Bailey je z zadovoljnim nasmeškom odrinila vrata iz ene izmed mnogih trgovin, ki so se nahajale v trgovskem centru. Prav nič presenetljivega ni bilo, da se je kmalu po prihodu nazaj na Oxford znašla tukaj. Če je vso stvar dobro premislila, je bil ta nakupovalni center eden izmed njenih najljubših in skoraj neprimerljiv s čimerkoli, kjer se je med počitnicami znašla. A kljub temu je v roki imela le eno vrečko, pa še ta ni bila popolnoma polna. Potrebovala je nekaj poletnih oblačil, ki pa jih je bilo v Moskvi skoraj nemogoče najti. Če pa jih je že kje zasledila, so bili najhujši kosi garderobe, kar jih je kadarkoli videla, in zato ni imela nikakršne želje po tem, da bi jih pomerila, kaj šele kupila. Glede tega je bila vedno izbirčna in kot se je Bailey vedno tolažila, to niti ni bila njena krivda.
Z oprijetimi kavbojkami, nekoliko daljšo majico brez rokavov in gležnjarji je bila kot vsako drugo dekle v nakupovalnem centru, ki si je zaželela nekaj sprostitve. Za trenutek se je znova ustavila in s pogledom ponovno ošinila svojo podobo v ogledalu. Med počitnicami je shujšala, a to ni bilo nič nenavadnega. Kljub vsemu ji je uspelo ohranjati popolno postavo in njene noge so v kavbojkah izgledale presenetljivo dolge. Svoj pogled je odvrnila in se spretno umaknila kupu vreščečih najstnic, ki so s seboj vlačile cele kupe vrečk. Pravzaprav je bil ta dan nenavaden. Že zjutraj se je zbudila ob šestih in planila pokonci povsem prepričana, da bo zamudila predavanje. Kar vrglo jo je iz postelje in ko se je končno uredila in je panično iskala notesnik se je šele zavedla, da sploh še ni predavanj. Vdano v usodo se je napotila v kuhinjo in si pripravila močno kavo, ob tem pa na internetu preverila najnovejše novice in mnogo drugih stvari. Pravzaprav ni bilo nič presenetljivega, da se že nekaj čez deseto uro zjutraj odpravila v nakupovalni center. Računala je na dokaj prazno stavbo, v resnici pa je naletela na množico ljudi, ki so bili očitno tukaj z enakim namenom kot ona. Za trenutek je zavzdihnila, potem pa se podala naprej. Ko jo je nekdo mimogrede sunil v ramo, se je znova zavedla, zakaj ne mara gneče. Sovražila je prostore, ki so bili nabiti z ljudmi, pa čeprav nakupovalni centri niso spadali med osovražene prostore. Le da je bilo tukaj toliko ljudi, ki so hiteli po svojih opravkih, da se ob tem ni nihče oziral na ostale, ker je pač poskušal sebe spraviti iz enega konca centra na drugi brez posebne škode in čimbolj hitro, marsikdo pa se je ob tem obnašal tako kot da je njegovo celotno življenje odvisno od časa, ki ga bo za to porabil.
Bailey je iz misli nenadoma grobo predramil sunek, ki jo je prisilil, da se je umaknila za nekaj korakov nazaj. Kot že tisočkrat pred tem je v misli pomislila kar nekaj krepkih na račun ljudi, ki ne znajo gledati, kje hodijo. Dvignila je svoj pogled in se srečala s parom oči, ki so nad naključnim srečanjem izgledale prav tako presenečene kot ona.
»Pazi malo,« je zamrmrala, njen glas pa je ob tem zvenel presenetljivo nežno. Saj pravzaprav se ne bi mogla razjeziti na neznanko, pa tudi če bi se želela. Bila je mirna oseba in prav dobro se je zavedala, da so takšna in drugačna srečanja v nakupovalnem centru nekaj običajnega. Z vajeno kretnjo se je prepričala, da so njeni lasje še vedno urejeno speti v visoki čop, potem pa je svoj pogled usmerila nazaj k neznanki in jo za nekaj trenutkov opazovala. Nekaj na njej se je Bailey zdelo nenavadno znano, a ni znala pokazati te stvari. To jo je za nekaj trenutkov povsem zmedlo, potem pa se je znova obvladala in se s polovičnim nasmeškom obrnila nazaj k dekletu. »Si v redu?« Temnolaska je zrla vanjo s skoraj presenečenim pogledom, kar Bailey ni bilo preveč všeč, zato je za nekaj trenutkov uperila svoj pogled v eno izmed izložb na drugi strani hodnika, čez nekaj trenutkov pa je znova ošinila neznanko s svojim pogledom in upala, da se ne bo začela dreti nanjo ali kaj podobnega. Nekateri ljudje so znali biti zares zaščitniški do svojega osebnega prostora in Bailey se je zavedala, da je tudi ona sama kriva za to njuno naključno srečanje, a krivda je bila tako ali tako od obeh. Njen pogled je nenadoma zataval po hodniku in začela se je obračati, da bi odšla in obiskala še tisto trgovino, kjer so imeli ponavadi dobre kose oblačil- povsem po njenem okusu.
Tagged: Jill

Dolgočasno in precej zaspano sobotno jutro je Jill, kot ponavadi, začela s skodelico omamno dišeče kave, kajti brez velike količine kofeina v zgodnjih jutranjih urah sploh ni bila zmožna funkcionirati. Kakorkoli, ko se je Jill tega sobotnega jutra končno skobacala izpod tople odeje, je ura že kazala pol enajstih, kar bi za mnoge ljudi pomenilo že skorajda čas za kosilo, ne pa za zajtrk, toda Jill si je vseeno privoščila skodelico kave in nekaj sumljivo starih čokoladnih piškotov. Nadalje je Jill v pol ure uspela razpakirati celotno vsebino svojega popotnega kovčka, pri čimer je ugotovila, da je nekaj kosov oblačil pozabila doma, na Nizozemskem. Pravzaprav ne tako malo kosov, pogrešila je kar nekaj ključnih kosov svoje garderobe, saj se je začela zavedati, da je njena jesenska garderoba precej minimalistična in da vsebuje le nekaj kašmirjevih puloverjev, toplih pulijev in en sam topel plašč. Zato je Jill po zajtrku skočila v prve sprane modre kavbojke, klasično belo majico s kratkimi rokavi in navadne zračne allstarke, poiskala zemljevid Oxforda in se kot kaka turistka podala prav v njegovo osrčje.
Tako je zdaj z visoko spetimi lasmi vihrala po trgovskem centru Belley's-u. Kap, rokavic in nasplošno zimsko-jesenske garderobe trgovci povečini še niso ponujali, kot je bilo meseca septembra pravzaprav za pričakovati, v vseh izložbah so se bohotila kratka krila, visoki salonarji in dvodelne kopalke. Toda Jill je vseeno, po kakih desetih obiskanih trgovinah končno našla nekaj precej spodobnih jesenskih kosov in z veselim nasmehom in nakupovalno vrečko, polno jopic in majic z dolgimi rokavi, je skoraj zaplesala po gladkih belih tleh nakupovalnega središča. Nakupovanje je Jill vedno spravilo v dobro voljo, sploh kadar se je iz trgovine vračala z vsaj enim kupljenim artiklom, pa četudi je šlo za malenkost, zapestnico ali rožnato šminko. Čeprav ponavadi ni šlo, kajti Jill je bila od nekdaj dekle, ki se ne more zadržati in ni pretirano varčna. V trgovinah ponavadi popolnoma izgubi glavo in z otroškim navdušanjem pomerja še najbolj odbite in nore kombinacije oblačil, na blagajni pa največkrat plača astronomski račun. Ker nima ravno precej premožne družine in vsa oblačila plačuje iz svoje štipendije in denarja, pa se vsaj zadnje čase trudi zadržati pri ankupovanju, čeprav Jill niti pri oblekah niti pri knjigah nikoli ne špara, zato večkrat zaide v strašljive rdeče številke.
Jill je še enkrat veselo zavihtela nakupovalno vrečko smaragdno zelene barve in se ozirala po okusno okrašenih izložbah, ko jo je presenetil močan sunek od spredaj, zakrilila z rokami, poskusila obdržati ravnotežje, a neuspešno telebnila po tleh. Nekoliko jezno si je poravnala lase, ki so ji ob tem zdrsnili iz čopa in se skobacala zopet na noge, kar sicer ni bilo težko, glede na to, da je bila obuta v allstarke s popolnoma ravnim in gumijastim podplatom. Salonarjev pač ni nikoli dobro prenašala, poleg tega pa je bila zares dovolj visoka, za svoje pojme včasih morda še preveč. 174 centimetrov višine pač ni kar tako.
"Pazi malo," je zaslišala sicer ne preveč jezen ženski glas. Jill je dvignila pogled in zagledala dekle, ki je strmelo vanjo, dekle z visoko spetimi svetlimi lasmi in velikimi očmi in obraznimi potezami, ki so se Jill zdele neverjetno znane. Jo je že kdaj videla? Nemogoče, si je sama odgovorila v mislih, toda pogleda še vedno ni mogla odtrgati od neznanke. Upala je, da ne zgleda preveč zalezovalsko ali neumno, ko tako strmi v neznano dekle, ki je mogoče ni še nikoli videla. Mogoče. "Am, ja, sem v redu. Ampak ... se midve slučajno poznava? Nekam znana se mi zdiš," je počasi in obotavljajoče začela Jill, upajoč, da je svetlolaska ne bo ošinila s kakim 'ne-družim-se-s-takimi-kot-si-ti' pogledom. "Si mogoče z Nizozemske?" je še ugibala.

Bailey je še vedno z dobro mero nezaupanja zrla v dekle pred seboj, medtem ko je vrečko prestavila v svojo levo roko. »No, to je dobro,« je z nasmehom na obrazu odgovorila na pripombo neznanke, da je v redu. Bailey vsekakor ni nameravala biti odgovorna za kakšne poškodbe, ki bi jih povzročila kar tako mimogrede, ne da bi si za to sploh prizadevala. Zdaj si je bolj podrobno ogledala dekle pred seboj. Imela je dolge rjave lase, ki si jih je podobno kot ona sama spela. V rokah je držala vrečko, ki je bila bledo zelenkaste barve in Bailey je takoj prepoznala trgovino, iz katere je bila. Če je spomin ni varal, je to dekle že prej opazila v množici, ker jo je za trenutek spomnila nase po nakupovanju z mamo, ko je vedno znova veselo vihtela vrečke in se ob tem počutila neznansko pomembno, ker je pač nakupovala. Takrat je bilo še vse tako preprosto in včasih si je Bailey zaželela, da bi lahko šla nazaj v tiste čase, ko sta z mamo pohajkovale po vseh pomembnih in večjih trgovskih centrih v mnogih državah.
Iz takšnih misli jo je predramila neznanka in s svojimi besedami prisilila Bailey, da je znova ošinila s pogledom. »Nisem prepričana,« je priznala in se bledo nasmehnila, medtem ko je v mislih iskala kakršenkoli razlog ali kraj, kjer bi lahko spoznala temnolasko pred seboj. Res ji je delovala presenetljivo znana in poteze njenega obraza so se ji zdele skoraj domače, a še kljub temu ni mogla biti prepričana, da jo je v resnici spoznala. A če je sklepala po vprašanju temnolaske, sta se skoraj zagotovo morali nekje spoznati. Vprašanje je bilo le, kje in kako. »Nizozemske? Ne, ampak velikokrat sem bila tam z mojo…« Ustavila se je na sredi stavka, saj se je ob omembi Nizozemske nekaj premaknilo v njeni glavi. Kot da bi se že zdavnaj zakopani spomini odločili, da se bodo prerinili v ospredje in končno opomnili Bailey, kje je spoznala rjavolasko. Pravzaprav ji je že začenjalo močno iti na živce dejstvo, da je zelo očitno poznala dekle pred seboj, nikakor pa se ni mogla spomniti, od kje. Le da se ji je pred očmi zelo živo nenadoma pojavil spomin, ki je bil prej kot podoba iz filma- dve deklici, ena rjavolasa in druga svetlolasa, ki sta si bili presenetljivo podobni in sta sedeli pred velikim kaminom in si pripovedovali svoje skrivnosti. In morda je ravno ta spomin bil tisti, ki je nenadoma razjasnil Bailey vse. »Mamo,« je dokončala stavek in brez premora nadaljevala. »Jill?« Njen nasmešek je počasi postal širši in veliko bolj iskren kot prej, ko je spoznala osebo pred seboj. Saj pravzaprav ni bila povsem prepričana, da je oseba pred njo res hčerka ženske, ki je z njeno mamo spletla zelo tesno prijateljsko vez in ki sta jo Izabella in Bailey obiskali vsaj enkrat na leto ter tam ostali najmanj en mesec, saj sta bili ženski res dobri prijateljici, pa tudi njuni hčerki sta se počasi spoprijateljili in si počasi zaupali popolnoma vse. Le da se je svetlolaski zdelo morda nekoliko preveliko naključje, da bi ravno v Oxfordu naletela na Jill, ki jo ni videla od leta, ko je umrla njena mama, k temu pa je pripomogla tudi Yana, ki je zatrdila svoji vnukinji da ji bo veliko lažje, če bo pustila pri miru vse, kar bi jo lahko spominjalo na mamo. In Bailey je pretrgala stike z vsemi ljudmi, ki bi na dan lahko prinesli spomine o Izabelli, pa čeprav je to pozneje večkrat obžalovala. Navsezadnje so ji ti ljudje nekaj pomenili, le da je bilo do takrat že prepozno in kljub njenim poskusom da bi z komerkoli navezala stik, so se končali neuspešno. Nenadoma se je zavedla, da je ob njej še vedno rjavolaska, ki jo je sumljivo spominjala na prijateljico iz otročja, prav tako pa se je zavedla tudi, da to morda sploh ni bila ona, zato se je nekoliko opravičujoče nasmehnila. »Jaz sem Bailey. Oprosti, če sem te s kom zamenjala, ampak neverjetno si podobna nekomu, ki sem ga včasih poznala.« Z očmi je še vedno preiskovala njen obraz in njeno prepričanje, da ima pred sabo res Jill, je bilo iz trenutka v trenutek bolj trdno. Le tisti kanček dvoma ki se je pojavil ob vsem tem, je Bailey preprečeval, da ni objela dekleta pred sabo in ji povedala, da jo je pravzaprav pogrešala.

Jaz sem Bailey, jaz sem Bailey, jaz sem Bailey, je Jill odmevalo v glavi in zmedeno je stresla z glavo ter se širokih oči zazrla v svetlolaso dekle, ki je zdaj gostila mnogo odprtejši nasmešek kot prej. Jill je pomežiknila, za hip zatisnila oči in v mirnem zavetju teme poskušala zbistriti misli. Ta svetlolaska jo je očitno poznala iz kdovekod, očitno je bila tudi večkrat na Nizozemskem in ... "Bailey?!" se je Jill nenadoma posvetilo, na obrazu pa se ji je pričaral precej širok nasmešek in v lica so se ji zarezale jamice. Končno se je prebila skozi meglo spomina in nekje v svoji notranjosti se je medlo spomnila dni, ko sta Bailey in ona sama, Jill, sedeli pred kaminom, na debeli preprogi in se pogovarjali ure in ure o vseh mogočih rečeh. Bili sta zares dobri prijateljci, prav tako kot njuni materi, ki sta obe zgradili dobro fotografsko kariero in sta ob kavi in piškotih klepetali dolge ure. Ampak tega je bilo davno, več let in večina spominov je že šla v pozabo, kajti nazadnje, ko je Jill videla Bailey, je bila ta še v zgodnjih najstniških letih, z dvema svetlima poplesujočima čopoma na glavi. Zdaj pa je zrla v popolnoma odraslo dekle, skoraj žensko, s tako drugačnim nasmehom, kot se ga je spominjala in z visoko spetimi lasmi, ki niso več igrivo poskakovali ob ušesih, speti s pisanimi gumicami. Pa vendar je Jill v tej starejši različici Bailey še vedno uzrla sence tiste mlajše Bailey izpred šestih let, čeprav se je dekle v vseh teh dolgih letih močno spremenila. Pri Jillinih trinajstih letih sta dekleti izgubili stik, čeprav Jill ni nikoli izvedela zakaj. Z mamo in Agnes so nekega dne preprosto nehali hoditi v daljno, ledeno Rusijo na obisk k družini Bounine. Vsakič, ko je Jill mamo povprašala o vzroku za to, je mama postala enako molčeča in skrivnostna kot takrat, ko je kdo omenil Jillinega pravega, že pokojnega očeta. Samo stisnila je ustnice, žalostno povesila oči, izmomljala nekaj nedoločenega in kot prestrašena žival pobegnila v drugo sobo. Jill je zato sumila, da je družini Bounine pripetilo nekaj ne ravno prijetnega, morda celo smrt ali bolezen v družini, pa vendar ni nikoli zbrala poguma, da bi mamo to direktno vrašala ali pa da bi celo poslala pismo v daljno Rusijo in povprašala za razlogom, zakaj Hansovi in Bouninovi počitnic ne preživljajo več skupaj.
"Kako si? Veš koliko let se že nisva videli? In moj bog, kako si se spremenila, sploh te nisem spoznala!" se je iz Jill vsul plaz vprašanj, kot bi v nekaj minutah hotela nadoknatiti zamujenih šest let. "Nisem si mislila, da te bom srečala tukaj, na Oxfordu. Navsezadnje imate v Rusiji čedno število elitnih univerz, kajne?" se je nasmehnila, zamencala s prsti in se spraševala, če si upa vprašati to, kar jo je že dolgo morilo. Namreč, razlog, zakaj se nista videli par dogih let, toda ni hotela izpasti preveč netaktno in vsiljivo. "No, mama mi ni ničesar povedala ...," je le vprašala in se nerodno, skoraj opravičujoče nasmehnila. "Ampak ... zakaj se nismo videli vsa ta leta?"

Prav nenavadno, ampak Bailey je bila popolnoma prepričana, da je oseba pred njo Jill. Z vsako sekundo je postajala bolj sigurna v to, čeprav jo je nekoliko zmedel prazen pogled na njenem obrazu, čeprav ga je pripisala temu, da je bilo njuno srečanje bolj kot ne nepričakovano. Vsaj njej se niti sanjalo ni, da se temnolaska nahaja kjerkoli v Angliji in če je bila popolnoma iskrena, je na njo že nekoliko pozabila. A saj ni mogla imeti v glavi vseh ljudi, ki jih je kadarkoli spoznala, kajne? Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa jo je iz misli kot že mnogokrat ta dan predramila temnolaska, ki jo je, kot je kazalo, končno prepoznala. Nasmešek na obrazu svetlolaske je bil spet povsem prepričan, ko je prikimala ob omembi svojega imena, z očmi pa je še vedno preiskovala poteze njenega obraza. Jill ni bila več tista majhna rjavolaska, s katero je Bailey v otroštvu prebila toliko dni. Na misel so ji prišle vse neumnosti, ki sta jih ušpičili, in znova se je morala nasmehniti, potem pa je nemudoma odgovorila na vprašanje dolgo izgubljene prijateljice.
»Pravzaprav sem odlično, sploh po vrnitvi na Ox. Prav pogrešala sem ga že. Pa ti?« Ob njeni naslednji pripombi se je namuznila, potem pa skomignila z rameni. »Vem, ampak Oxford je tako… Angleški,« je našla pravo besedo in se sama pri sebi nasmehnila. Še vedno je bila pod vplivom dejstva, da je izmed vseh ljudi, ki bi jih lahko tukaj srečala, naletela ravno na Jill. Možnosti za to so bile minimalne in čeprav Bailey ni verjela v usodo, tega srečanja ni mogla pripisati čemu drugemu. Ampak s tem se niti ni obremenjevala preveč. »Sicer pa, nisem se tako zelo spremenila.« Morala je ugovarjati na prejšnjo pripombo svoje prijateljice, potem pa jo je nekoliko neprepričano pogledala. »Ali pač? Zasmejala se je, potem pa se sama pri sebi namuznila. »V bistvu sem se, priznam. Ampak saj si se ti tudi. Nikoli ne bi ugotovila da si Jill, če ne bi omenila Nizozemske,« je priznala in v mislih spet videla vse tiste ure, ki sta jih preživeli skupaj. Vsako poletje, ko sta se dan za dnem podili naokrog in se vedno znova nekako znašli v težavah, iz katerih ju je ponavadi rešila Izabella z nekaj spretnimi izgovori, ki sta jih kmalu znali tudi onidve in se vedno znova izvlekli, potem pa zdrveli naravnost v druge težave. Bili sta pravi magnet za le-te in Bailey je dvomila, da se je s komerkoli tako zabavala, kot se je z Jill.
Ob naslednjih besedah iz ust svoje prijateljice je Bailey za nekaj trenutkov povesila pogled ter se postopoma zresnila. Ni je čudilo dejstvo, da Diana ni govorila o svoji prijateljici. Najverjetneje jo je dejstvo, da je umrla, pretreslo. Bili sta zelo dobri prijateljici in izguba takšne osebe je vedno pustila posledice, tega se je Bailey do zdaj že prav dobro zavedala. Ampak da ni nihče povedal Jill, zakaj se je njihovo druženje končalo? »Diane ti ni povedala? Pravzaprav je…« Za trenutek je obmolknila in se znova zazrla v oči dolgo izgubljene prijateljice. »Izabella. Umrla je mesec dni pred dogovorjenim srečanjem in najverjetneje je to razlog.« Če se Bailey ni motila, ji je Jillina mama po tem, ko je izvedela o smrti njene prijateljice, poslala Bailey povabilo in jo prosila, da bi prišla za nekaj časa k njim, le da se na to povabilo Bailey sploh ni odzvala. V resnici ga je odprla njena babica in ga 'založila', svetlolaska pa ga je našla sredi zime na dnu omare, ko je iskala rokavice. »Pred tem sva bili v Afriki in dobila je nek virus, ki jo je počasi uničeval. Jaz sem po tem pristala pri babici. Saj jo poznaš, in ona je tudi glavni razlog, da sem se znašla na Oxfordu,« je nenadoma priznala in se grenko nasmehnila. Odkar je Izabella umrla, o njej ni nikoli govorila kot o mami, temveč jo je klicala po imenu. Z leti je bilo o tem lažje govoriti, a še vedno ne povsem preprosto.
Nenadoma se je Bailey zavedla, da še vedno stojita na hodniku, in pomignila je proti eni izmed kavarn. »Greva na pijačo? Dozdeva se mi, da bi se tam lažje pogovarjali,« se je nasmehnila in se umaknila neki ženski, ki je s sabo tovorila cel kup vrečk, potem pa se vprašujoče zazrla v Jill.
Tagged: Jill

Bilo je precej nenavadno, ko je zopet uzrla svojo prijateljico iz daljnega otroštva, ko je bilo vse še tako enostavno, tako nezakomplicirano in drugačno, preden so napočile obveznosti in vstop v realen svet. Ljubke otroške lumparije, potegavščine, od čokolade zamazani prsti, vse to je spremljalo Jillino otroštvo in vse to je delila s svojo starejšo sestro in Bailey, ki ji je bila pravzaprav včasih kot prava sestra. Jill je rahlo pokimala in se nasmehnila ob omembi 'angleškega' Oxforda. "Pravzaprav sem jaz prvič na Oxu," je priznala in skomignila. "Ne znajdem se še ravno in zato tudi zgledam kot kak turist," se je namuznila in pokazala na zmečkan zemljevid, ki ji je štrlel iz žepa spranih kavbojk. "Brucka sem, saj veš. Angleščino študiram. Ti?" se je pozanimala, saj jo je precej zanimalo za katero smer se je odločila njena ruska prijateljica. Kolikor se je še spomnila iz svojih zgodnjenajstniških dni Bailey ni bila nikoli pretirana oboževalka naravoslovnih predmetov, zato so ostala le še umetniška področja. Sploh pa je bila Bailey Bounine vedno rahlo umetniško nadarjeno dekle, podobno pa je veljalo za Jill, čeprav je njo občasno kreativnost zapustila za več dolgih tednov in ni bila v tem obdobju zmožna spisati niti ene strani dnevnika.
"Ah, jaz sem še vedno ista Jill, vedno sem bila in vedno bom," se je zasmejala Jill. "Ampak Bay, ti si pa se spremenila. Mislim, da še na boljše, bomo videli." Prestavila je nakupovalno vrečko v levo roko, saj jo je desna že precej bolela in se rahlo prestopila. Šele zdaj se je začela zavedati, da z Bailey pravzaprav klepetata na sredini nabito polnega nakupovalnega središča, v objemu vrečk in izložb in hladnih belih tal in ljudi, ki so se prerivali mimo, s potnimi sragami na čelih in praznimi denarnicami, po vsebini vrečk sodeč, očitno. Očitno so se spetembra začela razna poletna znižanja, na kar so opozarjali veliki plakati kričečih barv, ki so obljubljali petdesetodstotni popust, in to je bil najbrž razlog, da je bil trgovski center še bolj poln kot ponavadi. No, tako se je zdelo Jill, navsezadnje je bila prvič tu, kdo ve, morda se je tudi ob ne-znižanjih ljudi po trgovinah kar trlo. Navsezadnje pa je bila sobota, začetek in precej topel začetek vikenda, ki so ga študentje očitno rade volje izrabili za obisk najbolje založene in glavne nakupovalne oxfordske ulice.
Jill je z odprtimi usti poslušala Bailey, ki je bila rahlo presenečena nad njenim vprašanjem, ampak je vseeno pojasnjevala z mnogo manj veselim tonom o smrti njene matere Izabelle. Jill je zaprla usta in se trudila domisliti, kaj bi lahko rekla. Kaj reči človeku, ki mu je pred petimi leti umrla mama, pred tem pa ju je zapustil še oče, zdaj pa živi pri babici? Le-to je Jill videla le enkrat ali dvakrat v življenju, a to je bilo zadosti, da je takoj doumela značaj te stare, a še vedno strogo zravnane osebe. Yana, Baileyjina babica, je bila hladna oseba, obsedena s perfekcijo in nekdanja manekenka, sicer že precej v letih, a še vedno natančno poučena o modi in vseh modnih smernicah. Ko je bila Jill še majhna, jo je včasih na skrivaj imenovala 'hladna gospa'. Pravzaprav je Yani ime kar dobro pristajalo.
"Ne, ni mi povedala. Mislim, vedno je veliko govorila o Izabelli, potem pa je nekega dne kar obmolknila in od takrat je ni omenila niti z besedico več," je pojasnila Jill z nelagodnim glasom. "Pravzaprav ne vem, kaj naj rečem. Bi bilo 'moje sožalje' na mestu?" je še povprašala, kajti pravzaprav je že pozabila, kako naj se obnaša. Kako se obnašati z osebo, ki ji je umrla mama? Morda bi morala biti razumevajoča, previdna in taktna? No, zdaj je tako ali tako že prepozno.
"Oh ja, pijača se sliši v redu," si je oddahnila Jill, ko sta zavili na drugo temo in Bailey kar nekoliko olajšano pokimala. Spretno se je prerinila skozi gnečo na hodniku in se s pomočjo vihteče vrečke in komolcev uspela nekako privleči do najbližjega, precej udobnega kafiča z mehkimi stoli in činelasto razigrano glasbo. Kavarna je bila polna domačinov, ljudi, ki so ob kavah in sokovih prebirali vsemogoče časopise sveta. Jill je hitro zasedla najbližjo prosto mizo, udobno prekrižala noge in se že začela ozirati za natakarico. Vedela je, kaj bo naročila. Kavo, seveda.

Iz trenutka v trenutek je postajala Bailey boljše volje. Kot da bi zaradi naključnega srečanja z že napol pozabljeno prijateljico zaplavala na mehurčku sreče, za katerega je tako ali tako vedela, da bo prej ali slej počil, a pravzaprav je bilo prav prijetno, dokler še ni. Na njenem obrazu se je pojavil eden izmed tistih širokih nasmeškov, ki naj bi jo po zatrjevanju ljudi delali tako prikupno, a sama ni nikoli preveč verjela v to. Od časa do časa se je samo ob gledanju v znane poteze Jillinega obraza spomnila stvari, ki jih je njena podzavest že zdavnaj pokopala in jih je zdaj Bailey obudila nazaj k življenju, pa čeprav samo za nekaj trenutkov. Vse tiste dolge ure pozno ponoči, ko so bili vsi prepričani, da že spita, dekleti pa sta se v resnici še vedno povsem budno pogovarjali o vsem mogočem in načrtovali pustolovščine za naslednji dan. Večkrat sta se sredi noči izmuznili iz hiše in tega ni nikoli nihče ugotovil, pa tudi onidve sta to počeli zgolj zaradi takšnih in drugačnih stav s sosedovimi otroci in podobnimi neumnostmi, v katerih sta vedno uživali. In znova jo je preplavil občutek, da bo še v redu in spet se je v njeni glavi znašla drobna misel, ki ji že kar nekaj časa ni dala miru; da bo letošnjo leto na Oxfordu najbolj legendarno doslej, če je sploh lahko to rekla, vsaj glede na to, da je bilo šele njeno drugo leto in zato sploh še ni imela nekega seznama vseh stvari, ki jih je že naredila. No, saj je naredila že marsikaj, ampak vsekakor ni izkusila še polovice stvari. A kljub temu se je ob besedah njene prijateljice Bailey na obrazu pojavil tisti poznavalski nasmešek, ko se je znova zazrla v njene oči. »Lahko bi uganila,« se je namuznila in s pogledom ošinila zemljevid, ki ga je imela Jill malomarno zatlačenega v žepu. Ob tem se je spomnila nase lani, ko se je v kampusu kar nekajkrat rešila in potem klicala kakšnega izmed znancev, ki so spadali k starejšim študentov, da jo je reševal iz labirinta mnogih ulic v Oxfordu. Mestu je kljub temu takoj vzljubila in pravzaprav je na skrivaj vse počitnice komaj čakala, da pride nazaj. Celo predavanja se ji niso zdela nič tako groznega, čeprav je že zdaj vedela, da bo čez kakšen mesec dni popolnoma spremenila svoje mišljenje. »Jaz? Verjemi ali ne, vpisala sem se na študij prava.« Skomignila je z rameni, saj še zdaj ni točno vedela, zakaj ravno pravo. Vedno jo je veliko bolj vleklo h kakšnemu izmed umetniških študijev, kjer bi lahko bila ustvarjalna po mili volji in se ukvarjala z vsem, kar jo je zares zanimalo, a ko je prišel čas, ko je morala na prijavnico napisati izbrano smer študija, je brez oklevanja napisala pravo in tega še danes ni obžalovala. Navsezadnje jo je zanimalo, na nek čuden način pa je želela postati odvetnica, sodnica ali karkoli že, saj ni bilo zares važno. Vsaj ne še, čeprav se je prav dobro zavedala, da bo čez kakšno leto spet zganjala paniko, ker se ne bo mogla odločiti. A do takrat je imela še čas, to pa je bila misel, s katero se je Bailey vse prevečkrat tolažila.
»Pa ne da dvomiš v to, da sem se spremenila na boljše?« Na videz užaljeno je pogledala svojo prijateljico, potem pa se je morala zasmejati. Sama vsekakor ni mogla presoditi, kako močno se je spremenila, ampak imela je občutek, da se je kar precej. Zaznamovali so jo dogodki iz preteklosti- tukaj je lahko v prvi vrsti vsekakor izpostavila smrt svoje mame in potem življenje pri babici in vse, kar je to prineslo. A vsekakor ni nameravala govoriti o tem, vsaj ne še zdaj. Kadar je bila prisiljena storiti kaj takšnega, jo je vedno obdajal tisti neprijetni občutek, ki ga je sovražila bolj kot karkoli drugega. Kot da bi ji neka jeklena pest počasi stiskala trebuh. Ob tej misli se je zavedala, da je to primerjavo danes velikokrat uporabljala, in samo za trenutek je senca prekrila njen obraz, potem pa se je znova nasmehnila Jill, ki ni najbolje vedela, kako odreagirati na novico, da je Izabella mrtva. »Mogoče. Ne skrbi, saj sem pravzaprav že prebolela. Na začetku je bilo veliko težje, zdaj pa sem se najverjetneje že navadila. In hvala,« je za trenutek sklonila glavo, potem pa povsem sproščeno sledila Jill skozi gnečo do kavarne. Pravzaprav je bilo res tisto, kar so pravili: s časom je človek prebolel vse. In čeprav se je Izabella kar naprej pojavljala v njenih mislih, zaradi tega ni bila več tako obupana kot tiste prve dni, ko je ni bilo več in se je zavedla, da je nikoli več ne bo videla. A morda ji je bilo bolje tam, kjer je bila- če je sploh obstajalo kaj takšnega. Bailey se s tem ni obremenjevala.
Usedla se je na stol nasproti Jill in odložila svojo vrečko in potem še torbico. Dokler da se je Bailey udobno namestila, se je pri mizi že pojavil natakar in Bailey si je naročila ledeno kavo, potem pa počakala, da je svoje naročilo oddala tudi Jill, medtem pa zrla v prijateljico in ugotavljala, kaj se je spremenilo na njej. Pravzaprav je bil njen nasmešek še vedno povsem enak, le poteze njenega obraza so delovale nekoliko bolj odrasle in zrele. Pa saj je navsezadnje bila mnogo starejša od tiste temnolaske, s katero je Bailey včasih tako rada preživljala poletja, ampak dvomila je, da se je njena osebnost spremenila. Bila je preprosto preveč prijetna oseba. Za trenutek se je nasmehnila, potem pa je natakar končno odšel po naročeno in Bailey je spet spregovorila. »Torej, resnično se nisva dolgo videli. Kaj je novega?« Radovedno se je ozrla v prijateljico in končno tudi njej pustila do besede.
Tagged: Jill

Bilo je kot v starih, dobrih, otročjih časih. Nenavadno, kako lahko le en sam obraz iz preteklosti sproži toliko že globoko potlačenih spominov in jih spet spusti na plano. Baileyjin obraz je v Jill povzročil prav to. Ja, dobri stari spomini na otroške dni, ko je bilo vse še v redu in čedno in ljubko, ko je bil svet kot posejan z marjeticami in je bilo nebo rožnato, so privreli na plano, v drobnih koščkih, kot še ne popolnoma dokončana sestavljanka. In Jill je nenadoma začutila nenavadno željo, da bi se spet vrnila v svoje prehitro minljivo otroštvo. Pri osmih letih ga je namreč izgubila, popolnoma, ko jo je smrt očeta prisilila v negotov korak v realen in krut svet, v katerem niso obstajale le oblekice za punčke in sladkarije, temveč smrt in bolezni in vsa negativna čustva, za katere v otroških glavicah ni prostora. Kajti otroci so vedno prepričani, da v svetu vlada pravica in ne moč, čeprav temu največkrat ni tako. In z letom v leto postajajo vedno bolj cinični, vedno bolj si želijo vrniti v mehek objem varnega in preprostega otroštva. Kar je strahopetno. In Jill se je tega zavedala. Ampak v otroštvu ni bolečine, ni solz in krivice, izdaj, prevar in laži, ni vseh stvari, ki jih je Jill občutila že velikokrat in še večkrat, vseh stvari, ki se jih je bala in jih prezirala. Kajti vsaka prevara, laž ali izdaja je v njeno notranjost izklesala praznino, ki je rabila dolgo, predolgo, da se je zacelila.
"Oprosti, kaj?" se je za trenutek zmedla Jill, ko jo je Baileyjin glas iztrgal iz rahlo filozofskega razmišljanja in tesno prepletenih in domala zavozlanih misli. Parkrat je zamežikala in se hitro spomnila prijateljičinih besed, ki so jo tako na trdo prestavile v realnost. "Novega je ... ogromno. V tehle šestih letih se je zgodilo rahlo preveč, da bi to ubesedila v parih minutah, ampak lahko poskusim," se je nasmehnila, frcnila pramen las za uho in ošinila kičasto uro na belkasti steni. "Na počitnice smo namesto v Rusijo začeli hoditi v Ameriko, k nekim očetovim sorodnikom. Antipatična družina, tipični Američani, če mene vprašaš. Kakorkoli. Am. Šla sem na tečaj nemščine. Šla sem na izmenjavo študentov v Nemčijo. Berlin je super, ljudje so super in galerije so fantastične. Ja. Um. Šla sem na izmenjavo študentov v Ameriko. New York je čudovit, resno, luči nikoli ugasnejo. Šla sem študirat sem, na Oxford ... in konec ene minute," se je zasmejala Jill, s pogledom uprtim v sekundi kazalec na uri, katere tiho tiktakanje se je porazgubilo v žlobudranju ljudi v kavarni. Ta je bila nabito polna študentov in starejših upokojenk z velikimi cekarji in staromodnimi korekcijskimi očali, ki so ob kavicah opravljale in premlevale najnovejše trače. "Dober dan, kaj bosta?" je nenadoma zažvrgolel prijeten ženski glas nad Jillino glavo in ta je dvignila pogled. Nad drobno kavno mizico se je sklanjala svetlolasa in precej mlada natakarica z belim predpasnikom in notesom v dlani. "Kapučino zame," je ustrelila Jill brez resnega razmišljanja in uživalsko priprla oči ob misli na vročo, rjavo tekočino s čednim kupčkom sladke smetane na vrhu. Počakala je, da je še Bailey naročila svoje, se presedla na mehko oblazinjenem stolu in si pretegnila roke, da so ji členki na prstih popokali. "Ja, New York je krasen," se je temnolaska spomnila, o čem je ravno govorila pred prihodom svetlolase natakarice. "Saj veš, multikulturna mesta so zakon," se je nasmehnila. Ja, Jill je oboževala velika in živahna mesta, ki nikoli ne spijo. Amsterdam in rdeče-avtobusni London sta že bila med njimi, pa ledena Moskva, prestolnica baleta in drsanja. Berlin, središče umetnikov in mesto tisočerih luči, New York.

Jill je govorila resnico, res se ni spremenila. Še vedno je bila enaka kot pred nekaj leti, ko jo je Bailey spoznala. Pravzaprav sta se njuni mami poznali že prej, saj sta bili obe novinarki in sta se večkrat srečali na različnih koncih sveta in spletli med seboj tisto tesno prijateljsko vez- ravno tiste vrste vez, ki je človeka zaznamovala za vse življenje in v njem pustila nekaj, kar te je vedno spominjalo na osebo, ki ti je morda nekoč pomenila veliko, zdaj pa je ni bilo več v tvojem življenju zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Ob tem se je v njenih mislih zvrstilo kar nekaj podob ljudi, ki so že zdavnaj izginili iz njenega življenja; nekateri so bili mrtvi, drugi pa so se odselili na nek povsem tretji kontinent in dovolili, da se je za njimi izgubila vsaka sled, kar je Bailey na nek način žalostilo. Navsezadnje ni marala ravno sloves, pa če so bila v življenju še tako nujna, so njo vedno znova užalostila.
Namuznila se je ob zmedi, ki je nenadoma za nekaj trenutkov povsem prevzela obraz njene prijateljice, še preden pa bi Bailey lahko karkoli pripomnila, je Jill znova začela govoriti in svetlolaska jo je samo z zanimanjem poslušala, medtem ko je še vedno zrla v njen obraz in ugibala, kaj vse bi se sploh lahko zgodilo. No, vsekakor ogromno, to je že vedela. In ob vseh podatkih, ki jih je temnolaska natresla, je morala za nekaj trenutkov premisliti in jih obdelati, preden je spet odprla svoja usta. »Američani. Verjemi, vem kako je,« se je namuznila ob spominu. Saj ni trdila, da so bili vsi enaki, ampak vsekakor je poznala cel kup ljudi iz Amerike, ki so popolnoma ustrezali vsem stereotipom, ki so jih ljudje gojili o njih. »In počakaj malo- je sploh še kakšen kraj, kjer še nisi bila?« Na njenem obrazu se je znova pojavil tisti lahkoten nasmešek, ki je povsem razjasnil njeno trenutno počutje. Bila je srečna, a kljub temu ji tudi srečanje z dolgo izgubljeno prijateljico ni pregnalo senc iz kotičkov oči, ki so bile komaj opazne in pravzaprav za ostale ljudi najverjetneje nevidne, a še vedno so bile tam. Zadnje čase si je nakopala toliko problemov, da skoraj ni videla izhoda. Že sama misel na karkoli, povezanega z vsemi problemi, ji je povzročala neprijetne občutke in skoraj začutila je lahko težo vsega, kar je nosila s seboj. In priznala si je, da je imela Jill prav; Bailey se je spremenila. A bala se je, da na slabše. Tega ne bi nikoli na glas priznala, a vsekakor je pod masko srečnega nasmeška nosila že tisočkrat zlomljeno srce in grenkobo, ki jo je včasih preganjala še ponoči. Vse bi lahko bilo tako preprosto, a vendar je bilo tam še tisoč stvari, ki so vse skupaj zakomplicirale in jih onemogočale. Droben, komaj zaznaven vzdih je stresel njeno telo, potem pa je k mizi pristopila svetlolasa natakarica in na njeno veliko olajšanje preusmerila tok misli nekam drugam. »Belo kavo zame, prosim.« Njen glas je bil glede na trenuten čustveni vihar, ki je izbruhnil v njeni notranjosti, presenetljivo miren in hladen in samo za hip je svoj pogled spustila, potem pa ga je znova usmerila proti Jill in postala stara, dobra Bailey. »Torej, Jill, kako pa ti gre na drugih področjih?« Namuznila se je sama pri sebi. Šele po tem ko je stavek izrekla, ga je tudi prepoznala. Bil je njun večni stavek, ki sta ga vsako poletje izrekli tisočkrat in se ob tem noro zabavali, ne da bi še sami vedeli, zakaj. Neke vrste njun običaj, a Bailey je nanj že povsem pozabila, dokler ga ni znova povsem podzavestno izgovorila. Nasmehnila se je prijateljici, ob tem pa ob pultu opazila natakarico, ki se je mučila z njunim naročilom in ta prizor ji je pričaral še večji, nekoliko bolj očarljiv nasmešek na obraz.

Ah, Jill se v vseh teh letih res ni ravno spremenila, niti po videzu niti po značaju ne. Še vedno je ostala tisto nasmejano dekle z valovito grivo las in širokim nasmeškom, in dekle, ki je vedno slovelo po simpatičnosti, preprostosti in energičnosti. Vsaj na prvi pogled. Ampak ljudje z letom v leto odraščamo, spreminjamo mnenja in značaj, mišljenje in želje in Jill ni nikakršna izjema. Od trinajstega do devetnajstega leta je pridobila mnogo značajskih potez, veliko pozitivnih, s katerimi se lahko odlikuje in pohvali - med drugim je v teh letih pridno razvijala svoj pisateljski talent, znanje angleščine in nemščine in kreativnost na vseh področjih. Toda navsezadnje je pridobila tudi negativne lastnosti, kajti nihče vendarle ni popoln in Jill je kot vsakdo polna napak, ki se je držijo kot mastni madeži in nočejo stran. Od trinajstega leta je le pridobila na ljubosumnosti in zamerljivosti, na kateri dve lastnosti sicer ni ponosna, ampak vseeno, naučila se je živeti z njima, ju prenašati in ju sprejeti kot majhen delček nje same.
"Veliko je takih krajev, verjemi," se je nasmehnila Jill. Navsezadnje jih je bilo res ogromno, dežel vzhodne Azije in črne Afrike, čeprav je prepotovala že dobršen del Amerike. Čeprav je le-ta ni ravno navdušila, v veliki večini so bili za to zaslužni ljudje, ki jih je dnevno srečevala in so povsem ustrezali evropskim predstavam o Američanih; prekomerna telesna teža, zoprn pristop in zaležanine. Jill se je zavedala, da sicer dela krivico drugim Američanom, ki so pravzaprav popolnoma normalni in simpatični ljudje, toda sama veliko takih ni imela možnosti spoznasti. Le peščico. So bili pa zato ti toliko bolj prijetni. "V Aziji pa res še nisem bila, dobro, izključujem Rusijo. Ampak raziskovalna ekspedicija po Vietnamu se sliši v redu," se je rahlo zamislila Jill. Res, nekoč, v prihodnosti, po končanem študiju, si je želela potovati. To je sicer počela že zdaj, vsako leto med poletnimi počitnicami, ko so se z mamo in sestro odpravili v kakšno eksotično deželo tretjega sveta, saj se je navsezadnje Jillina mama ukvarjala s fotografiranjem. Od malih nog se je Jill spoznavala z nenavadnimi rastlinami, neskončnim afriškim nebom in golobi na Markovem trgu v Benetkah, toda večinoma je bila premajhna, da bi sploh doumela pravo kulturno vrednost mest, ki jih je obiskala kot majhna, škrbasta deklica. Njen svet se je do desetega leta vrtel samo okoli majhnih stvari, umazanih golobov, belih lotosovih cvetov in drobnega puščavskega peska. Ampak kasneje je, starejša in pametnejša, končno odprla oči in se obžalujoče spomnila vseh mest, ki jih je v preteklih letih popolnoma zamudila, jih prehodila gluha in slepa.
"Super," se je Jill šarmantno nasmehnila ob stavku, ki ga ni slišala že lepo vrsto let. "Mislim, na Oxford sem uspela priti, to je že nekaj. Šolsko področje je super. Ljubezensko pa ne ravno, ampak bomo že. Pa ti?" je zavzdihnila. To je držalo kot pribito. Nekaj neuspelih daljših zvez in par avantur je bilo vse, kar je premoglo njeno precej borno ljubezensko področje v preteklosti. Jill je stresla z glavo. Res ni bil primeren trenutek, da bi pričela razmišljati o svojih bivših, s katerimi je nenazadnje večinoma precej burno prekinila. Zato se je raje skoncentrirala na mlado in precej zaposleno natakrico, ki je zopet prihitela k njeni in Baileyjini mizi in brez besed prednju položila kapučino in skodelico bele kave. Jill je k sebi potegnila porcelanasto skodelico kapučina in jo dvignila k ustom. Na žalost si je z vročo tekočina neprijetno opekla ustnice, zato je kapučino hitro odložila nazaj na leseno ploskev mize in se prek mize zazrla v Bailey.

Na njenem obrazu se je zarisal širok nasmešek. Že samo dejstvo, da se je pogovarjala z Jill, je v njene misli priklicalo cel kup že zdavnaj zakopanih spominov, ki so vključevali temnolasko pred njo, njeno mamo in seveda tiste dobre stare čase, ko je Bailey uživala v vseh drobnih neumnostih in so ji bile dovolj tiste majhne stvari. Sončni žarki, ki so jo zbudili zjutraj, skodelica vročega kakava, dobra knjiga in tisti dober občutek, da jo ima nekdo rad. Zdaj se je pravzaprav vse spremenilo in šele v trenutku, ko je z Jill sedela v kavarni, se je Bailey zavedla, kako zelo. Če se že temnolaska ni spremenila, se je ona vsekakor, ker je bilo vedno, ko se je pogledala v ogledalo, očitno. Morda bi kdorkoli to pripisoval odraščanju, a Bailey je prav dobro vedela, kaj je zasluga njenih vitkih potez in visoke postave. Sovražila se je zaradi tega, kar si je počela, a navsezadnje je bila prav tako močno prepričana, da je to ena izmed stvari, ki jih preprosto ni mogla spremeniti. Prepričala se je, da se je s tem že sprijaznila, pa čeprav je ob vsakršnih neprijetnih vprašanji dobila tisti zoprni občutek in preganjavico, ki ji nekaj časa ni dala miru, pa čeprav tega Bailey ne bi nikoli priznala.
»Vietnam je vsekakor zelo všečno mesto; vsaj določeni predeli,« se je navsezadnje le predramila iz svojih misli ob omembi Vietnama, kjer je že bila, a le kot majhna deklica. Ob tej misli se je znova nasmehnila- le kje ni bila kot majhna deklica? Mama jo je s seboj vzela dobesedno povsod in zato je najverjetneje videla že skoraj ves svet. In vsekakor je bila odločena, da bo preostanek sveta še videla, saj je imela navsezadnje na razpolago še veliko časa. »Raziskovalna ekspedicija? Vem da se že ponavljam, ampak zares se nisi prav veliko spremenila.« Bailey se je namuznila, saj je bila Jill že od nekdaj zelo raziskovalen tip človeka. Vsako stvar je ponavadi morala raziskati, preden je čemerkoli verjela. In to je bila samo ena izmed mnogih stvari, ki so bile Bailey pri njej tako všeč. Njena osebnost je bila ena izmed tistih zelo razgibanih in Jill je bila oseba, zraven katere ti nikoli ni moglo biti dolgčas. Morda pa sta se njuni osebnosti preprosto ujemali, saj sta se že od nekdaj razumeli. Med njima pa je zdaj zaradi različnih razlogov nastalo več let razlike in vsega, kar je bilo vmes novega- novih ljudi, znanstev, dogodivščin in vsega ostalega. Čeprav je Bailey nekoliko skrbelo dejstvo, da ni vedela, če bosta lahko to prebrodili, je kljub vsemu s širokim nasmeškom na obrazu sama pri sebi odločila, da se bo vsaj ona potrudila, da bo znova tako, kot je bilo včasih. Pa ne, da bi želela nazaj v preteklost- le da je bilo takrat toliko lažje, a pogrešala je Jill in njune pogovore pozno v noč.
»Jaz? Glede šole kar v redu. Pravo je precej zapleteno in zaenkrat mi še vse skupaj uspeva z odličnimi ocenami,« je priznala in se ob tem nasmehnila. »In verjameš ali ne; še vedno se nisem spremenila. Ne verjamem v ljubezen,« se je tokrat namuznila ob spominu na vse, kar ji je v zvezi s to temo povedala, ko sta bili veliko mlajši, potem pa skomignila z rameni. »Nekaj kratkih vez sem imela, od časa do časa si privoščim kakšno avanturo, ampak nekako se nič ni ravno izšlo.« Že ton njenega glasu je naznanjal, da se s tem zares ni obremenjevala. In tudi po resnici povedano ji je bilo precej vseeno za ljubezen, ko pa je imela toliko drugih stvari, ki jih je lahko vsak dan znova uživala.
Njeno pozornost je pritegnila natakarica z naročenim in Bailey je vzela svojo skodelico in naredila nekaj previdnih požirkov, potem pa jo znova odložila in se zazrla v Jill. »Sicer pa, že imaš koga ki ti bo razkazal Ox?« se je pozanimala in ob tem prijateljico ošinila s pogledom, potem pa se nasmehnila. Nenavadno, ampak temnolaski je nekako uspelo pripraviti Bailey do tega, da se je ves čas smehljala in je povsem pozabila na svoje skrbi. Pa ne, da bi se svetlolaska nad tem pritoževala.

"Vietnam je čudovit," je prikimala Jill in se namrščila. Ja, Vietnam je bilo tipično mesto nasprotij, kot jing in jang; na eni strani so bili nagrmadeni revni, umazane ulice polne temnopoltih otrok, ki so se mirno igrali med vsemi polnimi smetnjaki. Na drugi strani tehtnice pa je vedno kot protiutež nagrmadena peščica bogatašev, ki luksuzno živijo v ljubkih vilah s čedno porezanimi vrtovi, v stoterih sobah, skuharicami, služabniki, vrtnarji in šoferji. Kontrast med belim in črnim, v azijskih deželev včasih izrazitejši kot drugje, sploh v Vietnamu. Jill ga sicer ni še nikoli obiskala in videla ga je le na fotografijah, polnih vietnamskih ulic in motivov, zamrznjenih na bled papir - toda njena mama je še pred Jillinim rojstvom prepotevala po dolgem in počez, iskoč prave trenutke, ki bi jih lahko ovekočila s svojim fotoaparatom.
Zgodbice iz maminih potovanj, nenavadne anekdote in smešnice, so vedno spremljale Jillino otroško življenje; namesto pravljic za lahko noč, ji je mama vedno pripovedala zgodbe iz svojih potovanj in legende o mestih in krajih, ki jih je bila obiskala. Jillina najljubša zgodba, ko je bila majhna, je govorila o maminem potovanju v Egipt, kjer je pofotografirala najmanj dve egipčanski piramidi od znotraj, se srečala s povito mumijo z rdečimi dragulji namesto oči, z zverinskimi plenilci grobov in gigantskimi kačami. Šele ko je Jill odrasla, se ji je posvetilo, da mama pri nekaterih bolj napetih zgodbah ni bilo najbolj iskrena, je pa vseeno s svojo domišljijo spletla izvrstne zgodbe. Prave napete nadaljevanke, ki so trajale več večerov zapored in so vključevale neverjetne preobrate, baziliske, vile in zmaje. Jill je imela res od koga podedovati svojo domišljijo - in najlepši dogodki v njenem otroštvu so bili, ko je do vratu pokrita ležela v topli postelji, ob njej pa je sedela mama in s svojim glasom tkala zgodbe.
"Ah, ljubezen," je zmajala z glavo Jill, ki se ni niti trudila pretvarjati, da ji je vseeno, tako kot je bilo očitno Bailey. Ne, Jill ni bilo, pa naj se je še tako trudila, da se ne bi sekirala. Mogoče zato, ker se je na ljudi preveč navezala, ker je bila preveč emocionalna kot bi bilo to dobro zanjo in ker so jo ljubezenske izgube večinoma preveč pretresle. Nekateri se z ljubeznijo ne ukvarjajo ravno preveč resno, zanje obstajajajo samo avanture, ljubezen je zanje le zabava. Jill je takim 'sproščenim' ljudem, kot jih je vedno na skrivaj imenovala, precej zavidala. "Na mojem ljubezenskem področju pa trenutno vlada suša, že vsaj kakšno leto," se je kljub naporom nasmehnila malce grenko. "Ne vem, očitno sem prevelika pristašica dolgih zvez in ne avantur. Kar je v bistvu čudno, mislim, mlada sem, rada imam glasbo, martini, in po logiki bi to moralo pomeniti, da je zame ljubezen le ena oblika zabave," je odvrnila Jill, ki je popolnoma pozabila, da razmišlja na glas in da so njene nepovezane misli najbrž slišati precej čudno. "Ah, saj še sama ne vem, kaj bi rada," je priznala in se zmedeno nasmehnila. To je držalo. Po eni strani si je želela biti neodvisna avanturistka, pa vendar, nikoli nekako ni mogla, razen, če je bila popolnoma pijana. Toda pač ni bila tip dekleta, ki bi lahko šla v posteljo s popolnoma naključnim tipom, ki bi ga malodane pobrala na cesti, pa čeprav bi jo še tako privlačil.
"Ne, se ti javiš, morda?" se je zasmejala Jill in mešala svoj kapučino v smeri urinega kazalca, čakajoč, da se ohladi. Natančno je preučevala čokoladne mrvice, ki so se v gosti tekočini počasi raztapljale in se smehljala. Brez vzroka, pravzaprav. Ampak le dejstvo, da je po vseh teh letih spet srečala davno pozabljeno prijateljico jo je navdajalo z nadvse otroškim navdušenjem. Pravzaprav, če tako pogledamo, otroško navdušenje je Jill gojila do mnogih, predvsem majhnih reči, do zaspanih juter in pisanih frnikul, recimo. Zanimivo, kako je lahko tej temnolaski le drobna malenkost zbila razpoloženje ali ji zarisala nasmeh na lica. "In drugače?" se je nasmehnila Jill. "Se je Moskva od mojega zadnjega obiska kaj spremenila?"

Ob Jillinih besedah se je samo nasmehnila. Kaj več pa naj bi še rekla o Vietnamu? Beseda 'čudovit' ga je kar dobro opisala, čeprav bi se našle še kakšne veliko bolj primerne besede. Čeprav Bailey ni marala letenja in tistega zoprnega občutka, ko je vedno znova vstopala v veliko kovinsko reč, ki je čez nekaj trenutkov poletela, skorajda ni prenesla, pa so jo kljub temu potovanja privlačila že s samo idejo. Morda je imela pri tem veliko zaslug tudi njena mama, ki se je v potovanja zaljubila že zelo zgodaj in ko se ji je pridružila tudi Bailey, to zanjo ni predstavljajo prav nobenih ovir. Pravzaprav sta si z Jill na nek način delili otroštvo, ki je bilo pri obema zelo podobno, kar je šlo pripisati predvsem dejstvu, da sta njuni mami bili v enakem poklicu, ki sta ga opravljali s strastjo. In tako je Bailey prepotovala večino sveta že veliko preden ji je izpadel njen prvi mlečni zob. Pravzaprav se je nekaterih krajev spominjala podrobno, spet drugih le iz fotografij, a kljub temu je znala našteti vsa mesta, kjer je že bila. In prav vsako mesto je bilo nepozabno- povsem čarobno v svoji raznolikosti od vsega, kar je Bailey do takrat videla. Še vedno je bil v njenem spominu živ spomin na afriške vasice, arabsko puščavo in vse tiste noči, ko je v tujih državah po celem svetu strmela v nebo in ob tem vedno znova zadovoljno in tudi pomirjeno zaspala ob ugotovitvi, da so zvezde povsod enake. Bailey je bila vedno nekoliko nenavadna, a še vedno je bila več kot hvaležna svoji mami, da ji je omogočila, da je videla velik del sveta, kar je še dodatno oblikovalo njen že tako zapleten karakter.
Skoraj tolažeče se je nasmehnila temnolaski ob njenih besedah o ljubezni. »Jill, ne skrbi.« Ni točno vedela zakaj, ampak pravzaprav se je v tistem trenutku z njo že počutila povsem domače. Nekje v kotičku njenih spominov je bilo dejstvo, da se je točno tako počutila med vsemi tistimi poletji, ki sta jih z Jill preživeli skupaj. In zdaj je bila tukaj, občutek, da je našla dolgo izgubljeno prijateljico pa se je počasi oddaljeval, medtem ko ga je nadomeščal tisti znani občutek, da je to bilo samo še eno izmed mnogih srečanj z Jill, s katero bosta tako ali tako skupaj preživeli še veliko časa. A na nek način je imela prav. Ni vedela, kako je bilo s temnolasko, a vsaj Bailey ni nameravala znova kar odkorakati iz njenega življenja, tako kot je to že storila. »In tako ali tako boš še preveč hitro odkrila, kaj bi rada,« je dokončala svojo misel in se znova nasmehnila. Ljubezen? Že res, da Bailey ni bila ravno največja oboževalka ali ena izmed tistih, ki bi večino dni presanjarila in si v mislih slikala podobe svojega sanjskega princa. Pravzaprav je dvomila, da so tako imenovani princi sploh obstajali, obenem pa je bila prepričana, da vsekakor niso več imeli belega konja in niti slučajno niso bili tako vljudni, plemeniti ali karkoli podobnega. Pač preprosto ni bila takšna in ljubezen je za njo predstavljala nekaj podobnega kot kakšna pravljica. Res lepa, ampak hkrati predvsem neuresničljiva. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa se je znova skoncentrirala na Jill.
»Jasno, z veseljem ti razkažem Ox. Verjemi, še predobro se spomnim časov, ko sem jaz obupano tavala naokrog in skušala najti karkoli. Takrat se mi je zdelo, da je bil zemljevid nenaraven- narejen iz enega samega razloga; da bi te zmedel,« se je morala zasmejati, potem pa je znova naredila požirek svoje pijače, preden je pomislila, kako bi odgovorila na Jillino naslednje vprašanje. »Drugače? Kar dobro, najverjetneje. Moskva se ni spremenila, še vedno je vse skoraj popolnoma isto. Dolgčas.« Namrščila se je samo za trenutek, a kljub temu je bilo v njenem glasu očitno in precej lahko prepoznati ljubezen, ki jo je čutila do svoje države, ki jo je kljub vsemu zapustila. A za to je vsekakor imela svoje, povsem upravičene razloge.
»Pa Amsterdam? In vse ostalo?« Morala se je pozanimati, že samo zato, da je tok svojih misli od ljube Rusije usmerila nekam drugam, medtem ko je pogled znova uprla v prijateljico.

Sori, sori in še enkrat sori za pozen odgovor.