Paulina
2. letnik; angleščina in filozofija
 
Age: 16
Število prispevkov: 53
Kraj: Stockholm, Sweden
Reputation: 2
Registration date: 10/03/2010
Članstva
×: Trinity College
×: Šolski časopis
×: Gledališka skupina
 |  Naslov sporočila: Paulina Agyness Larsson  10th Marec 2010, 22:49 | |
| PAULINAAGYNESSLARSSON "I dream.
Sometimes I think that's the only right thing to do." -------------------------------------------------- TAKING SWEET TIME
SAYINGOUR GOODBYES, ONE MINUTE MORE
STAROST: 20 let
PLAY BY: emilie wold
LETNIK, ŠTUDIJ: 2. letnik; angleščina in
filozofija
FEW SCENES FROM MY
LIFE
OR MOMENTS MEAN MORE TO ME
OBOŽUJEM:
◦umetnost
◦zimo in sneg
◦dobre knjige
◦slikanje, risanje ali karkoli podobnega
◦zapletene misli o pomenu življenja
◦naravo
◦presenečenja
◦iskrene ljudi
◦ljudi z večnim nasmehom na obrazu
◦klasično glasbo
◦rože, predvsem tulipane
◦neskončnost trenutka
◦kavo in Starbucks
NE MARAM:
◦resnosti
◦sivine vsakdanjika
◦enoličnih stvari, ki se ponavljajo
◦tistih, ki zaničujejo kakršnokoli obliko umetnost
◦zelenega čaja
◦vročine
◦slabega smisla za humor
◦ženskarjev
◦cigaretnega dima
◦ljudi s slabimi značajskimi potezami
◦nevljudnosti
◦pretirano vsiljivih tujcev
◦preveč mirnih ljudi
MOČNE TOČKE:
◦vsekakor nadarjenost za umetnost, predvsem slikanje
◦ zna se potegniti zase in nikomur ne dovoljuje, da bi hodil po njej
◦ je zelo pozitivna oseba, ki nikoli ne obupa
◦ vedno je pripravljena pomagati ljudem, tudi tujcem
◦ ima svoj stil, ki ga oblikuje po trenutnem navdihu
◦ zaradi svoje osebnosti izstopa v množici
ŠIBKE TOČKE:
◦včasih se prehitro razjezi za stvari, ki se ostalim zdijo nesmiselne
◦nikoli ne more biti preveč mirna ali povsem resna
◦potrejo jo stvari, ki niso zares pomembne
◦večino časa je povsem zasanjana v nek povsem drug svet
◦ponavadi se uspe zbrati samo pri stvareh, ki se ji zdijo pomembne
◦zna biti izjemno nesramna
OSEBNOST: Na prvi pogled ne bi nihče zmogel povsem zadovoljivo opisati povsem unikatnega karakterja, ki ga je z leti oblikovala Paulina. Večina ljudi preprosto domneva, da se za svetlimi lasmi in izredno nenavadnimi očmi, ki so neverjetno modre barve, skriva dekle, ki večino časa preživi za ogledalom ter ji v življenju največ pomenita sprostitev in ljubezen. A pravzaprav ni tako, saj je ljubezen na nek način zadnja stvar, ki zanima svetlolasko. Vanjo verjame, a hkrati je povsem prepričana, da je ne bo nikoli našla- vsaj ne zares, zato se s tem ne obremenjuje. Čeprav je vedno oboževala pravljice in divje, nenavadne predstave o princih, ki so jih prinašale, je bilo to zanjo vedno nekaj sanjskega, kar njej ne bo nikoli na dosegu, čeprav še vedno ni povsem izključila možnosti, da tudi njo kljub vsemu nekje čaka nekdo, ki bi ji lahko pomenil vse. A hkrati Paulini svoboda pomeni veliko preveč, da bi se kar tako prepustila nekomu, ki naj bi predstavljal njeno dušo dvojčico. Saj v to ni nikoli verjela, vsaj ne zares.
A kakorkoli že, pravilna beseda, s katero bi svetlolasko lahko opisali, je nenavadna. Ima tisto posebno iskrico, ki jo v množici ljudi naredi posebno. Večino časa je povsem izgubljena v svojem svetu, zasanjana za nekimi povsem tretjimi mislimi, ki ostalim ljudem sploh niso pomembne.
Optimizem je nekaj, kar je del nje že od nekdaj in je nikoli ne pusti na cedilu. Paulina vidi celoten svet kot nekaj popolnega in je pravzaprav hvaležna, da je lahko tukaj. Morda s svojo nenavadnostjo sploh ne sodi sem, saj večino ljudi odbija že pogled na njen večno nasmejani obraz in široko odprte modre oči, ki vedno dajejo vtis, da lahko vidijo skozi stene in preberejo vse misli.
Večino časa je srečna, nikoli se ne obremenjuje z drobnimi stvarmi, za katere je prepričana, da te lahko spravijo samo v slabo voljo. Vedno opazi nesrečnega človeka in naredi vse, da bi ga spravila v boljšo voljo ali mu vsaj ponudila priložnost za pogovor. Je zelo zgovorna, njen način govorjenja pa je pomirjujoč in hkrati povsem odločen. Tudi drugače je zelo samozavestna oseba, saj se nikoli ne ustraši izziva. Na nek način tudi obožuje adrenalin, zato se lahko v trenutku poda v nekaj povsem nesmiselnega, predvsem zaradi dokaza, da tudi ona zmore. In čeprav je po eni strani povsem odločna in zgovorna, jo lahko včasih že ena sama pripomba spravi v grozljivo slabo razpoloženje. Pravzaprav zna biti tudi neprijetno nesramna in sarkastična, kar je v bistvu neke vrste Paulinin obrambni mehanizem pred preostankom sveta. Če je kadarkoli potrta, svoje žalosti nikoli ne pokaže. Bolečina je nekaj, kar je Paulina vedno sprejemala kot nekaj povsem naravnega, a nikoli ni dovolila, da bi jo oslabila. Čeprav morda daje vtis, da nikoli ne sledi dogajanju- vsaj ne zares, to nikakor ni res. Vedno ve, kaj se okrog nje dogaja.
Je dobrosrčna, saj nikomur ne želi nič slabega- vsaj dokler je kdo ne prizadene. Ne mara ljudi, ki se igrajo s čustvi drugih. Čeprav ima precej realen pogled na svet, je večino časa zabrisan z neskončnim zaupanjem v vse. Naivnost je vsekakor nekaj, česar se Paulina sama ne zaveda. Svoja čustva večino časa izraža samo s slikanjem, zato le nekaj ljudi zares ve, kaj se plete po njeni glavi. Daje vtis samozavestne osebe, ki med vsakdanjo množico vedno izstopa s svojo mirnostjo in prepričanostjo vase. V njenih očeh nikoli ne ugasne tista igrivost. Paulina je oseba, ki nikoli ne pusti prijateljev na cedilu in se ponavadi žrtvuje za njih. Vedno je popolnoma iskrena in vse pove naravnost, saj ne mara zahrbtnosti in obrekovanja za hrbti. Je prijetna sogovorka in ima povsem unikaten pogled na svet. Še prepogosto jo je mogoče najti, kako preprosto leži v travi in premišljuje, saj je svet zanjo skoraj kot velika uganka, hkrati pa jo včasih tudi njene misli povsem presenetijo. Obstoj je nekaj, s čimer se ponavadi obremenjuje, saj tega ne razume, a jo hkrati na svoj nenavaden način zabava. In prav tako je tudi Paulina presneto zabavna oseba, saj ji nikoli ne uspe najti pravih besed, a njena zmedenost je kljub
vsemu prikupna. Nikoli ne more biti dlje časa tiho, saj je preprosto preveč stvari, ki jih lahko izve. Je radovedna, a njena radovednost ni ena izmed tistih zoprnih, nadležnih in vtikajočih, temveč skoraj otroško obarvana. Ni oseba, ki bi se trudila s spletkarjenjem ali manipuliranjem z ljudmi, čeprav ji tudi to včasih grozljivo dobro uspeva. A tega ne mara. Pri stvareh, ki so ji všeč, je vedno bila zelo načelna. Nikoli se ni ustavljala pred nasprotovanjem stvarem, ki se ji niso zdele pravilne. Je nekaj posebnega in tega se ne zaveda, a hkrati jo vedno obdaja nek komaj zaznaven obris skrivnostnosti, saj večino stvari obdrži zase. Ima zmožnost, da tudi v prostoru, nabito polnem ljudi, na nek način zbudi pozornost. A to je hkrati stvar, za katero Pauline zares ni mar. Navsezadnje je še toliko pomembnejših stvari, o katerih se splača premisliti. Čeprav deluje kot zamišljena oseba, bi jo kakšna groba oseba opisala kot skoraj noro. Pauline to ni, se pa le redkokdaj vključuje v aktivnosti, ki so del običajnega dne. Sovraži običajno in rutino, saj je to dolgočasno. Rada ima izzive, nove stvari in nove ljudi.
Unikatna, nenavadna in zanimiva? Za nekatere samo čudna, a hkrati za vse ljudi večna uganka. Paulina je nekdo, ki po vseh pravilih sploh ne bi smel biti tam, a je kljub temu. Večna upornica, ki ima raje svojo domišljijo kot pa kruto realnost vsakdana.
TWO, TWELVE,
NINETY-NINE
AT THE STROKE OF MIDNIGHT
MAMA: Rosemarie Sandra Larsson; novinarka, 43 let
OČE: Sven Stefan Larsson; pisatelj, 45 let
BRATJE/SESTRE: //
POMEMBNE OSEBE: Walter Ulf Larsson, slikar, pokojen
DOMOVINA: stockholm, sweden
POLNA ZGODOVINA LIKA: Zgodba Paulininih staršev ni nič posebej običajnega. Rosemarie in Sven sta se pravzaprav poznala že od nekdaj, vedno pa sta tudi imela tisto posebno vez, ki je sčasoma prerasla v ljubezen. Stanovala sta v isti ulici in še preden bi se kdorkoli zavedel, sta bila poročena. O otrocih še nista premišljevala, saj sta oba komaj dopolnila dvajset let in sta se posvečala izključno študiju, a kljub temu ju je iznenada presenetila novica, da je Rosemarie zanosila. Nista imela srca, da bi se otroka brezčutno znebila, zato sta nosečnost sprejela. Sven si je poiskal dodatno službo, da bi imela več denarja, medte pa je Rosemarie pridno pisala članke in kar od njunega skromnega doma izdelovala fakulteto. Na srečo so bili profesorji do nje razumevajoči in so ji to tudi omogočili. Kljub temu, da mlad par morda ni spadal med najbolj bogate prebivalce sveta, je bilo na njima nekaj preprostega, kar ju je vedno osrečevalo. Čez devet mesecev se je rodila tudi drobna punčka z značilno bledo poltjo in velikanskimi modrimi očmi, ki so na njej vedno izstopale. Starša sta jo poimenovala Paulina in jo vedno razvajala, a nikoli v smislu materialnih dobrin. Šlo je za razvajanje na intelektualni ravni, saj ji je Sven vsak večer prebral zgodbo, ki jih je ponavadi pisal sam, ker je Rosemarie delala, on pa je bil doma z njuno hčerko. Tako je tudi odkril svoj dar in ko je nekemu pisatelju pokazal svoje zgodbe, ga je ta nemudoma seznanil z založnikom, ki je bil presrečen, da je smel izdati Svenovo knjigo. Ni bila kaj posebnega in Sven ni nikoli zares uspel, a za svoje pisanje je dobil ravno dovolj denarja, da se je mlada družina izkopala iz revščine, ki jim je grozila, potem pa so postali povsem običajna mestna družina. Ob strani jim je ves čas stal Walter, Svenov oče, ki je bolj kot vse na svetu oboževal svojo vnukinjo.
Tako je Paulina rasla, obdana s srečnimi in zadovoljnimi ljudmi, ki jim je pomenila vse na svetu. Vedno je bila radoveden otrok, ki se ni nikoli pustil odgnati z nekaj besedami, temveč je zahteval obširno razlago nečesa, kar ni razumela. Še posebej veliko časa ji je posvečal dedek, ki jo je hitro naučil tudi izražati svoja čustva s čopičem, saj je bil on sam eden izmed najboljših švedskih slikarjev, zelo zgodaj pa se je pokazalo, da je njegov dar podedovala tudi Paulina. Kmalu je znala risati tako dobro kot Walter sam, ki na umetniško nadarjenost svoje vnukinje vedno gledal s ponosom, a njeni najbližji svetlolaske nikakor niso želeli izpostavljati, zato so vse slike ostale pri njih doma. Pravzaprav so se kmalu začele kopičiti na njihovem podstrešju, a Paulina je ob sami misli na uničenje slik vedno ogorčeno protestirala, zato se jih njeni starši niso mogli nikoli znebiti. Pa saj se jih v bistvu tudi niso želeli, saj so radi opazovali zasanjano Paulino, ki je med slikami vedno izgledala nenavadno žareče.
Paulinino otroštvo je bilo vedno napolnjeno s posebnimi trenutki. Že kot otrok je bila povsem svojeglava in posebna, saj se nikoli ni želela podrejati idejam drugim, ki so se ji zdele neumne. Predvsem so to občutile njene učiteljice, saj je Paulina vedno našla razlog, zakaj česa ne bi smeli početi. A kljub temu je vedno imela podporo svoje družine. Živeli so umirjeno življenje na Švedskem, a Paulina je vedno sanjala o nečem večjem. Hotela je nekaj posebnega in ko je prvič slišala za Oxford, je vedela, da tja preprosto mora oditi. Takrat je bila stara sedem let in samo velike, modre oči na njenem obrazu so dajale slutiti, da bo nekoč še izjemno lepa.
Pravzaprav bi bila morda še vedno enaka, kot je bila takrat. Najboljši približek normalnosti je v celotnem življenju dosegla takrat, ko je bila stara deset let. A potem je Walter umrl in svetlolasko je to prizadelo bolj, kot bi mogel kdorkoli reči. Zaprla se je vase in cele dneve samo slikala, s tem pa je izpolnila svojo slikarsko tehniko do popolnosti. In čeprav v popolnost nikoli ni verjela, so njene slike pripovedovale povsem svojo zgodbo. Postale so tudi njena osebna stvar, zato jih ni kazala in jih vedno obdržala zase. V šoli se je učila z namenom, da bi odšla v Oxford. Tudi Walter je njeno željo zelo dobro poznal in po smrti ji je zapustil pravo majhno bogastvo, namenjeno njenemu študiju. Šolo je izdelala z odličnimi ocenami in nekje vmes postala tudi visoka svetlolaska s povsem svojevrstnim stilom za oblačenje, ki je bil vedno izstopajoč v dobrem smislu. Bila je nekaj posebnega. Njena oblačila, odnos do življenja in umetniška nadarjenost so jo naposled pripeljali do tistega, kar si je že od nekdaj najbolj želela. Oxford, tako zelo opevana angleška univerza, kamor je preprosto morala iti. Navsezadnje je vedno iskala izzive in Oxford je bil zanjo ravno to- izziv.
PLEASE DON'T LEAVE
ME
WITHOUT SAYING GOODBYE
TVOJE IME: triz.
STAROST: sixteen.
IZKUŠNJE z RPG-ji: year or so.
OSTALI LIKI: n/a
WRITING SAMPLE:
| Citiram: | Hladen veter je znova počasi prisilil jesensko listje, da se je lenobno zganilo v ritmu neznane glasbe, medtem ko je Paulina z zasanjanim nasmeškom na obrazu znova počasi stopala po eni izmed mnogih poti, ki so obkrožale Oxford in ga hkrati povsem prepletle s svojim skrivnostnimi labirinti, ki so svetlolaski prvo leto predstavljali pravo uganko, zdaj pa je v glavi imela že natančno izrisan zemljevid vsega, kar se je nahajalo v neposredni bližini kraja, kjer je bila. S svojo suhljato postavo, bledo poltjo in velikimi, modrimi očmi je bila samo še ena izmed mnogih študentov, ki so se sprehajali, le da jo je nekaj ločilo od njih. Morda so bili to njeni dolgi, svetli lasje, ki so v hladnem vetru nežno vihrali, skoraj povsem skriti pod toplo, črno kapo, ki si jo je poveznila čez glavo. Ali pa je bil za njeno nenavadnost kriv zasanjan izraz na obrazu, s katerim je veliko pozornosti posvečala raznobarvnim listom, ki so se podili po tleh. Medtem ko je velika večina ostalih ljudi liste preprosto pohodila, Paulina tega ne bi mogla storiti. Nekaj je bilo na njih, kar ji je vzbujalo spoštovanje in jo hkrati spodbujalo k temu, da bi tudi sama ustvarila kaj podobnega. Rada je slikala, čeprav je svoje slike ponavadi ustvarjala v tihi in udobni tišini svoje sobe, potem pa jih je shranila zase. Bile so del nje in vsekakor jih ni kazala kar vsem ljudem, saj je bilo v vsaki sliki na tisoče drobcev, ki so ji pomenilo veliko, ker so sestavljali celoto. Točno takšno, kot jo je videla ona.
Spretno se je umaknila nekemu rdečelascu, potem pa je počasi odšla naprej. Njena hoja je, tako kot vedno, zasanjano izstopala sredi množice ostalih, ki so nekam hiteli. Pravzaprav v tem ni videla smisla. Le zakaj bi ljudje radi hiteli nekam, kamor sploh nočejo iti? Zakaj bi kdorkoli skušal pretentati čas s hitenjem, ko pa je bilo veliko preprosteje in udobneje samo počasi hoditi okrog, brez kakšnega cilja. Navsezadnje je Paulina vedno oboževala tiste posebne misli in nenavadne trenutke, ki jih je lahko doživela samo s tem, da je brez pravega cilja hodila naokrog in opazovala svet, ki jo je obdajal. Nenavadno, ampak vedno znova jo je osupnil.
Na njenem obrazu se je nenadoma pojavil nasmešek, ko se je počasi usedla na eno izmed mnogih klopi. Bila je varno zavita v svoj plašč, ki je prenesel tudi marsikateri bolj leden dan, kot pa je bil ta, zato je ni zeblo. Pa saj je imela pravzaprav rada mraz in zimo, zato je z navdušenjem opazovala, kako se je narava počasi odela v jesenske barve, ker je bila ravno zaradi tega povsem prepričana, da bo kmalu tudi zima. In zima je z vso svojo ledeno lepoto in hladom predstavljala Paulinin najljubši letni čas. Čeprav je večina ljudi povsem prezirala nenavadno lepoto zime, jih Paulina nikoli ni niti skušala razumeti. Zima je bila popolna. Saj tega ni bilo tako težko razumeti.
|
|
|
