Pogledal jo je in se mirno vsedel zraven nje. Poznal je Paulin in čeprav je trdila, da ji je vseeno je videl, da ji ni. Sploh pa tudi njemu samemu ni. Paulin je prizadel čeprav jo je imel rad na nek svoj način. V času pa ko je odšel na njo res časa ni imel pomisliti. Mogoče pa je bila to največja napaka katero je lahko sploh storil. Najbolj pravično bi bilo, če bi jo vsaj enkrat poklical in se pogovoril z njo. Njegove misli je prikinil glasen vstop profesorja v dvorano. Navaličeno je zavzdihnil. Začelo se je mučno predavanje neljube matematike. V zakomplivciranih enačbah in številkah se je izgubil. In kakor ponavadi pri matematiki je po petih minutah prenehal z mučnim tehtanjem pravilnih številk in odgovorov. Pokukal je proti Pauline, ki je risala po svoji skicirki. " Pauline..." je zašepetal a dekle ga je odločno ignoriralo. " Daj ne moreš me celo življenje ignorirati. Morala se boš sprijazniti, da me boš kar nekaj let morala gledati še. " je rekel in se naslonil na stol in prekrižal roke ter jo pogledal. Dvignil je obrv in počakal na njeno reakcijo. Pauline je morala enkrat popustiti. Zdaj ali pa čez eno leto. Samo odvisno je bilo od jeze katere je čutila. Sam je bil tu na boljšem položaju saj je čutil samo to, da mu je bilo žal. Žal, da ji je naredil to kar ji je. A tak je bil. Večno zakompliciran sploh pa v ljubezni v katero ni verjel. Če že ne zaradi sebe potem pa zaradi očetove pravljične zgodbe. Havaji, ljubezen, pobeg v daljno deželo, poroka in otroci. Res lepa zgodba za vnuke a del konca je tragičen. Pobeg matere, zapustitev družine in svojega življenja kterega je živela najmanj 15 let je bilo bolj ali manj noro in najbolj neumno dejanje. Samo pobegnila je niti adijo niti nič. In tukaj je tičalo vse. Bal se je, da se njemu zgodi isto. Bal se je trpljenja. A ko je gledal Paulino je vedel, da je le ona tu trpela medtem, ko je pa sam užival in imel ob sebi najmanj 5 žensk, ki so mu tratile brezvezen čas. Čas v katerem bi lahko rešil stvar z Paulino in ne bi zdaj imel težke naloge, da jo prepričana v pogovor katerega bi morala imeti že pred letom dni. " Paulina prosim te. Spregovori z mano. Mislim, da bi se morala pogovoriti. Ne pa, da tukaj otroško kuhaš mulo. " je rekel ter položil glavo na mizo in jo pogledal s prosječimi očmi. Naveličeno je zavzdihnil. " Mislim meni je vseeno zdaj ali pa čez nekaj časa. Srečavala me boš. To si lahko zapomneš. " je še dodal in zapisal nek brezvezen račun v svoj matematičen zvezek, ki je bil posut s najmanj stotimi manjšimi kockami, ki naj bi imele nek pomožni pomen. A sam ga ni najdel. Ali je bil le nadarjen za svoj študij ali pa mu je zdal res samo pomenila Paulina in pogovor z njo.

Zavil je z očmi. " Nisem ti hotel zlomiti srca. A se nisem v nič upal. nekateri ljudje mogoče si ne upamo priznati, da imamo nekoga res radi in so mogoče pravi za nas v tem trenutku. A pomen te zgodbe je to, da sem te resnično imel rad samo napaka je bila v meni ker sem imel ta preklet strah, da bi karkoli imel s tabo ali pa s katerokoli. Zato mi je veliko lažje opraviti avanturico in oditi. A s tabo ni bila avantura in ti to dobro veš. Če pa ne veš ti zdaj povem." je rekel in zavzdihnil. Veliko lažje bi mu bilo, če bi se to pomenila nekje na samem in ne v nabito polni dvorani, kjer so ju vsi samo gledali s kančkom navdušenja in se spraševali kaj se dogaja med njima. In vse skupaj je bilo veliko bolj zanimivo kot matematika. " Resnično si mi veliko pomenila in mi je žal za vse. Za to, da sem rekel, da te imam rad in nato odšel. Mogoče je res izpadlo kot izigravanje a to ni bil moj namen. Samo ugotovil sem, da ti tistih besed ne bi smel nikoli izreči pa naj bi še tako zelo bile resnične. Bolj bi trpela nato v prihodnosti in s svojim odhodom sem mislil, da sem vse rešil in, da boš pozabila v enem trenutku na tisto kar sem ti rekel jaz pa bom poskušal vse skupaj preboleti in rešiti to težavo , ki je v meni. " je zašepetal in prepisal zapleteno enačbo s table. " A mislim, da to ni pravi kraj za pogovor. Več ti lahko povem kdaj drugič. Naprimer jutri na kakšni kavici, če si zato seveda. Silil te ne bom v nič. " je še dodal in se ji rahlo nasmehnil. Resnično je držal pesti, da bo Pauline pristala in, da bosta rešila, če že ne ljubezenski odnos med njima pa vsaj neko prijateljstvo, ki sta ga nekoč imela. A težko bo bilo vse. In tega se je svetlolasec zavedal. Če se je postavil na Paulinino mesto je dobro videl kako se je njegov oče počuutil ob odhodu matere. Sam pa je naredil prav to kar je njegova mati. In to ga je spravilo v še večjo jezo na samega nase. Ni razumel kako je lahko naredil isto kakor tista ženska katero je nekoč znal klicati mama. Navaličano je preusmeril pozornost na profesorja, ki je že počasi začel preveč kukati v smer njega in Pauline. Odtrgal je listek in nanj napisal sporočilo za Pauline. Napisal je 7 črk, ki bi znale veliko pomeniti. Oprosti. Beseda oprosti lahko včasih reši veliko težav a ni veel, če lahko v njegovem primeru sploh kam premakne. Sporočilo je pomolil Pauline pred oči in jo pogledal. Zdaj je lahko samo upal, da bodo nadaljni dogodki pomagali rešiti njun odnos.

@Bianca

sorry k je lejm, bova popestrili za naprej.:3
wearing.(:

Nadine je štorkljala po sobi gor in dol in le malo je še majkalo, da ni na ves glas zakričala ker nikjer ni našla tistih svojih priljubljenih črnih uggic, ki jih je včerajšnji včere vrgla bog si ga vedi kam. In če bi se to zgodilo prvič, bi že nekako stisnila zobe in uredila zadevo čim bolj mirno, toda problem je bil v tem, da se ji je to zgodilo že tolikokrat, da bi lahko že natančno vedela, da mora pustiti vse pri postelji ko se baše v le to. Ampak v stanju v kakršnemu je bila včeraj zvečer še sama zase ni vedela kje je, kaj šele, da bi vedela za kaj drugega kje je. In niti se ne bi sekirala če bi bil eden izmed tistih običajnih dni, ki bi ga še kakšne dobre štiri ure preživela pred televizijo ali še bolje v postelji med toplimi rjuhami. Toda ker je temnolaska pač bila ena tistih, ki je raje ponavadi hodila na zabave kot pa na predavanja, je bila že skoraj prislijena hoditi dokaj redno, če je hotela zdelati letnik. Sicer pa so bile najboljše zabave vedno na vrhu njenega spiska opravil, četudi je bilo naslednje jutro predavanje. In res, da se je sama le teh potem vseeno udeleževala, toda jutranje vstajanje ji ni prav nič prijalo. Kakor vsako dekle je pač rada pospala malo več kot vsi ostali, s tem so njene misli seveda letele na tiste, ki so imeli pred seboj jasen cilj kaj hočejo doseči oz. na kratko povedano hmm...piflarje. Njih temnolaska niti najmanj ni prebavljala in dvomila je, da jih sploh kdaj bo. Edina izjema je bil njen najboljši prijatelj še iz Francije Oliver, toda on je bil še vseeno poleg vsega tudi strastni žurer, kar je omililo dejstvo, da so njegove ocene popolne. In vseeno je po dobre pol ure iskanja našla tiste svoje priljubljene čevlje in jih navlekla čez sive kavbojke, ki jih je prejšnji teden kupila na jesenski razprodaji. Na vrhu si je žez zeleno mikico potegnila še rumeno jopico in čez ramo vrgla torbo v kateri je bil samo en zvezek in pisalo, torej vse kar je potrebovala.
Do univerze ni potrebovala dolgo, saj je bil Magdalen college precej blizu le te. Tako da je še lahko upala, da predavanaja ne bo zamudila, saj bi si s tem le še pridobila kakšno minus točko pri profesorju več kot jih je že imela, četudi je bil praktično šele začetek leta. Ni kaj bila je pač Nadine. Na izpitih je sicer ponavadi blestela, toda vseeno predavanja niso bila njena močna točka. Vsa so se ji zdela tako dolgočasna. Seveda so bile tudi tu izjeme, ampak teh vseeno ni bilo dosti. In danes je imela na urniku ravno matematiko. Sovražila jo je z dna srca, kajti ni videla smisla v vseh tistih enačbah in vsemu temu, ki jih v življenju tako ali tako nebo nikoli več potrebovala. Ampak sebi na ljubo, da ji ne bi bilo potrebno ponavljati letnika, se je prisilila k temu, da je odšla na predavanja in opravila tisto kar ji je bilo zadano. Mimogrede se je ustavila še Starbucks, da je vzela kavo in se nato resnično odpravila predavalnico. Sedla je v eno izmed zgornjih vrst, saj je bila tako očitno manj opazna, če ne bo pretirano vesto sledila razlagi. Iz torbe je vzela zvezek in maso, nato pa se naslonila na roko in se zazrla v gručo študentov, ki so stali pri vhodu. In ni mogla zgrešiti črnolase glave, ki se je prešerno smejala nato pa se odpravila proti vrsti v kateri je sedela ona. Bianca. Kljub temu da je bila na Oxfordu letos šele nekaj mesecev sta si z temnolasko že nekajkrat skočili v lase. Zaradi povsem brezveznih stvari. Dekleta pač. Namuznjeno se je ozrla proti njej, ko je sedla na stol poleg nje, ki je bil edini še prazen v tej vrsti. "Bi bilo težko sedeti kakšno vrsto nižje ali višje kaj?" je sarkastično pripomnila in pogled, kljub temu da je govorila z njo, upirala naravnost proti katerdru, ki je bil zaenkrat še prazen.

Brianna je ravno prispela do matematične predavalnice, ko je skozi vrata vstopil profesor. Hitro se je zmuznila v klop in se pretvarjala, kot da vneto posluša profesorjevo razlago. Kmalu je okoli sebe opazila Grace, njeno dolgoletno prijateljico, s katero sta pri kar nekaj predmetih sedeli skupaj. Hotela jo je že pozdraviti, a je profesor ravnokar pogledal v njeno smer. Matematika ji nikoli ni bila všeč in to je vedel tudi profesor, vendar pa se je vseeno trudila, da bi dajala zgled vsaj rahlega zanimanja. Ves čas je gledala na uro in kazalec se kar ni hotel premakniti. Vedno je hotela, da bi se ura matematike hitro končala, vendar pa se je ponavadi vlekla kot dolgo popoldne. Kočno je dobila priložnost, da pozdravi Grace in ni je hotela kar izpustiti. ''Hej, Grace. Kje se pa ti potikaš, da te tako dolgo nisem videla?'' je predivno dejala in takoj nato pogled usmerila proti profesorju, da slučajno ne bi opazil, da Brianne niti približno ne zanimajo njegova predavanja. Hitro je odprla zvezek in na kratko povzela razlago.
Misli so ji popolnoma ušle iz matematične snovi in kot je vse kazalo, je profesor to tudi opazil, saj je utihnil in pogledal proti njej. Ona ga je le vprašujoče pogledala, on pa je potem nadaljeval z razlago. Res se ji ni sanjalo o čem je danes tekla beseda, zato je po koncu vstala , vendar pa je ostala v razredu, saj je imela namen poklepetati z Grace. ''No sedaj pa lahko govoriva. Povej mi že enkrat zakaj ni nobenega glasu od tebe.'' Ji je prijazno očitala in se ji potem prijateljsko nasmehnila. Grace je bila zagotovo med tistimi osebami iz njenega življenja, s katerimi si nikoli ne bi želela pretrgati stikov.

[Grace ]

here i am.
wearing THAT.--

Grace je zamišljeno sedela v eni zadnjih vrst predavalnice. Tako kot lansko leto, tudi letos ni imela namena sedeti nekje spredaj predavatelju na očeh. Rada je imela mir med predavanji in v sprednji vrsti tega ne bi mogla najti, ker je bil vedno tam preveč zagretih piflarjev, ki so vedno znova in znova klicali profesorja in dvigovali roke. Raje je bila zadaj, kot ena izmed množičnih ljubiteljev preprostega klepeta med predavanji, ki navadno niso bila niti za odtenek zanimiva. Upala je, da jo bo tudi danes kdo rešil iz nadležne tišine in ji vsaj malo popestril dan. Toda predavanje se je že začelo in do sedaj ni bilo še nikogar. Čeprav je bila ura zgodnja je bila Grace zbujena saj si je že zgodaj zjutraj privoščila dve skodelice kave, da sta jo pošteno zbudili in ji popolnoma odprli oči. Nasmehnila se je dvojici fantov, ki sta sedeli za njo in se ji priliznjeno smehljali. Sovražila je take fante, ki so mislili, da bodo z nekaj nasmehni dobili v posteljo ravno vsako dekle. Sama ni bila tako naivna, da bi se ujela na take limance, zato je pogled obrnila zopet nazaj proti vratom in čakala če bo le kdo vstopil, ki bi ji bil poznan. Obrnila se je na stran in na veliko presenečenje poleg sebe opazila Brianno, svojo staro prijateljico, ki jo ni videla že skoraj od samega začetka leta. Oboževala je dneve in ure, ki sta jih prijateljici preživeli skupaj. Res so ji poglnali adrenalin po žilah in ji na ustnice narisale nasmešek. Nasmehnila se ji je, saj je tako končno dobila nekoga, ki ji bo pomagal, da ura ne bo izpadla tako dolgočasno, kot ponavadi, ko je sama sedela v predavalnici. ''Hej Bree.'' ji je kratko odvrnila in se za hip obrnila k profesorju, ki je jezno gledal v njuno smer. ''Prosim tišino.'' je zagrmel in ju dobesedno prebadal s pogledom. Grace pa ni storila drugega, kot se mu le na kratko nasmehnila in ko se je on obrnil nazaj proti tabli si je že prislužil enega tistih Graceiinih ubijalskih pogledov, ki si jih dobil takoj ko si temnolasko spravil v slabo voljo. Ponovno se je obrnila proti Brianni in se nasmehnila. ''Jaz nikjer, vprašanje je le, kje se potikaš ti. Mene je pravzaprav povsod dosti.'' je dejala in se zasmejala. Ni se ozirala na jezen poglede študentov, ki so sedeli v prvih vrstah in zavzeto sledili, precej dolgočasnemu predavanju z boga vprašaj kakšnimi izreki in podobni nesnagi.

Brianna je po koncu ure pospravila vse bukve in učbenike za matematiko, ter vse tiste piflarje, ki jih je dobesedno prezirala ošinila s ostrim pogledom. ''Ja verjetno imaš prav. No ja, tudi jaz se nisem prav pretirano skrivala pred pogledi ampak moram reči, da sem bila malce odmaknjena iz ospredja. In kaj počneš v teh mrzlih decembrskih dneh?'' Je dejala in na hitro pogled obrnila proti predavatelju, ki se je ravno odpravljal iz predavalnice. Potem sta se pred njo pojavili dve dekleti, ki jih je na šoli najbol sovražila, čeprav ni vedela njuni imeni. Vedno sta se tako priliznjeno smukali okoli čednih fantov in skušali ujeti njihove poglede. Kako sta ji šle na živce. ''Kako pa kaj ljubezensko življenje?'' je vprašala, čeprav je najbrž že poznala odgovor. Pri Grace se je pa ja vedelo kako potekajo njene stvari v ljubezni, ampak vseeno si je želela manjšega pogovora, saj je imela časa na pretek, ko pa je bila še tako zgodnja ura. Pa tudi tisti dan ni imela veliko predavanj zato si je lahko vzela čas za klepet s staro prijateljico. Na sebi je še vedno imela oblečeno jopico in kavbojke saj je bilo hladno, čeprav je bila večina oken zaprta. Brianna je bila tako ali tako bolj zmrznjen človek in poleti, ko so drugi nosili že top majčke je ona še vedno hodila okoli z jopico, vendar to nje nikoli ni motilo. Nato se je spomnila, da mora danes poklicati mamo, saj ji je naročila, ker gresta z očetom v okoliške kraje in bi se mogoče lahko videli. Brianni pa po eni strani sploh ni bilo do srečanja, saj je raje videla, da se bodo videli, ko bo med počitnicami prišla domov, vendar pa tudi ni mogla strašem reči naj ne pridejo. O njunem morebitnem prihodu pa je morala obvestiti tudi Ruby, saj sta ji starša izrecno naročila, naj jo seznani z dobro novico. A v tistem trenutku je skrbi 'dala' na stran in se posvetila prijateljici. Grace ni videla že zelo dolgo časa, kar je v njunem prijateljstvu zagotovo pomenilo, da si morata izmenjati veliko zanimivih, pa tudi nezanimivih novic iz vsakdanjega življenja. Brianna je s pogledom ošinila svoj blackberry, katerega je nekaj trenutkov pred tem vzela iz torbice, da bi pogledala, če jo je slučajno kdo potreboval med predavanjem, ko je imela svoj prenosni telefon varno izklopljen. Ko je ugotovila, da so sporočila samo od mame, je telefon pospravila nazaj v žepek in pogled usmerila proti prijateljici.

Z nasmeškom na obrazu ji je prikimal in se posvetil enačbi, ki je bila napisana na tabli. A v glavi mu je le odmevala ura ko bo lahko končno zares rešil z Paulino katere na Oxu sploh ni pričakoval. Vedel je, da bi to lahka bila velika možnost a še vedno je mislil, da bo tu začel na novo in, da bo pozabil na vse kar se mu je zgodilo in bo lahko v miru uresničil svoje sanje. A očitno ne bi bilo njegovo življenje tako kot je , če ne bi bilo neprčakovanih dogodkov, ki so bili lahko dobri ali slabi. Zavzdihnil je in se pri sebi odločil, da se z matematiko ne bo ukvarjal sploh pa ne zadnjih nekaj minut do konca ure. Raje se je ukvarjal s tem ali mu bo lahko Paulina oprostila ali ne. Nekako pa je dvomil v vse skupaj a hotel je njuno prijateljstvo nazaj ne glede na vse kar se je zgodilo in njegovim obljubam, da bo vedno tu z njo. A strah pred tem, da bi imel resno zvezo je bil preveč močen. In vse to zaradi njegove družine in vsega skupaj, kat je bilo povezano z s tem in njegovo mamo, ki niti ne pokliče ne. Za njega pa je bila tako ali tako mama mrtva in jo je lahko le objokoval a kar se mu ni dalo spustiti tako nizko je le bodril očeta in mu pomagal preboleti njegovo prvo in edino ljubezen. Ljubezen za katero je naredil vse. In ljubezen katero bi ji celo oprostil vse. A če bi to naredil ji David ne bi medtem pa ko je Clark bil še premajhen, da bi kaj razumel. Sploh pa to, da mame tu za njih ni več.

Paulina (( ni idej preprosto ))

Zaspano je zamežikala v mrk in siv dan, tako zelo drugače od tistih, v katere se je prebujala v Egiptu, ki se ji zdel po dobrih treh dneh že tisočletja daleč. Z veseljem bi še vedno bila tam, a po drugi strani... je bila vesela, da se je vse skupaj končalo in je nazaj doma. Kar nekaj stvari je bilo, ki bi jih z veseljem spremenila in ravnala povsem drugače kot je, a kar je bilo je bilo. Ni imela zmožnosti ali časovnega stroja, ki bi jo vrnil nazaj v preteklost. Morala je misliti na sedanjost in prihodnost ter ravnati drugače kot je. Napak za nazaj ni mogla popravljati, lahko pa je poskrbela, da se v nadalnje ne bodo več ponavljale in bila enkrat za spremembo manj lahkomislena in malo bolj mislila. Z zavzdihom je ošinila budilko na nočni omarici in ugotovila, da se je zbudila debelo uro preden bi morala zares vstati. Bilo je sredi tedna in čez uro in pol je imela predavanja. Nikakršnega pametnega izgovora se ni spomnila, da ne bi šla in bi še podaljševala poležavanje v topli postelji, do katerega ji je bilo v tem trenutku še najmanj. Tako se je skobacala iz toplih objemov rjuh in odej in se spravila pod prho. Ta je vedno pripomogla k njenemu boljšemu počutju in tudi danes ni bilo nič drugače. Voda jo je poživila in povsem se je znebila zaspanosti. Odločila se je, da dneva ne bo preživela zaprta med štirmi stenami, čeprav je niti pod razno ni mikalo hoditi ven v mraz, a prej ko se bo navadila nanj, bolje bo. Nase je navlekla topla zimska oblačila, ki so ji bila po enomesečni nošnji kratkih rokavov in hlač povsem odveč. V manjši kuhinji, ki jo je imela vsaka soba v Trinityju, si je skuhala močno črno kavo in si jo nalila v poseben lonček, podoben manjši termovki in ga zapečatila s pokrovčkom. Tako bo kavo lahko toplo imela še za kasneje, saj je vedela da ne bo imela časa, da bi si jo šla kam kupit. Na hitro se je razgledala po praznem stanovanju, ki ga je imela povsem zase in ga ni delila z nikomer drugim kot s svojo lastno prisotnostjo od kar je Hanna odšla. Z njenim odhodom je tudi stopila na mesto predsednice tega collega in postala članica Študenstkega sveta. To jo je po svoje še vedno nekoliko begalo, a se je kmalu navadila na novi položaj. Ošinila je uro in na glas zaklela. Spet je bila pozna. Brez da bi še minuto dlje obotavljala je nase nataknila plašč, pograbila torbo in lonček s kavo in si v naglici pozabila nadeti šal in vzeti rokavice kar je ugotovila šele, ko je bila enkrat že zunaj. Ustnice ji je zapustila še ena kletvica, a ni imela časa, da bi se vračala nazaj po te dva kosa, ki sta bila v zimi skorajda nepogrešljiva, samo še malo hitreje je stopila, da bi bila čimprej na toplem.
Ko je vstopila v notranjost univerze je stresla z glavo, da so se ji z las usule drobne snežinke, saj je zunaj precej snežilo in po širokih kamnitih stopnicah, ki so bile značilne za stare stavbe, se je povzpela do nadstropja, kjer je bila predavalnica za matematiko in fiziko. Do začetka predavanj je imela še slabih deset minut, več kot dovolj. Skozi dvokrilna vrata je vstopila v notranjost predavalnice, ki je bila že skorajda povsem do zadnjega kotička polna, kar je ni navdalo z ravno največjim veseljem, da bo morala v tej gneči iskati še prost stol. Tako številn obisk jo je malo presenetil, a ne da bi se še z minutko dlje ukvarjala s tem, se je po stopnicah povzpela povsem do vrha, kjer je opazila še nekaj prostih stolov. Z zavzdihom se je nazadnje počila na enega poleg temnolasca, ki je bil ta hip obrnjen stran od nje. Lonček s kavo je odložila na mizo in si začela odpenjati plašč. Pri tem ni pretirano pazila na svoje sosede in komolce, ki bi slučajno kam predaleč zašli. Zato ni bilo nič presenetljivo, da je temnolasca poleg sebe močno dregnila s svojim špičastim komolcem naravnost pod rebra, da se je zasukal k njej in je bila sedaj deležna vse njegove pozornosti. Hitro je dvignila pogled k njegovemu obrazu in se že začela opravičevati. ''Oprosti, ni bilo...'' ji je nadalnje opravičilo zamrlo na ustnicah, ko je prepoznala temnolasca pred sabo. ''Jayden?'' je vseeno previdno vprašala, če jo slučajno oči ne varajo, a že naslednji hip z veselo vzkliknila njegovo ime, ko je vedela, da gre zanj, za njenega starega prijatelja, ki ga že vse predolgo ni videla. ''Bog, Jayden skoraj te ne bi prepoznala toliko časa je že minilo,'' se je zasmejala in ga na hitro celega premerila in na njem iskala nekaj kar bi bilo njenim očem novega. ''Nikoli si ne bi mislila, da se bova kdaj srečala na predavanjih,'' se je zahahljala in se ne menila za začudene poglede, ki so jima bili v tem trenutku namenjeni zaradi njenega vzklika in smeha, ki se je kmalu izgubil v vsesplošnem žuborenju preostalih študentov

[Jayden? (:]

Tekel je pred pobesnelim glavnikom, ki je besno kričal z njim. Komaj se je izogibal vsem preprekam, ko je kar naenkrat pred njim prikazal še drug glavnik. Spotaknil se je ob oviro in z glavo treščil ob tla.
Rahlo je priprl oči, saj je sončna svetloba močno pronicala skozi okno. "Zavese." je žalostno zavzdihnil in se nekajkrat obrnil v postelji. Imel je tako čudne sanje, da si nikakor ni želel zaspati nazaj in zopet opazovati, kako beži pred glavnikom. Glavnikom? Ko se je dovolj zbudil, da je dojel, kaj je pravzaprav sanjal, je prshnil v glasen smeh. Z nogami je hitro zbrcal odejo iz sebe in še nekaj časa poležaval v topli postelji ter gledal v strop. "Aaa." je zavpil in z roko na nočni omarici poiskal budilko na kateri je pisalo 9.01. Predavanje za angleščino je že zamudil. Zavzdihnil je in počasi vstal, saj je vedel, da če tudi bi pohitel, bi do šole rabil dobrih petnajst minut, zato se s tem ni pretirano ukvarjal. Torej bi skupaj zamudil skoraj polovico predavanja. Z nogami je poiskal tla in se dvignil iz postelje. Odšel je do kopalnice in opazil, da je glavnik poln temnorjavih las. Glasno se je zasmejal in jih z eno potezo roke odstranil ter se nato počesal. Poiskal je zeleno zobno krtačko in si umil zobe, nato pa še celoten obraz. Pogledal se je v ogledalo, ter si razmršil lase. Nikoli mu ni bilo preveč všeč, če je imel preravne lase, zato je vedno z rokami skuštral lase in nanje dodal še nekaj gela. Prišel je do kuhinje in ko je želel pristaviti za kavo, se je spomnil, da bo mogoče prav zaradi tega zamudil tudi na drugo predavanje. Odšel je v sobo in iz omare privlekel oblačil. Hitro si je oblekel temne, nekoliko strgane kavbojke in belo majico, ter črno jakno. Pograbil je torbo z računalnikom in odhitel proti šoli. Ko je odprl vrata doma je premraženo stopil ven. Začelo je snežiti, sam pa se je oblekel le v jesensko jakno. Zapihal je veter, zato so se njegove noge pokrčile, ko je v luknjah hlač začutil mrzel zrak. Obrnil je na petah in odhitel nazaj v sobo, kjer se je preoblekel v toplejše obleke. Hitro je stopal po stopnicah navzdol proti izhodu. Na poti se je ustavil v kavarni Starbucksu, si naročil svojo najljubšo kavo in nato počasi odšel proti stavbi, v kateri je imel predavanje. Ustavil se je pred šolo in na hitro pokadil cigaret ter se nato opravil v tisto nadstropje, kjer je bila predavalnica matematike in nato počakal pred vrati. Imel je še nekaj minut preden se je predavanje začelo, zato je sedel na bližnjo klop in odprl računalnik nekaj časa brskal po internetu ter vmes srkal vročo kavo z vanilijo. Ko mu je postalo dolgčas je zaprl računalnik in spet naredil nekaj požirkov. Oziral se je naokoli in na nasprotni klopi opazil neko dekle, za katero je domneval, da prav tako čaka na predavanje. "Živjo." je zaklical proti njej in se ji prijateljsko nasmehnil.


Tagged: Lina
Word count: 502
Comment: Sorry bl lame, ampak za začetk mislm, da kr je. =)