The White Elephant Caffe

Daleč najbolj moderen lokal na angleški obali je The White Elephant. Urejen je izključno po zadnjih modnih smernicah in v povsem tehnološkem stilu. Ogromna okna, ki so nameščena čez celotno sprednjo steno dajejo naravnost fantastičen pogled na obalo, sploh v času sončnega zahoda. Prav v zadnjih urah dneva se tudi začenjajo nabirati gostje v kavarni. Elephant je namreč eden od najbolj znanih lokalov Anglije, tako da sem radi prihajajo tudi od drugod, ne le iz Oxforda. Kavarna je znana predvsem po svojih močnih alkoholnih koktejlih, ob večerih pa tudi prirejajo tekmovanja v mešanju le-teh. Ob vikendih v toplih mesecih večkrat priredijo glasbo v živo in odprejo zunanjo teraso, ki služi kot plesišče.

Prihod na Oxford je za Roselyn pomenil dolgo obdobje sprememb in prilagajanj, kar je bilo zanjo nepopisno težko. Rada je imela varen objem ustaljenega okolja, ki je nikoli ni neprijetno presenetilo in je vedno pomenilo varno zatočišče kamor se je lahko zatekla ob prvih znakih nevihte ali viharja. Dejstvo, da je dvajset stopinj v njenem slovarju pomenilo zmrzovanje je bila še ena stvar s katero se je morala ubadati. V Avstraliji se je navadila visokih temperatur, sploh pa se je doma sedaj približeval njen najljubši del leta, poletje. Zven njenih pet je odmeval po tlakovani potki po kateri se je sprehajala v bližnjem obalnem mestecu za katerega je izvedela, da je priljubljeno pribežališče za vse, ki so si želeli nekaj oddiha od Oxforda in sten predavalnic. Ob prihodu se je odločila, da bo kaj hitro našla kakšen skrit kotiček, ki bo samo njen in bo lahko pobegnila na tisti kraj, kadar se ji bo zahotelo in kadar bo hotela biti sama. Pogledala je vstran proti sivemu morju, ki je le rahlo valovilo in globoko vdihnila svež zrak po morski soli, ki jo je spominjal na dom. Ustavila se je na mestu in opazovala pokrajino pred sabo, morje na eni strani, na drugi strani pa obmorsko mestece zavito v hrup turistov in študentov, ki so bili napoti na Oxford. Zagledala je napis neke kavarne in obrnila hrbet morju, ter odšla do vrat. Potrebovala je nekaj osvežitve in kozarec pomarančnega soka se ji je zdel kot odlična ideja, ki bi jo spravila po konci. Imela je majhno pravilo, da po četrti uri ni pila kave, saj sicer sploh ni mogla zaspati, ura pa je bila sedaj že pet popoldne. Vstopila je v kavarno in hitro ugotovila, da je to moderno urejen lokal, ki se je verjetno ponoči spremenil v plesni pub. Odvezala je trak svoje peščene jopice in jo slekla medtem ko se je približevala prostemu sedežu za pultom in kos oblačila lahkotno vrgla prek svoje pokrčene roke, ter sedla poleg neke svetlolaske, ki je bila obrnjena stran. »Kozarec pomarančnega soka prosim, če se da 1dcl soka in 1 dcl vode,« se je nasmehnila, ko je podala svoje naročilo natakarici, nato pa nerodno prevrnila skodelico z zavojčki sladkorja ob njeni dlani, ki so odleteli proti dekletu poleg nje. »Oh, oprosti, res. Kako sem nerodna,« je sunkovito vstala in začela pobirati zavojčke.

[Naomi ]

Looking like this
Tagged : Sylvia

Oxford je zalil mrzel zimski čas. Elena pa ga kaj preveč ni marala. Bolj je ljubila toploto, morje in vse povezano z sončnimi meseci. Zavzdihnila je in končala klic s sestro, ki ji je naročila da se nariše na angleški obali v eni izmed tamkajšnih barov. Elena je zavila z očmi. Zima in obala ji ravno kaj preveč nista sodili skupaj ampak za sestro je potrpela. Na koncu njej ni mogla rečti ne niti ji ugovarjat. Skupaj sta dali že toliko skozi in toliko ju še čaka, da je resnično bila dobra in ubogljiva sestra. Pa čeprav je bila mlajša. Nasmehnila se je in pospravila sliko katero je imela v roki. Slika je nastala prav na prvi dan ko so se skupaj z Erico preselil v London in tu začeli novo življenje. Novo poglavje daleč stran od očeta, ki pa ju tudi ne išče in zagotovo noče iskati. Njene misli pa so se vseeno občasno spominjale tistih srečnih časov ko oče roko na nobeno spustil še ni in so bila srečna družina. Nekako pa jo je tudi zanimalo kako je oče zdaj in kaj dela. Stresla je z glavo in se tako rešila svojih neprimernih misli. Pobrskala je po omari in poiskala primerno oblačilo in obitev ter poskočila iz sobe še prej pa pustila sporočilo Lauren, da ima hrano v hladilniku. Bila je namreč pridna in je odšla po nakupih kar je bil čudež. Nasmehnila se je sama sebi in se vsedla v svoj avto katerega je šele nedavno dobila s pomočjo sestre. Pritisnila je na gas in se odpravila proti obali. Kmalu je iz sivega mestnega središča prešla v naravo in na njeni levi ter desni strani se je razprostiralo morje, ki je še kljub mrazu sijalo v svoji lepoti. Še posebej ker je zunaj sijalo sonce. Nasmehnila se je in parkirala pred znanim barom. Vstopila je in se vsedla za prazno mizo in naročila vročo čokolado ter v miru počakala na svojo sestro, ki je kakor vedno zamujala. Sama pa je morala biti vedno točna. Zavzdihnila je in kmalu v daljavi zagledala njeno podobo. Ko se se vrata odprla in je bila zdaj prepričana da je to ona ji je pomahala in ji stekla v objem. " Sylvia ! " je zakričala in objela svojo sestro katero je tako zelo pogrešala.

_________________

Gost

Že tretja majico je vrglana stran, nekam v kot njene sobe. Res ni razumela sama sebe pri izbiri oblačil. Ne glede na to, kakšna je bila, ji majica ni bila všeč. Preprosto ne. Že spet je pošteno zamujala in bilo je več kot logično, da njena sestra ne bo preveč navdušena. Vendar nenazadnje točnost nikoli ni bila njena svetla točka. Še zdaleč ne. Nenazadnje so bili že še kako navajeni, da je zamujala minimalno pet minut, pa še to je bil čudež, če je prišla po petih minutah. V tem primeru si je dala še in več opravka z tem, da je izbrala pravo oblačilo. In očitno, ga še zdaleč ni. Naveličano je zavzdihnila ter slekla belo majico z dolgimi rokavi. Še eno oblačilo, katerega je črtala iz seznama oblek, katere bi bile v redu za sedaj. Široko je zopet odprla omaro ter se zopet zazrla vanjo. Za trenutek se je vsedla na kolena, ko se je zopet vstala, saj nenazadnje ji je končno nekaj padlo v oči, kar bi bilo mogoče le v redu zanjo. Sklonila se je ter na njenem obrazu se je narisal nasmeh. V oči mu je padla majica sprano zelene barve, malce ohlapna, podobna raparski z kapuco in belimi vrvici. Vzela jo je ven ter jo oblekla in se dobre volje zazrla v ogledalo. Praktično ji je res odlično pristajala. Saj ne, da bi bila samovšečna in da ji bi bila njena postava praktično všeč, se je zavedala, da je lepa. Nenazadnje je imela postavo marsikatere popolne manekenke, prav tako je bilo vse drugo na njej popolno. Vendar vseeno ni bila samovščena kot marsikatero dekle, katero je poznala. Ampak iskreno, je bila ena izmed zares najlepših deklet in tega se je zavedala. Tako je, končno urejena- vsaj po njeni logiki- vzela v roke olivno zelen plašč ter se odpravila čez vrata. Ko je z pospešenim korakom hodila po hodnikih collega se je uzrla na uro ter se namrdnila. Ne, da je zamujala že na srečanje s sestro, poleg tega še to, da jo je taksist že nekaj časa čakal. Ko je končno prišla ven, ji je v obraz butnil mrzel decemberski zrak. Ja, definitivno je že pozabila kako je, ko te prime zima v roke. Nenazadnje je bila celoten november v Egiptu, in tam o takšnem mrazu ni bilo ne sluha ne duha. In ravno zato se bo mogla tu v Oxfordu tega nekaj časa zopet navajati, saj se je v Egiptu tega hitro odvadila. Vsedla se je na sovoznikov sedež, čisto premražena od nekaj korakov po snegu, katerega po novem ni bila navajena, ter mu razložila kam in kako. Na obrazu mu je jasno videla, da ni bil nad zamujanjem preveč navdušen, vendar je ni niti približno zanimalo. Nenazadnje še zdavnaj ni bila tip človeka, kateri bi se opravičeval taksistu ali neznancu nasploh. Še prijatelju, katerega je imela le za v svoje namene se ni opravičila. Ni trajalo dolgo, ko je prispela do kavarne. Stopila je ven, taksistu dala denar ter se odpravila naprej. Po nekaj korakih po snegu je prišla notri, ter ni se še spravila gledati za sestro, ko ji je ta pritekla v objem. Z nasmehom na obrazu jo je tudi sama objela. »Elena!« je rekla ter obraz zakopala v njene lase. »Ne moreš verjeti, kako sem te pogrešala« je rekla ter jo končno spustila iz objema. Ogledala si jo je ter z nasmehom na obrazu pohvalila njen videz, nato se pa za njo odpravila proti mizi, kjer je odložila jakno ter se zazrla v svetlolasko. »Torej kaj bo novega?« je rekla z nasmehom.

Tagged:

Words:

Wearing:

this.!

" Ne zavedaš se koliko je novega. Res se ne. " je rekla in jo pogledala. Imela ji je toliko za povedati in prav zamišljala si je lahko kakšne bodo njene reakcije na vsako izmed stvari. " S čim naj začnem. Dobrim ? Slabim ? Srednjim ? " jo je povprašala in prekrižala roke. In kakor si je lahko predstavljala je hotela slišati vse kar je bilo slabega. Zavzdihnila je. " Torej draga moja ne zavedaš se kdo hodi na Ox. " ji je rekla in naredila obraz katerega je ponavadi delala ko je vedela nekaj kar bi druge zelo zanimalo. " Samo naj te ne zadene kap. " je dodala in nadalejvala " Na ox hodi David. " je rekla s preprostjostjo v glasu. Nasmehnila se je čeprav je to njeni sestri pomenil lahek šok. " Točno ta David ja. " je potrdila in naredila požirek vode. " No to je bila slaba stvar. Dobra je ta, da sem se lepio navadila na Ox in, da sem srečala preveč znanih oseb. " je dodala in poskušala izmuzniti pogovoru o Davidu in o vprašanjih o njemu. Sama preveč ni vedela le tisto malo preko facebooka in od tistega dne ko sta se dobila in malce pogovorila o vsemu skupaj. " Torej srednja pa sem jaz in moje težave. Vendar ne bi kaj preveč o njih. Niso zanimive. Niti ne bi te zanimale. " je rekla in zamahnila z roko. Ni hotela pokvariti prelepega trenutka s svojo sestro katere ni videla že sto let. " Sylvia...vem, da to vprašanje ni primerno ampak hočem vedeti ali je kaj novega o najinem očetu ? " je vprašala in poskušala odstraniti cmok iz njenega glasu. Tema ji ni bila ljuba ampak jo je zanimalo kako je nadaljeval življenje. Nekako je tista njena pozitivna stran ohranila kanček upanja, da se je oe vrnil nazaj in je bil takšen kot je znal biti in ne tisti, ki je pretepal mamo njo in Sylvio. " Torej nič novega. " je rekla in skolinla glavo. " Zdaj pa mi povej kako je bilo v Egiptu. " jo je prosila in tako zamenjala vse možne načete pogovre, ki ne bi bili ljubi niti eni niti drugi. Nasmehnila se je in prirpavila na dolgo poslušanju o sestrinem potepanju. Sama ji je zavidala to, da je bila tam kjer ona ni bila. Ampak je morala ždeti na Oxu in se učiti od prvega dne odkar se je narisala tu. A sprijaznila se je s tem, da ji pač potovanje v Egipt ni bilo usojeno in da se bo pokazala še kakšna novo priložnost za potovanje. Zavzdihnila je. " Vidim, da si se imela noro. Zavidam ti. " je rekla in ji pokazala jezik ter se nasmehnila. " Hecam te. Privoščim ti, da si imela malce možnosti za oddih. " je rekla in jo pogledala s toplimi očmi.

_________________