Wearing THIS !
For : Roselyn


" Prav si zadela. Poskušam zveneti bolj britansko a mi ne gre. Sploh pa francoski naglas me ne moti tako zelo. " je dekletu odgovorila in se nasmehnila. " Grem staviti, da si ti iz Avstralije. Saj veš..naglas. " je še dodala in ji pomežiknila. Sama je bila tudi talent za spoznavanje naglasov. A francoskega, avstralskega in britanskega je spoznala takoj. Nekako so ji bili najbližji in tudi najljubši glede na vse druge naglase. Počasi je spustila torbo na tla in s sebe slekla plašč, ki jo je grel v teh mrzlih zimskih dneh, ki so se približevali v prihodnosti. Zavzdihnila je in poiskala vse stvari za angleščino, katera je bila na urniku. Angleščino je imela rada. Bil je njen maetrni jezik in težave z njim ni imela zato ji je šel dobro od rok prav tako kot vsi drugi jeziki. " Torej kaj študiraš tu na Oxu ? " je vprašala in pogledala dekle z radovednimi očmi. Nekako se ji je zdelo zanimivo še posebej za pogovor med dolgočasnim nakladanjem profesorice o angleščini in kako napišeš pravilno stavek katerega zna že polovica študentov tu. " Arheologijo študiram. " ji je odgovorila in se nasmehnila. Arheologija je bila njena strast in je bila očitno edina v družina, ki je to sploh marala. Vsi ostali so bili bolj " normalno " usmerjeni medtem pa ko je sama oboževala izkopanine kosti in vse povezano s tem. A to je bila ona. " Kateri letnik pa si ? " je še vprašala. Nasmeh je še vedno krasil njen obraz in v njenih očeh je gorela iskrica, ki je pomenila veliko stvari. Veselje ob novem spoznantsvu, ljubezen in nasploh to, da uživa res zelo zadnje sončne žarke čeprav je to bolj pomenilo slabo kot pa dobro. Zavzdihnila je in posvetila navidezno pozornost profesorici, ki je že veselo pričela predavanje. Pogled je usmerila proti uri na sredini učilnice in videla, da se predavanje ne bo tako hitro končalo kot se je začelo.A upala je vsaj, da ji bo ob sogovornici čas hitro minil in bo pozabila na vse in nato le stekla ven na svež zrak in na dopoldansko kavico. Kavico katero je potrebovala, da bo dobila energijo za dan, ki se je prebujal nad Londonom. Zavzdihnila je. " In zakaj si se pravzaprav odločila za medecino ? " je še vprašala in zapisala naslov današnje teme. Teme katere je pravzaprav sploh ni zanimala sploh pa jo je le lenobno napisala kakor vse ostale sploh v jutranjih dneh.

Rain je zaspano zazehala v decembrsko jutro ko je z obvezno kavico v roki prihitela na predavanje in s sebe očistila nekaj snežink ki so se ujele v njen plašč in dolge rjave lase, ki bodo počasi že potrebovale striženje. A takimi malenkostmi ko je bil frizer se seveda ni ubadala in zato je imela že precej razcepljene konice – nekaj kar ji je vedno šlo na živce. V torbo je zbasala kapo, šal in rokavice, naredila še en dolg požirek kave preden je pogumno zagrizla v stopnice ki so vodile do predavalnice angleščine – predavanju ki mu nikoli ni ravno sledila, a ga tudi redko zamudila – nekaj kar je danes kazalo da se bo zgodilo. V predavalnico je uspela smukniti ravno do časa preden so se zaprla vrata, potem pa previdno in po prstih poiskala prost sedež, in brez da bi se ravno ozirala kdo je sedla zraven, potem pa imela grozno veliko dela z svojim plaščem, iz torbe je končno zbezala svoj računalnik ki pa je ostal neodprt na mizi pred njo. Končno se je obrnila na svojo desno, kjer je sedelo nezanimivo dekle, potem pa še na levo in ošinila rjavolasca, in se zazrla naprej v kateder. Potrebovala je nekaj sekund da je končno registrirala kdo je oseba ki je sedela poleg nje in se kot da bi jo nekaj pičilo popolnoma vzravnala. Med prijateljicami, še posebej tistimi najboljšimi je veljalo nenapisano in dobro znano pravilo, da vedno potegneš s prijateljico, ko se par razide in se ne družiš z 'sovražnikom'. A rjavolasec ki je sedel poleg nje, bolje rečeno, rjavolasec zraven katerega se je usedla ni bil nihče drug kot Liam, Zarin bivši. »Oh.. ti.« Je le zmogla navidez popolnoma nezainteresirana, kot da bi pravkar opazila muho ki je počivala na steni in mu namenila pogled. Točno je lahko videla kaj je Zara videla na njemu, bil je seveda skoraj neustavljivo privlačen in hotela se je nekajkrat udariti po glavi da se je usedla sem. Zakaj, zakaj ne gleda bolje okrog sebe? Res da ona in Liam nista imela ravno velikega odnosa – pravzaprav sta se komajda poznala. Zara ju je predstavila na eni od zabav, kjer sta bila vljudna drug do drugega, a zdaj je bil njun odnos vsekakor bolje opisan negativno kot pozitivno.

|For: Liam, wearing: this|

Nadležno piskanje je Lauren najedalo živce. Počasi je odprla oči in si
čez glavo potegnila rjuho. Vedela je kaj jo čaka, njeno prvo predavanje
katerega se je ob enem veselila, po drugi strani pa niti ne, saj to
pomeni začetek šolskega leta in to ji je bilo čisto odveč. Z roko je
poiskala budilko, ki je še vedno glasno in nadležno piskala. Udarila je
po gumbu in ko se je piskanje ustavilo je prostor spet zapolnila nežna
tišina. Ta je Lauren skoraj potegnila nazaj v topel spanec a se mu je
uprla. Počasi je vstala in si z lastiko naredila čop. Odvlekla se je do
kopalnice, kjer se je počasi stuširala in preoblekla. Njene
sostanovalke ni bilo na spregled a predvidevala je, da je že odšla na
svoje predavanje, saj ni bilo njenega računalnika in torbe. V kuhinji
si je skuhala kavo in pojedla toast z marmelado. Že od nekdaj je imela
tako navado, ali toast z maremelado ali pa kosmiči s kavo. V svoji sobi
je poiskala zvezek in pisalo in ju pospravila v torbo. Hitro je še
ošinila stensko uro, ki je visela na hodniku in iz barske mizice
pobrala svoj laptop. Oblekla si je plašč in zapustila stanovanje.
Sledila je ozki potki do predavalnic in se ustavila pred velikim
vhodom. Skozi steklena vrata je videla da je predavalnica še odprta kar
jo je prepričalo da vstopi. Takrat pa je zagledala precej poznano osebo
"Nikki?!" je šokirano izdavila, zadnič ko sta se videli nista bili v
dobrih odnosih. Lauren je na neki srednješolski zabavi poljubila
takratnega Nikkinega fanta. Bila je pijana in on se je že nekaj časa
metal okoli Lauren. Nikki tega ni nikoli zvedela, le to da ga je Lauren
poljubila. Od tistega večera nista govorili. "K...Kaj pa ti tukaj? Ja
niti jaz nisem česa takega pričakovala... Nazadnje ko sva govorili
sva..." se je obotavljala Lauren saj ni vedela kako naj odreagira.

For: Nikki
Wearing: This

; peter

Le s čim si je to zaslužila, da se je morala prav danes ukvarjati še z njegovo družbo, ki ji je bila še mnogo manj ljuba kot nadležen mrčes ali podrepna muha, ki ti ni in ni dala miru. Petra ni imela za smrtnega sovražnika, čeprav bi se nekomu na prvi pogled to zdelo in prav nič presenetljivo ne bi bilo. Preprosto ga le ni prenesla in vedno mu je morala nasprotovati. Če ne zaradi drugega pa že iz samega principa, ko sta se včasih presenetljivo v kakšni stvari celo strinjala in s tem ugotovila, da mogoče pa le nimata toliko različnega pogleda na svet. Jamie velikokrat njunim 'razgovorom' ne bi rekla ravno prepir, prej glasno razpravljanje. In, da je bilo res glasno, o tem sploh ni bilo dvoma. Oktave in jakost njunih glasov, ko sta hotela drug drugemu dokazati svoj prav, je zrasla do zelo visokih višav, ko ni več spominjalo na nič drugega, kot na dva, ki brez predaha tulita eden nad drugim, kot dva popolna norca, ki bi jima manjkala kolešček ali dva. A Jamie je po svoje uživala v teh njunih besednih dvobojih, nekako je s tem sproščala svojo odvečno energijo ali pa dvignila nivo svojega razpoloženja. Včasih je bil prav dober žolčen prepir tisti, ki je pomagal, da si se znebil slabe volje in malodušnosti. Z očmi je poblisknila proti Petru, a se je za hip odločila, da ga bo še ignorirala. Tako ali tako je bilo jasno, da to dolgo ne bo več mogoče. Lažje se bi bilo čimprej spreti in čimprej tudi končati vso stvar, še preden se bi zares začela predavanja in bi s svojim obkladanjem bila deležna še več pozornosti. A ji je bilo povsem vseeno, saj je pozornost ni pretirano menila in tudi popolnoma jo je brigalo, če bi jo vrgli ven iz predavalnice. Navsezadnje to ne bi bilo prvič. Dobro se je zavedala, da bosta s svetlolascem gotovo še pred koncem ura glavna tarča obrekovanja. »Da bi me fant pustil? Ah, kje… Prvič nihče me ni pustil in drugič, če bi kdo koga pustil, bi jaz njega,« je povsem sladko rekla skozi stisnjene ustnice. »Še zdaj nisi ugotovil, da sem že po naravi ves čas napičena, še posebno pa ko ti prideš v bližino,« je rahlo prezirljivo privzdignila obrv in se potrudila čim lepše odložiti prenosnik na mizo, saj on ni bil nič kriv njene slabe volje in si ni zaslužil, da je z njim grdo delala, glede na to da ga bo še presneto potrebovala. »Mogoče je pa tebe kakšna pustila in me to sprašuješ samo zaradi tega, da bi lahko potrnal glede tega. Ampak saj lahko veš, da jaz nisem pravi naslov in prava rama na kateri bi lahko pretakal svoje krokodilje krvave solze,« se je njena začetna sladkost, ki je bila samo narejena, že zdavnaj utopila v osornosti in sarkazmu. Petru je res uspelo vsakokrat na dan privleči njene najbolj črne strani značaja, ki jih je imela. »Tudi prav,« je navidez povsem brezbrižno skomignila z rameni, ko se ni hotel odstraniti nekam drugam. Če ne drugega, ji gotovo vsaj dolgčas ne bo, kakršne so velikokrat znale biti ure iz angleščine. Z rokami prekrižanimi na prsih je za nekaj trenutkov tiho obsedela in samo s pogledi drsela čez temena vseh mogočih glav, a seveda med njimi ni mogla nikogar prepoznati. Ošinila je kup študentov, ki so se usuli skozi vrata in lovili še zadnje minute preden bi se predavanja zares začela. Ob Petrovem vprašanju se je hočeš nočeš morala zasukati nazaj k njemu in spet je bil v središču njene pozornosti, kar si je gotovo več kot očitno tudi želel. Takoj je lahko na laž postavila njegovo prijaznost in ni si mogla pomagati, da ne bi zavila z očmi. »Ne vem zakaj točno, naj bi jaz zapuščala tebe še pred koncem leta. Celo leto boš moral biti še deležen moje prečudovite pozornosti,« ga je povsem prijazno zavrnila in se rahlo presedla na stolu. »Ampak kolikor vem, boš ti mene na žalost še pred koncem zapustil. Kaj nisi na srečo že četrti letnik in vi zaključite pred nami? Kar pomeni, da bom od takrat do konca študija imela blaženi mir. No, razen če slučajno ne padeš letnika. To bi bila res tragedija,« se je melodramično prijela z desnico za srce in zgroženo gledala vanj, če bi se to res zgodilo. Potem bi bila še eno leto obsojena na njegovo družbo. Grozota.

;Lauren

Z Lauren se, po pravici povedano nista videli že celo večnost. Prav vesela je bila, da jo vidi, kljub temu, da jo je še v srednji šoli sovražila zaradi neumne zabave, na kateri je poljubila Nikkjinega fanta. Fant ji je bil takrat zelo pri srcu, in pošteno jo je potrlo dejstvo, da se je spečal z njeno prijateljico, ki jo je spoznal šele na izmenjavi, na kateri so bili takrat srednješolci iz Bristola. »Na Oxfordu študiram že tretje leto ! O moj bog, nisem si mislila, da boš tudi ti nekoč tukaj !« Je presenečeno rekla, nato pa sedla na stol poleg Lauren in se nasmehnila. »Oh, pozabi. Obe veva, da je bil Jake navaden kreten in je verjetno še zdaj.« Je zamahnila z roko in se zasmejala. »Kako to, da si na Oxfordu ? Celo večnost te že nisem videla !« Je s podobnim tonom kot prej rekla, in se udobneje namestila na stol. »Vse mi povej. Hočem vedeti vsako podrobnost tvojega življenja tukaj, tudi umazane. Vsaj predavanje ne bo tako dolgočasno.« Je še dodala in se nasmehnila. Res je bilo, da nista bili prijateljici že celo večnost, a to ni pomenilo, da se Nikki ni hotela pobotati z njo. Pred neljubim dogodkom sta si veliko dopisovali in se videvali, posebno takrat, ko je bila Nikki na poletnih počitnicah v Franciji in tečajih francoščine. Takrat sta se tudi spoznali in Nikki je Lauren, odkar je pomnila, veliko pomenila. S prepirom so se njuni dobri odnosi povsem porazgubili in utonili v pozabo, od tistega večera niti govorili nista več. Nikki je dolgo čakala Laurenino pošto, a je nazadnje tudi sama obupala. Sploh si ni mislila, da jo bo še kdaj srečala, še manj je razmišljala o tem, da bo Lauren kdaj na Oxfordu. A bila je tam, še kako resnična.

In tam sta stali, stari prijateljici, ki se nista videli že kar nekaj let. Obe sta nekaj časa strmeli druga v drugo nato pa sta njuna presenečena obraza prekrila nasmeha. Sedli sta na stole v predavalnici in začeli z vsem kar si morata povedati. Bilo je preveč stvari katere bi si delili in povedali, če se ne bi zgodil neumen dogodek kateri je bil polen solz, alkohola, obžalovanja in ponosa. Nikki je bila tisti večer predvsem razočarana a tudi žalostna in tega je bilo Lauren vedno žal. Jake, bedak, ki je zaradi svojega videza in preveč alkohola iz Laurene strani prekinil njuno zelo dobro prijateljstvo. Lauren je nasmešek za nekaj sekund izginil iz obraza nato pa se spet nasmehnila Nikki. Preprosto ni mogla verjeti, da je tu in to že tri leta. Odvalil se ji je kamen iz srca, ko jo je hotela Nikki nazaj za prijateljico. Ni marala tega občutka, da je od nekoga odvisna a vendar je bila to precej vesela novica. Hitro jo je objela nato pa odgovorila "Najmanj bi pričakovala, da se srečava tu! Študiram, angleščino in moderne jezike. Naj uganem, novinarstvo in fotografija?" je poskušala uganiti Lauren. Že od kar sta z Nikki prijateljici ve da živi za njen fotoaparat. Imela ga je s seboj vedno in povsod. Veliko fotografij sta posneli skupaj ali pa vsaka zase nato pa si te pošiljali prek mailov. Lauren so se v glavi odvrteli vsi skupni smehi in solze, vse neumnosti ki sta jih kdaj koli storili in ji na obraz spet naslikali nasmeh. "Oh, upam da bo predavanje dovolj dolgo, ker ti potem imam veliko za povedati!" ji je navdušeno rekla. "Najprej slabše novice, starša sta se ločila..." je z nekoliko potrtim glasom rekla Lauren. Ni hotela uničiti vzdušja, ki je viselo v predavalnici zato je zamahnila z roko in nadaljevala "ah, pustiva slabe novice, zato bo še čas. Hm... le kaj naj ti povem?" se je zamislila, nato pa kot iz topa ustrelila "Brian! oh...bil je res najbolši fant, a saj veš kako sem jaz, nepripravljena na zveze in takrat še v prepričanju da je ljubezen nekaj več kot le beseda...Well, I was wrong! Skupaj sva bila štiri mesece in potem sva, sva spala skupaj in kaj je bilo potem? Potem je nenadno izginil v neznano kam in me niti ne zanima več v katero luknjo se je spravil! Srednja šola je bila potem normalna, nisem se več spuščala v resne zveze, le kakšne majhne avanturice." je zavzdihnila in se nato spet nasmehnila. "Lani sem maturirala, starša sta se po maturi ločila in, in zdaj, sem tu! nekako uresničujem moje sanje in ne morem verjeti da si TI tu! Ja Nikki, moje življenje ni bilo ravno najzanimivejše" se je zasmejala nato pa z kotičkom očesa pogledala proti predavatelju, ki je le še niju čakal da utihnejo. Obrnil se je proti drugim in Luren je šepetajoče nadaljevala "Kaj pa ti? Boljše zate, da imaš kaj bolj zanimivega zame" ji je pomežiknila Lauren, nato pa spet pogledala proti predavatelju, ki je že dolgočasno razlagal o tem kako se moramo pri njegovem predavanju obnašati. Lauren je vse preslišala in pogled usmerila na Nikki.

((sori za bedn post :S))

;April

Predavanja. Ta obveznost je bila za Iana vedno le nujno zlo. Vedel je, da s prihodom na Oxford ne bo rešen predavanj a vseeno jih ni pričakoval toliko. Sovražil je vsako minuto v tistih polnih predavalnicah in eno urno sedenje z monotonim glasom profesorjev v ušesih. Kljub vsem mukam, ki so mu jih prinesla predavanja je zapustil toplo posteljo in počasi vstal. Njegova prva destinacija je bila kuhinja, kjer si je naredil močno kavo na katero je prenašal odgovornost, da ga vsaj malo zbudi. Vžgal je kavni aparat in izginil za vrati svoje sobe. Čez deset minut je že naslonjen na pult, srkal toplo črno kavo. Stanovanje je bilo tiho in prazno. Njegovih sostanovalcev ni videl že celo večnost. Vedno oddideta še preden se Ian zbudi, pač ni jutranja oseba. Ošinil je uro, ki je bila mirno obešena na zid in prebral list predavanj, ki jih ima danes. Njegova prva jutranja muka je bila angleščina. Zdolgočaseno je zavzdihnil nato pa pograbil prenosnik in mobitel ter le-tega spravil v žep.
Zunaj je vladala prava zmeda snežink in beline. Sovražil je sneg in njegovo čisto belino in nedolžnost. Raje je imel modro morje in dekleta v bikinkah. A vendarle je stopil na pločnik in sledil zasneženi poti, ki je vodila do predavalnic. Odprl je vrata in vstopil v toplo notranjost predavalnice angleščine. Z roko si je očistil snežinke, ki so počivale na njegovih ramenih in posikal prosto mesto. Ravno, ko se je vsedel ga je že ogovorila April. V pozdrav ji je pokimal nato pa na mizi odprl računalnik. "Si prepričana, da se te samo danes ne drži glava? Ker moje mnenje je, da je to že del tvoje osebnosti" ji je z nasmeškom rekel nato pa pomežiknil. Z April sta bila vedno skupaj na predavanjih. Kljub temu, da imata čisto drugo smer študija, se vedno dobita na skupnih predavanjih. Ian je o April razmišljal čisto drugače kot o njegovih one-night-stand dekletih a moral je priznati, da je rjavolaska nadvse privlačna. April je jezno posmrkala in takrat se je na Ianovem obrazu pojavil nasmeh. Ni vedel vzroka za to a, ko je rjavolaska glasno kihnila in je vse obnemelo je Ian zavzdihnil in spet je na njegovovem obrazu pojavil bel nasmeh."Robec?" jo je vprašal in ji podal bel robček, katerega je rjavolaska hitro sprejela. "Oh, lahko si vesela, da zboliš. Vsaj teh predavanj boš rešena" ji je nekoliko hladno rekel, saj ko je bilo govora o predavanjih ga je naplavil nek čuden občutek. Ian se je naslonil nazaj in očarljivo pogledal April, ki si je jezno brisala nos. "Torej predraga April, kakšna bo današnja tema predavanja?" jo je vprašal nato pa se osredotočil na pisanje snovi. Tudi sam je razmišljal o čem bi se lahko pogovarjala, a ga to ni skrbelo saj sta vedno našla temo za pogovor.

@ Layla
mal je lame & sorry for waiting

Bil je že januar in Lux je bolj stežka dojemala s kakšno bliskovito hitrostjo je mineval čas. Zdelo se ji je, da so se še pravkar odpravljali na njihov izlet v Egipt, sedaj pa je bilo to že zdavnaj mimo in v vmesnem času se je toliko zgodilo, da je komaj dohajala vse dogodke. Včasih si je res želela, če bi lahko za en sam trenutek ustavila čas, a to ni bilo v njenih zmožnostih in žal nikoli tudi ne bo. Potegnila je glavo bolj med ramena, ko je veter spet močno zapihal. Pravkar je hitela po uhojeni poti do univerze, saj je imela čez pol ure predavanja, a njej je bilo zadnje čase toliko za njih kot za lanski sneg. Vendar je bila še vedno toliko, da je vseeno bolj ali manj hodila na njih, tudi če se je kasneje na smrt dolgočasila. In ravno zato je upala, da si bo danes našla kakšno družbo za med predavanji angleščine, ki že tako niso slovele po popestritvi. Še pospešila je svoj korak, saj je hotela čim prej priti na toplo. Zdelo se ji je, da zunaj vlada pravi snežni vihar, ko je vedno bolj pihalo in je veter v zraku vrtinčil novo naletele snežinke. Res je pogrešala vroče vreme, v katerem je lahko uživala v Egiptu in se obenem tolažila, da glede na to, kako hitro mineva čas, bo tu en, dva, tri poletje. Nič lepšega. Sonce, vročina, morje in seveda konec predavanj in študija. Ne glede kako je uživala v njej, so tudi njej zelo močno prijale poletne počitnice.
Potegnila si je kapo dol z glave, ko je enkrat vstopila v notranjost univerze in po velikih kamnitih stopnicah, ki jih je vedno malo občudovala, se je povzpela do nadstropja, kjer so imeli predavalnico za angleščino. Ko je skozi dvokrilna vrata vstopila v notranjost je ni presenetil boren obisk. Po novem letu se je to vedno zgodilo. S pogledom se je sprehodila po obrazih in med njimi iskala kakšnega znanega. Navsezadnje ga je res zagledala, temnolasko, ki je sedela ravno v tisti v vrsti, kot je ponavadi sama. Zasledila je prost sedež poleg nje in se namenila, da bo sedla ravno tja, če bo še prosto. To je bilo sicer nekoliko nenavadno zanjo, saj se je vedno držala bolj zase in se ni nikoli nobenemu vsiljevala. A to je nameravala korenito spremeniti. Ni moglo biti njeno socialno življenje vedno povsem na podnu in počasi se je učila sklepati nova prijateljstva ter jih tudi obdržati. Kaj ti je pomagalo, če si obvladoval prvo veščino, druge pa ne? Med vzpenjanjem do temnolaske, kateri je bilo ime Layla, če se je Lux prav spomnila in je prav tako stanovala v Trinityu, si je razpela debel zimski plašč, ki jo je ščitil pred mrazom in vetrom. Ni bilo videti, da bi jo Layla opazila, saj je gledala nekam proč. »Živijo,« jo je mogoče nekam negotovo pozdravila in ukrivila ustnice v droben nasmešek. Z vajeno kretnjo si je nato popravila nekaj svetlih pramenov las, ki so ji padli na čelo. »Layla, kajne? Je ta sedež prost?« je nato pokazala na prost sedež poleg nje in ji namenila vprašujoč pogled, ustnice pa še vedno vihala v nasmeh.

@  Ellie

Summer je vstopila v predavalnico angleščine in se ozrla naokoli. Skoraj vsa mesta so bila že zasedena in zato je pohitela kar se je le dalo hitro do praznega stola. Joj kako sem že pozna je pomislila, ko je pogledala na uro na svojem mobilniku. Saj že zamujam, še dobro, da predavatelja še ni v razredu. Ko se je prijetno namestila in si pripravila zapisnik na mizo, se je ozrla naokoli po predavalnici. Po večini so bili stoli popolnoma polni, na njih pa je videla sedeti tudi nekatere znane obraze iz drugih predavalnic. Ozrla se je še levo in desno, nakar pa je ugotovila, da zraven nje sedijo popolni neznanci. Nekateri, ki jih še nikoli ni videla oz. se z njimi še nikoli ni pogovarjala in jih uspela spoznati. Njena soseda na levi je bila svetlolaska, ki je vsekakor še ni videla. Zatopljena je bila v pogovor in je ni želela motiti s svojim umešavanjem. Pogledala je zamišljeno dekle na desni strani. Tudi nje ni želela motiti, a ji to ni uspelo. Ko je odprla zapisnik na zadnji strani kjer je ponavadi, ko ji je bilo dolgčas ustvarjala svoje čečkarije, ji je padel njen kemični svinčnik natla. "Opala," je rekla potihem. Ravno ga je nameravala pobrati, nakar se je ponj sklonila njena soseda in ga pobrala. Izročila ji ga je v roke, Summer pa je odgovorila: "hvala." Dekle se ji je nasmehnilo, Summer pa je pripomnila: "mimogrede, meni je ime Summer. Kako je pa tebi?" Po sogovočinem odgovoru je Summer spet pripomnila: "Ellie. O to je pa zelo lepo ime. Meni je že od nekdaj všeč." Sogovornici je namenila velik in pristen nasmeh, nakar jo je vprašala: "Iz kod pa prihajaš?" Sogovornica ji še ni uspela odgovoriti, nakar je v predavalnico prehitel ves zadihan profesor in začel razlagati razlog svoje zamude, nato pa še angleško slovnico. Joj ta angleščina, je pomislila Summer, nato pa pogledala Ellie. Resnično jo je zanimalo od kod prihaja, saj je bila zelo radoveden tip človeka. To je bilo mnogokrat dosti moteče, a kaj, ko si Summer pri tem prav na noben način ni mogla pomagati. To ji je bilo pač prirejeno, saj je bilo isto tudi z njenim očetom in babico.

[ sorry za poznost. veliko se zdele v šoli dogaja in se še cel teden bo ): ]