In to je bilo to. Toliko, kot mu je tisti trenutek odleglo, da je konec vlečenja zveze, ki tako ali tako ni imela prihodnosti, toliko mu je bilo žal, kako se je skoraj polletno skupno obdobje končalo. Sicer je verjel, da ne bo med njima nobenih zamer ali česarkoli, toda to je bila nekako prva zveza, ki se je končala tako... lahkotno. Seveda je bil več kot zadovoljen, da ni bilo nobenih scen, po drugi strani pa se mu je zdelo, kot bi se pogovarjala o nečem popolnoma nepomembnem in vsakdanjem in ne o koncu njune zveze. Na obraz si je narisal prisiljen nasmešek. Sedaj, ko je bilo dokončno konec, se ga je nenadoma polotil čuden občutek, za katere ni vedel, kam bi ga pripisal. Žalost? Olajšanje? Negotovost? Počasi se je naslonil nazaj in položil roke na naslonjalo stola. "Ja, to je to," je počasi in zamišljeno prikimal in tiho zavzdihnil. Nenadoma ga je pograbila želja, da bi preprosto vstal in odšel na kakšen dolg sprehod, da si zbistri glavo in ugotovi načrte za naprej. Vendar je ta njegov pobeg preprečila natakarica, ki je pred njiju odložila naročeno. Olajšano se je stegnil proti pločevinki, jo že z vajeno potego odprl in naredil nekaj dolgih požirkov. Ozračje med njima se je spremenilo v trenutku, ko nista več obstajala kot par. Ob njenih besedah in predlogu je kratko prikimal in se nasmehnil. "Seveda. Res ni treba, da se zaradi razhoda nehava družiti," je odvrnil. "Vendar... vseeno mislim, da potrebujem nekaj časa," je nato odvrnil in skomignil z rameni. "Ne vem če se bom ravno zmožen v nekaj dneh preklopiti iz tvojega fanta v tvojega prijatelja," se je nasmehnil. Pa čeprav sta zadnje tedne delovala bolj kot prijatelja kot kaj drugega. "Potem pa lahko gremo kdaj s Sandrine skupaj ven, ja," je prikimal in se rahlo nasmehnil. Gotovo ni pametno, da gresta sama ven.

Skoraj nemirno se je presedla na svojem stolu, ko je ugotovila kako zelo neprijetno je vse skupaj postalo. Kljub temu da sta se razšla popolnoma obojestransko, da sta bila oba za, brez zamer, je bilo še vedno tu dejstvo, da sta se pravkar razšla. In seveda je imel prav – potrebovala sta nekaj časa. Ni vedela ali se je to zdelo samo njej, a kar naenkrat ji je v baru postalo grozno zadušljivo in glasno in vase je zvrnila še zadnji požirek svoje pijače. »Ja.. mislim da tudi jaz potrebujem nekaj časa ampak… res me veseli, da.. da bova poskušala biti prijatelja.«Je nekoliko zadušeno rekla, saj besede kar niso prišle iz nje kakor navadno. »Samo zato ker nama pač ni usojeno biti skupaj še ne pomeni, da ne moreva biti.. čez nekaj časa seveda.. vsaj prijatelja.« Še sama sebe ni več razumela in skoraj je obsedela na mestu, popolnoma zmedena nad svojimi mislimi. Dvignila je pogled na njegov obraz in videla, da tudi njemu ni najbolj prijetno zato se je kot da bi se zbudila iz sanj vzravnala in pograbila svojo jakno. »Mislim, da bo najbolje da počasi grem, da.. malce razmislim o vsem.« Je skoraj sama zase rekla in med oblačenjem vstala. »Am… saj se kaj slišiva kajne?« Vprašujoče ga je pogledala potem pa se sklonila in mu na lice pritisnila poljub. »Adijo.« Je že precej v zadregi zamrmrala potem pa brez da bi se obrnila naokrog odkorakala iz bara v temno noč.

Situacija med njima se je v nekaj sekundah iz sproščene spremenilo v bolj in bolj nelagodno. Iz lastnih izkušenj je vedel, da je po razhodu najbolje čimprej oditi svojo pot in za nekaj časa prekiniti stike, saj lahko v nasprotnem primeru kaj hitro spet pristaneš v isti neobetavni zvezi. Že je razmišljal o tem, da bi bilo čimbolje oditi, ko ga je pri tem prehitela Rainbow. "Prav," je kratko prikimal in na mizo pred sabo odložil steklenico, ki jo je med tem časom neprestano prestavljal iz ene roke v drugo. "Seveda," je nato še dodal in se rahlo nasmehnil. "Ti pošljem kakšen email ali kaj podobnega. Ali pa ti meni. Kakor želiš," je nato še dodal in jo opazoval, ko se je med množico ljudi počasi izgubila. Tiho je zavzdihnil in se ponovno stegnil po pijači ter naredil nekaj požirkov piva. Čeprav je že nekaj časa vedel, da se njuni zvezi izteka konec, se definitivno ni pripravil na takšno zamorjeno počutje, kot ga je doživljal zdaj. Nekaj časa je nezainteresirano spremljal dogajanje na odru, nato pa plačal za njuno pijačo tistega večera in mizo prepustil nekemu parčku, ki je iskalo prostor v baru. Trenutno se ni ravno najbolje počutil med toliko nasmejanimi obrazi in zaljubljenimi pogledi. Pograbil je še jakno, nato pa se prerinil mimo miz, ki so mu bile postavljene na poti do izhoda ter obstal sredi prazne in mrzle ulice. Zapel si je jakno in roke potisnil globoke v njene žepe, nato pa nekajkrat premeril ulico in se nazadnje napotil proti St. John's kolidžu.

»Ja, moj stari Nikon še presneto dobro deluje. Moram si omisliti nekaj novega, najbrž.« Je odgovorila. Malo jo je presenetilo, da se je karnaenkrat razgovoril, a ni se branila odgovarjanja, ker je v večini pogovorov ona spraševala in silila v druge in ne obratno. »Doma imam činčilo, če to šteje seveda.« Se je glasno zasmejala. »Kar se tiče sprehodov, te bom držala za besedo. Tako imam vsaj izgovor, da grem malo ven, drugače sem stalno v postelji za računalnikom.« Je navdušeno dodala in spontano ošinila uro, takoj, ko je opazila, da jo je tudi Kai. »Seveda. Ob petih ? Če bo kakšna sprememba, mi lahko pošlješ mejl, v vsakem primeru se bova kmalu spet srečala. Prav ?« Je malce sramežljivo vprašala in kar čutila je rdečico na svojih licih. Pojma ni imela, zakaj ji je bilo pred njenim polbratom tako nerodno, dejstvo pa je bilo, da ni mogla biti karnaenkrat sproščena ob njem. »Ne skrbi, tudi sama sem včasih imela psa. Ne bom panično skakala, ko mi bo prinesla palico, ali kaj takega.« Zamahnila je z roko, češ, nisem-kot-nekatera-dekleta in se nasmehnila. Vesela je bila, da se je njun pogovor razvijal v prav pozitivno smer. Skoraj je utonila v svoje misli, ko je opazila, da si je Kai oblekel plašč in ji v roke potisnil listek. »Ja, ja, prav.« Je zajecljala in se nerodno sklonila k njemu, ter mu vrnila objem. Povsem ponesrečen poskus objema med polbratom in njegovo polsestro. Zmedeno se je nasmehnila in dvignila roko v pozdrav, ko se je ustavil pri vratih. »Enako.« Je zamrmrala, ko je že stal pred vrati bara. Počakala je še nekaj minut, da je Kai sedel v taxi in se odpeljal na letališče, in ko je bila prepričana, da je daleč proč od ulice, v kateri se je nahajala, je hitro plačala njuno pijačo, potem pa pobrala svojo torbico in se napotila nazaj v kampus. Ja, nadvse zanimivo ji je bilo spoznati njenega polbrata.

[Kai ^^ ]

; roselyn

Ozrla se je v nebo in se namrščila, ko ji je na čelo padla prva dežna kaplja. Sama pri sebi je zaklela, saj je spet naokoli hodila brez zložljivega dežnika, ki je bil ponavadi pospravljen v njeni torbici. Včasih se res ni obnašala kot domačinka pa je vedela, kako muhasto je angleško vreme. Brez nadaljnjega negodovanja samo nad seboj, je raje še malo pospešila korak in si spotoma potisnila veliko kapuco njene jakne na glavo, če bi slučajno začelo še malo bolj deževati. Do Singing bara Innocent kamor je bila ta hip tudi namenjena je imela še kaj nekaj metrov in ni hotela tja priti mokra kot cucek. Še en pogled ji je ušel v nebo, a ni bilo videti, da bo kaj hujšega, ob čemer se je oddahnila, a kapuco še vedno obdržala na glavi. Obisk bara, kamor je bila ta trenutek namenjena, je bil povezan s tem, da je v njem delala njena sestrična Roselyn in ko je pred nekaj urami dobila njen SMS, če bi jo hotela priti malo pogledati, je Jamie bila takoj za to. Prvič, svoje sestrične že preveč dolgo ni videla in skupaj z Grace se še vedno niso odpravile na potep po Londonu in drugič, za danes tako ali tako ni imela nikakršnih načrtov, ki bi ji preprečili, da bi jo obiskala. Sicer bo Roselyn verjetno ves čas polno zaposlena, saj je bilo delo za šankom Jamie še več kot preveč znano, glede na to, da si je tudi sama na enak način služila dodatne funte, ki so vedno prišli prav – a še vseeno bo lahko malo poklepetala z njo in jo povprašala kakšno se ji kaj zdi njeno življenje tu v Londonu in na Oxfordu. Navsezadnje se niti malo ni moglo primerjati z Avstralijo, od koder je njena sestrična tudi bila. Jamie že nekaj časa ni obiskala njene domovine in je komaj čakala, da si jo spet malo ogleda in preveri koliko se je že spremenila od takrat, ko je bila nazadnje tam. V glavi je že izoblikovala načrt, da gre med naslednjimi poletnimi počitnicami tja, če ji ne bo slučajno že kaj prej uspelo za kakšnih 14 dni skočiti povsem na drug konec sveta. Malo na potep po Avstraliji in na obisk k teti ter stricu. Mogoče se nikakor ni razumela s svojo družino, a to še ni pomenilo, da je v slabih odnosih tudi s preostalim sorodstvom. Z njimi se je mnogo bolje razumela kot s svojimi lastnimi starši, saj so jo mnogo manj obsojali, čeprav je bila za slab odnos kriva tudi sama. A bila je preveč trmasta in preveč ponosna, da bi naredila tisti prvi korak do sprave. Ta trenutek je to raje potisnila nekam v ozadje možganov, saj se je pravkar znašla pred vhodom v bar. Potisnila je kapuco dol z las in odrinila vrata. Takoj, ko je vstopila je za šankom zagledala svojo temnolaso sestrično in široko se ji je nasmehnila, ko jo je poklicala po imenu. ''Roselyn, živijo,'' ji je nasmejano odzdravila in se približala šanku, za katerim je sedel samo neki par. ''Za svojo sestrično si bom pa ja vzela nekaj časa,'' ji je na kratko pomežiknila in se nato razgledala po lokalu, ki je v tem hipu res bolj sameval. A Jamie je bilo povsem jasno, da je tako samo sedaj in je ob večerih, ko tu potekajo karaoke, polno do zadnjega kotička. ''Moram priznati, da imaš res prav krasno svoje malo kraljestvo. Enkrat moraš priti pogledati mojega,'' se je nasmehnila in se povzpela na visok barski stolček. ''Ampak raje mi povej kako si? Si se že kaj navadila Londona?'' jo je nato z iskrenim zanimanjem povprašala. Zanimalo jo je tudi, kako se kaj Roselyn sedaj znajde tu in če potrebuje kakšno pomoč. Vendar je ni hotela že kar takoj začeti bombardirati z vsemi mogočimi vprašanji.

@ Gemma

Prav zares se je usedel prav poleg rjavolaske, ki je bila včasih dokaj pomemben del njegovea življenja, potem pa je on zapustil New York in odšel na Oxford, v rodni kraj pa se od takrat naprej ni vračal za več kot dva, tri dni. Tam je bilo vse preveč neprijetnih spominov, da bi si kadarkoli želel sploh še oditi nazaj za več kot nekaj dni. Raje je imel nova mesta in vedno nove pripetljaje, kot pa da bi se navezal zgolj na en kraj in potem gledal kako le ta propada pred njegovimi očmi. Kajti vedno je vse skupaj propadlo skupaj z njegovimi načrti in tako se je z leti navadil da se ne navezuje ne na kraje in ne na ljudi. »Precej veliko presenečnje bi rekel ja,« je odvrnil na njene besede in se malce grenko nasmehnil, da bi prikril neke vrste neprijeten občutek, ki ga je v trenutku navdal. Saj nič ni imel proti Gemmi. Bila je tiste vrste osebnost s katerimi se je Landon navadno kar dobro ujel, toda kaj ko je bila iz njegove preteklosti in iz tistega dela njegovega življenja, ki ga je vztrajno skušal zakopati, a očitno mu to ne bo nikoli uspelo. »Kaj pa študiraš? Medicino? Pravo? Angleščino?« je raje nadaljeval pogovor in naštel nekaj običajnih študijev, ki so bili med bolj priljubljeni, četudi za nobenega ni imel občutka, da bi ustrezal Gemmi. Zasukal se je na svojem barskem stolčku tako, da je lahko brez problema gledal proti njej, ne da bi se mu bilo treba neprestano obračati. V desni roki je še vedno vrtel hladno steklenico piva in jo ponesel k ustnicam za prvi požirek. »Res nisem pričakoval, da te bom ponovno srečal prav na Oxfordu,« se je namuznil, medtem ko se je v mislih še odločal ali bo to srečanje spadalo med tiste prijetnejše ali med neljube in skrajno odvečne. Pri Gemmi nikoli ni vedel kako naj se obnaša, saj je bil konec njune zveze vedno pod velikim vprašajem. Sklepal je, da ne enemu in ne drugemu ni bilo jasno kako, kdaj in zakaj sta se sploh razšla. Naenkrat sta izgubila vse stike, komunikacija je umrla in takrat se je počutil kot da gleda v oči tujki. Hkrati je Landon postajal vedno bolj težaven, to je moral priznati. Takrat so se začela njegova leta sprememb in iz družabnega fanta se je spremenil v težavno osebnost, ki je zavračala družbo, pomoč in pogovor. »Se pravi, čakaj, brucka si sedaj, kajne?« mu je nato obraz spreletel igriv nasmešek in pomignil je proti točaju. »Prinesi steklenico Jacka, nekdo mora opraviti še krst,« je naročil, ter se nasmehnil proti rjavolaski. »Saj nimaš nič proti, kajne? Nazadnje ko sem preveril ti je bila celotna stvar z alkoholom čisto pri srcu?« je naredil še en dolg požirek iz svoje steklenice, medtem ko je čakal, da točaj prinese steklenico in dva kozarčka.

@Layla.

Večer je bil kot nalašč za zabavo v kakem nočnem klubu. Počutila se je odlično, bila je dobre volje in poleg tega pri predavanjih še ni bilo toliko obveznosti zaradi katerih bi se počutila krivo, ko bi se malo preveč zabavala. Imela pa je tudi čisto poseben razlog zakaj je bila tako čile volje. Prav ta večer se naj bi namreč dobila z eno izmed svojih najboljših prijateljic, Laylo. Bila je sicer starejša od nje ampak vseeno sta se razumeli bolj kot se je Arianna z marsikom svoje starosti.
Dobili naj bi se v Singing bar Innocent in sama je že prav zares komaj čakala. Z njo se je namreč prav vedno zabavala zato je vedela, da bo tudi tokrat tako. Nase je zvlekla kratko oblekico, ki jo je kupila že pred časom ampak ji je bila še vedno všeč. Nato se je še malo uredila in se odpravila ven. Večer je bil prijeten, ne preveč hladen. Do kluba pa tudi ni bilo daleč zaradi česar je odšla kar peš. Počasi je korakala po ulicah, si ogledovala izložbe ali pa malo razmišljala. Oxford ji je bil še kako všeč. Te uličice z za te kraje značilnimi hišami so ji bile še posebej všeč. Seveda v centru mesta tega ni bilo videti, ker so tam vse zamenjale novejše trgovine, restavracije, klubi in podobno. Vseeno pa je imela ta kraj rada čeprav ji dež, ki je pogosto padal ni bil ravno preveč pri srcu. Nasmehnila se je in hodila naprej dokler ni pred sabo zagledala bar kjer sta se z Laylo pravzaprav dobili. Odprla je težka vrata in se znašla v dobro znanem prostoru, Glasba jo je napolnila z energijo in spomnila se je, da bo morala prijateljico prepričati, da pozneje morda celo zaplešeta. Najprej je kot ponavadi odšla do točilnega pulta, sedla na barski stolček in se malce ozrla naokoli, da bi videla kje je Layla. Na žalost je še ni bilo videti in z bežnim pogledom na stensko uro je ugotovila, da je nekoliko hitra kar je bil zanjo skorajda čudež. Naročila si je pijačo, ki ji jo je nato počasi srkala in potrpežljivo čakala. Čez nekaj minut je končno zagledala predobro znano temnolasko, ki je stopila skozi vrata in vedno boljše volje ji je navdušeno pomahala tako, da je skorajda padla iz stola. Hitro je že bila na nogah in jo stisnila v močan objem s katerim ji je želela pokazati kako zelo jo je pogrešala. »Layla! Res si tukaj. Joj, kako sem te že pogrešala. Nekako sem se že bala, da nikoli ne bova našli časa, da se vidiva.« ji je nasmejano rekla ter jo odpeljala s sabo do njunih stolov. Počakala je, da si je pijačo naročila tudi ona in takoj nato znova začela klepetati. »Predvidevam, da se je zgodilo veliko novega odkar sva se nazadnje slišali, kaj? Hočem izvedeti čisto vse tako, da lahko kar lepo začneš.« Nasmehnila se ji je ter napravil požirek pijače. Odločena je bila, da mora znova priti na tekoče, ker se sedaj nekaj časa nista tako pogosto slišali in je te njune neskončno dolge pogovore še kako pogrešala. Vedno se je ob njej počutila tako polna energije in prepričana, da ji lahko zaupa tako rekoč karkoli zaradi česar je v njeni družbi prav vedno uživala. »In kako ti gre kaj študij?« jo je vprašal ter ji namenila radoveden pogled. Vedela je, da študira arhitekturo ampak o tem se še nista kaj veliko pogovarjali. Bila je res neznansko vesela, da jo ponovno vidi in zanjo je imela toliko vprašanj, da sploh ni vedela kje bi začela. Na srečo pa je bil večer še dovolj dolg, da bo vse prišlo na vrsto.

Bar je bil sicer znan po karaokah, a če si si zaželel mirnega klepeta s prijateljem je bil to pravi kraj za to. Tako se je Tris s Jaydenom dogovoril za srečanje prav v tem baru, ki je bil od njegovega doma oddaljen le nekaj minut.
Tristan je še nekaj časa po pogovoru s Jaydenom visel na računalniku in iz interneta potegnil nek nov komad, ki ga je pred dnevi slišal v diskoteki. Hitro ga je shranil na svoj ipod, pograbil jopico, ki je visela čez stol in se s dokaj hitrimi koraki odpravil proti baru. V ušesa si je vtaknil slušalke in nekajkrat preposlušal skladbo, ki jo je ravnokar potegnil iz youtuba. Pospešil je korak in po nekaj, Trisu mučnih minutah, prispel do dogovorjenega mesta. Ni se mu ljubilo vžigati avtomobila in kuriti bencina za tako majhno razdaljo, zato je to pot prehodil kar peš.
Ustavil se je pred vhodom v bar. Naslonil se je na belo steno bara in kot ponavadi iz žepa potegnil novo škatlico cigaret, ki jo je kupil pred nekaj urami, čeprav je imel takrat še vedno eno pri sebi, ki pa je bila skoraj prazna. Izvlekel je cigareto in jo navdušeno prižgal. Prekrižal je noge in čakal na Jaydena. Vmes pa je opazoval ljudi, ki so vstopali in zapuščali bar, ki je slovel po petkovih in sobotnih večerih. Tiho si je mrmral besedilo znane skladbe, katere zvok je prihajal iz notranjosti bara. Zazrl se je skozi okno v notranjost. Ta bar mu je bil sicer čisto odveč, a ko je rabil mir med pogovorom, je najraje zavil ravno v ta lokal. "No. Kje si?" je bolj kot koga drugega, spraševal samega sebe, ko je nemirno čakal na Jaya. Nadaljeval je z mrmranjem in v daljavi opazil znano postavo. Dvignil je roko in glasno pozdravil. "Jooo." Sestopil se je proč od stene. V roki je še vedno držal prižgano cigareto in z njo naredil nekaj dimov ter se nestrpno prestopal.

For: Jayden
(Yes, I know. Moji začetki so bolj lame kot ne. Bo naslednje upam bolš.)

Paulina@

Lauren se je iz trdnega spanca zbudila, ko ji je v oko zasvetil žarek sonca, ki je pronical skozi zavese. Takoj ko se je potegnila iz transa je ugotovila, da je zaspala na kavču. Čisto normalno, glede na to da je včeraj ponoči prišla iz Francije in spala samo tri ure, ker je imela ob sedmih že prvo predavanje. Počasi se je potegnila v sedeč položaj in ošinila digitalno uro na telefonu in se spustila v ležeči položaj. Z zaprtimi očmi je razmišljala o današnjem dnevu. Bil je četrtek in kar naenkrat je panično odprla oči. Iz mize je pograbila telefon in buljila v uro, ki je kazala dvajset do šestih. Paulina! ji je zadonelo v glavi. Nekoliko omotično je vstala in in sledila kratkemu hodniku do kopalnice. V rekordnih osmih minutah se je stuširala in oblekla. Pograbila je torbico in zaklenila vrata, nekaj časa je zmedeno stala pred vrati saj še ni bila vajena na novo okolje. Zavila je levo in vstopila v dvigalo. Med vožnjo je brskala po torbici in iskala mobilni telefon. Njeno pozornost je prevzel kratek pisk, ki je oznanjal konec njene vožnje. Hitro je z gumbom za zapiranje vrat zaprla le-te in živčno pritiskala na gumb za njeno nadstropje. Dvigalo se je ustavilo in Lauren je zdrvela po hodniku in odklepala stanovanje. V dnevni sobi je zarabila telefon z mize in med tem pogled preusmerila na stenko uro. "Prekleto!" je jezno rekla, ko je do njenega srečanja manjkalo le še nekaj pičlih minut. Zdaj se je odločila, da gre po stopnicah in med tekom po njih je razmišljala o Paulini. Se je kaj spremenila? Gotovo jo bom prepoznala...Zakaj sva sploh izgubili stike?... Kar naenkrat so bila pred njo velika vrata, ki jih je Lauren po hitrem postopku odrinila in zdrvela do ceste, kjer je dvignila roko in poklicala taksi. Pred njo je že stal rumen avto, ki je čakal da sede vanj. Lauren je hitro povedala njeno destinacijo, medtem pa ogledovala okolico. V dveh dneh, kar je tukaj si še ni ogledala mesta. Taksi se je ustavil in Lauren je pazljivo izstopila, saj je pred njo stala gmota snega. Taksistu je prijazno plačala, nato pa zaloputnila z vrati taksija in stopila proti baru kjer se bosta s Paulino po petih letih spet srečali. Bila je nekoliko vznemirjena in v mislih si je ustvarjala sedajšno Paulino. Ko je ogledovala ljudi po lokalu je ošinila uro, ki je kazala pet čez šest. S Paulino sta obe imeli neko prirojeno zamujanje. Vedno so ju čakali. Takrat je skozi vrata vstopila prikupna blondinka katero je Lauren takoj prepoznala. "Paulina!" je zaklicala njeno ime. Počasi se je sprehodila proti njej, nato pa jo prijateljsko objela "Waa! ne morem verjeti, da se spet srečava" ji je z nasmeškom rekla Lauren, nato pa pokazala na prazno mizo in štiri stole, na katerih je že bil Laurin črn plašček in torbica. Počasi se je vsedla in od glave do pet preučila Paulino.