;Landon
Egipt je bil že od nekdaj kraj, katerega je oboževala. Že kot malo dekletce so ji v oči padale sfinge, piramide, faraoni in vse podobno. Še predobro se je spominjala svojim malih rok, ki so drese po slikanicah. In sedaj, na univerzi, se ji je želja komaj izpolnila. Drugače preprosto ni prenesla teh dolgočasnih šolskih izletov, predavanj ali česa podobnega. Ko pa se je tikalo arheologije, je bila preprosto takoj za. Kakor za Egipt, ko se ji je ponudila ideja. Dejstvo, da njenega brata ni bilo zraven je bilo super. Nenazadnje je sovražila Derrickovo zalezovanje in vedela je, da če bi izvedel za njene igre z Landonom, bi bila vse skupaj velika napaka. Nenazadnje je bil njen dvojček glede tega zelo zaščiten do nje. In ravno zaradi tega ga je znala velikokrat zasovražiti. Če bi izvedel, bi nenazadnje mogla še vse skupaj prekiniti- ravno zaradi tega je skoraj vsakem zadnje čase zakrivala brata, ker ji je znal uničiti življenje, vendar ga je vseeno oboževala. Nenazadnje je bil le njen brat, pa naj bo še tako nemogoč. Lase si je spela v čop, saj vročina tu je znala biti preprosto nevzdržna. Svetlo modra obleka, ki jo je imela na sebi se je letos pokazala za več kot uporabno. Če je bila iskrena se je tu več kot polovica stvari pokazale za uporabne. Ko je vzela vse o njeno uporabne stvari, se je odpravila ven, kjer je študente čakal avtobus. Glede na to, da je že malo zamujala, jo je skrbelo, da ne bo dobila dva sedeža popolnoma zanjo, saj si ni želela družbe. Vsaj zaenkrat je hotela na avtobusu biti sama, v družbi svojega mp4 predvajalnika. Z pospešenim korakom je stopala iz sobe proti recepciji, pred katero je čakal avtobus. Brez, da bi iskala kakšen znan obraz, se je odpravila gor. Njen prvi plan je uspel, medtem ko drugem ni kazalo najbolje ozrla se je gor in dol po avtobusu, ko je končno našla prosta sedeža. Že si je pripravila slušalke ter se naslonila na okno, ko je zaslišala znan glas. Dvignila je pogled ter pred njo je stal, še predobro znan svetlolasec. »Landon« je rekla z povsem ravnodušnim glasom. Na odgovor, če je sedež prost je le pokimala ter se zopet zazrla skozi okno. Vedela je, da svetlolasec, od njenega kršenja njunega dogovora, ni bil več tako navdušen nad njo. Vendar pod nobenim pogojem, mu ni smela pokazati, da ji ni vseeno. Saj nenazadnje je takrat po sporu, preprosto odvihral od stanovanja in čeprav je vztrajno klicala in pošiljala sporočila ji ni odgovoril. Sedaj pa je bil preprosto, tu zraven na avtobusu in čeprav je bila željna novic o njegovi zvezi je ostala tiho. Po nekaj minutah mučne tišine med njima dvema je avtobus prispel ter brez, da bi karkoli rekla, je odvihrala ven. Stopila je bližje cilju poti, ko je za sabo zaslišala korake.

Odleglo mu je, da je bil danes na njihovem posebnem urniku na vrsti ogled nekih znamenitosti, saj je bilo ozračje v njegovi hotelski sobi več kot zgolj neprijetno in nelagodno. Odkar je včeraj nekako izrekel tistih nekaj besed, ki so naznanjale konec zveze med njim in Naomi, s svetlolasko nista več spregovorila in glede na to, da sta imela zgolj eno posteljo je noč preprosto prebil na tleh kar je bilo skrajno neudobno. Tako se je že navsezgodaj zjutraj odpravil pod tuš, se oblekel in tiho zapustil hotelsko sobo. V glavi mu je neprestano brnelo od vseh izpovedovalnih pogovorov, ki jih je opravil v zadnjih dneh in spraševal se je, če se bo kdaj ta norija okrog njegovega tako imenovanega ljubezenskega življenja sploh nehala. Neprestano se je nekaj zahtevalo od njega, pusti njo, bodi s tisto, ne upiraj se čustvom, priznaj da jo ljubiš. Neprestano same zahteve, ki bi jih moral izpolnjevati in vse skupaj mu je resnično začelo presedati. Še edini odnos, ki od njega ni zahteval nič drugega kot nekaj skupaj preživetih večerov je zadnjič padel v vodo. Morda je malo pretiraval in ne bi smel tako burno odreagirati. Konec koncev je vendarle brez besed zapustil Rennino sobo, z jeznim pogledom in za nameček še zaloputnil z vhodnimi vrati. S sabo je imel preprost nahrbtnik z osnovnimi stvarmi, med katere je zagotovo spadal črn iPod in nekaj plastenk vode, ki so v vroči puščavi zagotovo prišle še kako prav. Ko je stopil ven je avtobus že bil parkiran pred hotelom, študentje pa so že hodili gor. Pogledal je naokoli v upanju, da bo morda opazil Zaro, nato pa se skupaj z drugimi po stopničkah povzpel na avtobus in se za trenutek ustavil na začetku prehoda s pogledom iskajoč prosti sedež. Končno ga je zagledal, ravno ob Renni. Ni ga stalo nič, če je pristopil k njej in se usedel, večno tako ali tako ni mogel biti jezen nanjo. Sploh pa je bila njegova jeza ali kakorkoli bi temu že lahko rekli čisti absurd, zato se je namenil proti njej. »Renna,« je spregovoril malce glasneje, saj je videl slušalke v njenih ušesih. »Smem prisesti?« je malce bolj sproščeno dejal z vprašujočim pogledom in po tistem nedoločnem kimanju sedel poleg nje, s pogledom usmerjenim navzdol po prehodu avtobusa. Ko je ugotovil, da mu ne bo namenila več besede je tudi sam prižgal svoj iPod in zaprl oči zgolj za nekaj trenutkov. Vožnja v Gize je trajala nekaj ur in šele, ko je zaslišal glas na ozvočenju se je prebudil in pogledal ven kjer je bila sama puščava. »Krasno,« je zamrmral in vstal, v tistem pa je Renna brez besed odhitela mimo njega. Očitno je bila sedaj ona tista, ki je bila jezna in se ni želela pogovarjati. Zavihtel je nahrbtnik na desno ramo in se odpravil za njo. »Renna, se lahko prosim ustaviš že enkrat?« je naglas zaklical za njo, ko so bili njeni koraki vedno hitrejši, njemu pa se ni ljubilo tekati naokoli. »Kaj vse mora človek narediti, da dobi nekaj tvoje pozornosti,« je zavzdihnil, ko se ji je približal in si na vrh glave potisnil črna sončna očala. »Oprosti, za zadnjič. Ne bi smel kar oditi,« jo je malce zaskrbljeno pogledal in skušal ugotoviti ali mu zameri ali pa le igra. »Torej, bi imela kaj proti, če bi ti danes delal družbo?« se je počasi nasmehnil upajoč na najboljše.

Ko je zaslišala znan glas je korak upočasnila ter se nato le ustavila. Bila je besna nanj, čeprav je vedela, da bi on moral biti nanjo. Vendar noben ni zapustil njenega stanovanja ter ji namenil nekaj slabih besed. Tukaj je pokazala slabo plat svojega karakterja, ko je znala biti nadvse tečna, zamerljiva in trmasta. Kakor vedno je zopet ona pričakovala opravičilo, čeprav bi sama morala po možnosti pasti na kolena, ter ga prositi, da naj bo tako kot prej, da ji ni do nič drugega kot do igre. Vendar tega preprosto ni smela oziroma ni mogla. Vedela je, da bi se on moral zaradi tega grdo držati in ne ona, vendar bila je pač takšna. In v primeru, ko je bila slabe volje ali razdražena, je ni bilo pametno poznati. Ustavila se je ter se brez besed zazrla vanj. »Očitno kar veliko« je rekla ter se namrdnila. V naslednjem trenutku jo je zopet prevzel neznan občutek ter s tem, dala sama sebi vedeti, da mora vsaj malo popustiti, če ne bo res izgubila, še nekaj pozornosti do nje. Pogledala ga je z ocenjujočim pogledom. Izbirala je besede, katere naj mu reče, da ga ne odžene, prav tako, pa tudi da mu da vedeti, da vseeno nekako zameri. »Se strinjam« je rekla ter v roke vzela sončna očala, katera si je potisnila navzgor na lase. Za trenutek je celo pomislila, da bi mu rekla, da pravzaprav ni več jezna, vendar ni mogla. Stisnila je zobe skupaj, da še res ne bi rekla kaj nepotrebnega. Ko jo je vprašal za družbo ga je pogledala. »Pravzaprav ne« je privolila v njegovo družbo, katero si je po eni strani pošteno želela. Ko so je ostali začeli pomikati je sama hodila v Landonovem tempu. Za trenutek je sklonila glavo, ker se ni upala načeti teme, sicer iz njej neznanega, vendar ni mogla reči nič. Mogoče se je res le bala, da bo uničila odnos, saj nenazadnje je imel svetlolasec velike dvome o njej oziroma njenih čustvih, vsaj zadnje dni. »Torej…« je začela, čeprav ni vedela o čem hoče govoriti. Preprosto ni mogla biti tiho. Za trenutek je prisluhnila vodiču, nato pa se zopet posvetila svetlolascu. »Kako uspevalo dnevi v Egiptu?« je vprašala ter se rahlo nagnila proti njem, saj preveč naglas ni bilo pametno govoriti. Njeno vprašanje je seveda ciljalo na novice o njem, kar ni bilo tako težko ugotoviti, vendar tega mu neposredno ni smela dati vedeti.

»Ja, sem opazil. Bežiš pred mano z res neverjetno hitrostjo. Povsem brez potrebe, če smem dodati,« je prekinil nekaj trenutkov tišine in se spraševal, če bo sploh kdaj lahko naredil kaj prav, ne da bi mu ljudje zamerili na vsakem koraku. Pa tako je nadziral svoje besede zadnje čase in pazil kaj je govoril, da je bilo vse skupaj že več kot zgolj naporno. »Ni bilo prav, ampak po eni strani me moraš razumeti,« je nadaljeval in ni nameraval kar pozabiti na neljubi prepir, temveč se je želel o tistem pogovoriti. Saj so bila vendarle v igri njena čustva, ne bo kar pozabila vse skupaj, kot da se nikoli zgodilo, kajne? »Resnično si me presenetila z vsem tistim in malo prestrašila moram priznati,« se je nasmehnil ob spominu na pogovor, ki je bil le deloma prepir, vsaj po njegovem mnenju. Ni si prišel še čisto na jasno kaj se je takrat zgodilo. Vedel je le, da je zahtevala od njega nekaj kar ji takrat preprosto ni mogel dati, ponuditi oziroma izpolniti njene prošnje. »Ne razumem več kdo je jezen sedaj na koga,« je odkrito priznal, ko sta se odpravila za drugimi proti veliki sfingi, vsi študentje pa so sledili vodiču, ki jih je vodil po tem vročem podnebju proti znamenitostim. Morala sta biti tiho nekaj minut toliko, da je vodič povedal svoje, nato pa so se začeli spet premikati. Nasmehnil se je ob njenem vprašanju in kratkem obotavljanju. »Ne preveč dobro. Nekako nimam več svoje sobe,« je odvrnil in pogledal proti njej. Morda je lahko že iz tega vsaj malo sklepala, kaj se je dogajalo za štirimi stenami njegove hotelske sobe. »Spanje na tleh zna biti precej boleče, neprijetno in praktično se zbujaš veš cajt, ker niti malo ni udobno,« je podal še en namig. Ni nameraval kar izstreliti iz topa, da sta se razšla. Naomi bi lahko hodila nekje za njima, saj je bila v isti skupini, toda zaenkrat je ni videl. Morda pa se je odločila, da bo preprosto preskočila izlet. »Tako, da če nimaš proti in če tvojega skrivnostnega sostanovalca ne bo od nikoder bi si lahko danes privoščila večer pri tebi, ali pri meni?« jo je vprašujoče pogledal. »Saj veš, naročiva kaj iz sobne strežbe, kaj popijeva, kakšen film,« je zaključil. Resnično je upal da bo za, saj je bila zaenkrat edina, ki ne bo silila vanj z odvečnimi in mučnimi vprašanji.

Roke je prekrižala na prsih ter jasno, dala vedeti, da ne misli, več komentirati zakaj beži stran. Ni hotela biti preveč nesramna, ampak je vedela, da če bo še sama kaj dodala na njeno bežanje, ne bosta daleč prišla. Glede naslednje stvari je imel res bolj kot ne prav, saj nenazadnje je šlo tisti večer bolj kot ne za pošteno velik nesporazum, predvsem zaradi njenih besed. Bilo je očitno, da se je prevečkrat z besedami zaletavala ter po nepotrebnem vse skupaj še uničila, kakor tisti večer. Še sama se je nasmehnila, ko je rekel, da ga je z vsem skupaj prestrašila. Če je bila iskrena je tudi samo sebe, saj je vedela kaj je tvegala, vendar kot ponavadi jezika ni znala držati za zobmi. In ravno to, jo je takrat udarilo po nosu. »Iskreno, še ni noben tako brez besed odvihral iz moje sobe« je pojasnila vse, zakaj je ta trenutek pravzaprav imela zamerljiv izraz. Nenazadnje tega le ni bila navajena in če ji kaj ni bilo po godu, je znala hitro zameriti. Pozornost je za nekaj trenutkov namenila vodiču, ter kot študentki arheologije ni bilo posebno težko razpletati vsega skupaj, saj nenazadnje ji je bila vsa ta stvar že pošteno znana. Njena dobra volja se je zopet vrnila, ko so se začeli premikati, saj ji ni bilo v veliko veselje obnavljati njen že pošteno znano snov. Glede na njegov odgovor, se je za trenutek zazrla vanj, nakar je le razumela pomen njegovih besed ter na njenem obrazu je zrasel nasmešek. »Saj bi te povabila k meni, ampak dvomim, da bi bil sostanovalec kaj preveč navdušen« je dejala v šali z nasmehom na obrazu. Ampak, če je bila iskrena, njenega sostanovalca zadnje čase sploh ni opazila. Krivo je bilo najbrž dejstvo, da se je skoraj vse dni potikala na okoli. Če ne druga je bila tu zabava, diskoteka pa tudi stari znanci, kateri so jo po njihovem mnenju čisto 'slučajno' opazili. Ob misli na to, ji je skozi obraz spreletel rahel nasmešek. Nenazadnje le ni bilo tako slabo zopet srečati Liama, kateri je pri njej že od nekdaj veljal za najboljšega kandidata v družbi. Če ne bi bila pravzaprav tako zaverovana vase in se trdo oklepala dejstva, da pravzaprav ne obstaja fant, ki bi bil njej všeč... bi na to mesto definitivno prišla svetlolasec poleg nje in njen stari znanec. Nenazadnje je bilo vsakič v njuni družbi več kot dobro, česar se je počasi začela zavedati. »Hmm... Mislim, da sostanovalca ne bo« je rekla z nasmehom na obrazu. Nanj je naletela zelo poredkoma, tako, da tudi sedaj ni pričakovala, da se bo pojavil. Res, da je imela nekaj časa načrte za danes, vendar so ob potrditvi o današnjem večeru preprosto padli v vodo. » Mimogrede...« je začela ter premišljevala, če bi mu sploh povedala o celotnem zapletu z njegovim bratrancem. Vendar, če se je hotela pri njem otresti dvomov, da res niso prisotna druga čustva- čeprav tega še sama ni vedela- je morala nekako izpeljati vse skupaj. »Spoznala oziroma srečala sem tvojega davno izgubljenega bratranca« je rekla ter ob misli na to, se je na njen obraz prikradel nasmeh. Ni bilo težko ugotoviti, da ji je bil rjavolasec pravzaprav všeč, skoraj do te mere kot svetlolasec. Vendar za slednjega tega ne bi bila pripravljena priznati.

* Liam

Ob različnih priložnostih, naprimer kakršna je zdaj se je Lina mnogokrat spraševala, če se je pravzaprav prav odločila, ko si je izbrala pravo za študij. Namreč zgodovino je od nekdaj oboževala in zmeraj jo je zanimala. Še posebej je bila navdušena nad grškimi bogovi in nad kralji, ki so pokopani v piramidah oziroma že piramida sama je zanjo vedno bila velika uganka in zato se je izleta v Egipt neizmerno veselila. Oblekla si je tanko majčko in kratke hlačke, kajti temperatura je bila v kar visokem plusu. Nadela si je sončna očala in s seboj vzela stekleničko vode in se tako opremljena odpravila na vroči avtobus. Nikoli ni marala vožnje v avtobusih, še posebej ne ko je zunaj vroče, kajti takrat se vsi tišijo in potijo. Ko je vstopila na avtobus, je bilo že kar nekaj mest zasedenih in ozrla se je, če slučajno pozna koga, kajti ni si želela sama potovati po Egiptu in čeprav bi ji prijetno pasalo, da bi sama sedela in imela dovolj placa. V zadnjih sedežih je zagledala Liama in nasmeh se ji je sam zarisal na ustih. Spomnila se je poletja. Ko so se Ruby, Liam in ona odpravili na manjše potovanje po svetu. Bilo je nepozabno in vsekakor se bo še ponovilo. Med sedeži je končno prispela do njegovega. ˝Lahko prisedem?˝ Ga je vprašala in upala, da nima že kakšnih načrtov. Olajšano se je vsedla zraven njega. ˝Škoda, da je Ruby v drugi skupini.˝ Je komentirala in skomignila z rameni. Na nek način je bila vesela, da je pred njimi dolga vožnja, saj bo lahko malo poklepetala z Liamom, po drugi strani pa bo morala prenašati gosti zrak, ki se nabere v avtobusu med dolgimi potmi. ˝Si že kdaj bil v Egiptu?˝ Je radovedno vprašala svojega soseda. Tako je pač bilo, Lina ni nikoli bila tiho in tisti ki jo poznajo so se na to že navadli.

;Sebastian

Giza je bila pravzaprav edina znamenitost, ki si je Nikki v Egiptu še ni ogledala. Mesto, ki je najbolj poznano po antičnih spomenikih je v njej vzpodbudilo zanimanje že, ko so prišli v Egipt, a izlet je bil organiziran, zato je raje počakala na skupni odhod tja, poleg tega si ni znala predstavljati ogleda veličastnih piramid in Velike Sfinge brez spremstva vodiča, za katerega je upala, da zna angleško. Oblekla je samo jeans krilo, ki ji je segalo do kolen in bel top s tankimi naramnicami. Namesto japonk je tokrat obula sandale, ki so bili za hojo bolj udobni, v torbico pa je za vsak slučaj spravila tablete proti bolečinam in slabosti, ki jo je zaradi vročine pogosto doživljala. Zaradi pokvarjene klime, se ji je vožnja z avtobusom zdela še daljša, kot sicer, a je nekako preživela zaradi svojega ipoda in steklenice vode, ki jo je neka dobra duša na avtobusu konstantno delila. Ko so končno prispeli do velikih piramid se je, olajšano spustila po stopnicah, ter se naužila svežega zraka, vsaj toliko, da je lahko normalno dihala, kar je verjetno vsem onemogočal soparen zrak. Na nos si je nataknila še obvezna sončna očala in se počasi, s svojo skupino sprehodila do Velike svinge, kjer jih je že čakal vodič. Že bolj navdušeno se je ozirala po drugih študentih, ki so bili v njeni skupini, dokler ni opazila znanega obraza. Sebastian, ki je zagledal bolj zagret za raziskovanje kot ona, je bil več kot dobra družba, za oglede, vsaj v smeh jo je lahko spravljal, česar od vodiča ni pričakovala. Počasi se je prebila skozi skupinice študentov, dokler se ni pojavila za Sebom. Nežno ga je potrepljala po rami in se mu široko nasmehnila, ko se je obrnil in se je zopet srečala z njegovimi očmi, ki so bile še bolj zanimive barve, kot zadnjič, ko sta se spoznala. »Spet si sam. Kakšno naključje. Dobro, vsaj imam nekoga, ki me bo prenašal.« Tiho se je zasmejala in se namuznila. »Oh oprosti, res sem nadležna. Si zmenjen ? V tem primeru bom pač otroško zardela in se odmaknila, da ne bom odveč.« Je v šali dodala in se odkašljala. Vodič je že začel predavati in njegova angleščina je bila prava polomija.

Nazadnje, ko je bila tu v Kairu, je imela pravo malo dogodivščino, ki jo je hotela čim prej pozabiti. Kar pa ni ravno najlažje, če si komaj pobegnil tistim, ki so se te sredi polne ulice potegnili v eno izmed stranskih in po blodnjaku uličic odvlekli v neko kamnito bajto, v sobo z zabiti okni in te privezali na stol, ker so s tabo imeli neke višje načrte. Spomin v njeni glavi je bil še hudo živ in če bi ga zaradi pretresenosti, slučajno potlačila globoko v podzavest in ga izbrisala iz glave, bi jo še vedno nanj spominjale že koma opazne odrgnine in modrice okrog njenih zapestjih. Res je imela srečo v nesreči. No, pravzaprav sta jo imela oba z Jacem, saj se je v godlji znašel skupaj z njo, a o rjavolascu je še manj rada razmišljala. Še posebno o dogodkih, ki so se zgodili v njunem ujetništvu in o tistih potem ko sta se že rešila. Globoko je zavzdihnila in se s prsti podrgnila po sencah, nato pa z njimi zdrsnila skozi kratke temne lase in se zazrla ven skozi okno avtobusa, v katerem se je pravkar nahajala. Bili so namenjeni v Gize, na ogled Velike Sfinge in Jamie se je kljub vsemu že prav veselila, čeprav ni bila kakšen velik pristaš zgodovine in znamenitosti povezanih z njo. Ni bila ravno človek, ki bi zahajal v muzeje ali v ustanove podobne prvim. V njih se je počutila kot slon v trgovini s porcelanom. Vsekakor ni spadala tja. Čeprav je pa cenila umetniške slike ali kipe v njih. Galerije so bile nekam povsem drugega in v njih se je počutila veliko bolj domače. Vendar si danes ne bo ogledovala slik, ampak piramide in kljub svojemu nezanimanju nad tem, je že komaj čakala, da prispejo. Njen fotoaparat je bil že pripravljen da posname obilo novih fotografij, ki ji bodo lahko za zmerom ostale za spomin. Sploh pa je bilo fotografiranje eden izmed njenih najljubših konjičkov, čeprav še zdaleč ni bila tako dobra kot njena sestra Grace, ki je fotografijo tudi študirala, a tudi slaba ni bila. Vsaj zdelo se ji je, da ni. Avtobus se je čez nekaj časa ustavil in počakala je, da so se vsi spravili dol z njega in ga sama zapustila zadnjega. Na ramo si je obesila majhen nahrbtnik, kjer je imela nekaj plastenk z vodo in še nekaj drugih reči, ki jih je potrebovala. Pozdravila je Sebastiana, ki je vodil njihovo skupino, z drugimi se pa niti ni prav veliko pogovarjala, niti ni iskala lahkotnega klepeta, čeprav je bilo v njeni skupini kar nekaj znancev. Samota ji je kar ugajala. Malo nepazljivo je hodila in ni gledala pod noge, zato je zgrešila velik kamen, ki je štrlel iz tal in se spotaknila. Prav neslavno bi se zložila po tleh, če se ji ne bi še zadnji trenutek uspelo ujeti za dekletovo roko, ki je hodila poleg nje. Malo v zadregi nad svojo nerodnostjo, ko je končno spet ujela ravnotežje se je obrnila k njej z opravičilom na ustnicah, ki ji je zamrl, ko je dekle prepoznala. »Shanina?« jo je na moč presenečeno pogledala svetlolasko. »Aja. Žal mi je. Da sem se obesila nate, ko sem skoraj telebnila po tleh,« se je nato le spomnila, da se je mislila opravičiti, kar nekoč ni bilo ravno njena najboljša vrlina. Opravičevanje in seveda še marsikaj drugega. Shanine že dolgo časa ni videla, od kar je bila na počitnicah v Ameriki. Z mlajšim dekletom se je spoprijateljila in kasneje je prijateljstvo razpadlo zaradi nikogar drugega kot Jamie. Prav nič presenetljivega.

[Shanina? sorry, ker je tolk časa trajal -.-]

Na njen spisek pa je prišel tudi izlet v Gizo in sicer ogledet znamenite Velike Svinge. Emma se je učila zgodovino, vendar ni vedela, zakaj je tam postavljena in druge novosti, zato je pred novo dogodivščino hitro skočila pogledat na internet poizvedet več, da je ostali ne bodo čudno gledali. Navsezadnje je bila to Velika Svinga. Minuto pred odhodom, je bila Emma še v sobi z računalniki in hvalabogu, da jo je prišlo neko dekle poiskati, če ne bi verjeto zamudila avtobus. Kot zadnja prihajajoča je mogla pošteno napneti oči, da je našla kak prost sedež. Gledajoč naokoli je hodila po avtobusu, ko je šofer že vžgal avtobus in zapeljal naprej, da je Emma skoraj padla na enega izmed študentov. '' Oprosti.'' se mu je opravičila. Z hitrejšim postopkom je hodila naprej, dokler ni zagledala prost sedež. Že nagnila glavo, da bi videla obraz dekleta, ko se je dekle obrnilo. Emma je presenečeno pogledala njen obraz. Bila je Brianna, dekle s katero se sploh nista prenesli. Pogledala je naprej po še kakšen prostem sedežu, vendar ga ni uspela najti, zato ni imela druge možnosti, kakor da se usede zraven nje. '' Je tukaj prosto??'' čeprav še ni dobila odgovora se je usedla ter si pripela pas. Vprašala jo je iz same olike, vendar jo je brigalo kakšen odgovor bo dobila. Ker je bila skoraj cel večer zunaj ni pridobila potrenega spanca, zato se je udobno namestila pogledala naokoli ter zadremala. Zbudila jo je vožnja po pesku in tresenje avtobusa. Široko se pretegne, da s tem zbudi še Brianno. '' Oprosti. Ni bil moj namen te zbuditi. Resno.'' čeprav ni vedela, ji je bilo žal in res ni storila to zanalaš. Začela se je obračati in gledati skozi okno, da bi videla kje so, ko je ugotovila, da so ravno prispeli. '' Čeprav mislim, da sem ti naredila uslugo. Ravno smo prispeli.'' ji je pokazala skozi okno. Naspana in z novo obilico moči se je ustala ter odšla proti izhodu in se napotila v zadušljivo vročino vendar ji je hladna voda pomagala pa tudi sončna očala. Z dobrim vodičem in glavnim vodjem Sebastianom so se odlično znašli. Da pa so nas spustili malo po svoje so si mogli najti partnerje in zdelo se ji je, da jo je spet nekaj zadelo. Vedela je, da bo morala preživeti svoj dan s Brianno, ker bodo po vsej verjetnosti isti pari s avtobusa bili tudi tukaj. Ker je imela prav je jezno stopila do nje in jo znova ogovorila. '' Mislim, da si bova morali deliti društvo.'' je rekla. Ni ji hotela razlagati, zato je resnično upala, da jo je razumela in da ji ne bo treba spregovoriti besede.

@Brianna.. mau drame more bit...

; Nikki

Sebastianov pogled je vsake toliko ošinil razgrnjen prospekt v njegovih rokah, katerega je pobral na dan prihoda iz avle hotela in ki je prikazoval številne znamenitosti Egipta. Nekaj izmed njih jih je že obiskal, sedaj pa se je zazrl na eno od sredinskih strani, ki so prikazovale mesto Gize in seveda njihove največje znamenitosti, piramide in veliko sfingo. Pravzaprav je bil sam veliko bolj navdušen, če bi si lahko ogledal piramide, toda nekako je upal, da bo ob koncu tega vodenega ogleda vseeno ostalo še nekaj časa za individualne oglede. Preskočil je prvo stran, ki je bila popisana z arabskimi besedami in katerih ni niti približno razumel, ter na hitro preletel prevod v angleščini. Kot študent arheologije je hitro ugotovil, da večino stvari iz prospekta že ve, zato je le kratko zavzdihnil ter poskušal nekako slediti razlagi njihovega vodiča, vendar je ponovno hitro obupal tudi nad tem. Njegov pogled se je radovedno zazrl proti kamnitemu kipu, kateremu so se vedno hitreje bližali, ko je na svojem ramenu začutil dlan. Radovedno se je ozrl ter se srečal z očmi svetlolaske, katero je spoznal nekaj dni pred tem ter se zadovoljno nasmehnil. »Nikki. Točno, sem že pozabil da si v moji skupini,« je z njegovega obraza hitro izginila vsaka sled presenečenja, ko se je zasmejal. Čeprav sta skupaj z Zaro preverjala, da so na avtobusa vstopili vsi študentje, je hitro pozabil vsa imena, ki so bila v njegovi skupini. »In ne, ti kar ostani. Kot vidiš, mi ne dela družbo nihče. Pravzaprav sem vesel, da si se mi pridružila. Glede na to da sem sam mi ni ostalo drugega, kot da poslušam tole čudno govorjenje vodnika, kateri očitno misli da govori v angleščini. Mislim da se bolj ne bi mogel motiti,« se je zasmejal in namuznjeno ošinil zmedenegaa vodiča, ki je že začel ugotavljati, da ga očitno nihče ne posluša. »Tako da se lahko sedaj posvetim bolj zanimivim stvarem,« se je nasmehnil. Toda tisti trenutek ni bil tako zelo brezskrben, kot je bilo videti. Tistega večera, ko sta se z Nikki prvič spoznala je namreč hitro ugotovil, da je očitno še ena izmed mnogih, ki so prijateljevale z Liamom, ki je bil že od lanskega leta njegov pravzaprav edini sovražnik. In glede na poglede, ki jih jima je namenjal je hitro ugotovil, da mu je Nikki očitno precej všeč in zato Sebastian ne bi bil Sebastian, če se ne bi poskušal pred njim malo poigrati s svetlolasko. Nenazadnje sta oba vedno izkoristila vsako priložnost, ki se jima je ponudila in poskušala drug drugemu speljati kakšno dekle. Toda ob koncu večera je ugotovil, da Nikki očitno ni le še ena neumnih blondink, katere je ponavadi zbiral Liam in da je celo njemu nekako prirasla k srcu.

Jamie | lame&late, sorry

Za njo je že bil prvi del potovanj in čas je že bil za težko pričakovan ogled Velike Sfinge. Sama sicer ni bila največja navdušenka nad zgodovino, vendar so jo starodavni časi vedno vznemirjali. Že sama misel na stare Egipčane, ki so to znamenitost zgradili ji niso dali miru. Kmalu bo videla enako podobo, kot jo je faraon gledal pred toliko leti. Njene misli pogosto presežejo meje realnosti in tudi tokrat so jih. Vožnja z avtobusi ji ni bila nikoli preveč blizu in tudi tokrat jo je motila vročina, potem sonce, ki je močno sijal skozi okno, spet drugič pesmi, ki jih je voznik vrtel. Na fotoaparatu je brisala še zanje neposrečene slike, da ji kasneje le ne bi zmanjkalo pomnilnika. Njeno navdušenje nad fotografiranjem je veliko, kljub njenemu antitalentu. Seveda bodo vse pritisnjene fotografije kmalu po vrtnitvi na Oxford pristale v njenem debelem albumu, kjer shranjuje vse lepe trenutke. Nekaj fotografij celo ni bilo tako slabih. Nasmejala se je Liamovim smešnim obrazom, ki jih je uspela ujeti v objektiv, potem pa na hitro preverila sporočila na telefonu. Spet nič novega, le nekaj starih pozdravov njene mame in že prebrano sporočilo Roselyn, res bi potrebovala kakšen ženski klepet, si je mislila in opazila, da se družba okoli nje počasi pripravlja na iztop. Najbrž se že približujemo, je pomislila in poiskala še svojo torbo, ki je bila skoraj prazna in si jo poveznila čez ramo. Fotoaparat pa je visel za njenim vratom in bil pripravljen na ponovno fotografiranje. Avtobus se je ustavil in čas je bil za iztop. Kljub temu, da je običajno prva v koloni za izhod ji tokrat ni bilo do tega. Ni se počutila najbolje, saj je bila vsa izčrpana od vročine. Počakala je, da so se sedeži nekoliko izpraznili in počasi še sama preskočila nekaj stopnic do tal, ki so bile prav značilne za ta kraj. Sonce jo je skoraj zaslepilo, zato si je iz las spustila sončna očala. Opazila je neznostno navdušenje množice okoli nje in se nasmihala vsem znanim obrazom. Res ji ni bilo do klepetanja in si je raje ogledovala zanimivo okolico, ko je dekle poleg nje padlo po tleh. Podala ji je roko. Torej le ni edina tako štorasta oseba. Le njej se uspe dvakrat v dveh dven zaleteti v dve osebi. Na srečo sta bila to Liam in Sylvia in ni ji bilo žal za nezgode, saj ju je tako tudi spoznala. Ko je končno uspela videti njen obraz ji je zastal dih in zdelo se ji je, da ni le njej. “Jamie?” je začudeno vprašala v en glas z rjavolasko. Nasmehnila se je njeni pripombi in še sama dodala: “Tudi meni se takšne stvari zadnje čase pogostno dogajajo”. Jamie res ni pričakovala, sploh ne v Egiptu. “Kje se srečava, kajne?” je rekla še vedno šokirana nad postavo pred seboj. Od njunega druženja v Ameriki je bilo res že dolgo, vendar se vseeno Jamie ni dosti spremenila. “Torej si tudi ti na Oxfordu?” jo je vprašala, čeprav je bilo že očitno. Še vedno je imela nasmejan začuden izraz na obrazu in ni se dosti razlikoval od Jamienega. “Si že bila tu v Egiptu?” jo je še kar naprej zasuvala z vrašanji, čeprav je bila takšnih sama že pošteno sita. “Od Amerike se skoraj nisi spremenila, odlično izgledaš, kot vedno” jo je pohvalila in tokrat je mislila resno.