The Singing bar Innocent

Bar, ki je ob koncu tedna vsakokrat poln do zadnjega kotička. Tu namreč vsak petek in soboto potekajo pevska tekmovaja na katerih se lahko preizkusi resnično vsak. Seveda se je vredno potruditi, saj je zmagovalcu namenjen kar vsoten kupček denarja. Vsekakor pa je bar tudi med tednom obiskan bolj kot bi si sam lastnik lahko želel. Če ne drugega si tukaj svoj kotiček poiščejo Oxfordski študentje po napornem dnevu in ob glasbi iz starega Juke-boxa zaplešejo ali kakšno tudi zapojejo.

Ne, prav gotovo ni mogla biti senilna, se je sredi popoldneva opomnila, ko se je komajda izvila iz odeje in nato še skobacala iz postelje, ki je bila tako udobna, da bi lahko tam ostala še vsaj par ur, če ne celo več. Niti približno se ni spomnila prejšnje noči in marsikdo bi jo čudno prebodel s pogledom, konec koncev je v Oxford prispela šele pred kakšnim dnevom, njej pa so kakršnekoli podrobnosti o slednjem resnično nejasne. Komajda je stopala položila na mrzel pod poleg svoje mehke zakonske postelje, pa se je žal zavedala, da niti slučajno ni v stanju, kakršnem bi si želela stopiti na cesto. Krasila jo je namreč najverjetneje pobruhana majica s kratkimi rokavi, ki je v vinjenem stanju najbrž ni bila sposobna sleči in je v njej kar zaspala, hlačnice novih kavbojk pa je imela načete do te mere, da bi se kdo utegnil celo vprašati, če ime reva v omari še kaj drugega. Sram bi jo bilo, če bi ravno v tem trenutku kdo stopil v njeno sobo, po drugi strani pa se same sebe uradno nikoli ni zaničevala, vsaj javno ne, zato je, z nič kaj večjim zanosom kot prej, odkorakala proti kopalnici kar skozi dnevno sobo in se šele tam znebila majice, ki je romala naravnost v pralni stroj. Prvi dan na univerzi je bilo pač potrebno proslaviti, že zaradi dejstva, da ji je uspelo prilesti tako daleč, poleg vsega pa se je tukaj šolal tudi njen brat, s katerim sicer nista imela veliko priložnosti za druženje, sedaj pa bodo stvari nekoliko drugačne. Če ji bo uspelo združevati predavanja z zabavo in družino, seveda. Toda v to nekako ni dvomila, kajti svoje prijatelje, me katere je štela tudi Justina, je vedno postavljala na prvo mesto in s tem avtomatsko tudi takšne in drugačne žure, ki so bili v njenem življenju nekaj nepogrešljivega. Počasi in pazljivo se je obrnila proti velikanskem ogledalu in uvidela, da to niti ni bila odvečna gesta. Tako rekoč prestrašila se je svojega odseva in obupano segla proti sračjemu gnezdu, ki je skozi noč zamenjalo sicer skrbno počesane lase, kasneje pa pomela oči, iz katerih je bilo že na daleč videti utrujenost. Le zakaj je vedno tako zelo neodgovorna, se je vprašala in ošinila delujoči pralni stroj, v naslednjem trenutku pa se že smejala svojim očitajočim mislim, ki se jim ni prav nikoli uklonila, temveč zgolj nadaljevala s svojim običajnim življenjem in tipičnim početjem. Običajno življenje, pa kaj še. Polno agonije, trpljenja, žalosti in muk. V glavi je neznansko rada sestavljala takšne in drugačne povedi, ki po navadi niso imele nekega smisla, včasih pa so jo vsaj deloma opisovale, sploh takrat, ko ni bila v najboljšem možnem stanju in je iz las, že stotič ta teden, morala trgati žvečilko, ki tam seveda ni bila dobrodošla. Prekleto naj bo to življenje kroničnih alkoholikov, kamor sebe sicer ni štela, toda včasih se je nekako morala razvedriti, v tistem trenutku pa tega žal ni morala storiti drugače, kot pa da se pogovarja sama s sabo oziroma svojimi mislimi. Uspelo ji je, pa ne samo izvleči žvečilke, temveč tudi ukrotiti goste lase, ki so sedaj valovito padali na njen hrbet, potem pa je v samem spodnjem perilu odstopicljala nazaj v velikansko sobo in izpod postelje povlekla natrpan kovček, ki ga še ni uspela razpakirati. Kako neprikladno je bilo dejstvo, da je sem prišla pred dobrim dnevom in kako zelo neumno se ji je zdelo prestavljanje oblačil v omaro, ni bilo potrebno omenjati, toda kljub temu je zagrabila kup cunj in ga zabrisala na polico, ki je bila do sedaj seveda prazna (če izpusti prah, ki se je valjal na njej). Ravno to bi se zgodilo tudi naslednjemu kupu, če ne bi v njem zagledala svoje najljubše majice, ki je bila včasih bratova, z nič kaj spodbudnim napisom 'Beer is a reason I get up in the afternoon'. Nič ni mogla proti temu, ko so se ji ustnice ukrivile v nasmešek in še preden bi se utegnila zasmejati tudi na glas, je majico povlekla preko glave. Ni se mogla bolj strinjati z napisom, zato je nase hitro navlekla še kavbojke, sekundo kasneje pa še all-starke in toplo jopico, ki je bila v deževnem dnevu, kot je bil današnji, več kot dobrodošla, potem pa zapustila stanovanje, ki ga je delila še z dvema študentoma. Razvozlati vso to mestno omrežje je bila prava umetnost, toda Gemmi je bilo prav malo mar, če se izgubi, konec koncev je bil na vsakem koncu vsaj kakšen lokal, kamor bi lahko zavila, zato je pogumno odkorakala vzdolž ulice in čez nekaj minut končala pred simpatičnim barom, ki jo je kar vabil v notranjost in temu se nekako ni znala oziroma hotela upreti. Zanimivo, tudi sredi popoldneva je bil skorajda do zadnjega kotička napolnjen in rahlo zadihano se je le uspela prebiti do točilnega pulta, kjer je zlezla na barski stolček, in prvemu natakarju, ki je prišel mimo, oddala svoje naročilo. Le kje je bila njena volja do prenehanja pitja takrat, ko jo je najbolj potrebovala?
Tagged: Landon
Word count: 834
Wearing: Gemma

_________________

you make me wanna die

@ Gemma

Ni imel niti kančka volje ali veselja do novega šolskega leta za razliko od velike skupine novopečenih brucov, ki so hodili za njim. Ozrl se je za hip preko rame in zagledal cel kup svetlolasih glav, verjetno kakšna pošiljka iz Skandinavije. Načrt za današnji dan je imel že vnaprej izdelan, njegova prva postaja pa je bil obisk njegovega kolidža, da bi se čimhitreje znebil dveh kovčkov, ki jih je imel sabo. To je že opravil pred dobre pol ure Ostale stvari naj bi selitveni servis poslal jutri, tako da danes ni imel nič za početi. Vendar je nameraval vsaj malo obiskati mestno jedro, četudi je predvideval, da je ostalo isto kakor vedno in se ni nič spremenilo. Nekaj je preprosto moral početi in vse je bilo bolje kot posedanje v notranjosti svoje sobe in čakanje na sostanovalca ali pa visenje v šolskem parku. Tako se je z dlanmi potisnjenimi globoko v žepe sprehajal po Oxfordu z resnobnim izrazom na obrazu in se zavedal do bo prihajajoči teden še kako naporen. Najprej bo moral pojasnjevati vsem zakaj je izklopil telefon za 3 mesece in zakaj je kar naenkrat izginil, ne da bi komurkoli povedal kam gre. Vendar svojih odločitev ni obžaloval, saj je preprosto moral pobegniti od starega sveta v katerem se je sedaj spet znašel. Včasih je imel vsaj nekaj veselja do študija in študentskega življenja samega po sebi. V prvem letniku. Takrat mu je bilo vse novo in navdušen je bil nad novo pridobljeno samostojnostjo in odgovornostjo. Drugi letnik pa je bil v celoti ena velika polomija, ki se je končala z očitnim ponavljanjem letnika. Ni se mu ljubilo na predavanja, zato je raje poležaval doma z gigantskim mačkom in vsak, še najbolj pritajen zvok, mu je v glavi razbijal kakor činele. Poletje pa je bilo natanko isto. Spomnil se je približno tretjine dogajanja, zavedal pa se je, da je naredil veliko bedarij, ki bi jih kmalu lahko začel obžalovati. Toda sedaj si ni nameraval razbijati glave še s tem in je raje malo pohitel, da bi se znebil nadležnega smeha in navdušenih vzklikov za njegovim hrbtom. Bruci so znali biti res utrujajoči, še sreča da ni bil on nikoli preveč fasciniran nad vsako drugo spominsko ploščo, ki je bila pribita na kakšno od Oxfordskih hiš. Pogled je usmeril navzdol po ulici in videl napis Innocenta, kamor je včasih pogosto zahajal. Ne da bi kaj preveč pomišljal je še bolj pospešil korak in smeh je kmalu izvenel nekje daleč v ozadju za njem, napisu pa je bil sam vedno bližje. Ni dvomil, da je lokal še vedno bil zbirališče tretjine Oxforda, kar ga je vedno nekoliko motilo, saj je imel raje nepoznane, posebne lokacije, kjer so bili izključno izbranci, ne pa deset ljudi, ki jih ne maraš in deset ljudi, ki ne marajo tebe. Takšne situacije so vedno pokvarile sicer neverjetno dobro vzdušje Innocenta. Stopil je skozi lesena vrata v notranjost in po pričakovanjih je bil prostor precej napolnjen, vse mize pa zasedene. Sicer sam po sebi niti ni nameraval sesti za mizo, konec koncev je bil zgolj en, zato se je po standardnem običaju odpravil proti točilnemu pultu in sedel na visok barski stolček poleg neke rjavolaske, ki je bil s hrbtom obrnjena proti njemu, v roki pa je bila kozarec nečesa. S prsti je pobobnal po hladni leseni površini in se ozrl naokoli, ter zagledal nekaj navidez znanih obrazov in se prav iz tega razloga raje obrnil naprej. »Steklenico hladnega piva,« je navrgel proti natakarju, ki je hitro izginil na drugo polovico dolgega šanka, da bi izpolnil njegovo naročilo. Pogledal je proti rjavolaski, ki jo je sedaj lahko videl od strani in visoko privzdignil obrv. »Gemma?« je malce glasneje spregovoril, da bi ga slišala, ton njegovega glasu pa je bil izrazito presenečen tako kot njegov pogled. Če ne drugega je bila Gemma zadnja oseba, ki bi jo pričakoval v Innocentu oziroma na Oxfordu sploh. Hitro je naredil nekaj kalkulacij v mislih in pričakovano ugotovil, da mora biti to eden od njenih prvih dni na kampusu. »Vpisala si na Oxford,« je nato zamrmral bolj zase, da bi se prepričal o pravilnosti svojih ugotovitev. Ravno tega se je še manjkalo, njegov dan je bil sedaj res popoln. Srečati bivšo pač nikoli ni bil ravno vesel dogodek.

Angleško pivo je bilo bistveno drugačnega okusa kot tisto, ki ga je bila navajena do sedaj, toda glede na to, da se nikakor ne bi mogla prištevati med gurmane, ki so izbirčno gledali prav na vsako kapljico vsega, kar so ponesli proti ustom, ji je bilo pravzaprav malo mar. Še zdaleč ni bila ena izmed tistih fines, ki so se za točilnim pultom nacejale s kozarčki martinija in z iskrivimi očkami iskale prvo, drugo ali pa tretjo žrtev, ki jim bo plačala vse kar so že zlile v svojo notranjost. Sama bi sicer res raje imela družbo, ki bi financirala njeno hitrostno pitje, toda glede na dejstvo, da je v Oxford prispela pred dobrim dnevom, je najbrž vsakomur dalo vedeti, da je Gemma še rahlo izgubljena. Toda izgubljena gor ali dol, prav malo brigalo jo je kje pristane in kakšna bo cena za to brezbrižnost, konec koncev se je želela čim prej vključiti v družbo, ki je na Oxfordu veljala za vse prej kot za zaključeno. Večini je bilo pomembno zgolj to, da si imel v denarnici kaj več kot deset funtov in ti tvoje striktno verovanje ni preprečevalo nacejanja s takšnimi in drugačnimi spojinami, ki so jih dandanes množično ponujali v raznoraznih barih. Gemma ni prav nikoli podvomila v svoje optimalno razvite zmožnosti pijančevanja, po drugi strani pa se ni izogibala niti drugim substancam, če so le imele priložnost pristati v njenih rokah. Kdo bi si mislil, da se bo kot osemnajstletno dekle uprlo sistemu njihove družine, ki je že v osnovi imela kup lukenj in napak, in se z denarjem, ki je kot toča kapljal na njen tekoč račun, odselila v New York, veliko jabolko, kot mu rečejo. Ni sicer točno vedela zakaj, toda ljudi je bilo vsekakor toliko kot pešk in ni dolgo trajalo, ko je že spoznala par vrstnikov, s katerimi si ni delila zgolj prepričanj, temveč tudi marsikatere interese. Mirno lahko odšteje ljubezen do nakupovanja, ki je nikoli ni čutila, iz obveze si je kupila tistih nekaj parov novih hlač, ko so bile stare enostavno preveč strgane, za razliko od tega, pa je v njenem življenju glasba vedno našla svoje mesto. In mogoče se je ravno zaradi tega v tem baru počutila tako domače. V ušesih so ji odzvanjali toni starega rocka in malo je manjkalo, da s prsti ne bi začela nakazovati ritma Slashu, ki je bil že tako ali tako presežek glasbene industrije. Domala prilepljena je bila na pult iz mahagonija, kjer se je poznal prav vsak odtis njene roke, vsakih nekaj trenutkov pa se je le ozrla po prostranem lokalu, kamor je počasi, ampak vztrajno, prihajalo vedno več študentov in Gemma kar naenkrat ni bila več tako obupana kot sprva. Že res, da z nikomer ni vzpostavila kakršnegakoli kontakta, toda glede na to, da se je prav vsako omizje šibilo pod težo steklenic piva in ostalih alkoholnih pijač in prostega mesta ni bilo moč najti nikjer drugje, kot pri točilnem pultu, bo tudi stolček poleg njenega najbrž vsak čas oddan. In res, ironično, toda zaslišala je poznan glas, pa vendar je to ni prepričalo, da bi zbrala nekaj moči in se ozrla preko ramena in ošinila moškega, ki se je namestil poleg nje. Vsaj dokler ni razločno in glasno izgovoril njenega imena in ji, poleg ostrega kotiranje desne obrvi, ni preostalo drugega, kot da se ozre desno in se tudi sama seznani z njim. »Me hecaš? Landon?« je uspela izdaviti, potem pa nekajkrat zamežikala z očmi, kajti z obrvjo je že pred časom dosegla limito. »Tole pa je presenečenje,« je priznala, čeprav je bilo to verjetno videti že na njenem obrazu, kjer je sedaj, poleg zdolgočasenega izraza, kraljevalo še velikansko zanimanje za temnolasca, ki ga je spoznala v New Yorku in z njim skočila v nenadno, nenavadno in nepremišljeno razmerje. »Ja, nekateri imamo cilje,« je sofisticirano odgovorila in malo je manjkalo, da ne bi prasnila v nevzdržen smeh, kajti svojih ambicij se v letu dni razmišljanja še vedno ni bila sposobna domisliti. Nekaj v smeri arhitekture najbrž, ampak ker je študij prekleto težak, bi znala končati na cesti še preden bi uspela zbrati voljo za obisk prvega predavanja.
Tagged: Landon
Word count: 686
Wearing: Gemma

_________________

you make me wanna die

Še vedno je imela pred seboj sliko svojih staršev, ko so se poslavljali v avli njenega kolidža. S solznimi očmi sta jo gledala in obenem vsak iz svojega žepa vlekla robček, medtem ko se jima je nerodno smehljala in jima obljubljala, da jima bo redno pisala. Njunim vnaprejšnjim opravičilom, če bi jo prepogosto klicala se je odzivala z nasmehi in prepričevanjem, da jima je vedno na voljo na mobilni telefon, ki ga je
imela s sabo skoraj vedno, razen na stranišču. Občutek po samostojnosti, ki jo je prevzel vsakič, ko je prišla na Oxford jo je osrečeval, hkrati pa spravljal v obup. Kljub temu, da je bila polnoletna in je lahko počela kar se ji je zljubilo, sta ji starša dala vedeti, da jima je ljubše, če vesta kje in s kom je, kot, da kar izgine in se zabava, medtem ko njiju skrbi, kje se potika. Bila je vajena skrbnosti svojih staršev in njuno protekcijo je cenila bolj, kot karkoli. Menila je, da bi morali biti vsi starši nekoliko zaščitniški do svojih otrok in občudovala je ljudi, ki so v pravšnji meri ščitili svoje otroke pred odraščujočimi problemi, nevarnostmi in pastmi krutega življenja. Staršema ni mogla zameriti dejstva, da jo vedno težje izpuščata iz svojih rok. Vsako leto na Oxfordu je bila zanjo odskočna deska v življenje, zanju je vsako leto pomenilo priložnost več, da jo izgubita. Prav tako kot vsi drugi starši sta se tudi ona zavedala, da bo Nikki nekoč odšla iz njunega varnega objema v svoje življenje, le da sta bila za razliko od koga drugega prepričana, da se njuni odnosti ne bodo ohladili. Še zadnič so se objeli, ko je lahko samo še strmela za njihovim avtom, ki je izginjal za ovinkom. Na njenih ustnicah je ostal nasmeh, ki sta ga pričarala s spomini na poletje. Preživela je ene najlepših počitnic, a vedela je, da se more hitro spet vrniti na tirnico, ki jo je imenovala 'mučenje z dvodnevnimi počitki'. Še posebno zaradi staršev, se je nameravala letos posebno potruditi pri šolanju. Dejstva, da more ponavljati letnik se nista pretirano razveselila, a tudi preveč jezna nista bila, kar je Nikki zelo presenetilo. V resnici je upala, da bo uspela dokončati letnik in izpeljati še tiste izpite, ki so ji manjkali za uspešen zaključek, a je bilo število predavanj, ki jih je morala nadoknaditi preprosto preveliko in je zato enostavno obupala. Po kratkem praznjenju kovčkov in malo daljšem spancu se je preoblekla v kratke, jeans hlače in modro kratko majčko. Čakalo jo je nekaj, kar jo je pravzaprav s še večjim zagonom pripravljalo na Oxford. Že prvega septembra jo je čakalo srečanje z njenim polbratom. Kako čudna in neprijetna beseda se ji je zdeja, polbrat. Kljub temu, da doma niso veliko govorili o Kaiu je sama veliko noči prebedela in si zamišljala njun prvi pogovor. Jacob ji je o njem veliko povedal, a si ga preprosto ni mogla in ni hotela predstavljati. Bolje se ji je zdelo počakati na to, da ga spozna. Od nekdaj se je izogibala presojanju ljudi na pogled, saj je vedela, da se karakter pogosto skriva zelo globoko pod površjem in je lahko človek na videz popolnoma drugačen, kot v resnici. Previdno je odrinila vrata njej, zelo priljubljenega bara, v katerem so se študentje pogosto zbirali na karaokah. Nenalašč je v glavi na hitro ustvarila sliko nje in njenega polbrata, kako ob glasni glasbi pojeta v krogu prijateljev, in neprijetno jo je zvilo v želodcu. Sedla je na udoben stol in se negotovo naslonila nazaj. Srce ji je divje bilo in ko je natakar pristopil z vprašanjem, kaj bi naročila je skoraj pobegnila iz bara. "Jagodni sok, prosim." Je hitro odgovorila in zgroženo ugotovila, da zveni prestrašeno. Za hip se ji je zdelo, da bi bilo res bolje pobegniti in se nekam skriti. Iz torbice je hitro potegnila denarnico, na mizo spustila nekaj kovancev in ustala, v istem trenutku pa je nekdo odrinil vrat v sicer prazen bar in presenečeno je sedla nazaj na stol, kot bi jo kdo oblil s vedrom mrzle vode. Kai ?

[Kai, sori, bol lejm je -.-]

Gost

»Oprosti, si mogoče Nikki?«

Tagged: Nikki
Word Count: 440

[Obup, kr neki nalagam ^^]

Nerodno je pogledala v tla in se zmedeno nasmehnila. »In ti si verjetno Kai, kajne ?« je zamrmrala in njeni roki sta nekontrolirano šinili k robu modre majčke, katere rob je v naslednjem trenutku mečkala in zvijala v tanke rolice. »Čakaš na dovoljenje da sedeš ?« Poskušala se je pošaliti, a glede na izraz na njegovem izrazu je bila prepričana, da ji ni uspelo njune resnosti malce omiliti. Sama se je popolnoma zavedala, da bo njuno prvo srečanje nerodno in čudno, in nažalost se ni mogla spomniti niti enega stavka, ki bi jo vsaj malo sprostil, kot takrat, ko se je pripravljala na to, da spozna svojega polbrata. Na misel so ji prihajala vsa možna vprašanja o poletnih počitnicah, prišla je celo do tega, da bi ga vprašala kako se drži. Vsekakor se ji je vsakršna misel na vprašanja o njegovi družini zdela nespametna, na trenutke se je počutila kot, da mu je ukradla očeta in ga priklenila nase, da ga on ni mogel imeti. Kozarec s sokom je ponesla k ustnicam in naredila požirek, čutila je, da se ji tresejo roke. Ko je kozarec hotela zopet postaviti na podstavek na mizi ga je nerodno zvrnila in skoraj polovica pijače je končala razlita po šanku. »Oprosti.« Se je na hitro opravičila, čeprav ni vedla ravno, komu se opravičuje. Natakarju, ki je hitro prihitel s krpo in očistil šank ali Kaiu, ker je bila tako zmedena in živčna. V resnici svoje nervoznosti in hotela pokazati pred njim, a je njeno telo ušlo nadzoru. »Bodo vsi najini pogovori taki?« Je resno rekla in obenem zopet poskušala biti duhovita. Kislo se je nasmehnila in nenalašč zavila z očmi. »Povej mi že, če me sovražiš.« Je tiho rekla in pogledala v tla. Nerodno ji je bilo napeljevati na to, da se resno pogovorita, a hotela je že enkrat opraviti s tem, da se je vsak dan počutila kot poosebljeno zlo, ker je nekdo zaradi nje ostal brez očeta.

_________________

***
i can't do everything, but i'll do anything for you<3

Gost

»Da, Kai sem.«

»Ne skrbi, vse je v redu. Sem se že tako ali tako polil z kavo v Starbucksu.«

»Seveda ne. Žal mi je samo, da te nisem spoznal že prej. Malce sem živčen sedajle, ko te vidim prvič v življenju in sem si vedno predstavljal, da če bom imel sestro ali brata bova skupaj plezala po drevesih in skupaj kradla piškote babici, ko ne bo gledala. Vedno sem si želel sestro, oprosti, ker nisem bil tako zgovoren v tem trenutku.«

»Ne skrbi, vse je v redu. Sem se že tako ali tako polil z kavo v Starbucksu.«

»No, povej mi kaj o sebi. Kaj rada počneš? Kakšno glasbo poslušaš? Kaj ti je nasploh všeč? Imaš kakšno domačo žival?«

»Torej, kako je kaj tu na Oxfordu? Malce mi predstavi kako potekajo stvari tukaj. Je res tako zabavno kot sem slišal ali so to samo trači?«

»V katerem collegu si? Jaz sem v Magdalen, lahko me prideš kdaj obiskat. No dovolj, da ne bom samo jaz spraševal.«

Tagged: Nikki
Word Count: 523

[No neki sm skp spackou. ^^,]

Malce ji je odleglo, ko je opazila, da je tudi njemu nerodno. »Oprosti. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom poskušala tvojo s kavo polito majčko dodatno uničiti s jagodnim sokom.« Je jezna, sama nase zastokala in s prtičkom popivnala nekaj majhnih madežev na njegovi majici. »Ko še nisem vedela zate, sem si tudi jaz obupno želela mlajšega brata ali sestro. In potem, ko sem dobila ravno to sem te začela v trenutku sovražiti, ker sem zaradi tebe zasovražila sebe.« Je začela nakladati, še dobro, da se je pravočasno ustavila. »Oprosti, to zveni kot, da si nisem še vedno želela nekoga, ki bi mi težil vsakič, ko bi imel pet minut časa in me prosil, da mu pomagam pri domači nalogi.« Zmedeno se je nasmehnila in ga pogledala v oči. V hipu se ji je zdelo, da bi ga lahko objela in ga za vedno držala, kot bi bil oseba, ki je ob njej že celo življenje. »In ja, tudi jaz sem živčna, a dvomim, da tega nisi opazil.« Je dodala. Svoj pogled je povesila in si začela z neverjetnim zanimanjem ogledovati svoje bele sandale. Strah in živčnost sta bila še vedno prisotna, izginila pa je obupna želja po pobegu in skrivališču. »Rada.. Fotografiram. In igram kitaro.« Je skomignila z rameni. Fotografiranje je po njeno sploh ni delalo posebno, saj se je s tem ukvarjal vsak drug študent na Oxfordu. Bolj ponosna je bila na igranje kitare, s tem se je ukvarjala od konca osnovne šole in morala je priznati, da ji je šlo zelo dobro. »Glasbo prilagajam svojemu počutju.« Svojemu odgovoru se je kislo nasmehnila in se v upanju na kakšen boljši odgovor ozrla naokoli po baru. »Saj veš.. Zagrenjene in depresivne pesmi, ko sem žalostna, glasne in vesele, ko sem dobre volje. « Zopet je skomignila z rameni. V nekaj trenutkih dokaj sproščenega pogovora je Kaia začutila kot prijatelja in ne neznanca, ki ga je obupno želela spoznati in ga nato takoj izbrisati iz obličja zemlje. Strah in negotovost je nadomestil prijeten občutek topline, ki se ga je razveselila in ga je sprejela odprtih rok. Kai je bil prijazen in izgledal je prav v redu. Ni ji izgledal kot nekdo, ki je v gimnaziji podrl vsa dekleta, ki jih je spoznal in ni ji deloval prevzeten in sebičen in všeč ji je bil, ker ni bil tak. »Zabavno je, če se znaš zabavat.« Je sarkastično rekla in se nasmehnila. »In lahko kar začneš sovražiti jutranja predavanja.« Je še dodala in se zasmejala. »Trinity. Dom umetnikov.« Je resno odgovorila in se mu ponovno nasmehnila. Res se je bolje počutila. »Kaj pa ti ? Povej mi kaj o sebi.« Je radovedno rekla in se malce presedla. Upala je, da ji bo pripravil izčrpno pripoved o svojem življenju, čeprav se ji je zazdelo, da pričakuje preveč.

_________________

***
i can't do everything, but i'll do anything for you<3

Gost

@ Ruby

Sobota se je že bližala koncu dopoldneva, ko se je Lina komaj vstala iz postelje. Edini razlog, da ni cele sobote prespala je bila Ruby. Namreč dogovorili sta se, da se dobita. Čeprav ni minilo dolgo od njunega nazadnjega srečanja, jo je Lina močno pogrešala. Postavila se je pred ogledalo in se je zazrla v svoje podočnjake, ki so ostali zaradi včerajšnje zabave. V sobi je našla žlico in si jo je postavila po oko. To naj bi odpravljalo podočnjake, vsaj tako pravijo in zato je Lina hotela preveriti, če to res drži. Podočnjaki so rahlo izginili, a še zmeraj so bile sledi o njih. Z tanko plastjo pudra, pa jih je odpravila. Zadovoljno se je nasmehnila in pri tem čisto pozabila na uro. ˝Ojoj, spet bom zamudila.˝ Je sama sebe pokarala. Oblekla je prve kavbojke in majico, ki jo je zagledala v omari ter lase spela v visok čop. Sobo je še zmeraj imela samo zase, kar je sploh ni motilo, saj ji ni nihče nonstop stal za hrbtom in lahko si je stanovanje čisto prisvojila, čeprav ji ne bi bilo slabo tudi če bi imela sostanovalko, morda bi bilo celo bolje. Tako pa je imela tudi čas sama zase in se je lahko posvetila sebi, kolikor se je hotela. Zaprla je vrate, jih zaklenila. Odpravila se je na ulice Oxforda, ki jih je med poletnimi počitnicami zelo pogrešala. Prav tako je pogrešala vonj po kavi, ki je na vsakem koraku v ulici zadišal. Namreč na izbiro si imel barov kolikor si jih hotel. Odprla je težka vrata bara, za katerega sta se z Ruby zmenili. Z pogledom je ošvrknila, če je že slučajno kje Ruby, saj je že par minutk zamujala, srečala pa je tudi nekaj znanih obrazov. Ker je še ni bilo je sama izbrala prostor, oziroma kjer je še bil plac. Stole v tem baru je naravnost oboževala, zato je vsakič znova vračala vanj. Natakarica je takoj prispela k njej. ˝Juice, prosim.˝ si je naročila in se udobno namestila v stol, med tem ko je čakala Ruby. Kaj hitro po tem, ko ji je natakarica prinesla sok, se je prikazala Ruby. ˝Heeej.˝ Jo je pozdravila in objela. ˝Taako sem te pogrešala.˝ Je rekla in se ji je nasmehnila. Oboževala je vsake minute, ki jih je preživela z Ruby.

Gost

»Fotografiraš? Tudi jaz sem od starih staršov za božič dobil nov fotoaparat Canon in tudi sam igram čelo.«

»Torej, imaš kakšnega hišnega ljubljenčka? Jaz imam psičko Emo, popoldne jo moram dvigniti na letališču, saj bo prišla za mano, lahko greva kdaj na sprehod z njo.«

»Joj, poglej koliko je že ura. Emino letalo pristane enih popoldne. Komaj sva začela in že bova končala, kaj ko bi se dobila v parku kasneje, morda okoli pete oz. četrte popoldne?«

»Vrjami. Ema ti bo še kako všeč, vedno je vesela in skače naokoli ter predvsem obožuje, ko ji mečeš palico.«

»No sporoči mi, če se lahko dobiva v parku, Se slišiva.«

»Lepo te je bilo spoznati Nikki.«

Tagged: Nikki
Word Count: 450

[Sori za pozno objavo. Wink

]

Kakšno uro nazaj je končal prvo predavanje letošnjega leta, toda to ni bil edini razlog, zakaj je bil že ves dan slabe volje. Njuna zveza z Rainbow se je v zadnjem mesecu poslabšala, tako da sta oba vedela, kaj danes sledi. Na srečo sta bila človeka, ki nista videla smisla v podaljševanju nečesa, kar je očitno imelo že pretečen rok trajanja. Čeprav sta v skupnih počitnicah še dober mesec nazaj uživala v družbi drug drugega, se je vse skupaj končalo nazaj s prihodom na Oxford. Proste dneve sta raje preživljala vsak s svojimi prijatelji s sedaj že dolgočasnimi izgovori, da jih nista videla cele počitnice, tiste redke večere, ki sta si jih privoščila skupaj pa sta preživela na kakšni glasni zabavi ali klubu, kar nekako ni najbolj spadalo pod kategorijo kvalitetnega preživljanja prostega časa. In čeprav je bil prepričan, da se še vedno imata rada tako kot sta se imela par mesecev nazaj, to očitno ni bilo več dovolj, da bi lahko obdržala zvezo. In čeprav je bil Sebastian tisti, ki je predlagal ta večer je bil prepričan, da se bo tudi Rainbow strinjala, da tako ne gre več naprej. Tako se je nekaj minut pred dogovorjeno uro znašel pred barom Innocent, ki gotovo ni bil naključno izbran. Po eni strani je bil dovolj obiskan, da si noben od njiju ne bi mogel privoščiti kakšnega nepotrebnega izpada ali prepira, po drugi strani pa je bil kljub karaokam, ki so se odvijale tistega večera, dovolj tih, da se je dalo normalno pogovoriti, brez dviganja glasu, da bi drug drugega razumela.
Poiskal je manjšo mizo za dva bolj v samotnem delu bara, ki je bila še nezasedena ter zasedel enega od stolov. Jakno je obesil na naslonjalo stola za sabo ter natakarico, ki je pristopila do njega kratko odslovil z izgovorom, da čaka na nekoga. Nenazadnje niti ni vedel, če bo pogovor toliko dolg, da bo pijača potrebna. Svoj pogled je usmeril na oder, katerega je sedaj zasedla na videz znana rjavolaska, za katero se mu je zdelo, da je verjetno celo njegova sošolka, z eno od njemu nepoznanih pesmi. Ko je tako poslušal njeno petje je popolnoma spregledal Rainbow, ki se je v tem času že znašla v baru.

(Rain smitten

)

Skoraj utrujeno si je pomela oči, ko se je še zadnjič pogledala v ogledalo v svoji sobi in si z isto roko rahlo zmasirala vrat. Zadnje čase se je počutila brez energije in volje, da bi zjutraj sploh vstajala, a vedela je, da se je ti zgodi vedno ko je treba ponovno začeti z predavanji in šolo. Prav tako pa pozni večeri in zabave tudi niso pomagali, kot tudi ne prihajajoč pogovor s Sebastianom. Pogovora se ni bala, kot tudi ni pričakovala da bo na koncu vsega imela ravno strto srce, čeprav je bila globoko v sebi prepričana da ga bo verjetno vedno imela na svoj način rada. A že nekaj časa se je počutila kot ptica, ki so jo zaprli v kletko in se na vse pretege trudi, da bi ji ušla. Ni bilo dekle narejeno za zveze, ni bila 'domača žival' pripadala je v divjino. Stresla je z glavo nad svojimi neumnimi primerami in lase skoraj malomarno spela v figo na tilniku, potem pa se še zadnjič pogledala v ogledalu. Dolge pisane pajkice, ter pregrešno kratka tunika z malce izreza, čez pa jakna ki jo je varovala pred oktobrskim večernim mrazom, kot tudi balerinke in šal. Vse skupaj je dajalo vtis, kot da je to nas navlekla brez razmišljanja, a vseeno tvorilo celoto, kar je bilo vsem – kot tudi njej – vedno v presenečenje. Preden je sploh vedela, se je že znašla pred barom in se malce tesneje oprijela svoje torbice. Kljub vsemu, taki pogovori niso bili nikoli prijetni, še posebej ko so jima vsi zagotavljali kako 'super par sta' in Rain je vedela da imajo verjetno prav. Poletna Rain in Seb sta bila super par. A v Oxfrodu se je vse spremenilo, imela sta svoje rutine, navade in… vsem temu je bilo težko ubežati. Zagledala ga je za mizo a ni je še opazil, zato si je vzela trenutek da je z očmi potovala po njegovem obrazu. Kot vedno, je bil videti neverjetno in skoraj nejeverno se je vprašala ali se mu bo res kar tako odrekla, brez borbe. A že samo dejstvo, da je o tem razmišljala ji je dalo vedeti, da njuna zveza res nema smisla, in je bolje da jo končata zdaj ko jima še nekaj pomeni, kot čez nekaj mesecev, ko se bosta drug drugega popolnoma naveličala. Na usta si je prisilila majhen nasmeh in se počila na stol nasproti njega. »Hej.« Ko jo je natakarica zagledala je prihitela nazaj k mizi in Rain je malce neodločno pogledala proti Sebastianu potem pa le naročila gin in tonic. Med njiju je padla neprijetna tišina, med katero Rain ni mogla ne-opaziti da ga ni poljubila kot vedno, on pa se tudi ni nagnil naprej in jo skušal pozdraviti s poljubom. Očitno so bili njeni občutki pravilni. »Torej..« Je malce v zadregi rekla in ga vprašujoče pogledala. Konec koncev jo je on poklical.

[here.^^ breaking up is hard to do...]

_________________

♥ ♥ ♥

and i swear in that moment we were infinite.

(ampak vseeno je v RPGju mal lažje kot v RL chuckle

)

Ob njenem glasu je končno odtrgal pogled od odra ter se zazrl v Rainbow, ki se je usedla nasproti njega. Kot vedno mu je tudi tokrat njena prisotnost priigrala nasmešek na obraz in skorajda bi že pomislil, če ne bi bilo bolje počakati, da se stvari mogoče vseeno izboljšajo, ko je misel hitro pregnal iz glave. Mesec dni je bilo dovolj časa in edino, kar se je spremenilo je bilo to, da je bilo iz dneva v dan slabše. "Živjo," jo je pozdravil nazaj, naslednji hip pa je poleg njiju ponovno stala ista natakarica, kot par minut nazaj. Naročil je pivo, kot mu je bilo v navadi ter svojo pozornost zopet usmeril v Rainbow. "Torej," je počasi začel in se kratko odkašljal, ter poskušal zbrati besede, s katerimi bi začel. In čeprav si je pogovor danes že neštetokrat zavrtel v glavi, so bile njegove misli trenutne popolnoma prazne in nekaj sekund je potreboval, da je po tistem uvodnem 'Torej' spet začel. Zakaj bi zavlačeval, če se je že na njenem obrazu videlo da ve, o čem bo tekla beseda? "Okej, resnično nimam smisla zavlačevati z lepimi besedami, ker mislim da oba veva, pri čem stojiva," je počasi začel in se kislo nasmehnil ob misli na to, da je bila dana prav njemu ta vloga, da konča vse skupaj. "Mislim da najina zveza ne... funkcionira najbolje, se ti ne zdi? Odkar sva prišla nazaj na Oxford, je vse drugače. Vidim te skoraj toliko, kot moje ostale 'navadne' prijatelje, poleg tega pa vsa najina srečanja spominjajo na dolgočasno rutino," je zamrmral in zavzdihnil. Nekako vseeno ni želel biti prvi, ki bi moral omeniti besedno zvezo 'konec je'. "Ne razumi me narobe, še vedno te imam isto rad samo... to očitno ni dovolj, da bi najina zveza zdržala še dolgo. Nekako mislim, da nisva ravno povsem primerna drug za drugega. Ali pa mogoče sva, kdo ve. Ampak trenutno se mi nekako zdi, da sva vsak na svoji valovni dolžini," je nato še dodal. Njegov pogled je med govorom skakal od Rainbow, pa vse do ostalih nepomembnih stvari okoli nje. Nikoli ni bil ravno tak tip človeka, ki bi lahko ob taki iskrenosti gledal človeka ves čas v oči. "Kaj se ti zdi?" je nato prepustil besedo njej, saj je resnično želel slišati še njeno plat. Veliko lepše je namreč končati zvezo, če sta oba za to, ampak nekako je dvomil, da bo Rainbow želela vztrajati ob tem.

[true true.^^]

Kljub temu da je vedela zakaj je prišla v bar, vedela kaj se bo zgodilo so jo njegove besede na nek način presenetile. Drugače je vedeti in drugače je to izkusiti, še posebej Rain, ki ni imela ravno veliko izkušenj z razhajanji. Vedela je, kako se je zbudili v postelji zraven nekoga, od katerega ni vedela niti imena, vedela je kako je bilo neslišno pobrati oblačila in se izmuzniti iz njegove sobe, a kar naenkrat se je znašla v nenavadni situaciji ko pravzaprav ni čisto vedela kaj naj mu odgovori. »Ja… mislim da oba veva.« Je skoraj olajšano rekla, saj si ni predstavljala kako bi bilo, če bi bil eden od njiju zdaj tu v solzah in rotil drugega, naj ne gre. Sebastian bo pri njej vedno zapisan ko ena izmed njenih prvih, resnično pravih zvez, in vedela je da si za prvega fanta ne bi mogla želeti boljšega od njega. Imela sta se super, zabavala sta se, bila sta prijatelja, kaj več bi si še lahko želela? Stvari med njima so bile drugačne, kolikor sta si želela zanikati da niso. »Seb.. resnično ti ni treba pojasnjevati, tudi jaz se počutim natanko tako.« Ga je na nek način pomirila in se mu malce nasmehnila. »Tudi jaz te imam še vedno rada, verjetno te bom na svoj način vedno imela, ampak imaš prav. Mislim da je najbolje da se… razideva.« Bilo ji je skoraj smešno ko so besede izpustile njena usta, beseda ki jo je tako redko uporabila. »Uau.. očitno je to res to, kaj?« Je zamišljeno rekla in se naslonila nazaj na stol, v tistem trenutku pa ji natakarica prinesla njuno naročilo. Rain je hladno tekočino spustila po svojem grlu in se z nasmeškom vprašala kako zelo kišejsko bi bilo, če bi ga vprašala če bosta še vedno ostala prijatelja. Čez njo je zaplaval občutek, olajšanja in žalosti hkrati, ko se je zavedla da je pravzaprav spet samska. Po eni strani si je želela da bi zaplesala po ulici in kričala od veselja, a po drugi strani si je želela samo da bi jo Seb še zadnjič objel in potolažil. Ni vedela kaj vse se je kopičilo v njej do zadnjega trenutke in neprijetno tišino ki se je spustila nad njiju je prekinila z vzdihom. »Amm, sama nisem ravno izkušena v teh stvareh tako da, povej kaj zdaj.« Je že skoraj v smehu rekla. »Vsekakor bi te rada še kdaj slišala.. Mogoče bi šli z Rinny kdaj skupaj ven?« Vedela je, da se Sandrine in Sebastian dobro razumeta, kar ji je bilo v času ko sta bila še par všeč. Zdaj pa nekako ni čisto vedela kako so stvari, kot tudi ne ali si je Sebastian po njunem razhodu sploh še želel njene družbe.

_________________

♥ ♥ ♥

and i swear in that moment we were infinite.