Sprehajalna pot

Bilo je skoraj presenetljivo, s kakšnimi lahkotnimi koraki je Paulina hodila po sprehajalni poti. A navsezadnje je imela vse razloge za to. Bil je eden izmed tistih prijetnih, sproščenih dni, ko človek zares ni vedel, kam bi se dal. Paulina ga je preživela v ateljeju, kjer je dokončala eno izmed svojih slik, ki je bila celo njej sami izredno všeč, ne glede na to, kako zelo samovšečno se je to slišalo. Prikazovala je balerino in nekako ji je uspelo ujeti trenutek žalosti in vso otožnost, ki ju je tudi želela spraviti na sliko. Ob samem pogledu na sliko je bila precej srečna, saj je vsa svoja negativna čustva z lahkoto izlila na platno in se jih tako znebila, pa še slike so bile ponavadi presneto dobre. A to je bil samo del družinske dediščine, ki je svetlolaska ni nikoli zaničevala. Njej je družina vedno pomenila veliko, čeprav se je z njimi le poredko slišala, za kar je bila zagotovo kriva velika razdalja med Anglijo in Švedsko, ki jo je v zadnjem času včasih močno pogrešala, čeprav je prav dobro vedela, da je angleška jesen tisočkrat lepša. Vse barve so bile magične in čeprav je veter neprijetno hladno pihal in jo s tem prisilil, da je potisnila svoji roki še globlje v žep na svojem temnem plašču, se je počutila nenavadno udobno.
Nahajala se je na eni izmed mnogih poti, ki jih je bilo povsem nemogoče prešteti. To je Paulina zagotovo vedela, saj je že poskušala. Njene ustnice so se ukrivile v nasmešek, medtem ko se je povsem samodejno usmerila proti poti, ki je vila nekoliko globlje v gozd. Pogled svoji modrih oči je imela uprt v tla, saj je znova zapihal hladen veter in ji razmršil dolge lase, ki so bili samo napol skriti pod temno kapo, ki jo je poveznila čez svojo glavo. Bila je ena izmed redkih sprehajalcev na poti in to je ni čudilo, saj se je dan prevešal v večer in s tem povzročal mnoge precej strašljive sence, ki so se pojavljale na nenavadnih krajih. A proti temu Paulina ni imela nič. Bila je nenavadna in tega se ni zares zavedala, in zaradi tega je sence noči niso nikoli spravile na rob živčnega zloma, tako kot so nekatera druga dekleta.
Nenadoma je dvignila pogled in ugotovila, da se je znašla na precej osamljeni poti. V daljavi je lahko opazila klop in kljub mraku, ki se je vztrajno spuščal, se je odločila, da se bo sprehodila do tja. Le da je tam že nekdo sedel, kar je opazila šele v trenutku, ko se je približala klopi. Temnolasec ni izgledal preveč dobro in nenadoma jo je zaskrbelo zanj, saj je navsezadnje povsem sam sedel na eni izmed klopi, medtem ko se je temnilo. Ob tem je povsem prezrla dejstvo, da po tej logiki tudi sama ne izgleda preveč dobro, temveč se je samo ustavila nekaj korakov pred njim in se zazrla vanj. »Oprosti, ampak ali si v redu?« Njen melodičen glas je prekinil tišino in Paulina je iz obraza neznanca skušala razbrati kakšno čustvo, medtem ko se je v njenih modrih očeh pojavila zaskrbljenost.

; Jayden?

_________________

"The answer is dreams. Dreaming on and on. Entering the world of dreams and never coming out. Living in dreams for the rest of time."

Bilo je sredi decembra in naokoli ni daleč videl nikogar. Le kdo pa bi sploh bil tako neumen, da bi se v tem mrazu sprehajal po parku? Razen njega seveda. Ampak sam je užival v zimi, ko je lahko opazoval vrtinčenje snežik ter tisto mirno spokojnost, ki je bila okoli njega. Le malokdo bi ugotovil, da sam razmišlja na tak način, ker sicer nikdar ni bil romantičen tip človeka, ki bi mu bila všeč vsa tista nepotrebna osladnost. Veliko raje je vedno povedal tisto kar je res mislil pa, če je bilo le to lepo ali pa ne. Ni si mogel pomagati, če je zaradi svojega odkritega značaja koda prizadel kar se je dogajalo kar pogosto ampak tak je pač bil in veliko pomembneje se mu je zdelo, da je z nekom vsaj dokrit, če že ne kaj drugega. Z veliko dobrimi stvarmi pa se tako ali tako ni ravno imel za pohvaliti.
Stopil je naprej in svoj korak nekoliko upočasnil, ko je v daljavi zagledal postavo. Ni mu bilo jasno kdo bi lahko to bil ampak takoj je opazil, da je dekle, take družbe pa se nikoli ni branil. Sploh pa ni imel za početi nič kaj pametnejšega. Stopil je naprej in se udtavil pri dekletu, ki ga je takoj na nekoga spomnila. Namreč na neko dekle, ki jo je poznal še ko je bil mlajši. Ko je prišel še bližje je začel celo razmišljati, da bi to lahko bila ona. Po drugi strani pa se mu je zdelo prav nenavadno, da bi bila postavna rjavolaska pred njim tisto dekle, ki jo je spoznal preko svoje družine. Ni se je popolnoma spominjal ampak kolikor je pomnil je bila takrat veliko mlajša od nejga. Ali pa tudi ne? Nasmehnil se ji je ter jo še vedno skorajda neopazno poazoval. »Hej! Upam, da se nisem zmotil ampak saj si Roselyn, ne?« je vprašal in se sam pri sebi zahvalil, da se je še vedno spomnil njenega imena. Kako zelo se je spremenila... nanjo je vedno mislil kot na simpatično dekle, ki pa je bila zanj veliko premlada. Sedaj pa je ugotovil, da je odrasla in je bila poleg tega videti čudovito. Sicer pa je bila torej le kaki dve leti mlajša od njega, ker sicer ne bi mogla biti tuka, to pa se mu sedaj sploh ni zdelo tako veliko. »Ja, saj sploh nisem povedal kdo sem... Andrew. Če se me sploh še spomniš.« bil je nekoliko v zadregi a se je hitro znašel. »Je pa res minilo že ogromno časa odkar sem te nazadnje videl.« je nato preprosto dejal in se ji nasmehnil. Le kako nikoli ni opazil kako lepe oči ima? Še vedno se je le bežno spominjal kdaj jo je spolh spoznal ampak vedel je, da so se poznali njuni starši. Če se je prav spomnil je Roselyn prihajala iz Avstralije. Razen, če je seveda vse skupaj čisto zamešal in se bo sedaj popolnoma osmešil. Pa tudi to ga ni preveč skrbelo, ker se je zavedal, da bo tudi v tem primeru vsaj spoznal neko novo dekle. Malce je sklonil svoj pogled in čakal na kakršnokoli reakcijo. Resnično je bil skorajda prepričan, da je bila rjavolaska tista, ki jo je spoznal toliko časa nazaj. Če se je prav spomnil jer morala poznati tudi njegovo sestro, ki je bila takrat še v redu. Prav zanimivo je bilo koga vse je spoznal tukaj na Oxfordu.

[Roselyn? Oprosti za pozen začetek. ]

_________________

Life is too short to wake up with regrets.
If you get a chance, take it. If it changes your life, let it. Nobody said life would be easy,
they just promised it would most likely be worth it.

wearing THIS!
Tagged : Ian

Snežinke so padale in Elena je ob pogledu na stanje zunaj zavzdihnila in zlezla globje pod toplo odejo, ki ji je dajala občutek toplote in varnosti pred mrazom in težavami. A nekako se je iz svojega sanjarjenja o popolnem dnevu brez predavanj morala zbuditi v realnost, ki je bila nekako kruta čeprav je obstajala nekje na svetu še bolj kruta kot je bila njena. Predavanja in nujno zimsko zlo nista pomenila konec sveta v primerjavi z težavami, ki jih imajo nekateri. Revščina, lakota in bolezni so bile tiste krute resnice katere je prinašal svet. Roke je dvignila visoko v zrak in pogledala proti uri. Časa je imela še dovolj in ker ni hotela biti lenobna se je odločila, da si privošči jutranji sprehod. Nekako je odkar je rpišla na Oxford svoje športno življenje zapustila in so ji bolj postajala pomembna predavanja ter kakšne zabave, ki pa so prenesle prej kaj slabega kot pa dobrega. Vsaj tu na Oxu. Edina zabava je bila zabava katere so imele punce same brez fantov a vse ostale so ji le pomenile novo breme na njenih ramenih. Vstala je in se napotila proti kopalnici kjer si je privoščila hladen tuš za jutranjo prebuditev. Ob pogledu na svojo podobo v ogledalu se je malo zamislila ampak je na svojo popolno kožo nanesla le malo pudra in si namazala ustnice ter trepalnice. Ne glede na to kakšna je bila je raje prisegla na naravni videz z malo ličil, ki so vse skupaj uničili. Mnenje drugih pa je bila zadnja stvar katero je hotela sploh kadarkoli poslušati. Zavzdihnila je in iz omare izvlekla kavbojke s strganim videzom in majico s preprostim tiskom ter sivo jopico. Poiskala je še sivo debelo bundo ter si vse skupaj oblekla. Težave z kombiniranjem sama ni imela sploh pa je bil njen stil kot njen karakter in se je zanašala na to. Poiskala je še sive škornje z manjšo peto in ko je bila urejena je pograbila torbico ter se napotila proti sprehajalni poti na daljši sprehod. Počasi je stopala in opazovala kako se sonce prebuja nad mestom. Narava in vse v povezavi z njo jo je malo pomirilo in ji pomagalo. Pozabila je na vse skupaj. In njene misli so odplavale a kmalu je že drugič v enem dnevu pristala nazaj v realnosti. " Oh oprosti " se je opravičila in pogledala proti fantu v katerega se je ponesreči zaletela. Nekako se ji je zdel znan a ni vedela zakaj. " Se mogoče poznava ker si mi presneto znan. " je vprašala in pobrskala po svojemu spominu. In kakor je bilo v njeni navadi se je takoj spomnila šele takrat ko je stvari malce povezala. " Seveda, da se. Ian ! " je zavpila in ga objela. Ni mogla verjeti, da on stoji pred njo. Dobri, stari Ian. Njen prijatelj. Pravzaprav ni bila prepričana kako sta stala z njunim poznanstvom. Razumela sta se ampak bolj malo videla. Vse se je začelo ko sta se srečala v njegovem rodnem mestu in navezala stik. Ampak ona se je morala vrniti nazaj v Francijo in tu je bilo vsega konec. Čeprav sta se še slišala. In zdaj sta se ponovno srečala. " Resnično ne morem verjeti. Saj si popolnoma drugačen. Samo poglej se. " je rekla in še vedno ni mogla verjeti.

_________________

♥ ♥ ♥

Počasi je odprl zaspane oči in se prevalil na drugo stran. Bilo je le še eno navadno jutro z obupnim glavobolom, ki je Iana zbudil iz toplega spanca. No ne ravno navadno, saj je že to čudno da je Ian pokonci pred deveto zjutraj. Rjuho si je potegnil čez glavo in poskušal zaspati nazaj. Po neuspelem poskusu se je lenobno vsedel na rob postelje in si z roko šel skozi goste lase. Počasi je vstal in se komaj privlekel do kuhinje, kjer si je v skodelico natočil kavo ob tem pa pogoltnil tableto Lekadola. V upanju, da mu bo ta pomagal omiliti bolečine se je odpravil pod mrzel tuš. Nase je navlekel včerjašnje kavbojke in belo majico. Ošinil je kazalce na uri, ki je mirno visela na steni. Ian je glasno zavzdihnil, nato pa pograbil telefon, ki je negibno ležal na pultu. Iz obešalnika je vzel svojo črno jakno in zapustil stanovanje.
Z sproščenimi koraki je Ian sledil sprehajalni poti in opazoval stopinje, ki jih je puščal v snegu. Med hojo ni srečal nikogar, tudi videti ni bilo nobenega, to ga je spomnilo na to, da je ura šest zjutraj in, da je zunaj prekleto mrzlo. Roke je spravil v hlačni žep in zopet zavzdihnil. Ta jutranja tišina in snežinke, ki so počivale na njegovih ramenih so ga prisilile k razmišljanju. Tukaj na Oxfordu se mu je živjenje precej spremenilo in dogajanje okoli njega se odviva s hitrostjo, ki je ni vajen. A to absolutno ni pomenilo, da ga želi spremeniti, še več, da želi spremeniti sebe. Zaradi čudnega občutka je prekinil to vrstno razmišljanje in pogled spet preumseril na dogajanje okoli njega. Iglavci, katerih veje so bile čisto ukrivljene, zaradi teže snega, ki je ležal na njih, črne stopinje v snegu, katere je Ian puščal za sabo so bile naravnost srhljive. Vsaj za Iana, pospešil je korak a kmalu se je nazaj umiril, saj je nekdo priletel v njega. "Kaj za vrag..." ni mogel dokončati povedi saj je pred njim stala svetlolaska, ki je smuljivo strmela vanj. Že v naslednjem trenutku je neznanka visela v njegovem objemu. Končno se je umaknila in Ian jo je lahko pogledal. Prej se je vse odvrtelo tako hitro in ni mogel slediti, kaj jo šele prepoznati. "Elena?!" je presenečeno rekel, ko jo je premiril od glave do pet. Prekleto, se je spremenila. Nazadnje, ko sta se srečala sta bila oba še mulca. Moral je priznati, da je postala prava lepotica v tem času. A ni je mogel izkoristiti v svoje namene, saj je njegova prijateljica. Ni mogel ponoviti iste zgodbe kot z Abigail. "Tudi ti nisi ravno enaka" je rekel, ko mu je na obraz šinil nasmeh. Naredil je korak naprej in nakazal Eleni, da se sprehodita. "Kaj počneš tu?" jo je vprašal, čeprav je vedel kakšen bo odgovor. "Gotovo te bolj zanima kaj jaz, počnem tu ha?" se je dopolnil in ji pomežiknil. Ni mogel verjeti, da je tukaj in tako, tako drugačna.

Stopila je z Ianom. Nekako je srečanja z njim bila vesela. " Tukaj sem prišla študirat in ja res me bolj zanima kaj ti počneš tukaj. " je rekla in se nasmehnila. Ian je bil tako zelo drugačen. Ni se imela kaj za čuditi, da ga ni prepoznala. Nazadnje ko ga je videla je bil povprečen najstnik kakor vsi ostali. Sama pa tudi ni bila niti pol taka kot je zdaj. " Torej si izbral arhitekturo. Sama sem se odločila za arheologijo. " je nadaljevala pogovor. " Ampak pustimo to. Raje mi povej kaj vse si delal v tem času ko nisva bila skupaj. " je povprašala in ga pogledala ter počasi stopala. Zadnje kar je hotela je to, da ji spodrsne na ledu medtem ko ima na sebi obute petke. Priznati si je morala, da izbira ni bila prava ampak ponavadi je bilo tako pri njej. " Ah...pri meni nič zanimivega. Odhod iz Francije, prihod sem in povprečne težave, ki jih ima vsak. " je še sama odgovorila in se nasmehnila. Veliko zanimivega ni imela za povedati. Razen, če odštejemo mnoge avanture to, da je spala z najboljšim prijateljem res ni imela nič zanimivega v rokavu. Zavzdihnila je. " No in slavni Ian še slovi po debeli knjižici ženskih imen ? " ga je pričela zbadati. Nasmeh se je narisal na njen obraz. Nekako ko je bila v Los Angelesu z očetom na službenem potovanju je bilo veliko deklet okoli njega. " Ti se res ne boš nikoli spremenil. " je komentirala in ga pogledala. " Kako pa si drugače? " je še vprašala saj res ni hotela da začne prevladovati tišina med njima čeprav pri njeni zgovornosti to skoraj ne bi bilo možno. Razen v strogih primerih. " Sama sem vredu. Moram biti. Tole zimsko obdobje me ubija in sem v nestrpnem pričakovanju pomladi. Čeprav dobro vem, da je ne bo kmalu tukaj. " je odgovorila. Motilo jo je to, da je vsa zima tukaj in nizke temperature. Čeprav se zadnje čase ni preveč ozirala na to in se je navadila. Tako, da je skoraj pozabila na temperature in poledico na cestah. Ozrla se je naokrog. Povsod naokoli so bili srečni pari ali pa prijatelji, ki niso imeli težav kakor ona. Kljub temu da je že dolgo menilo od tiste noči s svojimi čustvi še vedno ni bila na jasnem. Pogled je usmerila k Ianu. Njen dobri stari prijatelj je bil tu. Zagotovo pa je bila srečna bolj kto kadarkoli. V primerjavi z njneim življenjem prej je bilo tole vse skupaj veliko boljše. Tu je imela svoje prijatelje in stvar z Tristanom bo prej ali slej rešena neglede na vse. In vse skupaj se ni moglo primerjati z mučenjem njenega očeta. Niti malo se ni moglo. In tu je imela ponovni dokaz, da prihod na Ox ni bila njena največja napaka.

_________________

♥ ♥ ♥

Upočasnil je njegov hiter korak in hodil vzporedno z Eleno. "Kaj počnem tukaj?" je še enkrat ponovil vprašanje, nato pa nadaljeval "Vem, nenavadno zame a, študiram tukaj. Arhitekturo, imam dobre in bogate krušne starše, tako da sta me hitro spravila sem." Ian ni bil pripravljen govoriti o njegovem družinskem življenju. Še posebej ne Eleni, res je, bila sta prijatelja. A nista bila takšna prijatelja kot on in Abigail. Do Elene ni gojil takšnih prijateljskih čustev, vedno sta bila nekaj več, a seveda, nezavedno. "Arheologija? Čisto ti..." ji je rekel in nasmehnil. "Oh, nič posebnega. Le zakotno okolje in zapravljen čas sta sestavljala moje življenje dokler nista prišla tisti bogati par, ki sta me vzela in vpisala na Oxford, ker vidita potencial v meni" je rekel in se ob tem kar je povedal zasmejal. Bil je prepričanja, da svoj potencial porablja raje kje drugje. "Težave? Ti in težave? Ah, lepo te prosim" je malomarno rekel. Ian je poznal Eleno v drugačni luči, vedno je rešila vse zagate in nikoli ni imela težav. Taka Elena mu je krajšala čas. Ob naslednji trditvi, ki jo je izrekla svetlolaska se je rahlo zdrznil. "Seveda, moram ohranjati svoj ugled" je z nasmeškom rekel in pri tem rahlo dreznil Eleno. "Zakaj pa bi se spremenil?" je rekel in pomežiknil. "Navajam se na dnevna predavanja in odlične zabave, no na to se ni težko navaditi. S tabo? Še vedno glavna med fanti?" je rekel in jo vprašljivo pogledal. Kar naenkrat je Elena izginila in pristala na tleh. Zdrsnilo ji je na tanki plasti leda. Ian ji je ponudil roko in jo potegnil k sebi. "Aha, nerodnost je ostala..." se je pošalil nato pa resno nadaljeval "si v redu?" in jo še vedno držal za roko.

" Tudi ta Elena se je prikazala. In odkar je tukaj so same težave. " je pripomnila ter se nasmehnila. Sama res ni bila dekle, ki zahaja v resne težave ampak dekle, ki jih zlahka reši. Vendar ji je nekako super moč reševanja težav izginila in ostala je le še Elena, ki ji zgubljena in ne more niti razbrati svojih lastnih čustev, katerih se nikoli ni bala in jih je vedno priznala ne glede na vse. Taka pač je bila. A nekaj se je spremenilo in še sama ni vedela kaj. Počasi je stopala a ne glede na vso pazljivost je zdrsnila. Na njeno srečo je imela tu Iana, ki jo je ujel. " Hvala ti. " se je zahvalila in nadaljevala njun pogovor. " Ah fantje. Ja lahko bi se reklo, da jih je kar bilo ampak da je zadnje kar hočem imeti ob sebi , fant. " je rekla in se nasmehnila. " Vredu sem ne skrbi. Le en zdrs je bil. " je dodala in se zahvalila še enrkat. Če ne bi bilo Iana bi zdaj ležala na tleh po možnosti z zlomljeno nogo in to bi bila pika na i za vse. Še sama ga je držala za roko in tega niti opazila ni dokler si ni hotela popraviti pramena las. Roko je počasi iztrgala iz njegovih in se prikupno nasmehnila. " Ni bila najboljša ideja, da sem te škornje obula. " se je pričela zmrdovati. " Ja še vedno nerodna. Sploh pa zadnje čase. Polijem in razbijem vse kar pride. Celo sebe. " je rekla in se pričela smejati. Čeprav to niti malo smešno ni bilo je znala narediti šalo na svoj račun in ne le na tuj kot nekateri. Na račun drugih se zlahka pošalijo ko pa se drugi na njihovega so takoj užaljeni. Zavzdihnila je. " In kako to, da si izbral ravno arhitekturo ? " ga je povprašala in pogledala na uro. Imela je še kar dovolj časa do prvih predavanj, ki so bila pripravljena za študente danes. Z zanimanjem pa je še prisluhnila Ianu. Pripraviti pa se je tudi morala, da ni zrecitirala celotnega govora zakaj je izbrala arheologijo. Ampak kot je Ian sam že rekel je to bilo tipično za njo. Bila je radovedna še preveč kot bi smela biti in raziskovanje drugih narodov ter njihove kulture je bilo popolno za njo. Sploh pa če je v dnevih doma prebirala raznorazne knjige o zgodovini. Časa je imela še preveč. Šolanje je tako in tako po mamini smrti potekalo na domu in ker je profesorji niso kaj prida učili se je za šolanje potrudila sama. In prav zaradi sebe je zdaj to kar je . In seveda zaradi Sylvie in Erice, ki sta ji vse skupaj omogočili. Tako je prišla na Ox razkazati svoje znanje in prodobiti novega katerega še ni ujela kaj preveč dobro.

[ lame i know -.- ]

_________________

♥ ♥ ♥

"Kjer si bila ti, so bile vedno težave" jo je podražil Ian in si prižgal cigareto. Ob tem je tudi spustil njeno roko in pokimal, ko se mu je zahvalila. "Oh, potem hočeš, da grem?" jo je zopet izzval z nasmeškom in potegnil iz cigarete siv dim. "Arhitektura? ne vem, nikoli nise pravzaprav imel želje biti arhitekt ampak se mi je zdelo tole še najbolj praktično, ko sem zbiral katero smer bi šel študirati". Ni vedel zakaj je tako obrazložil svojo izbiro, pravzaprav ni niti vedel zakaj je šel študirati arhitekturo. Med njima je nastala prijetna tišina, ki je noben od niju ni hotel prekiniti. Pogled je preusmeril na sonce, ki je bilo zdaj že visoko na nebu. Poleg tega je tudi opazil, da snežink ni več. Elenine svetle lase je zdaj obsijalo toplo sonce, kar ga je spomnilo na poletni čas. Čas, ura. Iz žepa je potegnil telefon in ošinil digitalno uro. "Prekleto!" je jezno rekel in se spomnil, da ima čez pet minut predavanje. Ni mogel verjti, da je tako hitro minil čas, ki ga je porabil z Eleno. Le-ta ga je čudno pogledala in Ian je počasi obrazložil "predavanje imam čez deset, no zdaj že čez sedem minut." Ob taki razlagi se ji je nasmehnil. Stala sta na mestu in Ian si je nekako hotel v svoj spomin utrniti njen obraz. Prikupne modre oči, rdeče ustnice in s soncem obsijani svetli lasje. Bila je brez dvoma drugačna, seveda v pozitivno smer. "Še bi klepetal a predavanja kličejo in njihovi dolgočasni učitelji tudi" ji je z nasmeškom rekel in potegnil še en dim nto pa cigareto spustil na tla in jo pohodil. "Čakaj, v katerem collegu si?" jo je vprašal in začel hodtiti naprej. "Kakorkoli, me pospremiš do predavalnice? Med tem časom mi lahko še kaj poveš" ji je rekel Ian in pomežiknil prijateljici, ki je zdaj že hodila ob njem in oba sta pospešila korak.

Čudno ga je pogledala. " Tipično zate. Moja predavanja se pričnejo šele čez kako uro ali pa pol. " je rekla in še sama pogledala na uro, ki je bila na njenem zapestju. " Oziroma čez pol ure. " se je popravila in nasmehnila. Hotela ali ne morala se je sprijazniti, da je čas z Ianom prehitro minil. " Magdelen College. Ti ? " ga je vprašala in pogledala. " Seveda, da te pospremim. Nato pa še sama stečem poiskati prostor v predavalnici. " je dodala in se nasmehnila. Niti malo pa se ji ni dalo na predavanja. Raje bi ostala na sprehodu z Ianom in razpravljala o vsemu. Mogoče bi ji lahko celo pomagal pri njenih težavah čeprav je v to dvomila. Ian je bil preveč anti ljubezni. Zavzdihnila je. " Danes zvečer ko boš končal z vsemi predavanji se mi nariši v moji sobi. Tale pogovor bova nadaljevala. " je rekla in prekinila tišino. Ko sta prispela v šolo se je psolovila od Iana in stekla do predevalnic. In tako se je pričelo njeno šolsko jutro. Zavzdihnila je. Niti malo je ni veselilo ponovno obiskovanje predavanj. Dolgočasno predavanje res niso bila njena najljubša dnevna opravila. Vstopila je in poiskala prostor v zadnji vrsti. Spomnila se je na srečanje z Ianom. Še vedno ni mogla verjeti kako zelo se je spremenil in kako dolgo ga ni videla. Ampak nekje v njemu je še vedno bil tisti stari Ian za katerim so dekleta letala sam pa jih je izkoristil. Na srečo ona ni bilo dekle za njegov one night stand zvez seznam ampak za seznam prijateljic. Globoko je vdihnila in prižgala računalnik. Hitro je odpisala na prejeto pošto in pogledala za Ianovim profilom ter ga dodala med prijatelje. Kmalu pa je prispel profesor in ura se je pričela.

_________________

♥ ♥ ♥

Ob Davidu se je počutila tako drugače. Niti približno ne tako, kakor ob drugih. Bil je nekaj tako posebnega, v njej je znal zbuditi ravno tisto kar nihče drug ni mogel. Vendar kljub temu, da je bila iskreno povedano- zaljubljena vanj- nekako ni mogla biti z njim. Čeprav iskreno je vedela, kaj bi sedaj odgovorila, če bi prišlo na vrsto to vprašanje, če bi bilo iz tega kaj več, bi iskreno rekla ja. Zavedala se je, da je pravzaprav zanj pripravljena narediti vse, čeprav se je ves čas delala, da iz tega ne bo nič. »Torej ti je le nekaj do mene?« je vprašala v hecu, čeprav je v resnici mislila še kako zares. Le upala je, da jo bo vzel resno, kljub temu, da se je sama nekako norčevala oziroma se je hotela. Nenazadnje pred njem ni smela izdati svojih čustev. Vedela kakšen je in te zmage mu definitivno ni bila pripravljena dopustiti. Njene misli je prikinil z mislijo o Egiptu ter na njenem obrazu se je prikazal zmeden izraz, od kot svetlolasec pravzaprav ve to, nato pa še nasmešek. »Poleg tega, da sem spoznala nadvse čednega Arabca z katerim se vidiva naslednje poletje, ni bilo nič zanimivega. Saj veš... zabave, avanture, ogledovanje znamenitosti« je rekla ter ob misli na to naveličano zavzdihnila. Za trenutek ji je pogled pristal na Davidu. Vedela je, da ni bil preveč navdušen nad njenim ljubezenskim življenjem ter najbrž se ji je le zaradi tega zdelo vse skupaj zamimivo. Z nasmehom na obrazu se je privila bližje k njemu. »Ampak vseeno. Oxford je bolj poseben. Mogoče že zaradi tebe« je rekla ter se zasmejala. Z počasnimi namigi mu je vse povedala, le vprašanje je bilo, če jih bo svetlolasec praktično razumel. Ona je njegove definitivno več kot razumela. Pokimala je na njegovo mnjenje, da je uživala v Egiptu, čeprav mogoče ne ravno ves čas, vendar vseeno je. »Zaradi mene lahko že sedaj« je rekla ter ga prijela za roko in potegnila za sabo po sprehajalni poti. Med hojo ga je prijela pod roko ter se zazrla v tla. Ni bila preveč sigurna o čem naj načne pogovor. »David...« je začela ter ga pogledala ter planila v smeh. Ni vedela zakaj, vendar ob njem je bila vedno dobre volje ter nasmejana. Nekako je svojo voljo vedno prenašal nanjo. Že njegova bližina je zanjo pomenila nekaj posebnega in je ne bi za nič na svetu zamenjala. »Ha, sedaj sem pa pozabila kaj sem pozabila reči« je rekla ter se namuznila. Pravzaprav ni imela namena kaj reči, hotela je le prekiniti tišino in upati na njegov začetek teme.

_________________

♥ ♥ ♥

All the love I've met
I have no regrets
If it all ends now, I'm set.

" Torej si res uživala v neverjetnem Egiptu. " je komentiral in se prisiljeno nasmehnil. Zagotovo mu ni bilo po godu, da ja se je Sylvia zapletala z nekimi Arabci in ljudmi, ki mu niso bili znani. Zavzdihnil je in stopil proti sprehajalni potki, ki ga je spomnila na njegov prvi dan tu na Oxu. " Oxford je postal poseben zaradi mene ? Ne draga Sylvia. Oxford je postal to kar je zaradi tebe in tvojega slovesa. " je rekel ter je pričel malo dražiti z govoricami o njej. " Reci..." je rekel a odgovora ni dobil. Še sam se je nasmehnil. " Jaz pa še manj. Pri tebi se nikoli ne ve. " je dodal ter se ji nasmehnil. Pogledal je proti njej. Izgledala je tako čudovito in v zimski idili, ki je bila okoli nje je nakako posebna in je nikoli še take ni videl. Tako zelo si je želel, da bi jo zdaj držal za roke in bi ji pod snežnim nebim govoril nežne besede kakor fant govori punci. Ampak to ne bi bil on. V njemu ni bilo sledi romantike niti sledi o tem,d a bi hotel imeti zvezo. Že polomija z Roselyn in Paulino je bila dovolj. In ker mu je Sylvia pomenila preveč tega ni hotel ponoviti. Ampak nikoli ne veš kaj lahko novo leto prinese. Stresel je z glavo. Teh mislih se je moral otrest. " Sylvia...povej mi kaj si pomislila zjutraj ko si se zbudila in sem ob tebi ležal jaz tistega jutra ? " je vprašal in še sam ni našel smisla v svojem vprašanju. Mogoče je le hotel odgovor, da je bila srečna in da se je počutila kot princeska sam pa bi ji povedal kako se počuti ob njej in bi bila srečna za veke vekov. Samo kaj ko ti veki vekov niso obstajali.. Vsega lepega je enkrat konec in njega samega je bilo strah narediti konec z osebo katero ljubi. Sploh pa da bi se mu zgodilo kar se je očetu. In za vse je krivil mater. Tudi zdaj. Če ne bi bilo nje in njene izdaje bi s Sylvio bil že zdavnaj srečen in verjel bi v pravo ljubezen. Kar pa zdaj nažalost ni. Stopal je počasi ampak v njegovem grlu je bil nek cmok zaradi katerega nimogel spregovoriti in ni našel nobene primerne teme za pogovor. Sploh pa ne s Sylvio.

Glede Egipta je le skomignila. Ni mu hotela priznati, da praktično ni bilo nič posebnega. To kar je doživljala tam je tudi tukaj in to je bilo nekaj popolnoma vsakdanjega. Vendar pa je Oxford bil definitivno bolj poseben zaradi njegove prisotnosti za katero bi dala prav vse. Njegove besede so bile tiste, katere si je želela slišati vsako jutro, njegov obraz tisti, katerega bi prvo videla zjutri in njegov vonj tisti z katerim bi zaspala in se zbudila. Vendar te želje je nosila le globoko v svojem srcu in jih ne bi nikoli izrekla. Nekako jih ni mogla pod nobenim pogojem zares izraziti, čeprav so ji tolikokrat silile na površje in zahtevale svojo mesto pri Davidu. Vendar tega ni bila sposobna pod nobenim pogojem. Pa čeprav je bila ona dekle, ki je vedno rekla prav vse kar ji je ležalo na srcu tega preprosto ni mogla izreči. Bilo je premučno zanjo, saj se je preprosto preveč bala zavrnitve, do katere bi utegnilo priti. In ravno zato je bila zaenkrat več kot zadovoljna z njegovo družbo. »Moj sloves, ha?« je rekla ter ni si mogla pomagati, da ne bi padla v smeh. Mogoče je res mela sloves, ki pa je vladal med moškimi in na tega včasih res ni bila popolnoma ponosna. Vendar bilo ji je popolnoma vseeno. Pripadniki nasprotnega spola so bili zanjo le igračke, katere bodo to za vedno ostali. Mogoče je bil svetlolasec izjema, vendar vseeno. Čez nekaj trenutkov je le dobila vprašanje, katero jo je pa iskreno povedalo presenetilo in na njega ni imela odgovora. Če bi odgovorila, bi odgovorila praktično na vsa vprašanja, ki so vladala v njej. Vprašanje je bilo pretežko zanjo in za njeno srce. »Iskreno?« je začela svoj pogovor ter se zamislila. Ni bila najbolj prepričana kaj naj reče. Resnice je vedela, da v celotni meri definitivno ne bo povedala. Zavzdihnila je ter končno spregovorila. »V meni je iskreno vladal popolen nemir. Po eni strani sem si želela, da bi bilo to kar je bilo med nama nekaj več, vendar sem se ustrašila svojih čustev. Tako, da si moraš misliti, da mi ni najbolj lahko« je nahitro nekaj spravila skupaj. Še dobro se je spominjala tistih čustev in vedela je, da še danes gorijo v njem, čeprav mu tega niti sedaj ne bi bila pripravljena priznati. Zanjo je bilo tisto jutro več kot težko. Nekaj jo je tako vleklo k njemu, vendar zdrav razum ji je dal vedeti, da tega ne sme. Sovražila je dejstvo, da se praktično zares zanaša na zdravi razum, vendar je vedela, da je to bolje kot poškodovano srce, katerega je imela tisto jutro. »Aja, pa nič ne bi imela proti tem, da bi ti tudi opisal svoje občutke« je rekla ter se z vprašljivim izrazom zazrla vanj, upajoč, da ji bo njegov odgovor dal upanja za skupno prihodnost.

_________________

♥ ♥ ♥

All the love I've met
I have no regrets
If it all ends now, I'm set.

" Laži že nočem. " ji je odgovoril ter se rahlo nasmehnil. Sylvia mu je veliko pomenila mogoče bolj kot katerokoli drugo dekle. In tako so mu veliko pomenila tudi njena čustva. Pozorno jo je poslušal in premleval njene besede. Zavzdihnil je. " Moji občutki? " je vprašal ter zakašljal. Upal je,d a sam ne bo rabil kaj preveč govoriti o tem ampak pri Sylvi je moral računati tudi na to. Nasmehnil se je. " Pravzaprav ne vem. Nekako je bilo lepo videti tebe zjutraj nekako pa mi je tudi bilo vseeno. Šele potem ko sem te bolj spoznal mi je bilo malo težko. " je rekel in še sam ni našel smisla svojim besedam. Ampak tak je bil on. Malo nerazumljiv in težak s svojimi čustvi. Zavzdihnil je in pogledal proti Sylvi. Lagal bi če bi rekel, da je nima rad. Imel jo je in to še preveč. Ampak svojih čustev ni hotel priznati. Niti se jih ni hotel spominjati. Vse skupaj je bila le igra in on jo je igral. Vodil je pa ni niti on niti Sylvia. Igro je vodilo nekaj tretjega a ni vedel kdo niti kaj. Tako je mirno hodil ob Sylvi in se spraševal kaj bo z njunim odnosom kakršen koli je že bil. Sam če bi bil drugačen bi zagotovo s Sylvio imel prelepo zvezo polno ljubezni in zaupanja ampak ker je bil to kar je bil je to bilo nemogoče. Vse skupaj je bila le igra. " In kako drugače tvoje ljubezensko področje ? " jo je vprašal in pogled ohranil na lepoti mesta in sprehajalne poti. Vse je bilo lepo in mirno ampak sam ni bil nekakšen ljubitelj narave. Zdela se mu je zanimiva in lepa amšak ni je dobro poznal niti ni bil največji ekolog na tem svetu. Za recikliranje in onesnaževanje ga je birgalo. Tisto kar je že uničeno se ne da popraviti je rad trdil in se tega držal.

Forum se zapira.

Sprehajalna pot

Sprehajalna pot