Aaron
4. letnik; medicina
 
Age: 17
Število prispevkov: 27
Kraj: London, UK
Reputation: 0
Registration date: 13/03/2010
Članstva
×: Brasenose College
×: ...
×: ...
 |  Naslov sporočila: Aaron Jim Delfino  13th Marec 2010, 22:05 | |
| AARONJIMDELFINO Sometimes we
gonna have to lose.-------------------------------------------------- TAKING SWEET TIME SAYINGOUR GOODBYES, ONE MINUTE MORE
STAROST: 22 let
PLAY BY: Josh Hartnett
LETNIK, ŠTUDIJ: 4. letnik, medicina
FEW SCENES FROM MY LIFE
OR MOMENTS MEAN MORE TO ME
OBOŽUJEM:
- zabave
- viski
- dekleta
- domovino
- kartanje
- cigarete
- morje
- poletje
- motorje
- avtomobile
- adrenalin
- prijatelje
- družino
- smeh
- klementine in pomaranče
NE MARAM:
- bolezni
- hinavščine
- pocukranih filmov
- laži
- sneg
- zima
- mraz
- slabe volje
- dežja
- dolgčasa
- klovnov
- ljudi, ki iščejo pozornost
- matematike
MOČNE TOČKE:
- fotografski spomin
- smisel za humor
- iskrenost
- direktnost
- samozavesten
- zanesljiv
- komunikativnost
ŠIBKE TOČKE:
- pretirana direktnost
- trma
- maščevalnost
- ne verjame v ljubezen
- hitro zaupanje
OSEBNOST: Po značaju je zgovoren in vedno pove kaj si misli. Sicer ta del njegovega karakterja velikokrat koga prizadene, vendar se pogosto ne meni za to. Preprosto, kako bi rekli, z tem ohrani svoj pravi karakter. Nenazadnje se zaveda, da se globoko v njemu skriva tisti nasmejan in vesel fant. Takšnega ga poznajo le njegovi prijatelji, katerih je pa kar veliko, saj nenazadnje je bil vedno družaben in komunikativen tip človeka. Nenazadnje če se le da, je z vsemi v dobrem odnosu, saj sovraštvo ni njegova svetla točka. Če pa pride do nje se ga je pa preprosto boljše izogibati, saj nenazadnje takšni pri njem ne pridejo dobro skozi, pa čeprav v resnici noče storiti nič pošteno žalega, vendar kakor pravi; oko za oko. Vedno je nasmejan, pa čeprav je mogoče nadvse potrt. Nenazadnje noče, da so zaradi njegovih težav še vsi okoli njega slabe volje- nikoli noče nobenega moriti s samim sabo. Je zelo trmast, kar pa v njegovem karakterju res ni najbolje. Vedno doseže svoje, saj drugi obupajo, ko njim obrne hrbet z dvignjeno glavo. Pa vendar ni bahač in potem kmalu se začne smejati brez razloga in tukaj njim jasno, da vedeti, da seveda ni nič zameril. Ja, to je bil on. Nasmejan in vedno dobre volje ter seveda direkten. Svoje prijatelje vedno brani, ni važno pred kom in če bo on nastradal pri tem mu je popolnoma vseeno. Na kratko: prijatelju mu pomenijo preprosto vse. Prav tako pa tudi družina. Naučil se je živeti z očetom in v krogu treh sestric, katere ga pa preprosto obožujejo. Ena izmed njegovih šibkih točk, je definitivno ljubezen, saj ko je zaljubljen izgubi glavo in stvari mu uhajajo iz rok. Vendar to se pa definitivno ne zgodi pogosto, sam sploh dvomi, da se bo še kdaj. Nenazadnje je njegovo bivšo dekle preprosto uničilo vse skupaj in ljubezen je zadnja stvar, o kateri bi govorili z njim. Tudi tisti, ki ga ne poznajo preveč dobro to z lahkoto ugotovijo. Zato se temu, kakor se le da izogiba. Ravno zaradi tega hitro obupa nad zvezam, saj nenazadnje v njih skoraj nikoli ni kemije. Tako so avanture kar pošteno lažja pot, vendar se vseeno velikokrat znajde v zvezah, katere pa ne obdržijo dolgo. Včasih se rad odmakne v samoto, vendar le za določen čas, takrat ko se odpravi na morje. Čeprav ima Aaron res skoraj vse najlepše lastnosti 'pridnega dečka' se pod vplivom alkohola vse to razleti. Takrat se mu pa jezik preprosto odveže in pove še in preveč. In ravno to se velikokrat izkaže za gromozansko napako. Če se le da, spije le nekaj kozarcev, saj ve kaj sledi, če alkohol popolnoma prevzame oblast nad njem. Ena od njegovih slabih navad je tudi kartanje, katerega preprosto obožuje. Ravno takrat se njegova osebnost bolj kot ne obrne in ni več tisti prijazen temnolasec kot ga poznajo, pač pa tisti jezikav in samovšečen. Vendar kljub temu, da ga dnevi z pokrom, viskijem in cigaretnim prikažejo v slabi luči, jih preprosto obožuje. Čeprav deluje kot tip človeka, ki ne mara neznancev se z nenavadno lahkoto naveže na bilo kogar z prijaznim nasmehom. Nenazadnje se njegov krog prijateljev vsak dan bolj vztrajno širi.
TWO, TWELVE, NINETY-NINE
AT THE STROKE OF MIDNIGHT
MAMA: Samantha Rose Delfino, pokojna
OČE: Rufus Aaron Delfino, arhitekt 52 let
BRATJE/SESTRE:
Rose Diane Delfino, 19 let, študentka na Oxfordu
Irina Joanna Delfino, 17 let, srednja šola
Natalie Samantha Delfino, 14 let, osnovna šola
POMEMBNE OSEBE: ime, srednje ime priimek, poklic, starost, vloga v likovem življenju
DOMOVINA: London, UK.
POLNA ZGODOVINA LIKA: Temnolasi Rufus Delfino, se najbrž še sedaj v živo spominja svojega prvega razgovora v službi. Vendar ne zaradi tega, ker je praktično dobil službo, pač pa zato ker je spoznal tudi dekle, v katero bi lahko rekli, se je zaljubil na prvi pogled. Za njegovo naklonjenost je bila deležna nobena druga, kakor Samantha Smith, kasneje Delfino. Postavno dekle z svetlimi lasmi in rjavimi očmi. Tako je, ko je Rufus stopil izza roba, se zadel v svetlolaso neznanko. Takoj ko ji je pomagal vstati, je vedel, da je ne bo spustil iz rok. Nje definitivno ne. Po končanem razgovoru je hitro ponudil prevoz, ko je opazil, da je bila namenjena na avtobus. Ja, temnolasec je definitivno znal izrabiti prav vsako priložnost in mlado dekle je bila zanj več kot popolna priložnost. Ni vedel, kako je sploh mogoče, da mu je dekle tako hitro všeč. Vendar ona mu je bila. Bila je preprosto preveč popolna, njene obrazne poteze so ga popolnoma očarale. Tako je, ko jo je odpeljal domov še mimogrede povabil na pijačo, da praznujeta, če dobita službi ali pa izgubita. Bilo je tako ali tako vseeno. Pomembno je bilo le, da jo vidi, nič drugega. In tako jo je res odpeljal na pijačo, ko sta dobila službo. In le tej je sledila še ena in ena in tako dalje. Dokler preprosto nista postala nerazdružljiva. Kmalu, mogoče celo prekmalu je prišla prva noč in ne dolgo za tem, je Samantha ugotovila, da je noseča. Vendar se je otroka veselila in Rufus ji je polepšal življenje, ko je tudi sam pritrdil enako dejstvo. Minevali so mesci ter mladi par se je preselil v lastno stanovanje, ki pa je bilo precej veliko, vendar se je kasneje tudi izkazalo za malo, vendar hkrati odlično. Po nekam mesecih, se je končno zgodilo tisto, kar sta hotela Šestnajsti januar je pri družini Delfino definitivno zelo pomemben datum. Takrat se je mlademu parčku, Rufusu in Samanthi rodil prvorojenec, katerega sta preprosto oboževala. Ja, ravno tisti fant, z očmi, katere obožuje prav vsak. Bil je vesel in nasmejan otrok, katerem kljub revni družini ni nikoli nič manjkalo. Bil je dobrosrčen in prijateljski, zato ni bilo nič čudnega, če je pomahal neznancu na ulici. Pri njegovih, komaj treh letih je v tri člansko družino že prišla popestritev, ko je dobil sestrico Rose, na videz malo in krhko bitje, vendar se je hitro ugotovilo, da je Rose vse prej kot to. Nenazadnje je znala biti nadvse vražji otročaj. Ni minilo celih šest let od Aaronovega rojstva, ko se njim je pridružila Irina in zanjo še zadnja, Natalie. Irina je bila definitivno pomembno dekletce v temnolaščevem življenju. Njena preprostost in mirnost sta se mu zasadili pod kožo in iskreno je imel njo najraje, med štirimi sestricami. Njenim rjavim očem, katere je podedovala po mami je res lahko preprosto vse zaupal, nenazadnje je v njih videl popolno občudovanje do njega. Preprosto je vsako prosto minuto preživel z njo. Z Nataliinim rojstvom, se je pa njegovo življenje in življenje ostalih članov družine, obrnilo na glavo. Njegova mama je umrla med porodom njegove najmanjše sestre. To dejstvo je bilo definitivno najhujša tragedija v družini, vendar so se nekako kmalu pobrali z pomočjo drug drugega in tako prilezli zopet na vrh, kjer so bili zopet srečna družina. Njegov oče je hitro vzel stvar v svoje roke ter spomin na ženo ohranil v najlepšem pogledu, prav tako pa zopet svojim štirim otrokom popolnoma uredil življenje, za kar so mu še danes hvaležni. Nenazadnje je vse štiri vzgojil v vzorne otroke. Čeprav niso bili ravno bogati, vendar je Rufus le zaslužil toliko, da je vsakemu dal kar so si želeli. Niso bili razvajeni in za to so mu še danes hvaležni, saj niso izbirčni in znajo ceniti vsako stvar.
PLEASE DON'T LEAVE ME
WITHOUT SAYING GOODBYE
TVOJE IME: David
STAROST: 17
IZKUŠNJE z RPG-ji:
OSTALI LIKI: Liam (Oxford)
WRITING SAMPLE:
| Citiram: | Prost večer seveda rjavolasec ni imel izkoristiti za nič drugega kakor za to, da obišče nočni klub v Egiptu. Čeprav ni vedel kaj ga čaka, je bil dobre volje, da se bo zopet prikazal v bilo kakšni diskoteki, saj od njegovega razhoda z Sandrine se najbrž v nobeni še ni prikazal. Še sedaj je bil začuden sam nad sabo, kako to, da je njegova propadla zveza pravzaprav pustila toliko posledic. To preprosto ni bilo pri njem v krvi. Poleg tega je bila tu še Jamie, z katero bo moral biti en mesec skupaj v sobi, poleg tega še zakonska postelja. Ob misli na to ga je prevzel čuden občutek. Nenazadnje je precej dolgo časa minilo, odkar je spal v isti postelji kot črnolaska, sicer z hrbtom obrnjen proti njej, vendar nekako je bilo čudno. Poleg tega se zbujati z njo ob sebi in vse to je bilo popolnoma nenavadno. Čeprav nista imela čisto nič, razen tu pa tam kakšen pogovor, kakšna ne preveč prijazna beseda, pogled, se je v njem dogajalo nekaj čudnega, preprosto tega ni mogel opisati. In kaj vse bi dal, da tega ne bi čutil, saj ne glede na to, kaj je, nekaj dobrega zagotovo ni bilo. Vsaj po Liamovi razlagi. Zavzdihnil je ter odgnal misli o črnolaski. Za trenutek je postal pred omaro, potem pa vzel črno majico z kratkimi rokavi ter se preoblekel. Čeprav mu ni bilo najbolj jasno, zakaj se je šel preoblačit, se na to ni oziral. Ko je majico preoblekel je pograbil kartico za vstop v sobo, telefon ter denarnico. To pa je bilo tudi vse. Za vsak slučaj se je še enkrat uzrl po sobi, nato pa odšel skozi vrata. Pot do recepcije mu je bila sedaj že kako znana, saj se je tam prikazal vsak dan, če ne drugače, ko je šel ven. Ustavil se je ter se naslonil ob pult. Ko je vprašal za pot, so mu jo z veseljem pokazali. To je bilo za rjavolasca definitivno začudenje. Nenazadnje je šel vsak dan tu mimo, ne da bi spregovoril besedo. Očitno le niso bili zamerljivi.
Ko je prispel do Pacha nočnega kluba se je radovedno zazrl naokoli. Gneča pred vhodom se je čedalje bolj vrstila in če je bil iskren se mu ni niti malo ljubilo se še samemu vmešavati med njih. Vendar, č je nekako hotel priti notri, je mogel to sprejeti. Nenazadnje je bila želja, da bi bil čimprej notri močnejša od tega, da bi čakal, da se gneča umiri. Ko se je počasi, premikal z ostalimi je nekajkrat pogledal na telefon. Tri neprebrana sporočila, en nedosegljiv klic. Kakor je predvideval je bil klic in sporočilo od Sylvie, katera mu je tu v Egiptu že lep čas težila, da se morata videti. Če ne bi bila v sorodu, pa čeprav komaj v tretjem kolenu, jo bi preprosto odgnal stran. Vendar tako preprosto ni mogel. Svetlolaska je bila nenazadnje ena izmed njegovih najljubših sorodnikov- ampak če je bil iskren, si je velikokrat zaželel, da ne bi bila v sorodu. Brez, da bi komu odgovoril na sporočila ali svetlolaski na klic je spravil telefon nazaj. Gneča se je počasi bližala vhodu. Naveličano je stopil še korak naprej. Sedaj sta se že jasno videla varnostnika, z zateženim izrazom na obrazu, ki sta preverila vsakega posebej, da slučajno ne bi šel kdo napačen notri. Liam je naveličano zavil z očmi. Sam, zaradi najbrž že starejšega izgleda, saj nenazadnje bi marsikdo rekel, da njegova leta pošteno prečkajo dvajset, ne pa komaj enaindvajset, kolikor jih je v resnici imel. Za trenutek je zopet namenil pogled proti vhodu. Pred njem je bilo še najmanj pet ljudi, vendar ko je ugotovil, da se to pošteno hitro manjša, se je na njegovem izrazu končno zarisal nasmeh. Najbrž celo prvič v tem večeru. Ko je končno prispel do njih, je kakor je pričakoval, bil takoj spuščen notri. Ja, leta mu definitivno niso delala nikoli težav.
Glasba, ki se je vrtela notri je Liama takoj navdušila. Preprosto je bila po njegovem okusu in ravno zaradi tega je ta nočni klub dobil še plus točko pri njemu. Poleg tega je bilo že v zraku čutiti dobro vzdušje. Ozrl se je naokoli. Plesišče je bilo skoraj do popolnosti zasedeno. Vendar če bo hotel priti do njegovega tipičnega postajališča- točenega pulta, ga bo moral prečkati. Sicer ni si delal utvar, da bo prišel popolnoma dobro skozi, kar je bilo glede na stanje povsem logično. Ozrl se je naokoli. Večina ljudi je bilo že pošteno pijanih in po tem je sklepal, da se alkohol najbrž toči v prekomernih količinah, kar mu je ugajalo in je klubu prineslo še eno plus točko. Končno je odgnal vse misli ter se začel prerivati proti množici, ki je kljub vsemu še neustavljivo plesala. Ja res super. Ko se je tako prerival čez, ter ne kmalu po začetku, se je vanj zaletelo dekle, ki ga je nehote spravilo na tla, poleg tega pa je še nerodni natakar polil modro tekočino, ki je na njegovo nesrečo pristala tudi na njem. Vendar v naslednjem trenutku, ko se je zazrl dekletu v oči, je vse skupaj opustil. Opustil je to, da je ležal na tleh z neznanim dekletom na sebi, polit z alkoholno pijačo, sredi diskoteke. Enostavno je neznanka privabila veliko dozo njegove pozornosti. Opravičil se je istočasno z njo, ter ni si mogel pomagati, da tudi sam ne bi padel v smeh. Nekako se je spravil na kolena ter brez posebnega učinka, probal pobrisati in posušiti obleko. »Liam« se je še sam predstavil ter se ji nasmehnil in segel v roko. »Najbrž zato, ker sem iz Oxforda. Predvidevam, da si tudi ti« je rekel ter se vstal, njegova majica pa je bila še kljub trudu premočena. |
Nazadnje urejal/a Aaron 13th Marec 2010, 22:15; skupaj popravljeno 1 krat |
|
