila na kavč. »Če ti povem po resnici, sem komaj čakala da pridem sem,« je zamrmrala in se z zadovoljnim nasmeškom na obrazu ozrla po sobi, v kateri se je nahajala. Čutila je utrujenost od dolgega leta, a odrinila jo je nekam v ozadje in se znova ozrla proti svoji sostanovalki.

»Še prideva do tega? Kako moreš to reči, ko pa prav dobro veš, da v bistvu že komaj čakam na opis tvojih počitnic,« je z nekoliko ogorčenja v glasu ugovarjala Bailey, potem pa se je nasmehnila. Bilo je zares dobro biti nazaj in z nasmeškom na obrazu si je ogledala njuno sobo, ki jo je pravzaprav že pogrešala. Na nek način je bil to njen pravi dom, ki se niti slučajno ni mogel primerjati z Moskvo- a to je bilo mišljeno v pozitivnem smislu. Hiša v Rusiji je bila tako hladna in hkrati napolnjena z vsemi sanjami njene babice in modnimi fotografijami, tukaj pa se je Bailey počutila veliko bolj domače kot kjerkoli drugje in ko se je po dolgem času le vrnila, se je zavedla, da se najverjetneje nikoli v življenju ne bo nikjer počutila tako, kot se je tukaj.
»Francija? Verjemi, lahko si predstavljam.« Ob spominih na poletje v Franciji se je morala znova nasmehniti. »Srečnica,« je bolj zase kot za Naomi zamrmrala, saj je svetlolaska pravzaprav imela vse, kar si je kadarkoli zaželela. Pa saj ne da bi ji Bailey to zavidala, samo njena pripoved jo je za trenutek spomnila na mamo in na vse izgubljene priložnosti z njo, hkrati pa tudi na poletje, ki ga je kot majhna punčka preživela v mestu ljubezni, v Parizu. »Fantje? Naomi, povej mi po resnici, koliko src si zlomila med počitnicami?« Zasmejala se je, potem pa se vdala in pustila velikanski kovček, s katerim se je mučila, kar sredi sobe.
Ob naslednjih besedah iz ust svetlolaske se je znova ozrla proti njej. Tokrat se je na njenem obrazu pojavil navihan nasmešek. »Ja, bila sem v Rusiji. Ne bi mogla prešteti vseh modnih revij, na katere sem morala iti z babico, ampak kljub temu ne morem reči, da je bilo moje poletje zanič,« je razglasila in se namuznila. »Privlačni Rusi so bili, seveda. In tudi, mm, kaj je že bil tisti temnolasec? Se mi zdi da Nizozemec, ampak nisem prepričana.« Namrščila se je, medtem ko je skušala ugotoviti, iz kod je bil temnolasec, ki ga je spoznala na eni izmed revij in z njim preživela dva tedna hladnega moskovskega poletja, in v njih tudi uživala. Navsezadnje je bil zabaven in pravzaprav se je Bailey počutila kar krivo, ker se je z njim imela tako dobro, in morda ga je ravno zaradi tega tudi zapustila.
»Sicer pa, kaj je novega? Poleg dolgega poletja, polnega dogodivščin, seveda.« Svoj pogled je ponovno usmerila proti Naomi, potem pa še njej pustila do besede.

Srsly; sori za pozen odgovor. -_-