Starbucks

Vsakdo, ki ve kaj pomeni dobra kava z veseljem zavije v Starbucks. Tukaj lahko dobite resnično kakršno koli kavo si zaželite, pa če je to ob petih zjutraj ali enajstih zvečer. Prodajalci, ki nam vedno postrežejo okusno in toplo kavo so resnično prijazni in vselej radi z svojimi strankami spregovorijo tudi kakšno besedico gor in dol o tem kar se dogaja okoli. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je Starbucks vedno skoraj do konca poln in zaradi tega časa za pogovor z prodajalci ni ravno veliko. Vsak si namreč želi lonček kave iz kavarne z zelenim znakom.

; Gemma (yay, moj prvi prispevek v letošnjem letu)

Bil je slab dan, ko si se že zjutraj zbudil z mačkom, ki je bil očitna posledica pretekle noči. Oblačila je imela še vsa pomečkana na sebi in bila bi resnična potrata časa, če bi zdaj poskušala še nazaj zaspat – ne v teh neprijetnih oblačilih. Hitro je slekla oprijete hlače, ki so bila vsa lepljiva od nečesa, za kar niti vedeti ni hotela kaj je sploh bilo. Ko se je rešila hlač, se je počasi raztegnila, ter vstala s postelje. Zunaj je deževalo, kar je bila prijetna sprememba, po skoraj tednu sončnega vremena. Sicer bi lahko ostala pri oknu, ampak oprijeta majica, katero je imela na sebi ni bila nič kaj prijetna, zato se je hitro znebila še te. Njeno oko je ujelo pogled v ogledalu, ki je stalo pri omari in, izgledala je zanemarjeno. Njeni lasje so bili zalepljeni, obraz pa je imela ves od ličil, ki so ji dali občutek, kakor da bi zvečer močno jokala. Bilo bi preveč dela, da bi vse skupaj skušala popraviti, zato se je po prstih odpravila v kopalnico in stopila pod tuš, pri tem se še rešila spodnjega perila, ki je romalo v košaro za umazano perilo. Vroča voda, ki je naenkrat udarila ob njeno kožo, jo je pomirila in je izbrisala še tisto malo spominov, ki jih je imela na prejšnjo noč. Ni se ji sanjalo kako in s kom je prišla domov, kaj je sploh počela in kje je bila. Ta dejstva so jo spravljala ob živce, vedela je in tudi zastavila si je, da bo skušala vsaj toliko manj piti, da se bo spomnila, kjer je bila vso noč in s kom je bila, ter da končno ne bi bila več presenečena, če je zjutraj ob njej kakšen zadovoljen pripadnik moškega spola, pokrit samo z rjuho. Pregnala je misli na vsa tista zelo neprijetna srečanja, ter ugasnila vodo in izstopila iz tuša. Počutila se je prerojeno, tako da je hitro stopila ven – pazljivo, da ne bi slučajno padla na ploščicah – ter vklopila sušilnik za lase in si hitro posušila lase, ki jih je zdaj z lahkoto počesala, kaj bi bilo prej nemogoče. Edino, kar ji je zdaj še manjkalo je bila jutranja kava, pri čemer pa je bila ironija, da je v domu ni imela. Kuhinja je bila prazna in bilo je videti, da se je šolsko leto šele začelo, tako da je bilo res nemogoče jutro. Mogoče bi lahko odšla do kakšnega soseda, ki bi bil tako prijazen in jo povabil na skodelico kave, kar pa je bilo rahlo nemogoče, sama pa tudi ne bi iz sebe spravila prijaznega nasmeška, ker je bila še vseeno zelo slabe volje, glede na to da je jutro začela precej zgodaj – zgodaj za njo, ter je stala sredi kuhinje, ovita v brisačo brez duha in sluha, kje bi lahko našla kakšno dobro kavarno v njeni bližini. Ni je bilo, vsaj ne še zdaj, ko se še predavanja niso začela, zato je bila najboljša rešitev, da odide v Starbucks, ki je bil sicer v centru mesta. Hitro je oblekla nase sveže, oprijete, črne jeans hlače ter kratko majico, ker je bilo zunaj kar toplo, glede na to da je bila jesen. Pohitela je proti cesti, ter dohitela taksi, ter mu dala navodila kam naj jo pelje. Naslonila se je na naslonjač, ter gledala pokrajino, ki je drvela mimo nje. Na nek način je pogrešala Oxford, med poletnimi počitnicami si niti ni imela kaj dosti za delat, ker je neprestano delala, da je lahko plačala najemnino za njeno stanovanje v Londonu, dobra stvar pa je bila seveda ta, da je lahko ponoči odšla v nočno življenje in dodobra spoznala vse klube, ki jih je mesto ponujalo. Se vrniti v študentsko življenje je bila prijetna sprememba, ki se je bo pa po vsej verjetnosti hitro naveličala. Ko je končno prišla v središče mesta, pred Starbucks, je vozniku plačala, ter odšla iz taksija. Počasi se je ozrla naokrog, ko je njeno oko opazilo živeč objekt, katerega raje ne bi srečala zjutraj, ko jo je že tako glava preveč bolela. Bila je Gemma, razlog zakaj je sklepala zdaj, da raje ne bi vstopila v kavarno in počakala zunaj, dokler ne odide. Ampak ni bila strahopetka, ni se niti bala Gemme, le vedela je, da bo takšen začetek jutra pokvaril njen dan. Hitro je stopila do vhoda, preden bi si premislila in ji namenila najbolj nesramen pogled, ki ga je v trenutku premogla, ter se odpravila do poličke, kjer so stregli kavo. Ne bo dober začetek dneva, bo pa drugačen.

_________________

● ● ●
i'm going out, i'm going to drink myself to death, and in the crowd I see you with someone else
i brace myself 'cause I know it's going to hurt, but I like to think at least things can't get any worse

Gost

Jamie tyt (:
Niti malo ni bil navdušen, da je pred njim spet september ter z tem vrnitev v šolo. Saj nenazadnje, le kdo pa je prenašal sedenje med šolskimi klopmi, učenje in podobno. Vendar te jesenske dni je še kolikor tolio prenašal, saj mu ni bilo treba hoditi na predavasnja razen, če popoldne ni imel pametnejšega dela, kakor da se odpravi na predavanja. Spomnil se je na lansko leto, ko se je komaj izvlekel, čeprav je bil nad tem še sam presenečen, da mu je pravzaprav uspelo. Vendar pred sabo je imel cilj da naredi univerzo ter postane odvetnik, brez da bi razočaral očeta. Če je že porabil toliko denarja za to, si je zaslužil tudi svojo ceno in to mu je Liam nameraval poplačati. Stopil je skozi vrata poznane sobe. Zopet je pristal na istem in to mu je bilo všeč. Ta college je bil zanj že pošteno domač in v njem se je počutil preprosto super. Ko je se je odpravil do omare je naredil postanek pri oknu. Dež. Stvar, ki jo je sovražil. Čeprav še samemu ni bilo jasno zakaj je ni mogel gledati. Raje je imel sonce, ki je jasno sijalo na pokrajno ali sneg z belo odejo. Dežja pa preprosto zaradi sivine ni prenesel. Uporno se je obrnil ter se odpravil proti omari. Vsakdanje kavbojke in oprijeta črna majica so bile prve dve stvari, katere so mu prišle pod roko. Odpravil se je v kopalnico kjer se je uredil in odpravil ven. Za takšno dopoldne je nameraval v Starbucks. Ta kavarna mu je bila prokleto pri srcu, čeprav sam nad kavo ni bil ravno navdušen, vendar enostavno ni mogel iti mimo Starbucksa. Vzunaj ga je že čakal taxi, kakor je pričakoval. Vendar se ni preveč obremenjeval z tem, da je mogoče predolgo čakal. Vsedel se je na sovoznikov sedež ter povedal naslov. Med potjo je zrl skozi okno. Spomnil se je počitnic, ki jih je preživel z potepanjem po svetu z njegovima najboljšima prijateljicama. Ob misli na to se je nasmehnil. Bilo je neverjetno, da obstajajo dekleta, na katera je Liam gledal le kot prijateljice, kot najboljše prijateljica katerima je vse zaupal, kar je bilo še zanj nenavadno. Vendar oni dve je preprosto oboževal takšni kakršni sta bili. Ko je prispel je hitro plačal ter se odpravil proti znani stavbi. Ko je prišel notri se je razpolegel znan vonj po kavi, katero je v Starbucksu oboževal. Že je hotel oditi naročit, ko se je skoraj zaletel v črnolasko. ''Opro...'' se je želel opravičiti vendar je v naslednjem trenutku preprosto otihnil, ko je preproznal dekle. ''Jamie?'' je presenečeno vprašal, ko je imel pred seboj svoje bivše dekle.

@ Landon (:

Svoj rahlo zagorel obraz, ki je končno pridobil nekaj zdrave barve med njenimi zadnjimi počitnicami v Hondurasu, je nastavljala sončnim žarkom, medtem ko je počasi stopala po glavni ulici mesta Oxford. Čeprav je bil šele začetek septembra in torej še mesec dni pred začetkom prvih predavanj, je bil Oxford poln študentov, ki so v večjih ali manjših skupinah postopali po mestu in bližnji okolici univerze ter tako skupaj preživljali še zadnji mesec počitnic. In Juliet ni bila nič dugačna od njih. September je vedno preživela na Oxfordu. Sprva je bilo to bolj v upanju, da bo lahko zadnji mesec sproščujoče preživela zadnje tedne počitnic in se spet navadila na angleški način življenja, vendar je že kaj kmalu spoznala, da je september eden izmed najbolj žurerskih mesecev, saj študentje hitijo izkoriščati prosti mesec, preden se lotijo predavanja in dolge noči študiranja. Po zadnjih emailih, ki jih je dobila od prijateljic, so bile le-te še vedno doma in prve od njih naj bi prišle v Oxford šele proti večeru. Sedaj je bila ura štiri popoldan in Juliet resnično ni vedela, kam bi se dala, zato je brezciljno postopala po mestu, dokler se ni njen pogled ustavil na Starbucksu. Že na prvi pogled se je videlo, da je poln ljudi, večinoma študentov, zato se Jules ni dolgo odločala, ali stopi naprej ali ne. Nenazadnje je v prejšnih dveh letih spoznala precejšno število ljudi in bila je prepričana, da je kdo od njih že tu. Tako je odrinila vhodna vrata ter se znašla v prijetno topli kavarnici. Vse mize so bile po pričakovanjih že zasedene, zato je njen pogled zdrsel proti manjšemu šanku, kjer je bil prostor za nekaj gostov, če so le-ti prišli sami ali niso več našli mesta zase med mizami. Že je dobila prosto mesto za šankom in stopila proti njemu, ko je nenadoma za nekaj sekund zamrznila na pol poti, ko je prepoznala fanta, ki je sedel poleg tistega praznega mesta. Resnično ni bil težko ugotoviti, da je tisto Landon, bolj kar jo je čudilo je bilo to, da je bil sam. Vedno ga je srečevala v družbi prijateljev ali raznih deklet - seveda, če se je ni raje v velikem loku izognil. Večina ljudi bi verjetno že zdavnaj izgubila voljo in zanimanje nad tem, da bi se poskušali spoprijatelji z njim, če bi jim tolikokrat dal vedeti da jih ne prenese, kot je to dal vedeti Juliet. Toda, večina ljudi tudi ni bila v sorodstveni povezavi z njim. Tako je Juliet podkrepila svoj korak in odločno stopila proti tistemu praznemu stolu poleg Landona. Povzpela se je na visok barski stolček ter se prijazno nasmehnila natakarju, ki se ji je približal na drugi strani pulta. "Živijo. Am, ledeno kavo, prosim," mu je s prijaznim nasmeškom naročila, nato pa je svoj pogled obrnila proti Landonu, za katerega je bila prepričana, da jo je med tem časom že opazil in prepoznal. "Hej. Kako si?" je previdno začela ter se obenem že pripravila na hladen odziv z njegove strani.

Starbucks je bil eden tistih krajev, ki si jih obvezno moral obiskati enkrat na dan, če ne drugega samo spotoma, da so vzel kavo za sabo in odhiteli naprej po vsakodnevnih opravkih. Kljub temu, da se je Landon v zadnjih dveh dneh odkar je prispel na Oxford izogibal lokacijam, kjer bi utegnil srečati katerega od prijateljev, se je tega popoldnev vendarle odločil za obisk priljubljene kavarne pa četudi je tja odšel sam brez družbe in upal je da bo brez slednje tudi ostal. Zadnje kar mu je prijalo v teh dneh je bil mučen pogovor s kakšnim od znancem, ki bi ga iz njega z narejenim in priliznjenim nasmeškom skušal izvleči podrobnosti njegovega poletja, kje ga je preživel in s kom ga je preživel. Res ni rabil nekoga, kateremu bi se čutil dolžan dajati pojasnila, dovolj je bilo že to, da jih je moral dajati Naomi, ki mu je sedaj dihala za ovratnik. Vstopil je v notranjost kavarne, ki je bila pričakovano prežeta z vonjem po sveži kavi, karameli in čokoladi. Prav kava pa je bila tisto, kar je obupno potreboval, saj se še vedno ni navadil na časovno razliko med Ameriko in Londonom. Sedel je na enega od barskih stolčkov pri šanku in se naslonil naprej na svoje komolce, ne da bi komu namenil en sam pogled. Njegov telefon je tiho brnel v žepu njegovih kavbojk, a ga je nalašč ignoriral tako kot že celo poletje. »Macchiato,« je proti natakarici spregovoril svoje naročilo, ki je bilo v Starbucksu vsakič drugo. Nikoli se ni mogel odločiti za en napitek, zato je preprosto vsakič poskusil drugega. Prazni sedež poleg njega se je čez nekaj trenutkov zapolnil in na njegovi desni strani je zaslišal nadležen pozdrav osebe, ki je imela sposobnost, da je v njem zavrela kri že samo z odprtjem ust. »Ne moreš greniti dneva nekomu drugemu Jules?« je zamrmral namesto pravega pozdrava, ne da bi pogledal svojo 'predrago in oh in sploh najljubšo, čudovito' polsestro. Ozrl se je proti njej in spet je imela nadet tisti prijazni pomilovanja vredni pogled. Tako zelo se je trudila, da bi jo končno spustil kakšen centimeter bližje, da je vse skupaj samo še poslabšala. »Res te ne razumem, ali uživaš v tem, da te stalno odrivam od sebe in ti pred nos mečem nesramne opazke?« je zmajal z glavo, njegov glas pa je pridobil nejeverni ton. »Prosim, samo pojdi,« je zamrmral in se obrnil naprej. Morda pa bo tokrat odnehala zlepa in se mu ne bo potrebno znova in znova prepirati, da z njo noče imeti nobene povezave, ker je ne priznava za svojo polsestro in je zanj zgolj pankrt.

Bila je lepa, temna noč, zvezde so sijale še posebej močno in kanček svoje svetlobe odstopile tudi mestu, začuda pa je bilo tokrat središče mesta popolnoma prazno. Bila je sama, brez nekoga, na katerega bi lahko računala in ravno tako se je počutila že dobršen del svojega življenja. Staršema je bilo tako rekoč vseeno zanjo in popolnoma sama se je preselila v New York, kjer se je sicer kmalu vključila v družbo, po drugi strani pa ji je tista pristna ljubezen še vedno manjkala. In sedaj je bosa stopicljala po mokrem cestišču, obcestna svetilka pa jo je obsevala do te mere, da je zaspane oči komajda obdržala odprte. Dežne kapljice so ji polzele po goli koži, premočene obleke je komajda obdržala na sebi, v njenih očeh pa je bilo videti vso agonijo, ki se je nabirala vrsto let. Točno takšne so bile njene vsakodnevne sanje, dokler jih niso zamenjale druge, nekoliko lepše in na njen obraz privabile spokojnejše poteze, ki jih je obdržala vse do jutra, dokler ni odprla oči in se zavedala, da so bile to pravzaprav zopet zgolj sanje, resničnost pa se je vedno hitreje spreminjala. Na oknu so bile sledi dežnih kapljic, ki so kar tekmovale, katera bo prej pristala na okenski polici, zunaj pa je bilo slišati tiho rosenje, toda kljub temu, da dežja ni ravno marala, je bilo to dejstvo olajševalno. Vsaj tistih, za Otok tipičnih, neviht ni bilo in brezskrbno je lahko vstala ter tesno zavita v najljubšo pižamo počasi odstopicljala do mehkega fotelja v neposredni bližini radiatorja, ki je oddajal prijetno toploto. Stopala je nežno prislonila na rebrasto površino, ki je njeno kri nekoliko hitreje pognala po žilah in jo vsaj deloma zbudila, potem pa segla proti lasišču in ga vsaj približno spravila v red. Tako nekako so potekala njena jutra, le da se je v Oxfordu počutila popolnoma drugače kot v kozmopolitanskem mestu, kjer je živela prej. Po navadi so jo zbudili glasni kriki sredi noči in če ji je po uri ali dveh valjanja po postelji uspelo zaspati nazaj, to seveda ni trajalo dolgo. Tukaj pa je v mirnem zavetju svoje sobice lahko spala, kolikor ji je srce poželelo, čeprav tega ni ravno prakticirala. Dokler se predavanja še niso začela, je noči in zgodnja jutra preživljala kar v bližnjih diskotekah, prebujala pa se je v raznoraznih pozicijah, ki ji nekako niso pomagale ugotoviti kaj dejansko je počela in v kakšnem stanju je prišla domov. Vsaj pobruhana ni, je pomislila in ošinila majico brez rokavov, ki je bila še vedno brezhibno čista, potem pa jo potegnila čez glavo in odvrgla v kot svoje spalnice in v samem nedrčku odšla do kopalnice, kjer se je stuširala in s sebe sprala vso umazanijo, ki se je sicer ni zavedala, pa vendarle je zvenelo pametno, glede na to, da ni bila popolnoma prepričana, kje se je valjala prejšnjo noč. Še dobro, da je bila v stanovanju sama, vsaj za enega izmed sostanovalcev je namreč vedela, da se v sobi prav gotovo ni imel namena zadrževati več kot do zgodnjega dopoldneva, zato je, v brisačo zavita, hitro stekla do svoje sobe in tam nase navlekla še včerajšnja oblačila, ki so bila začuda v odličnem stanju, zamenjala je zgolj majico, ki tokrat ni imela kakšnega pomenljivega napisa, zgolj neumno karikaturo, ki se ji je prav vsakič morala zarežati na ves glas. Če bi si znala pripraviti kavo, bi najbrž že v isti sekundi visela pri štedilniku, tako pa je bila, kar se tiče kuhanja, popolnoma neuporabna in se kuhinjskim aparatom najraje ni približala na manj kot meter ali več. Zaloputnila je z vrati stanovanja, kakor je bilo v njeni navadi, in stekla po stopnicah v pritličje, potem pa ven na hladno. Počasi so zakorakali v jesen, Gemma pa je bila še vedno ena izmed tistih vztrajnih žensk, ki so okrog tekale v čevljih popolnoma neprimernih za mokre in spolzke površine, prav tako pa na sebi ni imela nič kaj konkretno toplega. Toda ker je bilo nekako jasno, da ne bo postopala na hladnem vetru, se ji ni zdelo pomembno, če obleče še kakšno jakno ali ne. Kava. Kava. Kava. Starbucks je bil ravno pravi lokal, sploh zanjo, ki ji je že sam vonj po kavi pomenil ogromno, še več pa tista plastična skodelica vroče in temne tekočine, ki jo je v trenutku zlila po grlu. Toda svetovno znana postojanka s kavo je bila kot vedno do zadnjega kotička natrpana in prav nič čudnega se ji ni zdelo, ko je pred vhodom zagledala dekle, s katerim se je sporekla že prvi dan svojega bivanja tukaj. »Živalski vrt je v tisto smer, slonica,« je zadirčno, ampak dovolj tiho, da jo je slišala zgolj Rachelle, spregovorila in jo premerila od glave do peta, potem pa se prerinila do točilnega pulta in naročila kavo z mlekom in cimetom.
Tagged: Rachelle
Word count: 797
Wearing: Gemma

_________________

you make me wanna die

Budilko je skorajda resnično že zabrisala v najbolj oddaljen kot svoje sobe, saj ji sploh ni bilo jasno zakaj za vraga ji pravzaprav zvoni. Kaj ni bil šele začetek avgusta? Ne, danes se ji ni ljubilo na jutranji tek, niti na zgodnje kopanje v morju, tisti natakar v beach baru pa tudi lahko še počaka, sedaj je vse kar trenutno rabi skodelica močne, omamno dišeče kave. Kava! Oči so se ji sunkovito odprle in čutila je lahko, kako ji je prekomerna količina svetloba, ki so jo prinašali jutranji žarki, tiho prodirajoči prek žaluzij, po hitrem postopku zožala zenice. Z nejevoljnim vzdihom je s sebe zbrcala odejo in zazehala kakor nilski konj, ki ni jedel že tri mesece, nato glasno zaječala ob zaspanosti, ki se je je držala kakor umazan klop. S prsti si je šla trikrat skozi lase in se vzravnala toliko, da je dosegla vreščečo uro, ki bi jo v tistem trenutku najraje razbila na milijon kosov in pustila da se vsak vijak posebej stali v kaminu v jedilnici. »Ja, ja ti šjora saj vem da imam službo, tihoooo.« je namrščeno zamrmrala in kakor hitro ji je utrujenost dopuščala, potapkala po gumbu, ki je ječeče zvoke vendarle utišal. Ko je tako sedela na robu postelje, v poskusu da bi se nekako uspela prebuditi, je stopala vtaknila v mehke plišaste copate, ki so jo čakali poleg ležišča, kakor ponavadi, nato pa se v nekaj poskusih vendarle uspela prikolovratiti do omare z oblačili. Šele po minuti zrenja v prazne police se je zavedla, da je tako zanikrna, da še vedno ni uspela razpakirati in pri tem potiho zamrmrala nekaj kletvic, ki si jih je izmislila tisti trenutek. Če bi ljudje vedeli kolikokrat se takole prereka sama s seboj, sploh pa zjutraj ko še ni bila popolnoma prisebna, bi jo menda že zdavnaj peljali na kak program v umobolnico, kjer bi potem dejansko izgubila še tisto nekaj razsodnosti, ki ji jo je ostajalo z vsakim dnem sproti. Spotoma ko je v kovčku brskala za nečim primernim za v službo, se je znebila še pižame, oziroma razvlečene majice in ohlapne trenirke, ki jo je enkrat v preteklosti ukradla Jonathanu, nato pa se stlačila v skinny kavbojke, allstarke, navaden pulover, ki so ga dobili v prvem letniku kot dobrodošlico in ji je bil čudežno še prav, v torbo je stlačila mobitel, sončna očala v primeru da bi se ponovilo včerajšnje prelepo vreme in se nato prav potihem odpravila iz stanovanja. Na vogalu naj bi se dobila s Sandrine, njeno sestrično iz Francije, ki jo je naravnost oboževala in se prav tako kakor z večino njenih ljubih letošnje počitnice nista prav nič videli. Obe sta si zagotovilo službo v njuni najljubši kavarni daleč naokoli, tako da bo njuno delo vsaj malce bolj zanimivo, ko bosta druga drugi delali družbo. S hitrimi koraki se je odpravila proti križišču med svojo in njeno uličico in se naslonila na zid za seboj. Odsotno je pobrskala po žepih torbice in po nekaj sekundah je med njenima ustnicama počivala prižgana cigareta, Cassandrina grda razvada, ki pa je ni prav pogosto gojila, ponavadi si je cigareo prioščila nekje ob času za kavo, tako si je vsaj govorila. Potegnila je še par dimov, nato pa se je pričela ozirati v smer iz katere naj bi prišla Sandrine in jo potrpežljivo čakala.

[ Sandrine smitten

pa hitr si en vzdevk zmisl, haha men sam Sandy po glav hod ;P ]

_________________

now, i'm gonna love you, till the heavens stop the rain
i'm gonna love you till the stars fall from the sky for you and i

@ Landon, my mean half-brother mr. green

Čeprav se je vedno znova trudila in se že pred tem pripravila na nesramnost z njegove strani, si ni mogla kaj, da je ne bi te besede vedno znova prizadele. Resnično si ni mogla pomagati, že tako je bila preveč občutljiva in jo je lahko vsaka malenkost spravila v jok, tako da jo je še dodaten sovražen zven njegovih besed spravil v obup. Najraje bi stisnila rep med noge, pograbila skodelico kave, ki jo je natakar v tistem položil pred njo ter v joku ušla iz kavarne. Namesto tega, si je na obraz zopet prisilno nadela nasmešek, ki je izginil ob Landonovi nesramnosti ter se hitro obrnila proti natakarju. Narahlo se je odkrhala, nato pa segla po denarnici in iz nje odštela denar za kavo ter ga položila natakarju v roke, poleg seveda obvezne napitnine. "Izvoli," mu je z rahlo tresočim glasom še dodala ter dlani hitro ovile okoli skodelice mrzle tekočine ter iz nje izpila nekaj požirkov. V glavi se ji je spet začel vrteti prizor izpred treh let, ko je Landona prvič srečala na univerzi. V trenutku ga je prepoznala, pa čeprav sta se v živo zadnjič videla deset let nazaj, in vsa vesela pristopila k njemu, saj nikakor ni pričakovala, da hodita na isto univerzo. Prav tako pa ni pričakovala takšnega odziva od njega. Še sedaj ni pozabila njegovega sovražnega odziva in hladnega pogleda, ki ji ga je namenil in ki je povzročil reko solz z njene strani. Toda danes je bila dve leti starejša in dve leti bolj izkušena v besednih dvobojih z njim. In čeprav se v teh dveh letih ni njegovo obnašanje premaknilo niti za milimeter, se Juliet še vedno odnehala pri tem, da bi končno prebila njegov oklep. Medtem ko se je trudila vso svojo pozornost posvečati ledeni kavi, ki jo je pila, se je zbrala in pripravila obrambo na njegov napad. "Mislim ,da živimo v svobodnem svetu, Lan. Vsaj tako je bilo, ko sem zadnjič preverila. Torej res ne vem, zakaj bi morala oditi. Vso pravico imam biti tu, tako kot ti. In kot vidiš... kavarna je polna, tako da se resnično ne morem usesti nikamor drugam, kot zraven tebe. To mora biti usoda, kaj?" se je rahlo nasmehnila sama sebi, svoj pogled pa trmasto upirala pred sabo. "Sploh pa še vedno ne razumem, zakaj se tako braniš normalnega pogovora z mano. Saj ti nisem popolnoma nič naredila," je namrščeno odvrnila in ga ošvrknila s pogledom.

; liam (:

Bil je lep sončen dan, ki ga Jamie ni nameravala preživeti za štirimi stenami v Trinityu, sploh pa bi se to hitro lahko spremenilo, saj je bil London že dobro znan po svojem muhastem vremenu in da se je lahko prav hitro iz povsem sončnega dne brez oblačka na velikem modrem nebu, čisto nepričakovano ulila ploha in te premočila do kože, če s seboj nisi imel dežnika ali pa te je našla ravno nekje na prostem in v bližini ni bilo nobenega lokala ali nadstreška kjer bi lahko prevedril. Ona, kot Londončanka je tega sicer bila že navajena, a jo je še vseeno velikokrat ujel dež, da je bila mokra kot miš in za nameček si lahko staknil še prav nemaren prehlad, ki te je vsaj teden dni držal v postelji. Za nekoga kot je Jamie, je bila to res najhujša možna kazen, ko je morala biti pa ves čas v gibanju in je pri miru težko zdržala že tistih ubogih pet minut. Potrpežljivost res ni bila njena vrlina, vse prej kot to. Glavi je že imela izdelan načrt, kako bo preživela današnje dopoldne. Nikogar ni poklicala, da bi ji delal družbo, saj želje po družbi v tem hipu ni imela. Hotela si je vzeti nekaj časa samo zase in ga preživeti nekje na prostem. Čeprav je hitro postala nemirna, če je dlje postavala na enem mestu, to ni veljalo za poležavanju pod vročim soncem na peščeni plaži ali nastavljanje obraza sončnim žarkom v parku. In prav tja se je sedaj odpravljala. No, najprej je imela namen iti še v Starbucks po svojo dozo kave in ta temno rjava omamno dišeča tekočina, je bila milo rečena res njena popolna obsesija. Brez kave prav zagotovo ne bi zdržala več niti enega dne, kljub temu da sedaj, ko je bila že toliko navajena nanjo, ni več prav veliko vplivala na njeno budnost. Tudi, če jo je pila pozno zvečer, je ponoči še vedno lahko spala kot dojenček. Na srečo. Hitro je zlezla iz trenirke v ozke temne kavbojke in kratko majico, čeznjo pa tanek pulover, saj kljub toplemu soncu, je bilo zunaj še vedno rahlo hladno. Ključe od svoje sobe je potlačila v žepe, prav tako nekaj bankovcev in mobilnik. Vrata je skrbno zaklenila za seboj preden se je peš odpravila do Starbucksa. Do njene najljubše kavarne, kjer so prav zagotovo imeli najboljšo kavo je potrebovala manj kot petnajst minut in gneča, ki ji je bila dobro znana, je ni spravila v nejevoljo, kot bi jo ponavadi, saj si je kavo nameravala vzeti s seboj, saj je preostanek popoldneva nameravala preživeti v parku na klopci, nastavljajoč obraz sončnim žarkom. Svež vonj po kavi ji je že vzdramil vse čute in ustnice so se ji ob tem uvihale v hiter nasmešek. Pristopila je do pulta in si naročila trojno dozo črne kave brez vsega. Vedno je pila tako, saj se ji je zdelo, da mleko, smetana in podobne reči, so kavo samo pokvarile in uničile njen okus. Lonček z vročo tekočino je čez nekaj minut že držala v rokah in dekletu za pultom še plača, nato pa se poslovila in nameravala oditi. Moškega za seboj ni videla, saj ji je stal v mrtvem kotu, ko se je zasukala naokoli in komaj je obdržala kavo v rokah, da ji ni padla in se razlila po tleh. Že je malo nejevoljno in razjarjeno dvignila pogled k moškemu, zaradi katerega je bila skoraj ob kavo in ga nameravala malo nahruliti, ko jo je že poklical po imenu, da je presenečeno pomežiknila. Glas ji je bil neverjetno znan in slišala ga ni že... vrsto let. Prepoznala je Liama v temnolascu pred seboj in sploh ni mogla verjeti, da ga spet vidi. ''Liam? K-kaj pa ti počneš tukaj?'' mu je postavila malo nenavadno vprašanje, a bila je preveč presenečena, da bi iz sebe spravila kaj bolj smiselnega. Skupaj sta bila v srednji šoli in skoraj celo leto bila najbolj vroč parček na šoli. Potem pa se je vse z eno nočjo spremenilo. Jamie se je takrat odločila, da se ne bo nikoli več tako brezglavo zaljubila kot se je takrat. In obljubo je še vedno držala. Pravzaprav so se takrat začele vse njene avanture in pot navzdol. Zato pa sedaj sploh ni mogla verjeti, da ima pred seboj tistega, ki je pravzaprav razlog, da je sedaj kakršna je. Namenila mu je namrščen pogled, ko je sam gledal vanjo in ji še vedno ni odgovoril. Tako, da je hotela že hotela stopiti mimo njega in oditi, saj je kar naenkrat bila mnenja, da se nimata o ničemer za pogovarjat. Sploh pa je imela svoje načrte in jih ni imela namena spreminjati zaradi svojega bivšega.

Gost

Jamie

Cassie:
[npr kaj? i'm out of ideas. ><]

"Babi, poletje je," je zaječala in se pokrila čez glavo, ko je zaslišala sovražno piskanje budilke. "Malo še, daj nooo," je proseče nadaljevala in si v naslednjem koraku pokrila glavo z vzglavnikom. Ker zvonenje nikakor ni hotelo prenehati, pa tudi od babice ni bilo slišati niti samoglasnika, je z največjo mero truda, kar ga človek na ponedeljkovo jutro ima, odprla oči in z desno roko udarila po budilki ter se še dve minuti trudila, da je našla pravi gumb, ki je utišal moteče piskanje. Ozrla se je po sobi in po dvajsetih sekundah le ugotovila, da je pravzaprav na Oxfordu in ne več v topli postelji v Lyonu in se mora spraviti pokonci. Na uri se je bleščal velik, nemaren napis ]ž07:15, sekunde pa so hitele in odštevale trenutke do osme ure, ko je bila dogovorjena s Cassie. V trenutku ko je pomislila na njo se ji je na obraz narisal nasmešek in vedela je, da jo od njenega objema loči le še slabih petinštirideset minut, pa še te bo zamudila če misli še dolgo poležavati. Sedla je pokonci, položila bose noge na mehko preprogo in s pogledom opazila okvir in v njem Liamovo sliko. Sama pri sebi se je nasmehnila, odvlekla v kopalnico in leno v usta potisnila zobno ščetko s pasto. Hitro je skočila še na malo potrebo, si obraz umila z vodo in navlažila s tonikom in kremo ter nanesla maskaro, ki jo je izbrskala iz najmanjšega žepa njene najljubše torbice, v katerem je slučajno našla še listek z napisom 'STARBUCKS WITH CASS, 8AM !'. Popolnoma je pozabila na delo, čeprav je vedela, da se dobi s sestrično. Nase je navlekla najbolj ozke kavbojke kar jih je našla v kovčku, tanek pulover in jakno, ter si okol vratu zavezala mavričen šal, ki ga je lansko zimo dobila od Rainbow. Popolno skladanje šala in prijateljičinega imena, se je prisrčno nasmehnila, ga poduhala in pograbila torbico. Preverila je stanje Ziggyjeve posodice za hrano, zaklenila vrata in se odpravila proti delovnemu mestu. Po parih minutah hoje je pred vrati zagledala Cassandro s cigaretom v rokah. "Cassie!" je zakričala, kot bi zagledala samega božička pred stopnicami in stekla do nje. Stisnila jo je v močan medvedji objem, ji pritisnila poljubček na lička in ji ne-pustila do zraka. "Kako dober občutek te je videti," je evforično začela z večnim nasmeškom na obrazu in iz velike črne torbice iskala cigaretno škatlo modrih Lucky Strike cigaret in vžigalnik. Eno si je posadila med ustnice, si jo prižgala in veselo pihnila dim iz ust. Pospravila je pripomočke in ošvrknila ekran mobitela, če jo čaka kakšno sporočilo. "Kako si? Kako je bilo med počitnicami?" je začela z običajnim zasliševanjem, katerega sta bili obedve že precej dobro navajeni in s pogledom opazovala cigaret v sestričninih rokah. Bil je še precej velik zato je sklepala, da ni preveliko zamudila - ali pa niti ni bila edina ki zamuja. "Zamujam samo jaz, ali samo kadiš drugi cigaret?" se je zasmejala in pomignila na nikotinsko palčko v prijateljičinih rokah.

_________________

we were never meant to be, baby, we just happened. <3

; liam

Na obraz si je nadela masko brezbrižnosti in njene modre oči so postale povsem ledene. Njena celotna pojava ni izdajala nikakršnega čustva, čeprav je globoko v njej pošteno vrelo, a na zunaj tega ni bilo opaziti. Jamie si moral odlično poznati, da bi v tem hipu vedel, kaj se dogaja z njo, in Liam preprosto ni spadal v ta ozek krog ljudi, za katere bi lahko rekla, da jo poznajo. Od takrat, ko sta se videla nazadnje, se je povsem spremenila, ali na boljše ali na slabše, ni bilo pomembno. Spremenila se je. In verjela je, da se je tudi Liam. Tudi vizualno je bil povsem drug, videlo se je, da je odrasel in je bil bolj malo podoben tistemu šestnajsletniku, ki ga je poznala nekoč. A vseeno bi ga Jamie lahko prepoznala kadarkoli. In te njegove temne oči bi lahko prepoznala kjerkoli. Nekoč jih je imela neizmerno rada, njega je imela rada, a danes, ko je stala tu pred njim sredi kavarane po toliko letih, ni več vedela kaj dejansko občuti. Svoj čas ga je močno sovražila in po svoje ga je mogoče še vedno vsaj malo. Včasih si je želela, da se ne bi nikoli spoznala in se ne bi nikoli tako močno zaljubila vanj, vendar se je ob tem vedno opominjala, da je neumna. Bilo je trapasto nekaj obžalovati za nazaj in poskušati spremeniti preteklost. Bilo se je nesmiselno ukvarjati z vprašanji 'kaj bi bilo, če bi bilo'. Kar je bilo, je bilo in konec. Mogoče bi bila ob drugačnem poteku dogodkov v njenem življenju boljša oseba ali pa morebiti še slabša. Le kdo bi vedel in Jamie vsekakor ni bila oseba, ki bi se ukvarjala s temi neskončnimi vprašanji, na katere nikoli nisi mogel imeti pravega odgovora, ker ga preprosto ni bilo. Ni bilo potrebno prav veliko truda, da je vse spomine priklicala iz tistega predalčka v njenih možganih, ki ga je že davno zaklenila in potisnila v najgloblji kot. Niso bili vsi spomini na Liama slabi, a tisti zadnji, pa ji vsekakor niso ravno priklicali njenega najbolj bleščečega nasmeška na obraz. Odlično se je spomnila njunega hudega prepira, težkih besed, ki sta si jih zmetala v glavo in le-ta so še nekaj časa močno skelela. In za vse je bil kriv - alkohol, seveda. Neverjetno klišejsko, a prav tako toliko tudi resnično. Svoje strto srce je pozdravila, a ga po tej izkušnji tudi povsem skrila pred svetom in ga ogradila z visokim kamnitim zidom, da nihče ni mogel več do njega. Ljubezen zanjo ni več obstajala, vsaj ne tista med partnerjema. Pomemben je bil samo še goli užitek in zabava. In prav nič drugega. Prijatelji so bili seveda nekaj drugega, a še njih je bilo bolj za peščico, saj Jamie in velikokrat njenega bitchy odnosa preprosto niso prenašali ali razumeli. Njej pa tako ali tako ni bilo mar za nikogar. No, skoraj nikogar. Pogledala je navzgor k Liamu in prsti okrog njenega lončka s kavo, so se še trdneje stisnili. Ustnice je ob njegovem vprašanju ukrivila v rahel porogljiv nasmešek in privzdignila obrv. Njenih očeh je bil še vedno hlad in mržnja. ''Nič. Prišla sem po kavo,'' mu je povsem na kratko odgovorila, z nikakršnim namenom, da bi mu zaupala še kaj več. Nič mu ni bila dolžna in le kaj je bil on, da bi mu morala na dolgo in široko vse pojasnevati? Prav nič. Le nekdo iz njene preteklosti. ''Kaj ni očitno?'' mu je vrnila z vprašanjem in zmajala z glavo. Če bi vedela, kaj se v tem hipu plete Liamu po glavi, bi se verjetno na ves glas zasmejala. Tretje leto bo že, ko bosta skupaj na Oxfordu pa sta se šele sedaj prvič videla, seveda če je odštela še tisti preostanek let na srednji šoli. Tam sta se sicer tudi izogibala drug drugega, sploh pa je Jamie na koncu bilo vse manj tam. Vendar se res ni namaravala obremenjevati kaj sedaj. Vedela je, da je možnost, da se še kdaj kje vidita in brez težav ga bo ignorirala. Ignorirala ja, ne pa pozabila. Navsezadnje je bil njena prva ljubezen in prve ne pozabiš nikoli. Stopila je vstran in se lepo brez pozdrava nameravala odpraviti tja, kamor je že najprej nameravala. V park. Liamu ni imela nič več za povedati. Že zdavnaj sta opravila. Pravzaprav tisto noč, ko ga je dobila z drugo. Priznati je bilo treba, da tudi sama ni bila čisto nedolžna, a nekoliko bolj divji ples z drugim moškim in ne s tvojim fantom, pod vplivom alkohola; je bil še vseeno nekaj povsem drugega kot pa to, da si spal z nekom drugim in dejansko prevaral partnerja. In on jo je prevaral. Z njeno prijateljico.

; Gemma, (it's a bit lame >.<)

Če ne bi bilo za tisto nujno potrebo po kavi, bi se takoj obrnila. Tako je imela grozen glavobol od prejšnjega večera, prav tako pa je bilo dejstvo, da doma ni imela niti vrečke kave grozno narobe. Preklela je dejstvo, da je postala že rahlo odvisna od kave in, da brez nje niti ni znala začeti jutra, kaj šele da bi lahko potem normalno komunicirala z ljudmi okoli njej, čeprav pri tem je imela tako vedno težave – če je bila trezna. Ko je bila še mlajša, ko je bila v osnovni in srednji šoli ji je bilo prekleto težko navezati stik s komer koli. V osnovni tako je bila izključena iz družbe, ker pač ni bila ena tistih podhranjenih mrh, ki niso znale nič drugega kot pa težiti nekomu za to kar pač je. Sicer ji je bilo vseeno, saj so videle potem v srednji šoli da je tudi ona lahko postala suha in da je lahko tudi ona se normalno obnašala. Nekatere lastnosti, na primer otročjost, je obdržala iz njenih zgodnjih let, od česar se je pa poslovila brez večjih naporov, pa je bila definitivno tista agresivnost, katere so se bale marsikatere sošolke, saj so hitro lahko dobile modrico pod oko in to bi seveda ranilo njihovo oh, popolno kožo.
Čeprav zdaj ni malo manjkalo, da bi začela znova s svojo agresivnostjo. Ni vedela točno kaj ima proti Gemmi, bila je nadležna čudakinja in bilo je očitno, da definitivno od nje ni zahtevala kakršne koli prijaznosti, ker je sama ni marala. Sprle sta se prvi dan ko je prišla na Oxford, nekaj kar se ji še ni zgodilo. Ni se ji mislila opravičiti za vse tiste 'prasice' in podobne kletvice, ki jih je nametala na pladenj pred njo, žrlo pa jo je, da ni dala miru. Bilo je očitno, da ne bo dala mira in, točno tisto sekundo ko je vstopila v Starbucks je vedela, da je bil tudi to začetek enega od slabih dneh, ki se končajo v postelji z nekom, ki ga sploh poznala ni. Postavila se je pred njo in, namesto da bi enostavno utihnila, je dodala pripombo kateri bi se mogoče celo nasmejala, če ne bi imela slabega jutra in, če tega ne bi ravno rekla Gemma. Ko si je končno naročila in dobila tisti prekleti lonček z omamno kavo, je sama tudi hitro oddala svoje naročilo. Ne bi šla k tem razmeram, če je ne bi resnično sovražila in, če potreba po kavi ne bi bila tako zelo velika, kot pa potreba po tem, da bi jo enkrat dobro udarila v gobec in ga tako utišala – zavedno. Hitro je pograbila tisti lonček s kavo in, ker ni imela niti ene bolj pametne ideje po maščevanju – za vraga, ura je bila 12.00! – je malo pohitela in, tik pred vhodom zabrisala tisti lonček kave vanjo, ki se je v ravno pravšnjem trenutku na nek način odprl in jo polil, od glave do pet. »Upam, da nimaš kaj proti, če je kava brez sladkorja,« je rekla popolnoma nedolžno, kot da se zdaj ne bi zgodilo nič. Slišala je, kako se nekdo za pultom pritožuje in komaj je zadrževala glasen krohot, ki se je bližal k temu, da bi jo izdal v ravno napačnem trenutku čiste tišine, ki je zajela majhno kavarno. »Joj, Gemma, resnično upam da ti nisem uničila majčke,« je rekla z rahlim pridihom sarkazma. Sicer ji je bila majica všeč in, če ne bi bila ona oseba, ki bi jo že od dneva ena prezirala, bi se mogoče celo lahko nasmehnila nadvse duhoviti karikaturi, ampak bila je oseba ki jo je prezirala in to je stvari popolnoma spremenilo. »Sicer je pa tako samo majčka, kajne?« je še dodala in se znova postavila v vrsto, ker je še vseeno prekleto bila potrebna tiste kave, ki jo je pred kratkim vrgla stran, ampak bilo je tega vredno, seveda. Ko je prišla na vrsto, je rahlo dvomila, da ji bo sploh dovolil naročiti kavo, ampak bila je prijetno presenečena, da je fant za pultom komaj zadrževal smeh nad tistim, kar je ravno naredila. Ah ja, osramočenje njene tako oh in sploh priljubljene osebe, je bilo resnično zabavno dejanje.

_________________

● ● ●
i'm going out, i'm going to drink myself to death, and in the crowd I see you with someone else
i brace myself 'cause I know it's going to hurt, but I like to think at least things can't get any worse

Znova na Oxfordu, znova med vsemi obveznostmi, ki so jo tu čakale. Ampak sama je na to gledala tudi kot na ponovno snidenje z mnogimi prijatelji in možnosti za obilico zabave, ki jo je tukaj imela že lani. Tisti dan se je na smrt dolgočasila in komaj je čakala, da se bo dobila s svojim bratom, Petrom. Med počitnicami ga je tako zelo pogrešala, ker jo je lahko samo on zares razumel čeprav se bi to morda zdelo nenavadno glede na to, da sta si popolnoma različna. Kljub temu pa je tudi on vedel skozi kaj vse se je morala prebiti in poznal njene dobre ter slabe lastnosti bolj kot kdorkoli drug. Zato pa seveda niti ni bilo čudno, da je že komaj čakala, da ga ponovno vidi po vsem tem času. Ko sta se njuna starša ločila je šla Arianna k mami, Peter pa je ostal z očetom in od takrat naprej dolgo časa nista imela kaj dosti stikov. Je pa Arianna bila zares zelo vesela, ko sta te njune težave obšla ter ponovno vzpostavila lep odnos, ki sta tako ali tako negovala že kar nekaj časa. Ampak na žalost je imela pred tem še ogromno časa, ki ga ni znala preveč pametno porabiti. Zato je preprosto sedela na klopci pred njenim collegu ter malce razmišljala. Ugotovila je, da je včasih še kako potrebno, da si vzameš nekaj časa samo sam zase ter se prepustiš mislim. Vsaj dokler so le te pozitivne, ker lahko v nasprotnem primeru hitro zapadeš v slabo voljo. Sama s tem tako ali tako ni imela problemov, ker je bila res optimistična oseba, ki je ponavadi vedela kako se je potrebno s stvarmi spoprijeti. S Petrom sta se dobila v Starbucksu in komaj je čakala, da bo dobila svojo dnevno dozo kofeina brez katerega zadnje čase sploh ni zdržala. Sicer ni bila najbolj zdrava razvada, zato pa toliko bolj prijetna in zakaj bi se potem sploh ubadala z ostalimi stvarmi? Nasmehnila se je ter počasi vstala iz klopi, da bi se odpravila proti svoji sobi. Tam se je malce osvežila ter si razčesala lase preden je vzela jopico ter se hitro obula. Nato se je kar peš odpravila proti središču mesta, ki ni bilo preveč daleč. Zunaj pa je bilo še vedno toplo in zato ji je tak sprehod prav dobro del. Pogledovala je to in ono stran ter razmišljala o mnogih stvareh tako zavzeto, da skorajda ni opazila stavbe, ki se je dvigala pred njo. Bil je njen preljubi Starbucks kamor je vedno rada odšla na kavo. Navsezadnje so imeli tukaj res na tisoče najrazličnejših mešanic in prav vsaka izmed njih ji je bila všeč. Hitro je stopila v notranjost in takoj ji je zadišal vonj po kavi, ki ji je na ustnice priklical nasmešek. Na srečo je kar hitro opazila prazno mizico, ki je stala tik ob oknu. To je bil pravi čudež glede na to, da je bila kavarna sicer nabito polna. Sedla je ter se nestrpno obrnila bolj proti vratom, da bi ugotovila kdaj se bo prikazal tudi njen brat. Kaj kmalu je vstopil tudi on in Arianni so se v trenutku zaiskrile oči. Divje mu je pomahala, da bi jo opazil ter počakala, da je prišel bliže, nato pa mu planila v močan objem. Bila je prepričana, da mu je sicer polomila nekaj reber ampak kaj, ko pa je bila tako vesela, da ga znova vidi. »Peter! Saj sploh ne morem verjeti, da se zares vidiva. Sploh ne boš verjel kako sem te pogrešala.« je resno rekla ter se mu nasmehnila. »Sicer pa... kako so potekale tvoje počitnice? Je z očetom kaj novega?« ga je nato radovedno vprašala ter sedla nazaj na svoje mesto. »In me ne boš pohvalil kakšne super sedeže sem nama dobila?« mu je v šali rekla ter mu čez mizo pokazala jezik. Res je bila vesela, da je končno tu.

[Peter.

]

_________________

"Carpe diem"

Prav sigurna vase ni bila, ko je tako mirno stala v vrsti in se ni niti približno obremenjevala z dekletom, ki je stalo za njo in ji nevarno dihalo za ovratnik. Žal se je že imela priložnost spoznati z notranjo stranjo njene dlani in prav nič prijetno ne bi bilo, če bi se je lotila tudi tukaj, sredi lokala, ki je bil tako rekoč vedno natrpan do zadnjega kotička, ljudje pa so tako ali tako samo strigli z ušesi, da bi utegnili uloviti kakšno sočno informacijo, ki jo bodo lahko ob priliki nesli naprej. Tega je bila vajena že iz New Yorka, kjer je bilo opravljanje še nekoliko bolj razpaseno kot tukaj, toda kljub temu je bila prepričana, da bi se novičke o pretepu sredi Starbucksa hitro razširile, neodvisno od širše lokacije. Sicer se nikoli ni dojemala za pretirano napadalno osebo, toda ob primerkih, kot je bila Rachelle enostavno ni mogla obdržati mirne glave in po navadi so besede iz njenih ust letele kakor ostro nabrušeni noži, ki so marsikoga zadeli naravnost v srce ali pa vsaj ranili njegov navidezno trden oklep. Črnolasa harpija, ki ji do sedaj še ni postregla s kakšno sočno, ji prav gotovo ne bo ostala dolžna, čeprav bi lahko Gemmino pripombo preprosto preslišala, navsezadnje le ni bila resnična, toda tega ni pričakovala. Prav verjetno je bilo, da se ji bo vse skupaj vrnilo kot bumerang, ki pa ji ga, zaradi pomanjkanja izkušenosti, ne bo uspelo ujeti in bo najverjetneje izpadla kot zadnje budalo, ki nepremišljeno izzove prav vsakogar, ki ji prečka pot. Ko je še vedno potrpežljivo čakala pred pultom in je simpatičen natakar njeno ime že pisal na lonček, medtem pa ji nekajkrat skorajda preveč očitno in nič kaj posrečeno pomežiknil, je živčno grizljala svojo spodnjo ustnico, obenem pa se komajda zadržala, da ni vsakih nekaj trenutkov tudi pogledala preko ramena in vsaj približno preverila na kaj se pripravlja Rachelle. Prav gotovo se ji v glavi ne pletejo nič kaj pošteni nameni in dejstvo, da je bila Gemma sedaj v rahli prednosti, ji gotovo ni predstavljalo velikih ovir. Rjavolaska je bila prepričana, da je njena nasprotnica prava izvedenka v takšnih in drugačnih situacijah in ko je tudi ona le prišla do svoje kave, se je spomnila, da bi bilo pametno pospešiti in se prebiti vsaj do vrat, kjer je bilo nekoliko težje vleči na ušesa. Pričakovala je kakšno na račun svoje neurejenosti, ki bi jo sama črnolaski nekoliko težje očitala, pa vendar je bila dovolj nabrita, da bi se že v naslednjem trenutku spomnila česa dovolj izvirnega in vsaj približno resničnega. Čeprav je pravo orožje tudi sama stiskala med prsti, jo je lonček vroče kave, ki ga je Rachelle vrgla vanjo, presenetil kakor strela z jasnega. Žal prepozno, toda kljub temu je odskočila in pri tem podrla še plastični smetnjak, iz katerega se je streslo še nekaj napol praznih lončkov in umazanih prtičkov, na katerih je obstajala nevarnost zdrsa, toda še preden bi kaj podobnega preizkusila sama, se je ujela za kljuko in obvisela na desnici, kjer je za trenutek začutila rezko bolečino. Kako pripravno. Uspelo ji je in dodobra jo je osramotila pred več deset-glavo množico kofeinskih obsedencev, toda eno je držalo kot pribito – ni se nameravala kar tako predati. Dvignila se je kvišku in brez da bi se najprej ogledala ali potarnala nad majico, ki se je zaradi vroče tekočine lepila na njeno bledikavo kožo, popestovala desnico, potem pa glasno zaploskala predstavi, ki jo je pripravila njena prva, ampak verjetno ne zadnja, sovražnica. »Dve točki za izvirnost, sedem za izvedbo,« je v smehu dejala, čeprav je bila vse to zgolj krinka, ki jo je še kako dobro predstavila vsem navzočim. Globoko v sebi je čutila osramočenje in čeprav je bila situacija vse prej kot blesteča, ni začutila niti kančka vročine na obrazu, kar je bil vsekakor dober znak. Ošinila je svoje naročilo, ki ga je še vedno stiskala v levici in poskušala na hitro premleti okoliščine, toda saj tako ali tako ni imelo velikega smisla. »No, tale, ljubica, pa je s cimetom,« se ji je posrečilo obdržati dovolj močno barvo glasu, ki jo je samo še dodatno obogatila z elegantnim odpiranjem lončka in še preden bi lahko rjavolaska njeno roko odrinila, je vsebino zlila preko njenih las, ki bodo vsaj še dober teden dišali po rdečerjavi aromi, ki je kavi definitivno izboljšala okus. »Ups, saj so samo lasje. Šampon pa tudi verjetno imaš, kajne?«
Tagged: Rachelle
Word count: 732
Wearing: Gemma

_________________

you make me wanna die