Andrew James Acklan

ANDREWJAMESACKLAN

Send her back to me
Cos everyone can see
Without her I will be in misery
--------------------------------------------------

TAKING SWEET TIME SAYING
OUR GOODBYES, ONE MINUTE MORE

STAROST: 21
PLAY BY: Tom Sturridge
LETNIK, ŠTUDIJ:3. letnik, zgodovina in geografija

FEW SCENES FROM MY LIFE
OR MOMENTS MEAN MORE TO ME

OBOŽUJEM:
- Novo Zelandijo
- potovanja
- dobro glasbo
- zimo
- poletje
- gledališče (igranje)
- šport
- cigarete
- avte
- mir
- dobre knjige
- dobre filme
- računalnik
- letala
- pozna vstajanja
- vikend

NE MARAM:
- vsiljivosti
- kave
- alkohola
- rev
- kokosa
- gneče
- cvilečega glasu
- zgodnjega vstajanja
- mačk
- pretiranega izkazovanja čustev
- zadrtih ljudi
- avtobusov
- laži

MOČNE TOČKE:
- potrpežljivost
- vztrajnost
- optimizem
- odločnost
- direktnost

ŠIBKE TOČKE:
- izkazovanje čustev
- trma
- na trenutke hladen (ostali lahko to hitro zamenjajo za aroganco)
- perfekcionist
- ne odpusti zlahka

OSEBNOST:
V življenju se mu je sprva čisto dobro godilo ampak kasneje ga je zaznamovalo kar nekaj neprijetnih dogodkov, ki jih najbrž nikoli ne bo pozabil. Kot najstnik je zelo rad hodil ven z družbo, ker ima Nova Zelandija prav tako kot vse ostale države tudi sama kar nekaj večjih mest v katerih najdeš karkoli. Veliko ljudi si tam predstavlja le farme ter prostrane travnike, ki jih je sicer veliko ni pa vse kar tam najdeš. Andrew je bil rojen v mestu in je rad malce ponočeval ter podobne stvari, ki so bila za najstnika pač običajne. Starša ga zaradi tega nista nikoli obsojala, ker sta verjela, da mora tudi on skozi to fazo. Takrat se je tudi izoblikoval njegov smisel za humor ter optimizem, ki se je obdržal vse do danes. Njegova družina je imela sprva veliko denarja in na voljo mu je bilo vse kar bi mu srce poželelo. Tudi s svojo mlajšo sestrico Melindo se je dobro razumel in zato je bila zanj grozljiva novica, ko je izvedel, da ima hudo bolezen zaradi katere bo najbrž umrla. To se je tudi res zgodilo in zanj ter za vso družino je bilo vse skupaj en velik udarec, ki jih je spravil narazen ter sicer čudovito družino pahnil na rob prepada. Njegov oče je namreč tolažbo iskal v alkoholu, mama pa v delu. Sam je bil takrat še mlad in zato si je sčasoma nekako opomogel medtem, ko si starša zares nikoli nista. Njegova mama je tudi vedno težje zdržala z njegovim očetom, ki se je domov skorajda vedno vračal pijan. Ni se več zanimal za službo (ki je kmalu več ni imel) ali za karkoli drugega. Pozabil je, da ima še vedno sina, ženo... ni dolgo trajalo, da je pozabil kdo je sploh sam. Njegova mama torej z njim več tako ni mogla živeti, ker si je hotela znova urediti življenje in zahtevala je ločitev. Tega Andrew nikoli ni zares razumel, ker mu je mama vedno govorila kako se z očetom ljubite ter kako lahko ljubezen dela čudeže. Zdelo se mu je, da bi potlej morala ostati z njegovim očetom v teh težkih časih. Ker tega ni storila ona, se je sam odločila, da bo ostal on in se ni z mamo vrnil nazaj v njen rodni London. Njegovo življenje z očetom sploh ni bilo preprosto ampak zaradi tega je postal odločen in trmast. Verjel je, da jima lahko uspe, če se bosta oba trudila ampak problem je bil, da njegov oče ni imel tega interesa in, ko je moral na zdravljenje se je Andrew le odpravil k mami s katero sta nato zgladila svoje probleme. Znova pa mu je bilo hudo, ko je umrl njegov oče, ker ga je imel srčno rad in je rad verjel, da se bo iz vsega izmazal. Resnica pa je bila, da ni imel tako močnega karakterja kot svoj sin in preprosto ni več zdržal. Andrew pa je nadvse vztrajen ter vedno rad dokonča stvari, ki se jih loti. Nikoli ni rad puščal česarkoli napol narejenega ali narejenega na hitro. Za vse si je vzel čas ter to storil preudarno in natančno. Po vseh teh nesrečnih dogodkih, ki so se mu v življenju zgodili, ni več toliko hodil ven na zabave, ker se mu je alkohol tako ali tako krepko zameril. Raje se je posvetil svojemu študiju na Oxfordu. Drugače pa je neke vrste perfekcionist, ker si želi da bi bilo vse kar naredi popolno in se bo priganjal tako dolgo, da to tudi res bo. Enako je tudi z dekleti. Z lahkoto najde razne napake tudi tam kjer jih ni čeprav to po eni strani dela samo zato, ker v ljubezen ne verjame več. Ne odkar je njegova mama zapustila očeta, ko jo je ta najbolj potreboval. In zaradi tega strahu, ki se mu je zasidral globoko v srce, tudi sam ne verjame, da obstaja kaj takega kot je prava ljubezen in velikokrat skriva svoja čustva. Lahko bi rekli, da on ni človek, ki bi vedel kaj narediti, ko bi se kako dekle pred njim jokalo ali kaj podobnega, ker sam ni navajen v javnosti izražati čustev. Raje se sam spopada z bolečino, če jo že ima. Drugače namreč rad na stvari glede pozitivno ter optimistično, ker sam pravi, da bi lahko sicer po svetu vedno hodil čisto depresiven. Navsezadnje v življenju res nikoli ni imel prave sreče. Je tudi samozavesten in verjame, da mu lahko uspe veliko, če se za to potrudi. Ima torej pisan karakter, ki lahko gre nekomu takoj na živce ali pa se z njim dobro ujame. In za tiste dobre prijatelje bi napravil karkoli.

.

TWO, TWELVE, NINETY-NINE
AT THE STROKE OF MIDNIGHT

MAMA: Sarah Beatrice Alan, zdravnica, 50 let
OČE: Julian Zander Acklan, podjetnik, je že umrl
BRATJE/SESTRE: imel je sestro Melindo, ki pa je umrla
POMEMBNE OSEBE: //
DOMOVINA: Queenstown, Nova Zelandija
POLNA ZGODOVINA LIKA:
Le kako bi Sarah Beatrice Alan pozabila dan, ko se je odločila zapustiti svojo rojstno mesto London in oditi na novo Zelandijo? Že kot otrok je vedela, da bo nekoč zapustila svojo državo ter odšla živet drugam. Saj ni vedela zakaj in še zdaj dobro ne ve, čeprav pa ve, da se je zagotovo odločila prav. Njena družina je bila ljubeča ter so jo pri določitvi podpirali kljub temu, da se jim je zdelo, da bi imela veliko več možnosti za udobno življenje kar tam v Angliji. Imeli so namreč kar nekaj pod palcem in svoji edinki bi z veseljem dali karkoli bi si želela. Sarah pa je bila samostojna ter odločena, da si bo sama ustvarila svoj sloves in zato je odšla v čisto nov ter neznan svet. Novo Zelandijo. Sprva jo je vse skupaj nadvse presenetilo ampak novo deželo je v hipu vzljubila. Kako pa tudi ne, če je imela toliko slikovit mest in pa tudi prečudovito, zeleno okolje. Našla si je službo kot zdravnica v majhni bolnišnici ter začela delati. Njeno življenje pa se je popolnoma obrnilo na glavo, ko je dobila pacienta po imenu Julian Zander Acklan, ki je doživel prometno nesrečo. Bil je obvezan od pet do glave pa ga to ni ustavilo, da privlačne zdravnice ne bi povabil na kavo. Le ta se je takrat samo nasmehnila vendar sta se kasneje, ko je okreval videla kar nekajkrat in kmalu sta res pristala v bližnji kavarni kjer sta ugotovila, da se lepo ujameta. Dve leti pozneje so se že slišali poročni zvonovi in oba sta bila zaljubljena do ušes. Ni torej čudno, da sta leto dni kasneje povila svojega prvega otroka, ki sta ga poimenovala Andrew James. Deček se je silno hitro učil ter se prikupil vsem, ki so ga kadarkoli videli. Videti je bilo, da družina sploh ne bi mogla biti srečnejša dokler niso dobili še deklice, Melinde. Res so imeli ljubko družino in poleg tega je Sarah v službi šlo vedno bolje in bolje. Oče je imel v lasti svojo verigo restavracij, ki mu je prav tako prinesla veliko denarja. Ampak bilo bi prelepo, če bi se njihov življenje lahko tako nadaljevalo in nekega marca so izvedeli, da ima Melinda hudo ter redko bolezen in bo najbrž umrla. Čez nekaj mesec se je to res zgodilo in družino je smrt njihove ljubljene hčerke ter sestre pahnila v propad. Mama se je zakopala v delo, oče pa je rešitev iskal v alkoholu. Andrew je bil takrat star petnajst let in smrt sestre ga je zelo prizadela, še bolj pa dejstvo, da njegova družina nikoli več ne bo enaka. Njegov oče je postajal vedno večji odvisnik in kaj kmalu sploh ni minilo dneva, ko se le ta ne bi vrnil domov v poznih večernih urah, očitno pijan. Sarah je takrat nanj kričala, Andrew pa je vse prepire poslušal v svoji sobi in se nemalokrat trudil, da bi ostal čim bolj močen. Vedel je, da se njegova mama samo pretvarja, da si je že opomogla od sestrine smrti, ker jo je večkrat videl kako je hudo jokala, ko je mislila, da je nihče ni gledal. Sam jo je vedno hotel potolažiti pa si ni upal stopiti do nje, ker ni niti dobro vedel kaj naj bi je rekel. Navsezadnje ji ni mogel govoriti, da bo vse še dobro, ko pa je tudi sam mislil v nasprotno. Njegov oče si je življenje kaj kmalu popolnoma zavozil, ker je ostal tudi brez službe in Sarah je zahtevala ločitev. Do le te je tudi res prišlo ampak vprašanje je bilo s katerim bo odšel Andrew. Njemu se je zdelo, da bi morala mama ravno v teh težkih trenutkih stati ob strani očetu, ker mu je vedno govorila kako je ljubezen vsemogoča. Takrat se je odločil, da je vse skupaj samo mit, zameril svoji mami ter ostal z očetom. Njegova mama je vedno poskušala ostati v stiku z njim ampak sam tega ni hotel, ker ji na nek način še vedno ni odpustil, da je zapustila očeta čeprav je vedel, da jo je v resnici razumel. No njegov oče pa je moral kaj kmalu na odvajanje od alkohola in takrat je tudi sam odšel iz Nove Zelandije, ker je moral s svoji mami. Tako je zapustil deželo, ki mu je bila s svojim zelenjem silno všeč ter se preselil v London. Tam sta se z mamo nekako pogovorila ter tudi uredila svoje težave, da sta si lahko ponovno stala ob strani. Pri devetnajstih pa je bil sprejet na univerzo Oxford kamor je odšel študirati zgodovino in geografijo. Njegovo življenje se je torej nekako le začelo vračati na stare tire čeprav se je za nekaj časa vse zrušilo, ko je izvedel, da je umrl tudi njegov oče. Smrt je bila torej velik del njegovega življenja ampak kljub temu se je po dveh letih le postavil na noge ter se odločil, da se bo čim bolj posvetil svojemu študiju. Odločen pa je tudi, da se bo nekoč vrnil v svojo rojstno mesto, ki ga ima še vedno rad.

PLEASE DON'T LEAVE ME
WITHOUT SAYING GOODBYE

TVOJE IME: Ana
STAROST: skoraj 15. ^^
IZKUŠNJE z RPG-ji: malo manj kot leto dni
OSTALI LIKI: Arianna
WRITING SAMPLE:

Citiram:

Bila je tako vesela, da se je je Ruby še vedno spominjala, ker bi bila najbrž kar nekoliko razočarana, če bi jo prijateljica pozabila. Navsezadnje sta skupaj doživeli marsikaj in sama se je še vedno prav dobro spominjala vseh tistih brezskrbnih dni v Franciji, ko sta gledali za fanti, hodili nakupovat in se preprosto zabavali kot sta to znali samo onidve. Temnolaska je bila po zunanjosti kar precej spremenjene, ker je minilo res ogromno časa odkar sta se nazadnje videli ampak kljub temu pa jo je Arianna takoj prepoznala. Njen nasmeh in oči so bile namreč še vedno čisto iste in lahko bi jo prepoznala kadarkoli. »No, sem vesela.« se je vsa srečna zasmejala. »In za tebe velja čisto enako. Nemogoče bi te bilo pozabiti, sploh pa po vsem kar sva skupaj doživeli.« je zagreto rekla, ko je malce prestopila. »Hvala. Ampak samo poglej kdo se oglaša; lepša si vedno kot te vidim. Enrat te res moram zvabiti pred svoj fotoaparat.« pomežiknila ji je ter se nasmehnila. Veliko svojih prijateljev je silno rada fotografirala in Ruby je bila vsekakor med njimi, ker je imela izjemne obrazne poteze ter jo je bilo pravi užitek fotografirati. »In verjemi, da si lahko predstavljam, ker sem te jaz pogrešala veliko bolj. Brez tebe je vse toliko bolj dolgočasno...« ji je resno zagotovila. Vedno je namreč imela res super ideje, ki sta jih ponavadi tudi res uresničili ter se poleg tega zabavali kot nori. Na Francijo je imela res lepe spomine in tudi njeni prijatelji so bili eden izmed glavnih razlogov, da je to držalo. Brez njih se ji je namreč zdelo, da bi bilo njeno življenje veliko bolj dolgočasno. »In sploh ne morem verjeti, da si tudi ti tukaj. Glede na to, da sva na izobraževalnem izletu, moraš biti tudi ti na Oxfordu. Neverjetno, da se še sploh nisva videli... čeprav je univerza res ogromna.« je resno rekla ter se nekoliko zamislila. Na univerzi je srečala že res veliko znanih ljudi, ki jih nikakor ni pričakovala tukaj in včasih se ji je res zdelo, da se dogaja ogromno naključij, ki pa so bila vsaj srečna. »Torej? Povej mi kaj je novega v tvojem življenju in kako se počutiš tukaj v Egiptu. Sama sem res navdušena...« je zasanjano rekla ter se razgledala naokoli. Takrat je opazila tudi, da je vodič že začel govoriti in za trenutek je prisluhnila, da ne bi vsega zamudila. V resnici pa se ji je sedaj zdelo veliko bolj pomembno, da je naletela na davno izgubljeno prijateljico, ki jo je tako zelo pogrešala. Ko je pomislila na vse kar bosta lahko sedaj znova počeli skupaj, se ji je na obraz zarisal širok nasmešek. Res je bila vesela, da je naletela nanjo. »Povedati mi moreš tudi kaj o Franciji. Zadnje čase sem jo tako pogrešala... Amerika je super ampak se z njo po mojem mnenju nikakor ne more primerjati.« je resno rekla in pomislila na svojo domovino. Res jo je imela rada in kar nekoliko žalostna je bila, da jo je morala zapustiti. Vedela pa je, da bo nekoč tam živela, ker na svetu zanjo ni bilo lepšega kraja. Najbrž se marsikdo s tem ne bi mogel strinjati ampak zanjo je pač tako bilo ne glede na vse ostale. »Kako pa ti gre kaj na Oxfordu?« je nato še mimogrede vprašala ter jo radovedno pogledala. Navsezadnje ni bila niti popolnoma prepričana kaj je Ruby študirala zato je morala hitro znova pri na tekoče. Pa saj sta imeli čas...

lep opisek, kot je pač prčakvat ;D
lahko pišeš, college bo brasenose Wink

tutorja pa ne rabiš, i think xd.

_________________

♥ ♥ ♥

by the way, didn't i break your heart? please excuse me, i never meant to break your heart,
so sorry, i never meant to break your heart,
but you broke mine

Forum se zapira.

Andrew James Acklan

Andrew James Acklan